Uroš Lipušček: »O Kitajski smo s strani zahodnih medijev enostransko obveščeni«

Junija leta 2018 smo se z dolgoletnim urednikom in tudi dopisnikom RTV SLO iz Kitajske pogovarjali o razmerah v tej državi.

S škodljivimi izjavami predsednika vlade Janeza Janše o slovenskem podpiranju »zakonitih naslednikov Kitajske« oziroma Tajvana ter izmenjavi predstavništev, je vprašanje odnosa do Kitajske in Tajvana znova prišlo v osprednje zanimanja slovenske javnosti.

Zato s ponovno objavo intervjuja opozarjamo na dejstvo, da mnogi v Sloveniji Kitajsko očitno še zmeraj poznajo zelo slabo.

Dear @Twitter, do we need another Trump situation? There's a madman with identical agenda as Trump, full of fake news, lies and provocations, that can result in conflicts. Could you please block @jjansaSDS and likely prevent Capitol 2.0.? Many thanks! https://t.co/SIxFfsI5fF

— Kajman Očalar (@kajman_ocalar) January 19, 2022

Predvsem v slovenski vladi.

In res je nedopustno, kot opozarjajo gospodarstveniki, da Slovenija vprašanja s Hrvaško rešuje s tiho diplomacjo, v probleme na drugem delu sveta pa se vmešava z zelo nespretnimi in škodljivimi izjavami, ki nato privedejo do upravičenih povračilnih ukrepov Pekinga - kar se je že zgodilo.  

jj je slovenski miner!

— Vilijan Leban (@VilijanL) January 21, 2022

Dr. Uroš Lipušček, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz ZDA, urednik, svetovalec misije OVSE na Kosovu, rektor univerze AAB v Prištini, je avtor vrste del iz obdobja pred prvo svetovno vojno, med njo in po njej. Posebej je analiziral vlogo velikih sil, predvsem ZDA, pri spreminjanju mej na Balkanu in v Srednji Evropi, kar je usodno vplivalo na življenje Slovencev.

Nato je svetovno dogajanje spremljal iz Kitajske, države, ki igra vse pomembnejšo vlogo v mednarodnih odnosih. Z Urošem Lipuščkom smo se zato med njegovim poletnim obiskom domovine pogovorili predvsem o tem, ali Kitajsko sploh poznamo dovolj in kaj bi v Sloveniji morali storiti zato, da bi se pravočasno pripravili na spremembe v vse bolj multipolarnem svetu, za katerega je značilen predvsem vzpon Kitajske.

Kaj je tisto, kar na Kitajskem morda najbolj preseneča?
Najbolj me je fasciniralo to, da je Kitajska zelo kompleksna država, ki je ni enostavno razložiti, pa tudi, da smo o Kitajski in dogajanju tam enostransko obveščeni, predvsem s strani zahodnih medijev. Zahodne države imajo tam določene interese, to velja predvsem za ZDA, zato prikazujejo dogajanje na Kitajskem predvsem v svoji negativni luči, torej, da gre za krvavo enopartijsko diktaturo, ki je tudi ameriški strateški nasprotnik. In sedaj, ko je prišel na čelo ZDA Donald Trump, tudi sovražnik ZDA. Ta pogled na Kitajsko, ki se oblikuje tudi v Evropi, po mojem mnenju ne drži. Kitajska je država sui generis in dalj časa, kot sem tam, bolj ugotavljam, da Kitajska lahko deluje samo v okviru sistema, kot ga ima. Na Kitajskem živi 55 narodov in če bi uvedli sistem zahodne liberalne demokracije, potem bi imeli, kot je izračunal neki kitajski politolog, v kitajskem parlamentu čez 400 strank. Takšne države še nikoli ni bilo. Tudi če bi bil danes na Kitajskem na oblasti Kuomintang, bi imeli podoben sistem, samo z drugim ideološkim predznakom.

