Izrael – dežela, ki lahko vrže svet s tečajev (2)

11. decembra 1917 je britanska vojska pod poveljstvom generala Allenbya osvojila Jeruzalem in v naslednjih mesecih pregnala Turke iz Palestine.

Po sedemsto letih je v Sveto deželo ponovno stopila krščanska vojska.

Pojavilo se je vprašanje, kako naprej.

Britanci že predhodno podali dve popolnoma nasprotujoči obljubi.

Leta 1916 so s Sykes-Picotovim sporazumom Arabcem obljubili neodvisno državo kot nagrado za upor proti Turkom.

Ko so ti to dejansko storili, so jih v temelju izigrali in si Bližnji vzhod razdelili s Francijo.

Leta 1917 je britanska vlada izdala Balfourjevo deklaracijo, s katero je Judom obljubila nacionalno državo v Palestini.

V deželi, ki ni bila njihova v nobenem pogledu in v kateri so v tem času Judje predstavljali morda 10 % celotnega prebivalstva.

Britanci so obljubljali in dajali nekomu tretjemu nekaj, kar pravzaprav ni bilo njihovo.

Leta 1920 so Britanci ustanovili Mandatno Palestino, ki je v nadaljevanju leta 1922 dobila blagoslov Društva narodov.

Mandat je bil mišljen kot začasen, obljubljena je bila najvišja stopnja samouprave in predvidena je bila razglastiev samostojnosti, ki naj bi se zgodila do leta 1946.

V deželi so bili trije uradni jeziki: arabščina, hebrejščina in angleščina.

Vzpostavljen je bil tudi samostojen finančni sistem s palestinskim funtom kot uradno valuto.

Obe strani sta novo stanje sta novo stanje pričakali pripravljeni in sta se zavedali turbolentih časov ki prihajajo…

Kakršnokoli prikazovanje dogodkov, ki so se v nadaljevanju dogajali v Palestini, kot nekaj, kar se je dogajalo samo po sebi, je tako čisto natolcevanje.

Judje so tako že leta 1897 ustanovili Svetovno zionistično organizacijo.

HaHistadrut HaTzionit Ha Olamit je delovala do leta 1960 in je pomenila skupno streho nad kopico judovskih organizacijo kot so Wizo, Hadassah Bnai Brith, Maccabi, Mednarodna sefardi federacija, Svetovno združenje judovskih študentov in Izraelska judovska agencija.

Prvi voditelj je bil Theodor Herzl, v obdobju nastajanja judovske države pa sta bila pomembna predvsem dva: Chaim Weizmann in David Ben-Gurion.

Financiranje organizacije in naseljevanja v Palestini sta izvajala Jewish national trust in Jewish national fund, ki se je ukvarjal predvsem s pridobivanjem zemlje.

Že v začetku 20. stoletja so bile ustanovljene paravojaške judovske enote.

Te so se leta 1920 združile v Hagano (Obramba) iz katere so leta 1948 nastale IDF, Judovske obrambne sile, to je izraelska vojska.

Eden izmed najpomembnejših Judov, ki so financirale ustanavljanje judovskih naselbin v Palestini je bil Baron Edmond de Rothshild (1845-1934).

S financiranjem je začel leta 1880.

Leta 1899 je ustanovil Judovsko naselniško zvezo in leta 1924 Judovsko zvezo za naselitev Palestine (PICA).

Naseljevanje Palestine s strani Judov ni bilo sporadično, ampak natančno planirana in vodena operacija.

Po drugi strani so Palestinci organizirali Arabsko Palestinski kongres, ki je imel nalogo predstavljati arabsko prebivalstvo Palestine in je živo nasprotoval judovski imigraciji v Palestino in Britanski upravi, ki je vodila neokolonialno politiko.

Organizirane so bile tudi muslimanske in krščanske organizacije in Arabski svet, ki je bil večinoma voden s strani klana Huseini, katerega člani so bili tudi Jeruzalemski muftiji.

Ti so vodili tudi oborožen odpor, saj so se prav kmalu oblikovale tudi arabske oborožene skupine. Vse pod okriljem Vrhovnega muslimanskega sveta.

Britansko ravnanje ni prav nič pomagalo k umiritvi razmer, saj se je naseljevanje Judov nadaljevalo.

V dvajsetih letih 20. stoletja je bilo teh v desetih letih kakih 100.000, po nastopu nacizma v Nemčiji pa se je v 30-tih letih to število zvišalo na 250.000 v tem desetletju.

Deželo je upravljal visoki komisar, ki ga je imenovala britanska vlada. Iz imenovanja se vidi tudi odnos britanskih oblasti.

Prvi je bil Herbert Samuel, nekdanji minister v vladi, Jud po rodu in cionist. Ravnanje v korist Judov in spodbujanje dodatnega naseljevanja tako tudi približno ni prineslo umirjanje razmer.

Prav nasprotno, v maju 1921 je prišlo do nemirov v Jaffi. Rezultat: 100 mrtvih.

Razmerje sil se je videlo tudi v proračunu obeh skupin. Judje so operirali z proračunom 600.000 funtov letno, Palestinci z 50.000 funti.

Mandatne oblasti so leta 1922 oblikovale Zakonodajni svet, ki ga je sestavljalo 23 članov.

Dvanajst je bilo izvoljenih, 10 imenovanih, kot 23. pa mu je predsedoval visoki komisar. Vse lepo in prav, a od 12 izvoljenih je bilo osem muslimanov, dva kristjana in 2 juda.

Zaplete se, ko si pogledal na celotno sestavo Zakonodajnega sveta po tistem, ko so bili vanjo še imenovani člani.

Ob 12% deležu Judov v celotnem prebivalstvu je le 43% sedežev pripadlo Palestincem, ki so tvorili 88 % celotnega prebivalstva.

Tovrstne razmere so bile popotnica v nadaljni razvoj konflikta. Leta 1929 je prišlo do naslednje eskalacije: v nemirih je bilo ubitih 250 ljudi.

Šejk Izz al-Din al Qassam je organiziral Črno roko.

Proticionistično in protibritansko vojaško organizacijo, ki je rekrutirala svoje člane predvsem med kmeti, ki so vse bolj čutili pritisk Judov, da se jim odvzame zemlja.

Leta 1935 je imela že med 200 in 800 člani. Britanci so hitro prepoznali nevarnost in potencial organizacije.

Organizirali so lov na voditelja in ga še istega leta v boju ubili.

Čisto mimogrede: Brigade Qassam gibanja Hamas in številne doma narejene rakete s katerimi razpolaga v Gazi se imenujejo po tem vojaškem voditelju.

Njegova smrt je naslednjega leta prinesla arabsko vstajo, ki je trajala do leta 1939. Razglasili so splošno stavko in ta je trajala do oktobra 1936.

Vodil jo je Vrhovni arabski svet pod vodstvom muftija Amina al-Husseinija.

Prihajalo je do vedno številčnejših napadov na judovske naselbine.

Ti pa so se odzvali z napadi na palestinska naselja.

Britanci so organizirali delovanje komisije, ki naj bi ugotovila krivca za spore.

Ta ni ugotovila nič pametnega in vstaja se je nadaljevala.

Britanci so morali organizirati vojsko, njej se je pridružilo 6.000 članov oboroženih judovskih formacij. To ni bila več le Hagana, ampak tudi judovske teroristične organizacije kot Irgun, Stern in Lehi.

Upor je bil zatrt. Obseg upora se lepo vidi po žrtvah.

V uporu je bilo ubitih 5.000 Palesticev, 400 Judov, 200 Britancev.

Še 15.000 Palestincev je bilo ranjenih.

10 % celotne palestinske odrasle moške populacije je bilo ubitih, ranjenih, zaprtih ali izgnanih.

Britansko ravnanje se lepo vidi tudi iz zasežene oborožitve: Arabcem so zasedli 13.200 kosov, 521 pa Judom.

Poraz palestinske vstaje leta 1939 je imel globoke posledice leta 1948.

Uničenje palestinskega upora leta 1939 je pomenilo, da ti leta 1948 niso imeli zadosti sil, da bi preprečili ustanovitev Izraela, saj si od poraza še niso opomogli.  

