REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Dan upora proti okupatorju: Pred 83. leti smo se uprli okupatorjem, danes jim služimo!

Dan upora proti okupatorju: Pred 83. leti smo se uprli okupatorjem, danes jim služimo!Slovenski okpacijski vojak v Afganistanu. Vir: MORS, posnetek zaslona

Danes praznujemo dan upora proti okupatorju in se spominjamo dogodkov iz leta 1941, ko je bila po nemški okupaciji Jugoslavije ustanovljena protiimperalistična fronta.

Po napadu nacistične Nemčije na Jugoslavijo 26. aprila 1941 so predstavniki Komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov, Sokolov in kulturnih delavcev na srečanju v hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani ustanovili protiimperalistično fronto.

Uperjena je bila proti takratnim imperialistom, saj so vojno videli predvsem kot spopad imperialističnih sil, tedaj pa je tudi še veljal sporazum Ribbentrop-Molotov iz avgusta 1939 o nenapadanju med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo.

Politiki danes o tem seveda ne govorijo. Toda zgodovina do nas ne bo blaga. Res je, da smo se nekoč upirali okupatorju. A res je tudi, da jim danes - služimo.

Ta pakt pa je nastal le zato, ker so zahodne države pred tem večkrat zavrnile ponudbo Sovjetske zveze po sklenitvi pakta z njimi, nekatere pa so z Hitlerjevo Nemčijo prav tako pred SZ podpisale podobne pakte, kar se danes pozablja.

Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 pa so kot Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF) pozvali Slovence k oboroženemu odporu proti okupatorju.

Kot dan ustanovitve OF se je sicer uveljavil 27. april, saj je najmanj 20 let po vojni veljalo, da je bil sestanek v Vidmarjevi vili 27. aprila.

Do leta 1991 se je 27. april imenoval dan OF, z osamosvojitvijo Slovenije pa so ga preimenovali v dan upora proti okupatorju.

Prav zato se danes polagajo venci, mediji opozarjajo na lekcije iz zgodovine, politiki pa imajo vznesene govore.

Predsednica države Nataša Pirc Musar se je v poslanici ob prazniku sprva zahvalila vsem tistim, ki so se »tudi za ceno lastnih življenj uprli nasilju in zatiranju in s tem položili temelje za našo svobodo«. Poudarila je še, da je bilo narodnoosvobodilno gibanje ključno obdobje v naši zgodovini, ko so se ljudje združili v boju za skupne cilje, kot so svoboda, pravičnost in dostojanstvo.

S preslikavo na današnji čas je zapisala, da se »na današnji dan teh vrednot spominjamo, a vedno znova se moramo tudi zavzemati, da jih bomo ohranili ter prenašali znanje in izkušnje na prihodnje generacije. Vsak dan se moramo boriti za demokracijo, človekove pravice, strpnost in spoštovanje različnosti.«

Dodala je, da se trenutno po svetu »razplamteva kar 55 oboroženih spopadov, ki ljudem prinašajo trpljenje, za sabo pa puščajo razdejanje. Namesto da bi letos lahko govorila o začetku mirovnih procesov v Ukrajini, moram tokrat poleg vojne na evropskih tleh opozoriti na trpljenje in kršitev osnovnih človekovih pravic nedolžnih ljudi, predvsem otrok, žensk in civilistov, v Palestini. Do tega dogajanja nikakor ne morem ostati brezbrižna.«

Znova je pozvala k premirju in končanju vojaških spopadov.

Premier Robert Golob je v poslanici pozval, naj bo dan upora proti okupatorju priložnost za vse, da se znova spomnimo prelomnih zgodovinskih odločitev: »Narodna zavednost, odločnost, celo neustrašnost naših prednikov so tisti stebri, na katerih danes stoji naša suverena država.«

Dodal je še, da nasprotnik ni vedno sovražna vojska in da so v današnjih časih to pogosto ideje. »Gre za pojave, na katere se je vredno odzvati, če ne z dejanji, pa vsaj s prezirom. Da, tudi to je upor.«

Opozoril je, da je Evropa v zadnjih letih postala »tarča teh nevidnih sil, ki si želijo znova obuditi zamere med narodi, državami in posamezniki.«

Žal pa osnovna težava, s katero se slovenska javnost danes srečuje ni spletka »nevidnih sil.« Nasprotno, sile zla, genocida, sile hegemonije in izkoriščanja so nam vsem dobro vidne.