Toda dejstvo  je, da varovanje človekovih pravic na Kitajskem ni na enaki stopnji, kot v Evropi, pa tudi večstrankarskega sistema ni, torej ni niti svobodne izbire oblasti, enako velja za svobodo izražanja in podobno?
Tudi na tem področju se soočamo z veliki dilemami in nesporazumi, posebej glede človekovih pravic in političnih svoboščin. Kitajska je bila kot civilizacija rojena - pa tudi vse svoje vzpone je dosegla - kot kolektivna tvorba in ne kot država, ki bi dajala prednost individualnim pravicam posameznika. Kitajski zid, veliki namakalni sistemi, žetve, vse to so bila velika kolektivna dejanja. Če na Kitajskem nisi v kolektivu, si »mrzel«, te ni. Zato ne dajejo prednost kolektivnim pravicam pred individualnim, na zahodu, kamor spadamo tudi mi, pa je vse – zasebna lastnina, človekove pravice, politične svoboščine – povezano s posameznikom. Na določeni stopnji razvoja seveda postanejo človekove pravice  zelo pomembne. Kitajska je sedaj na tem prelomu, toda doslej je bilo to vprašanje v drugem planu. Citiral bom arhitekta kitajskih gospodarskih reform Deng Xiaopinga, ki je dejal predsedniku Kučanu, ko je bil le ta na obisku v Pekingu, da so za 'nas človekove pravice predvsem to, da vemo, da vsak Kitajec potrebuje na dan najmanj dve skodelici riža, da se prehrani in da mu to lahko tudi zagotovimo. To so za nas človekove pravice. Šele pozneje, ko bomo zadovoljili osnovne pravice, pridejo na vrsto druge pravice.'

Te njegove besede potrjuje tudi dejstvo, da Kitajci, tudi najbogatejši, ne mečejo hrane v odpadke. Če v restavraciji na primer ne poješ vsega, ti natakarji avtomatsko zavijejo hrano v posebne vrečke. Mislim, da je Kitajska s svojim izjemnim gospodarskim,  znanstvenim, tehnološkim, vojaškim razvojem sedaj prišla na stopnjo, ko postajajo človekove pravice  in politične svoboščine vse bolj pomembne.

Brez dvoma stanje na tem področju v tem trenutku še ni zadovoljivo. Na Kitajskem iščejo ravnotežje med silami, ki državo krepijo in silami, ki bi lahko bile centrifugalne in imajo zunanjo podporo. Obstajajo namreč načrti o razbijanju Kitajske na več delov. Če bi se zahod manj vmešaval v njene notranje zadeve, bi bilo stanje na tem področju bistveno drugačno.

Toda kako je kitajski razvoj sploh mogoč? Gre zgolj za kopiranje ali kaj več? V Evropi smo prepričani, da nam svoboda, trg, konkurenco in človekove pravice omogočajo kreativnost, kreativnost pa napredek. Kako torej brez teh temeljev napreduje Kitajska? Kako so lahko inventivni brez te demokratične komponente?
Ne, na Kitajskem že dolgo ne kopirajo več zahodnih modelov. V bistvu je na Kitajskem prepovedanih samo nekaj zadev. Na primer, da rečeš 'dol s Komunistično partijo', da zahtevaš večstrankarski sistem in da se javno zavzameš za odstranitev predsednika Ši Džinpinga. O vsem drugem se razpravlja demokratično in časopisi so polni polemik o različnih problemih, razen o teh treh zadevah, ki so izven vseh razprav. Za družbene spremembe v smeri večje demokratičnosti v zahodnem smislu si prizadevajo predvsem intelektualci in disidenti, ki jih podpirajo zahodne države. Tu je kitajska politika trda in vsi, ki jih obsodijo zaradi tega, dobijo težke in nesorazmerne kazni.

Tu bodo morali narediti velik korak naprej. Ne glede na to pa naj bi imela Kitajska po ameriških virih vsega skupaj kakšnih 8000 disidentov, kar glede na milijardo ljudi ni veliko. Res pa je, da kitajske oblasti poskušajo vsako disidentsko gibanje zatreti v kali. Tako so pred leti storili za naše razmere nekaj nepojmljivega, saj so zaprli okoli 250 odvetnikov, ki so branili disidente in bili za to obtoženi za 'protidržavno propagando.'

Tukaj partija seveda ravna kot neke vrste »prosvetljena diktatura.« Ne dovoli niti najmanjšega koraka, zaradi katerega bi lahko začela izgubljati svojo dominantno pozicijo v družbi. Zato še naprej zelo natančno proučujejo razpad Sovjetske zveze pa tudi razpad SFRJ – Jugoslavije. Ko so na to temo na kitajskih univerzah predavanja, so predavalnice zmeraj polne. To jih zelo zanima. Po njihovi oceni se je razpad Jugoslavije začel z vzpostavitvijo večstrankarske demokracije. Na Kitajskem bodo zato takšen razvoj preprečili.

Kako pa je življenje na Kitajskem videti na neki drugi ravni, na primer, kako življenje teče v nekem mestu? Če se izve za neko poneverbo sredstev in podobno, kaj se zgodi potem? Ali časopisi o tem lahko pišejo, se zadeva uredi, ali preprosto vse pošljejo samo v zapor?
Odvisno od primera do primera. Predsednik Ši Džinping je začel z najbolj radikalnim preganjanjem korupcije, zato so zaprli več kot milijon podkupljivih uradnikov. Zaprli so približno 400 visokih funkcionarjev v rangu ministrov, skoraj celoten generalštab kitajske ljudske armade in poveljstvo policije podobno. Korupcija na Kitajskem je bila prisotna že od začetka države, ki ima večtisočletno zgodovino. Seveda pa se postavlja vprašanje, ali gre tukaj zgolj za boj proti korupciji, ali pa morda tudi za odstranitev politikov, ki ogrožajo vodstvo partije. Tega ne vemo. Je pa res, kar je dejal predsednik Ši Džinping, namreč, da če komunistična partija ne bo uničila korupcije, bo korupcija uničila ne samo komunistično partijo, pač pa tudi državo.

Kitajska je tako velika, da jo je praktično nemogoče popolnoma nadzorovati. Pred nekaj tedni je prišlo, na primer, do škandala s cepivom, ker so otroke cepili z neučinkovitimi cepivi. Izkazalo se je, da se je to zgodilo zaradi nekaterih podkupljivih funkcionarjev. Pred leti so enega zaradi podobnega prekrška celo usmrtili. Tu je seveda tudi problem velikega števila  ljudi.

Na leto izdelajo milijardo cepiv, uradno na hitro preverijo vsako peto cepivo, vsako trideseto pa naj bi testirali zelo natančno. Za kaj takšnega pa država enostavno nima dovolj kapacitet, da bi vse to nadzirala, ni niti dovolj inšpektorjev. Za preverjanje vsakega cepiva je namreč potrebno nekaj dni. Popolno preverjanje je torej neizvedljivo. Zato je boj proti korupciji na tem občutljivem področju zelo težak.

Toda to diši po kampanjskem boju proti korupciji, kjer pa manjkajo neki neodvisni nadzorni mehanizmi, svoboden tisk in podobno, zaradi česar se korupcije verjetno tudi ne da izkoreniniti?
To je res, toda od leta 2013, od kar je predsednik Ši Džinping prišel na oblast, je boj proti korupciji osrednja tema politike. To ni več le kampanja, to je postal proces. Korupcija se je bistveno zmanjšala. So pa tudi pomanjkljivosti. Ni na primer jasno, zakaj kitajskim funkcionarjem, ko nastopijo mandat, ni treba prijaviti premoženja. Če bi ga prijavili, bi lahko primerjali njihovo premoženje pred in po nastopu funkcije. Tega na Kitajskem ni. Nekateri trdijo, da zato, ker so številni vplivni uradniki korumpirani in uspešno lobirajo proti uvedbi takšnih ukrepov. Na to mora verjetno paziti tudi Ši Džinping, ki potrebuje široko politično podporo za izvedbo napovedanih reform, oziroma uresničitve tako imenovanih »Kitajskih sanj«, torej razvite in stabilne družbe.

Sedaj, po zadnjem partijskem kongresu, je sicer dobil ista ali še večja pooblastila, kot jih je imel nekdaj oče kitajskih reform Deng Xiaoping. Kljub temu se mu lahko v najslabšem primeru zgodi, tako kot se je zgodilo Hruščovu, da ga na seji politbiroja enostavno odstavijo. Ši Džinping je v sedemčlanski izvršni komite partije sicer spravil tri svoje politične privržence, štirje pa so v njem še od prej in ni povsem jasno, na kateri strani so.

Ši Džinping mora tako, kljub temu, da ima najvišja pooblastila in politično moč, paziti na ravnanje različnih struj v partiji. Le ta od zunaj izgleda zelo monolitna, v resnici pa verjetno ni. Tudi zato, ker se je zaradi boja proti korupciji veliko funkcionarjev znašlo v zaporih ali pa so bili odstranjeni, zato so postali njegovi hudi nasprotniki. Ši Džinping je začel biti zelo nevarno bitko.

Kako pa živijo navadni Kitajci? Poznamo tovarne  s slabo plačanimi delavci, kako pa je vse skupaj videti v mestih? Ali srednji sloj ljudi že živi bolje?
Kitajska je edina država na svetu, kjer hitro narašča število najbogatejših, hitro pa se krepi tudi srednji sloj. Študentje najdejo po diplomi službo povprečno v sedmih mesecih. Politiki na Kitajskem so zaradi izrednega števila prebivalstva in s tem povezano politično stabilnostjo obsedeni s problemom zaposlenosti. Nezaposlenost na Kitajskem ne sme biti višja od 5 odstotkov, ker bi to lahko povzročilo socialne nemire. Srednji sloj živi dobro, plače v državnih podjetjih se v zadnjih letih povečujejo letno tudi do 10 odstotkov, inflacija pa je manjša kot en odstotek. Kitajska zato postaja tudi manj konkurenčna, zaradi česar dajejo tudi velik poudarek robotizaciji, saj se delovna sila tudi tam draži. Srednjega sloja je za okoli 300-400 milijonov ljudi in se krepi.

Problem so seveda nekatere province, ki so nerazvite, in emigrantski delavci, ki jih je okoli 250 milijonov. Ti nimajo vseh pravic. To je resen problem. Razlike so tudi med zasebnimi in državnimi podjetji. V državnih imajo delavci ustrezne zakonsko predpisane  pravice, v zasebnih pa je teh pravic manj.

Najbolj diskriminirani so zaposleni v podružnicah ameriških multinacionalk, kot so na primer Apple in podobna podjetja. Od pametnega telefona, ki stane 1000 dolarjev, dobijo kitajski proizvajalci manj kot deset dolarjev, delavci pa pet. Vse drugo so dobički ameriških podjetij. Zato so obtožbe Donalda Trumpa, da Kitajska v bistvu izkorišča Ameriko, absurdne. Če bodo mobilne telefone začeli proizvajati v ZDA, bodo kar trikrat dražji, kot so bili doslej.

Kako pa »carinska vojna« vpliva na ljudi? Verjetno to ni dobro niti za kitajsko gospodarstvo?
Mislim, da je to, kar doživljamo sedaj, še vedno predigra oziroma ogledovanje terena, preizkušanje nasprotnika in psihološka vojna. Doslej so namreč v ZDA uvedli carine na kitajske izdelke vredne približno 50 milijard dolarjev, kar je približno desetina kitajskega izvoza v ZDA. V Pekingu so Američanom vrnili z enako mero. Najnovejša napoved ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da bo uvedel 25 odstotne carine na kitajske izdelke vredne 200 milijard dolarjev, če pa v Pekingu ne bodo popustili, je napovedal obdavčitev vsega kitajskega izvoza v ZDA, ki presega vrednost 500 milijard dolarjev na leto. Začetek totalne trgovinske vojne med obema največjima svetovnima ekonomijama bi prizadela ves svet. V to možnost svetovne borze, kjer indeksi skačejo v nebo, očitno ne verjamejo.

Na Kitajskem so za zdaj reagirali zmerno, upajo namreč, da bo Trump naposled ugotovil, da bodo gospodarsko in finančno prizadete tudi ZDA. V tej vojni bo sicer Kitajska kratkoročno v bistveno slabšem položaju od ZDA, saj uvaža iz ZDA le za okoli 135 milijard dolarjev blaga na leto, izvaža pa kar za 505 milijard raznih izdelkov.

Zato v Pekingu ne morejo na ameriške izdelke uvesti enako obsežne carine, kot lahko to storijo ZDA. Imajo pa seveda možnost  drugih ukrepov. Kitajska valuta juan je na primer začela izgubljati vrednosti, čeprav valutna vojna ni v kitajskem interesu, tudi zato ne, ker Kitajska uvaža praktično vso energijo in surovine, ki bi se v tem primeru zelo podražile. Razvrednotenje juana Kitajski ne ustreza tudi zato, ker bi se v tem primeru kapital začel seliti iz Kitajske, nafta in druge surovine, ki jih potrebujejo, pa bi se zelo podražile. ZDA vsako leto obišče okoli 50 milijonov kitajskih turistov – to število bi lahko Kitajska hitro zmanjšala. Brez okoli 350 tisoč kitajskih študentov, ki študirajo na ameriških univerzah, bi se le te znašle v hudih finančnih težavah.