Posledice zatrtja vstaje so bile večplastne.

Judje so organihzirali stalne podtalne oborožene formacije, ki so se izkazale kot odločilne ob razglasitvi neodvisnosti leta 1948.

Postalo je jasno, da možnost sobivanja ni več aktualna.

Pojavila se je ideja, da bi se Palestina razdelila na palestinski in judovski del. Ob tem je potrebno poudariti, da nobena od obeh skupin z idejo delitve nikdar ni bila zadovoljna in nikoli to ni bila resna opcija.

Judje so vedno zastopali idejo, da je Eretz Izrael samo njihova dežela med Sredozemljem in reko Jordan.

Palestinci pa nasprotno že stoletje in pol zastopajo idejo, da je Jude potrebno vreči v morje in se jih znebiti.

Britanci so odgovorili na upor tudi s spoznanjem, da je konflikt tudi posledica nekontroliranega judovskega priseljevanja v Palestino.

Ob zori 2. svetovne vojne so tako omejili imigracijo Judov.

Posledica je bila, da Judje Britance niso več pojmovali kot sredstvo za dosego svojih ciljev, ampak kot nasprotnike pri tem prizadevanju.

V tem trenutku je na dogajanje še kako vplivalo dogajanje v Evropi. Zgodnja 30-ta leta so Nemčijo na oblast prinesla stranko NSDAP in Adolfa Hitlerja.

V Nemčiji je tedaj živelo približno pol milijona Judov in dejstvo je, da kot manjšina niso bili priljubljeni. Še precej več pa predvsem v Vzhodni Evropi.

Samo na Poljskem jih je bilo 3 milijone.

Nacisti so jim očitali predvsem naslednje:

- Obvladovanje finančnega področja in poslovanja bank, kar naj bi izkoriščali za neskrupolozno izkoriščanje nejudovskega večinskega prebivalstva, to je Gojijev.

- Obvladovanje medijev, vplivanje na javno mnenje ter izkrivljanje realnega pogleda na svet.

- Nemoralno obnašanje v smislu promocije spornih spolnih usmeritev, spodbujanje razpada družin, nacionalne identitete in skrajni egoizem.

Pisec se od teh navedb distanciram in prepuščam, da si o tem vsak misli svoje.

Dejstvo je, da so nacisti storili vse, da bi se Judov znebili.

Najprej z zaplembami premoženja, izrinjanjem iz javnih služb, onemogočanjem poslovanja in nasiljem z namenom, da se sami odselijo, ob izbruhu 2. svetovne vojne pa tudi s fizičnim iztrebljanjem v obliki Holokavsta.

Eden izmed očitkov nacistov je tudi bil, da je Svetovna cionistična organizacija pod vodstom Chaima Weizmanna Nemčiji leta 1939 napovedala vojno in zato uporabila zahodne sile.

Kakorkoli že, vojna je potekala tudi na Bližnjem vzhodu.

Nemške in italijanske sile so bile v Libiji in globoko na egiptovskem ozemlju.

Prav tako pa v Siriji in Libanonu kot del sil višijske Francije, ki je kolaborirala s Hitlerjem pod maršalom Petainom.

Prodor sil Osi v Palestino, kar ni dosti manjkalo, da bi se uresničilo, bi brez dvoma pomenil konec sanj o judovski državi.

Izbira strani za Jude je bila tako samoumevna. 30.000 Judov iz Palestine je služilo v britanskih oboroženih silah, od teh je bilo ubitih približno 700.

Pri Palestincih izbira strani ni bila tako enostavna. Številni voditelji Palestincev na čelu z velikim jeruzalemskim muftijem Mohamed Amin al-Husseini so verjeli v zmago nacistov in jih podprli.

Po drugi strani pa se je 12.000 Palestincev pridružilo britanski vojski.

Kolaboracija z nacisti je bila čisto koristoljublje v smislu »sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj«.

Dejstvo je, da Islam in nacistična ideologija res nimata kaj dosti skupnega.

Medvojno dogajanje je povzročilo, da se je na stotisoče Judov kot beguncev odpravilo proti Palestini, enako pa je to po vojni nameravalo storiti še množica preživelih iz nacističnih taborišč.

Prihod vseh beguncev bi pomenilo, spremembo demografskih razmerij, porušitev krhkega miru v Palestini in zato so britanske oblasti omejile prihod beguncev.

V tem trenutku britanska uprava Palestine Judom ni več koristila in je postala sovražnik.

Judovske teroristične organizacije so se nemudoma usmerile proti dosedanjim zaveznikom.

6. novembra 1944 sta pripadnika judovske teroristične skupine Lehi v Kairu ubila britanskega ministra pristojnega za Bližnji vzhod, lorda Walterja Moyna.

22. julija 1946 so pripadniki judovske teroristične skupine Irgun v Jeruzalemu razstrelile hotel King David, kjer je bil sedež britanske administracije.

Umrlo je 92 ljudi. Mimogrede. Jicak Šamir, bodoči predsednik izraelske vlade je bil eden izmed storilcev.

To je le nekaj dejanj judovskih oboroženih formacij, ki so vedno in povsod sledile le svojim interesom.

Celotna dežela je grozila, da se bo spremenila v vojno področje. Položaj je kar naenkrat zahteval namestitov 100.000 britanskih vojakov, da bi se nekako ohranil mir.

Dogajanje v Palestini je dobilo zlovešč prizvok po tistem, ko je teroristična skupina Irgun napadla 4. maja 1947 zapor v Akri in osvobodila 27 pripadnikov Irguna in Lejija ter po tistem, ko je ta ista skupina 30. julija 1947 ugrabila in obesila dva britanska podoficirja.

Britanska vlada se je odločila, da bo deželo zapustila najkasneje v avgustu 1948.

Na sceno so stopili še Američani, v katerih živi največja judovska skupnost v tem času in predlagali delitev Palestine na palestinski in judovski del.

Novo ustanovljeni Združeni narodi so ustanovili UNSCOP – komite za Palestino, sestavljeno iz 11 članov.

Sedem članov je predlagalo ustanovitev samostojnih držav in Jeruzalem, ki bi bil pod mednarodno upravo.

Trije člani komiteja, med drugim tudi Jugoslavija, so predlagali ustanovitev federalne države. Avstralija pa se je vzdržala.

29. novembra 1947 je Generalna skupščina Združenih narodov z glasovanjem 33 proti 13 ob 10 vzdržanih sprejela resolucijo, ki je predvidevala delitev Palestine.

Zahodne sile in Sovjetska zveza ter njuni zavezniki so glasovali za, arabske države so bile proti.

Delitveni načrt so zavrgli predstavniki Palestincev, v mesecu novembru in decembru 1947 je Arabska liga v Kairu sprejela vrsto resolucij, ki so predlagale vojaško razrešitev spora.

 

Torej izbris judovske skupnosti v Palestini. Britanske oblasti so sprejele odločitev o delitvi Palestine in sporočile, da se bo njihov mandat končal 14. maja 1948.

Palestinci so bili mnenja, da njim pripada celotna Palestina.

Enakega mnenja pa so bili tudi Judi.

Vodja teroristične organizacije Irgun, kasnejši predsednik izraelske vlade Menahem Begin je objavil, da nasprotuje delitvi, ker celotna Palestina pripada Judom.

Velika Britanija je leta 1946 razglasila neodvisnost Transjordanije, današnjega Hašemitskega kraljestva Jordanije, vendar je Judovska agencija nasprotovala neodvisnosti, saj je trdila, da je Transjordanija del Palestine in s tem del judovske dežele.

Zahtevali so namreč Negev in pristanišče Akaba. 

Vojna med Izraelom in Arabskimi državami ni nastopila ob razglasitvi izraelske neodvisnosti 14. maja 1948.

Takoj po objavi resolucije Združenih narodov je že leto prej izbruhnila državljanska vojna med judovsko in palestinsko skupnostjo.

Decembra 1947 je bila policija prisiljena zapustiti področje Tel Aviva in pristojnosti prepustiti judovski policiji.

Britanci pa so zlagoma zapuščali deželo in za sabo puščali brezvladje, v katero so vstopale judovske sile. Istočasno pa so rednim vojskam sosednjih arabskih državam preprečevali vstop v Palestino.

