Arbitražna burleska: Slovenija in Hrvaška najprej v Luksemburg, nato še v Haag?

Odločitev Evropske komisije, da v zvezi s kršitvami Hrvaške in napovedano tožbo pred Sodiščem EU v Luksemburgu ne bo podala svojega mnenja, je v Sloveniji izzvala precej razočaranja, na Hrvaškem pa je bila sprejeta z zadovoljstvom. Kljub temu takšna odločitev ni niti nepričakovana, niti ne predstavlja konca politično-pravnim kolobocijam v zvezi s slovensko-hrvaškim arbitražnim sporom.

Da se nekaj takšnega pripravlja, je bilo mogoče sklepati že iz ocene predsednika Sodišča EU (po njegovem obisku slovenskih in hrvaških ustavnih pravnikov), da bi bilo bolje, če bi državi spor Sodišču EU predložili skupaj.

Upravičeni razlogi za previdnost Evropske komisije

Zato ni tako nenavadno, da je glavni govorec komisije Margaritis Schinas včeraj poudaril, da Evropska komisija ne bo podala mnenja v povezavi s slovensko tožbo proti Hrvaški zaradi kršenja evropskega prava, saj komisija v postopku v okviru 259. člena pogodbe o delovanju EU ni dolžna pripraviti mnenja. Poudaril je, da so v preteklih osmih podobnih primerih mnenje izdali le štirikrat.

Na podlagi omenjenega člena lahko članica EU toži drugo članico na Sodišču EU zaradi kršenja evropskega prava, vendar mora najprej o svoji nameri obvestiti komisijo, kar je Slovenija storila s pismom 16. marca, nato pa ima komisija tri mesece časa, da se opredeli in morda odloči, ali bi primer morda prevzela sama. Šele potem lahko Slovenija vloži tožbo,  kar se bo sedaj najverjetneje zgodilo. Tožbo naj bi Slovenija na Sodišče EU v Luksemburg poslala nekje v sredini julija.

Na Insajderju smo že pred časom razkrili, da v sporu med Hrvaško in Slovenijo obe strani zavajata in da bi se zelo lahko zgodilo, »da bo Slovenija tožila Hrvaško pred napačnim sodiščem.« Da gre za politične igrice tudi na strani Slovenije in Hrvaške kažejo tudi časovni okvirji raznih potez.

slovenija-hrvaska-piranski-zaliv.jpg

Hrvaška tako na primer trdi, da jo Arbitražna pogodba s Slovenijo ne zavezuje več. Čeprav od nje ni odstopila na način, kot ga predvideva Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb. Slovenija pa je po drugi strani svoje pismo Evropski komisiji poslala šele sredi marca (Erjavec je najprej napovedoval, da bo to storjeno do konca februarja), tako da negativen odgovor Evropske komisije nikakor ne bi prispel v Slovenijo še pred parlamentarnimi volitvami. Sedanji negativni odgovor EK bi namreč zagotovo odnesel še nekaj glasov doslej vodilni stranki SMC.

Problematičen in dvorezen pa je tudi slovenski izbor »evropske« pravne poti, čeprav je po drugi strani res, da veliko drugih možnosti Slovenija v tem trenutku nima. Res je, da je Evropska komisija 4. julija lani, ko je nekaj dni po objavi arbitražne razsodbe, izrazila pričakovanje, da bosta Slovenija in Hrvaške razsodbo izvršili in da je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker 13. septembra lani dejal, da morajo članice EU spoštovati tudi sodbe sodišč in da pravna država v EU ni izbira, ampak obveza. Slovenskim stališčem pritrjuje tudi mnenje pravne službe Evropske komisije. Toda vse to bo pomenilo le malo, ko bo Sodišče EU pričelo razsojati o tem, ali je Hrvaška res prekršila evropsko pravo – ali pa ne.