Težava Slovenije in Slovencev je, da smo zaradi spleta zgodovinskih okoliščin in napačnih izbir naših sedanjih politikov padli v past in postali služabniki prav teh sil.

Slovenija je po razglasitvi samostojnosti najprej šla po samostojni poti, nato pa se je zelo hitro pridružila državam, ki v obrambi svojih kolonialnih in imperialističnih pozicij svet potiskajo v nove vojne in spopade.

Slovenija je zato podprla nezakonito intervencijo zoper Srbijo in Črno goro (ZRJ), odprla svoj zračni prostor za napade letal zveze NATO na to nekdanjo republiko SFRJ, po koncu vojne pa je leta 2008 podprla enostransko odcepitev njene pokrajine Kosovo ter jo priznala kot državo.

V njej je stacionirala tudi enote svoje vojske – res je, da z mandatom VS OZN, a nesporno šele po nezakoniti uporabi sile s strani ostalih članic NATO, ki se jim je Slovenija prostovoljno pridružila.

Ljubljana s to politiko nadaljuje, tudi sama izvaja pritisk na Srbijo, pri tem izkorišča svoje članstvo v mednarodnih organizacijah in zahteva priznanje odcepljene srbske pokrajine ter s tem krši mednarodno pravo.

Slovenija je podprla tudi napad na Afganistan, kjer so slovenski vojaki dolga leta služili v okupacijskih silah, v neuspešni intervenciji in onemogočali samoodločbo afganistanskega ljudstva.

Istočasno trdi, da je prijateljska država Srbije, s to svojo zahrbtno in »odvratno« politiko pa je v resnici odgovorna za poslabšaje odnosov s Srbijo, kot je to nedavno slovenskim politikom očital srbski predsednik.

Slovenija je podprla tudi napad na Afganistan, kjer so slovenski vojaki dolga leta služili v okupacijskih silah, v neuspešni intervenciji in onemogočali samoodločbo afganistanskega ljudstva.

Slovenija je z dejanji takratnega zunanjega ministra Dimitrija Rupla podprla tudi napad na Irak in s tem vojno, ki je prinesla smrt in trpljenje milijonom ljudi.

Slovenja je ob tem dosledno podpirala tudi širitev zveze NATO proti vzhodu celine, proti Rusiji, ki je bila protipravna in nevarna, pa tudi zahrbtna in škodljiva, saj je privedla do vojne, ki sedaj odnaša velik del bruto nacionalnega dohodka Sloveniji.

Slovenja ob tem danes še vedno cinca in ni sposobna priznati Palestine kot samostojne države, čeprav je Palestina Slovenijo priznala med prvimi.

Slovenija je v VS OZN celo nedavno podprla napade na Hutije, ki branijo Palestince v Gazi z napadi na ladje okupacijskih sil in njenih zaveznic, s tem pa se je postavila na stran okupatorjev.

V boj proti Hutijem je Slovenska vojska poslala celo tri slovenske vojake.

Genocid Izraela pa država medtem spremlja le z verbalnimi obsodbami.

Slovenija je ob tem podpirala tudi vse druge intervencije, gospodarske ukrepe in politike, ki so jih kreirali centri moči v Washingtonu in Bruslju, ki so naš svet naredile bolj nevaren in siromašnejši.

Povedano drugače: Res je, da je bil upor Slovencev leta 1941 nekaj, kar si zasluži spoštovanje in praznovanje. To je bila, kljub trpljenju, svetla stran slovenske zgodovine.

Toda danes Slovenija in Slovenci nimamo veliko razlogov za praznovanje.

Ne le zato, ker smo v resnici že več desetletij »na napačni strani zgodovine«. Pač pa predvsem zato, ker je naša država izdala tradicijo in izročilo, na kateri temelji. Politiki danes o tem seveda ne govorijo.

Toda zgodovina do nas ne bo blaga.

Res je, da smo se nekoč upirali okupatorju.

A res je tudi, da jim danes - služimo.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke