Trump s podpisom novega zakona proti globalnemu kitajskemu vplivu

Ameriški predsednik Donald Trump je prvi dan novega leta 2019 podpisal zakon, s katerim bodo ZDA poskusile omejiti kitajski vliv v indo-pacifični regiji ter podpreti “ameriške interese” v regiji.

Gre za “zakon o ponovnih zagotovilih Aziji 2018”. Zakon vzpostavlja ameriško strategijo na več ravneh, ki naj bi ustvarila večplastno strategijo, ki naj bi povečala ameriško varnost  ubranila ameriške ekonomske interese in vrednoste v indo-pacifični regiji.”

Zakon je v začetku decembra lani sprejel ameriški kongres. Za izvajanje the aktivnosti je namenjenih 1,5 milijarde dolarjev.

Cilj zakona je “nasprotovanje kitajskemu strateškemu vplivu” po vsem svetu in predvsem kitajskim poskusom, da bi “spodkopala mednarodni sistem”.

Ameriški predsednik naj bi ob tem tudi sodeloval z ameriškimi zavezniki, da bi zagotovil “svobodo plovbe” v vzhodnem in južnem kitajskem morju.

Vojaški proračun Kitajske se je sicer leta 2017 povečal za 7 odstotkov na 151,43 milijarde ameriških dolarjev, kar pa je samo približno četrtina proračuna ZDA.

Marca lani pa je kitajsko obrambno ministrstvo povečalo obrambne izdatke še za 8,1 odstotek glede na prejšnje leto, na 174,6 milijard dolarjev. ZDA sicer porabijo za obrambo toliko denarja, kot ga skupaj porabi sedem drugih največjih “zasledovalk” ZDA na tem področju.

Ameriško obrambno ministrstvo sicer izdaja redno letna poročila o kitajski vojski, ki redno  opozarjajo, da kitajska vojaška moč skokovito narašča ter da bo kmalu dovolj velika, da si bo Peking morda lahko skušal prisvojiti sporna ozemlja, kot je Tajvan.

Po oceni Pentagona so kitajski cilji glede uporabe naraščajoče vojaške moči “nejasni.”

Kitajski vojaški izdatki naj bi po oceni ZDA tudi v preteklem desetletju znašali med 105 do 150 milijard dolarjev na leto, kar je dvakrat več kot pred desetimi leti pred tem.

Pentagon trdi, da se z naraščanjem moči kitajske vojske spreminja ravnotežje sil v regiji, Kitajska pa naj bi naj bi razvijala tudi razvijala oborožitvene sisteme, ki lahko ogrozijo Tajvan, ki ga ima Kitajska za del svojega ozemlja.

Kitajska naj bi v zadnjih letih pospešila obseg in transformacijo vojske, kupuje več sodobnega orožja na tujem, več denarja namenja za novo tehnologijo in izvaja korenite reforme oboroženih sil. ZDA naj bi bile danes še vedno povsem zmožne braniti Tajvan pred morebitnim napadom Kitajske, vendar naj bi bila Kitajska sčasoma sposobna priključiti sporna ozemlja, kot je otočje Spratly oziroma Paracel, ki si ga lastijo tudi Filipini, Malezija, Brunej, Indonezija in Vietnam.

Ameriško obrambno mniniststvo tudi opaža, da naj bi Kitajska razvijala kapacitete velikega dosega, ki bi lahko imele učinek dlje od azijsko-tihomorske regije.

Oblikovala naj bi se v silo, ki bo sposobna dobiti kratke intenzivne spopade proti tehnološko visoko razvitemu nasprotniku.

Kitajska tem trditvam nasprtuje. "Poročilo, ki so ga objavile ZDA, še naprej gradi na lažnem argumentu kitajske vojaške grožnje," je sporočilo kitajsko zunanje ministrstvo. Tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva pa trdijo, da so vojaški izdatki Kitajske “defenzivni.”

Toda Pentagon ob svojih kritikah Kitajske pogosto zamolči tudi dejstvo, da je tudi povečevanje kitajskih izdatkov za vojsko še zmeraj na ravni držav kot so Japonska, Rusija ali Velika Britanija, ob tem da ima Kitajska seveda neprimerljivo več prebivalstva.

Vsi, ki opozarjajo na kitajsko nevarnost, prav tako pozabljajo poudariti, da so tudi tako veliki kitajski izdatki za vojsko še zmeraj kar štirikrat manjši od letnih izdatkov ZDA.

Kar se tiče ameriških poskusov "omejevanja vpliva" pa je prav tako očito, da ameriška politika ne bo uspešna, če tudi ZDA svojim partnerjem ne bodo ponudile takšne, zlasti ekonomske ugodnosti, kot jih v okviru iniciative "En pas, ena cesta" ponuja prav Kitajska.