Slovenski argumentacija je v bistvu preprosta. Slovenija trdi, kot je v intervjuju za Insajder pojasnil že zunanji minister Karl Erjavec, da »zato, ker Hrvaška ni implementirala arbitražne razsodbe mi sedaj nismo v stanju izvajati določenih direktiv in obveznosti, ki nam jih nalaga evropski pravni red. Na primer Schengenski zakonik. Ne moremo ga v celoti izvajati prav zaradi spora o implementaciji arbitraže. Mi seveda vemo, kje je meja na morju, toda Hrvaška trdi, da je meja na polovici Piranskega zaliva, vemo pa, da je po arbitražni odločbi slovenskega 84 odstotkov Piranskega zaliva. Tudi kar se tiče ribolova na povsem enak način ne moremo izvajati cele vrste aktivnosti,« je opozoril Karl Erjavec.

juncker_in_cerar

To je sicer prav in lepo. Toda – kaj če se bo Hrvaška postavila na stališče, da zato, ker je Arbitražni sporazum pač nastal pred vstopom Hrvaške v EU, na podlagi mednarodnega prava in ne prava EU in tudi zato, ker Sodišče za odločanje o veljavnosti Arbitražnega sporazuma s Slovenijo sploh ni pristojno, Hrvaška ne krši nobenega, še najmanj pa evropsko pravo? Na to smo ponovno že opozorili februarja letos.

Se bo Slovenija pritožila na napačno sodišče?

Tedaj smo zapisali, da »Slovenija in Hrvaška igrata glavni vlogi v novem evropskem teatru absurdov«, kajti »Hrvaška trdi, da pogodba, iz katere ni na pravilen način odstopila, zanjo ne velja več, Slovenija pa se namerava pritožiti sodišču, ki za najpomembnejše vprašanje spora s Hrvaško - sploh ni pristojno.«

Če je namreč bistvo zadnjega, najnovejšega (in ne »obmejnega«) spora med Slovenijo in Hrvaško »veljavnost razsodbe Arbitražnega sodišča (PAC), potem bi se Slovenija in Hrvaška morali po pomoč obrniti na Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ), ne pa na Sodišče EU v Luksemburgu.«

Opozorili smo tudi, da izbira Slovenije kljub temu »ni absolutno napačna« ker bi Sodišče EU lahko hitro ugotovilo, »da Hrvaška že krši evropske direktive in lastne obveznosti, obe državi pa bi glede vprašanja veljavnosti ali arbitraže šele potem napotilo na generalnega sekretarja OZN ali pa na Meddržavno sodišče v Haagu, ki je pristojno za takšne spore.«

icj-haag.jpg

Vendar pa obstaja še ena nevarnost – da se sodišče razglasi za "nepristojno" za to vrsto spora - kar pa za Slovenijo ne bi bilo dobro. V tem primeru bi za rešitev spora Slovenija morala doseči nov dvostranski sporazum s Hrvaško ali pa s soglasjem Hrvaške spor predložiti Meddržavnemu sodišču v Haagu. ta spor se bi zato res lahko spremenil v pravo mednarodno burlesko.

Položaj je zato danes, skoraj devet let po podpisu Arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško v Stockholmu seveda bistveno drugačen, kot se je zdel v letih 2008 in 2009, ko je Slovenija še (povsem upravičeno) »blokirala« vstop Hrvaške v EU in NATO in se nato hitro odločila za slabo domišljeno arbitražo.

»Sporazum je dober za obe državi, je ob včerajšnjem podpisu arbitražnega sporazuma o načinu reševanja slovensko-hrvaškega mejnega spora ocenila hrvaška premierka Jadranka Kosor, ki v njem vidi 'win-win-win situacijo'.

Navdušenja ob podpisu v prostorih predsednika švedske vlade Rosenbad v Stockholmu ni skrival niti predsednik slovenske vlade Borut Pahor. Za to, da sta s Kosorjevo od njunega prvega srečanja v Trakošćanu premagala vse ovire, ki so bile običajno previsoke za pogajalce pred njima, pa je bilo po njegovem bistveno zaupanje med njima. 'Najino medsebojno zaupanje, spoštovanje in razumevanje je na neki način tudi signal za odnose, ki jih želimo med obema narodoma in državama,' je poudaril Pahor,« je ob tem dogodku 5.11.2009 poročal eden od tedanjemu predsedniku vlade naklonjenih slovenskih dnevnikov.

Devet let po tem velikemu »medsebojnemu zaupanju, spoštovanju in razumevanju« so se vse te besede spremenile v ničvredne puhlice za dnevnopolitično uporabo, spor pa se z enega sodišča znova seli na drugo. In nato morda še na tretje.