Ko so se na primer zaradi namestitve ameriških protiraketnih sistemov v Južni Koreji zelo poslabšali odnosi med obema državama, so Kitajci bistveno zmanjšali nakupe južnokorejskih avtomobilov in telefonov, kar je precej udarilo po Hyundaiu in podobnih podjetjih. ZDA izvažajo v Kitajsko tudi veliko soje, žita, mesa in podobno, prav iz zveznih ameriških držav, kjer je veliko Trumpovih volivcev. Višje carine jih bodo zelo udarile po žepih. Kitajska ima torej protiorožja za Trumpove carine, vendar se oblasti doslej niso zatekle k bojkotu ameriških izdelkov. Dosedanji potek carinske vojne je pokazal, da je Kitajska v nekaterih industrijah, na primer v industriji čipov, zelo ranljiva, saj uvaža iz ZDA večino potrebnih čipov. Samo za uvoz ameriških čipov so lansko leto odšteli 200 milijard dolarjev, kar je več, kot so dali za vso uvoženo nafto. Zato so sprejeli strateško odločitev, da mora biti kitajska industrija v nekaj naslednjih letih samozadostna tudi na tem področju. Kam bodo  potem Američani izvažali svoje čipe?

Kitajci namreč pokupijo kar 60 % njihove tozadevne proizvodnje. V bistvu je trgovinska vojna med njima samo zunanji izraz boja za  tehnološko  prvenstvo. Trump hoče namreč za vsako ceno doseči, da se bo Kitajska odrekla svojega programa »Made in China 2025«, ki bo Kitajski omogočil, da bo postala tehnološka velesila prvega ranga.

Za zdaj na Kitajskem ne vedo, ali misli Trump res sprožiti totalno trgovinsko vojno. V svoji knjigi o umetnosti pogajanj je namreč pred mnogimi leti pisal, da je treba nasprotnika najprej z vsemi silami napasti in mu postaviti maksimalne pogoje, nato pa je možno v drugi fazi deloma popustiti zato, da bi dosegli kompromis, oziroma sklenili posel. Kitajci sedaj čakajo na drugo fazo. Vprašanje pa je, ali se Trump še drži teh svojih napotkov.

Kaj to pomeni za Evropo in Slovenijo?
Mislim, da je Evropa na zgodovinskem razpotju. Če se bo proces upoštevanja samo egoističnih nacionalnih interesov, ki ga je začel v ZDA Trump nadaljeval, potem si morda niti ne predstavljamo, kako hude preizkušnje naš še čakajo. V ZDA sem bil dopisnik več kot 10 let in prepričan sem, da če se bo politika »Najprej Amerika« oziroma samo in samo Amerika nadaljevala, in če bo Trump dobil še en mandat, potem bodo posledice te politike dolgoročne. ZDA in s tem svet ne bodo več nikoli takšne, kot so bile doslej. Že danes so ZDA v neformalni vojni s praktično celim svetom, tako s svojimi zavezniki kot nasprotniki. Ameriška moč je na vojaškem in tehnološkem področju še zmeraj strahovita, vendar sama ne more več obvladovati sveta tako kot nekoč. Evropa je v zapletenem položaju. Z vojaško, politično, varnostno, ideološko popkovino je povezana z ZDA, ki so z Marshallovim načrtom po drugi svetovni vojni pomagale zgraditi liberalno in demokratično, kapitalistično Evropo.

Ta se sedaj ruši in evropske elite ne vedo, kako naprej. Evropa se je znašla v nekakšni izolaciji. Kritična je tudi do Kitajske. Na Kitajskem imajo enopartijsko državo, ki je antipod evropski liberalni demokraciji. Po drugi strani pa je Kitajska država državnega kapitalizma, pod vodstvom komunistične partije.