14. maja 1948 je Ben Gurion v muzeju v Tel Avivu razglasil samostojnost Izraela.

To je bila država brez meja in glavnega mesta.

Po predlogu Združenih narodov naj bi judovski del obsegal 58% Palestine in na tem teritoriju naj bi živelo 83% judovskega prebivalstva.

Glavno mesto Jeruzalem naj bi bilo pod mednarodno upravo, Judje so v tem trenutku predstavljali kako tretjino celotnega prebivalstva Palestine, v svoji lasti pa naj bi imeli približno 7% celotne zemlje.

Le neznaten del Judov so bile Sabre. To je Judje, ki so se rodili na področju Izraela pred razglasitvijo neodvisnosti.  V največji meri so bili priseljenci. Judje v državi Izrael so bili Aškenazi, potomci nemških (evropskih Judov), Sefardi (potomci španskih Judov) in Mizrahiji (Judje, ki so predhodno živeli v arabskih deželah).

Glavno besedo tedaj in še danes imajo potomci poljskih in evroskih Judov. Pa demokracija in enakopravnost gor ali dol.

Tudi Palestinci kot taki niso bili enotno ljudstvo. 90% je bilo muslimanov, v največji meri sunitov, 10 % pa kristjanov najrazličnejših nominacij.

Beduini, ki živijo predvsem v Negevu so sunitski muslimani arabskega izvora, Druzi mala verska ločina, ki izhaja iz Islama in živijo predvsem na severu, enako Bahajci, Turkmeni so ostanek nekdanje turške okupacije.

Palestinci leta 1948 niso razglasili neodvisnosti.

To je storil šele Jaser Arafat 15. novembra 1988.

Golan na skrajnem severovzhodu nikdar ni bil del Palestine, ampak je pravnoformalno del Sirije, ki je neodvisnost pridobila leta 1946.

V dneh po razglasitvi neodvisnosti Izraela je prišlo do posredovanj vojsk sosednjih arabskih držav.

Posredovalo je 700 libanonski vojakov, 1.876 sirskih, 4000 iraških in 2.800 egipčanskih.

Za povrh pa še 4.500 Transjordanskih. Ti so bili nekaj posebnega.

Posredovala je Arabska legija, ki je bila pod vodstvom britanskih oficirjev, vrhovni poveljnik je bil general John Bagot Glubb, t. i. »Glubb paša«.

K temu je potrebno prišteti še oborožene formacije Palestincev. Vse skupaj je bilo lastne »palestinske vojske« kakih 12.000 mož.

Preostali člani arabskih vojska se niso vpletale v spopad ampak so ostale doma, kjer je bilo treba vzdrževati mir v lastnih državah in paziti na početje sosedov.

Na drugi strani so bili vojaki Hagane, judovske vojske.

Na papirju naj bi bilo to 70.000 vojakov, dejansko pa jih je bilo operativnih približno 30.000. Skorajda odveč bi bilo povedati, da sta obe strani oborožili tudi civiliste.

Pogled na orjaško ozemlje, ki sega od Maroka do Omana na površini kakih 10 milijonov kvadratnih kilometrov in Izrael, ki obsega 20.770 kvadratnih kilometrov, oziroma skupaj s priključenim Golanom 22.072 kvadratnih kilometrov morda pokaže neverjetno nesorazmerje.

Če bi pa k temu prišteli še današnje demografsko razmerje, pa sploh.

Arabsko prebivalstvo danes šteje približno 420 milijonov prebivalcev, celotno judovsko kakih 20 milijonov.

Če pa primerjamo še versko razmerje imamo 1.8 milijarde muslimanov naproti 20 milijonov judov.

V resnici pa so v času vojne štele čete na terenu in njihova usposobljenost. Tu je bilo razmerje sil najmanj izravnano.

Sploh če upoštevamo, da Judje niso bili nikdar sami, ampak so za njimi vedno stale Zahodne sile.

Prva Izraelsko-arabska vojna je trajala do pomladi leta 1949 in se je ob pomoči zahodnih sil končala z jasno izraelsko zmago.

Vojna ni prinesla miru, ampak latentno vojno stanje, ki traja še danes. V tej prvi vojni je vladala pravica močnejšega. V njej so Judje osvojili 78% nekdanje Mandatne Palestine. Transjordanija si je priključila Zahodni breg, to je Judejo, Samarijo in Vzhodni Jeruzalem.

Egipt je uspel ubraniti področje Gaze. Področje Gaze ni bilo nikdar del Egipta, pač pa je ta do leta 1967 izvajal vojaško upravo nad 365 kvadratnih kilometrov velikim področjem. Kaj pa palestinska država leta 1948?

Ni je bilo.

Vojna je bila umazana. Judovske sile so že v aprilu 1948 začele izvajati »Načrt Dalet«. Judovske sile so že pred razglasitvijo neodvisnosti napadle, osvojile in etično očistile področje Mandatne Palestine ter s tem nadaljevale tudi po razglasitvi neodvisnosti.

Z domov so pregnale približno 800.000 od 1.1 milijona Palestincev. Kakršno koli navajanje, da so Palestinci svoje domove zapustili prostovoljno, je čista demagogija.

To je bilo tisto, kar Palestinci imenujejo Nakba, katastrofa. Etično čiščenje ni bilo popolno.

Izrael leta 2023 je štel kakih 9.3 milijona prebivalcev. Od tega števila je nekaj čez 7 milijonov Judov in njihovih družinskih članov, ki (še) niso Judje (cca 80%), preostalo so Palestinci (cca 20%). Oziroma za Izraelce: Arabci.

Danes, v letu 2025, je demografski položaj bistveno bolj zapleten.

Že dve leti traja umazana vojna v Gazi, Izrael se posredno ali neposredno vojskuje z vsaj 6 državami in to se odraža tudi med prebivalstvom.

Kaj se dogaja v Gazi in Zahodnem bregu nikomur ni čisto jasno, številni Judi pa tudi bežijo iz Izraela, ki je številnih desetletij danes dejansko življensko ogrožen.

Skorajda odveč bi bilo povedati, da so na področjih, ki so ostala pod arabskim nadzorom Transjordanije in Gaze, ti pregnali celotno prebivalstvo judovskih naselbin.

Judje so doživeli pogrome tudi v arabskih državah od Maroka do Jemena.

V naslednjih treh letih je arabske države zapustilo 260.000 Judov, ki so se preselili večinoma v Izrael.

Simbol etičnega čiščenja je vasica Deir Jasin, danes predmestje Jeruzalema, danes imenovan Kfar Shaul.

8. aprila 1948 so vasico s približno 600 prebivalci napadli teroristi Irguna in Lehija ob pomoči Hagane in elitnih sil Palmacha.

Rezultat je bilo nekje med 110-140 pobitih civilistov, pregnani preostali prebivalci in izbris vasice z zemljevida.

Ob koncu vojne je Izrael osvojil vse področje, ki naj bi mu pripadal po predlogu Združenih narodov in še 60% Palestine, kjer naj bi bila oblikovana arabska, palestinska država. Jeruzalem je bil razdeljen na Zahodni (judovski) in Vzhodni (Jordanski) del.

Vse staro mesto s svetišči vseh treh monoteističnih verstev je ostalo na jordanski strani.

Z novimi priseljenci se je tehtnica na vojaškem področju prevešala na izraelsko stran. IDF je na koncu sovražnosti štela kakih 80.000 izurjenih vojakov, v državo pa je kot ogromna reka prihajala zahodna vojaška pomoč.

Vojna je tako potekala v dveh fazah. Prva je bila do novembra 1947 do maja 1948 v času britanskega mandata in je bila v marsičem podobna državljanski vojni med Judi in Palestinci.

Po. 15. maju je potekala druga faza, ki je pripeljala do poraza arabskih vojsk in sklenitev premirij, ki so bila sklenjena med februarjem in julijem 1949.

Nastalo stanje nihče ni pojmoval kot končno rešitev.

V arabskih državah je prišlo do vzpona nacionalizma, množice beguncev so zahtevale vrnitev na svoje domove in reševanje spora se je preneslo v bližnjo prihodnost.