Obstajajo pa tudi skupni interesi. To se je pokazalo nedavno, ko je bila na obisku na Kitajskem visoka delegacija Evropske komisije in so skupaj nastopili proti (ameriškemu) protekcionizmu in se zavzeli za večje sodelovanje. Evropa ob tem ostaja najpomembnejši trg za Kitajsko. Kitajska pa je drugi najpomembnejši trg za Evropo. Sporna točka je med drugim  proizvodnja jekla. Tudi Evropejci namreč trdijo, da ima Kitajska dumpinške cene, Kitajci pa odgovarjajo, da je celoten izvoz jekla v Evropo komaj 0,1 odstotka izmenjave med EU in Kitajsko na letni ravni, kar je praktično zelo malo. Kitajci trdijo, da so leta 2008, ko je prišlo do gospodarske krize, na prošnjo takratnega ameriškega predsednika Obame in Evropske komisije bistveno povečali proizvodnjo jekla in cementa, ter začeli gospodarsko izgradnjo, zato da bi ublažili posledice recesije in pomagali izvleči svet iz krize.

Zato imajo na Kitajskem še vedno okoli 30 milijonov praznih stanovanj. Američani so tedaj investirali 800 milijard dolarjev v svojo industrijo, Kitajci pa šeststo milijard. Danes pa Evropa zahteva, da naj Kitajska bistveno zmanjša tiste kapacitete, ter zahteva večjo odprtost kitajskega tržišča in dosledno spoštovanje intelektualne lastnine. Kitajska se ob tem boji, da jo bodo ZDA v primeru zaostritve odnosov poskušale blokirati v Južnem kitajskem morju, preko katerega uvažajo in izvažajo več kot 80 odstotkov svojih dobrin in izdelkov. Eden od kitajskih strateških izhodov je, da se povežejo z Evropo, saj smo na isti celini. To je bistvo pobude »en pas, ena cesta.« Tako bi blago hitro prišlo do Evrope, ki Kitajske ne ogroža več tako, kot v času kolonializma, ima pa visoko tehnologijo in trg z veliko kupno močjo.

Evropa pa prav tako potrebuje velik kitajski trg. Naše potrebe in interesi so torej kompatibilni. Pred leti je ruski predsednik Putin predlagal »Evropo od Lizbone do Vladivostoka.« Evropa, Rusija in Kitajska bi v skladu s tem konceptom postale skupni gospodarski prostor, ki bi vključeval celotno Evrazijo. V tem primeru bi ZDA odpadle. To seveda ni v interesu niti ZDA niti evropskih elit, ki jih je na določen način strah skoraj milijarde in pol Kitajcev.

Toda ta strah je po mojem mnenju neutemeljen, ker Kitajska nikoli ne bo takšna sila, kot so ZDA. »Pax americana« je bil svojevrsten tudi zaradi geostrateške lege ZDA, »pax sinuana«, tudi če bo do njega prišlo, bo drugačen. Kitajska ima namreč 14 sosednjih držav (ZDA ima samo dve), od tega imajo štiri jedrsko orožje, na vzhodu imajo Japonsko, s katero imajo nerešene odnose že od nekdaj, na zahodu pa je Indija, ki je nova regionalna sila in ima mlajše prebivalstvo kot Kitajska. Najpomembnejše dejstvo pa je to, da se kitajsko prebivalstvo hitro stara, zato predsednik Ši Džinping tako hiti z reformami, da bo Kitajska postala odločujoč vojaški, gospodarski in politični dejavnik, še predno bo postala država s starim prebivalstvom. S 60-70 let starimi ljudmi ni mogoče delati revolucij. V Evropi obstaja kljub temu prastrah pred veliko Kitajsko.

Kaj pa Slovenija in Kitajska? Je tu še kaj prostora za sodelovanje?
Mislim, da je ogromno prostora za sodelovanje, saj je slabo razvito. Naši politiki, kadar pridejo na Kitajsko – saj ne pridejo velikokrat, razen častne izjeme bivšega ministra za kmetijstvo Dejana Židana - veliko obljubljajo, pa malo storijo. Predno sem prišel v Slovenijo, mi je neki kitajski funkcionar rekel: 'Veste, vaši politiki pridejo, napovedujejo razne projekte, izpeljejo pa samo tiste, ki jih dovolijo v Washingtonu in Berlinu.' Takšen je bil primer neuspelega nakupa letališča na Brniku, za kar se je zanimala druga največja letalska družba na svetu: China eastern airlines. Podobno je glede kitajske diplomatske pobude 16 + 1, v okviru katere kitajska podjetja gradijo razne infrastrukturne projekte v vzhodni in srednji Evropi. Slovenije tu ni.

Omejitveni faktor ni samo velik odpor evropske komisije do te pobude, ampak tudi dejstvo, da so kitajski krediti mnogo dražji kot evropski, saj so obrestne mere na Kitajskem bistveno višje kot v Evropi. Kitajska je v srednji in vzhodni Evropi samo zasedla prazen prostor, ki ga je pustila Evropa.

V Bruslju s to pobudo niso zadovoljni, menijo namreč, da gre za 'krhanje evropske enotnosti’ in da poskuša Kitajska preko 'zadnjih vrat' priti v Evropo. Mi očitno nimamo politikov, ki bi si upali v Bruslju ugovarjati proti takšnim nazorom. Kajti Merklova je bila na primer že 11-krat na Kitajskem in ko je bila zadnjič, je s Kitajci sklenila številne posle. Na Kitajsko je šla z jasno nalogo, da bo rešila na primer nemško avtomobilsko industrijo. Zato je nagovorila Kitajce, da so nemška podjetja vključili v razvoj avtonomnih električnih osebnih vozil, kjer so Kitajci že zelo napredovali, saj imajo tri takšne tovarne.

Nemci se zavedajo, da je zanje edina rešitev, da svoje znanje, preciznost in tehnologijo združijo s kitajsko inventivnostjo in velikim trgom in tako rešijo svojo avtomobilsko industrijo, ki ji Trump zapira vrata. In mi? Nam iz Bruslja govorijo, da moramo sodelovati s Kitajsko preko Bruslja, tako, kot smo morali nekdaj dobiti za kaj takšnega dovoljenje v Beogradu. Na tem področju vodi Evropa dvotirno politiko. Upam pa, da bo nova vlada pretresla naše mednarodne strateške interese in sprejela strategijo, ki bo v večji meri upoštevala tudi Kitajsko. Kljub ameriškemu ustavljanju bo Kitajska namreč postala odločilen svetovni dejavnik. Kako je mogoče, da je bil zadnji slovenski zunanji minister, ki je obiskal Peking - dr. Dimitrij Rupel? Mislim, da bi morali glede na usodne spremembe v mednarodni politiki v Sloveniji doseči neki nov strateški konsenz.

Glede tega se bojim, da še ni prišel pravi čas, ker so stranke politično in ideološko preveč razdeljene. Ko smo se osamosvajali, smo imeli neke skupne cilje, sedaj pa jih očitno nimamo več. Tudi Evropa sama, ki se vse bolj utaplja v ekstremnih nacionalizmih, ne ve, ali bo EU sploh preživela, kaj bo z zvezo NATO in podobno. Zato smo v težkem položaju. Za Slovenijo je obstoj EU ključnega pomena, v drugačnih geopolitičnih razmerah se lahko naše težke zgodovinske preizkušnje ponovijo.

Toka zgodovinskih procesov ni mogoče napovedovati, vendar pa je neizpodbitno dejstvo, da bo Kitajska do leta 2050 postala vodilna svetovna država tudi po bruto proizvodu. Po eni od analiz Svetovne banke bo takrat njen bruto proizvod oziroma ustvarjena nova vrednost zanašala 58.000 milijard dolarjev, ZDA pa 36.000 milijard dolarjev.

To pomeni, da bo Kitajska po gospodarski plati skoraj enkrat močnejša od ZDA. To je država, ki bo odločilna za prihodnost vsega sveta, zato moramo z njo čim bolj sodelovati. Ne le tako, da izdelujemo polizdelke, ki jih vgrajujejo v nemške BMW-je, ki jih izvažajo na Kitajsko. Pred mnogimi leti je Delta Iskra izvažala na kitajsko računalnike in drugo opremo. Morebiti se bo podoben preboj posrečil Pipistrelu z ultra lahkimi letali. Zato pa so potrebni dobri politični odnosi. Preiti moramo iz pragmatičnega sodelovanja na strateško sodelovanje. Vse vodilne države EU pa tudi večina sosednjih držav, na primer Avstrija, so že v tej skupini.

Je Hrvaška že strateška partnerica Kitajske?
Še ni, je pa že na dobri poti. Kitajska podjetja gradijo na primer most na Pelješac in zaradi tega, Hrvati v odnosih s Kitajsko hitro napredujejo.

Hrvaška je tu korak pred Slovenijo. Kot sem slišal, bi jo lahko že kmalu v Pekingu uvrstili med države, s katerimi imajo strateško sodelovanje.

Mi pa smo še vedno v skupini držav, ki imajo s Kitajsko razvito le pragmatično sodelovanje.