Erjavec za Insajder: »To ni res, s hrvaško ministrico nisem imel nobenih vsebinskih pogovorov«

Hrvaška televizija Z1 je v oddaji »Bujica« 23. maja navedla vrsto precej obtožujočih izjav za aktualni slovenski politični vrh. Glede relativno enostavnega prehajanja meje med Hrvaško in Slovenijo s strani migrantov, ki ga opažajo predvsem na Hrvaškem, naj bi šlo, kot trdi Z1, za dogovor na najvišjih ravneh. »Iz visokih političnih krogov je bilo redakciji Bujice potrjeno, da gre za tajni dogovor Plenkovićeve in Cerarjeve administracije, ki po navodilu iz Bruslja migrante usmerjajo proti deželi«, so navedli v oddaji. Zatrdili so tudi, da je »Cerarjeva tehnična vlada pristala na sprejem beguncev, v zameno pa naj bi od Bruslja dobila zagotovila, da jim ne bo treba privatizirati Ljubljanske banke, kar je od njih Evropska komisija še do nedavnega brezpogojno zahtevala.« Povsem konkretno pa na bi se celo hrvaška zunanja ministrica Marija Pečinović Burić s slovenskim zunanjim ministrom Karlom Erjavcem, kot naj bi novinarjem »potrdili na Zrinjevcu«, dogovorila o tem, da bi »hrvaški varčevalci od Nove Ljubljanske banke lahko dobili največji del svoje starih deviznih vlog ne glede na sukcesijo« pod pogojem, da »dogovor o migrantih ne pride v javnost«.

O tem, da so bili ti dogovori o »zamenjavi beguncev za devizne vloge« med Hrvaško in Slovenijo po navodilih Bruslja res doseženi, sicer ni bilo, kot smo navedli tudi v poročilu Insajderja, drugih, bolj otipljivih dokazov. Smo pa prošnjo za komentar teh navedb medtem poslali tako predsedniku slovenske vlade (v odstopu) Miru Cerarju kot zunanjemu ministru Karlu Erjavcu. Zunanji minister se je na naša vprašanja odzval, zato smo se z ministrom pogovorili tako o obtožbah s Hrvaške kot tudi o arbitražnem sporu z južno sosedo.

Gospod minister, ali je res, da naj bi se s hrvaško ministrico in Plenkovićem dogovorili za sprejemanje beguncev, ter poplačilo hrvaških deviznih vlog hrvaškim varčevalcem ne glede na sukcesijo, pod pogojem, da ta dogovor ne pride v javnost?

Najprej moram reči, da jaz s hrvaško zunanjo ministrico nisem imel kontaktov praktično od takrat, ko je bila tukaj v Sloveniji. Mislim, da je bilo to tedaj, ko smo imeli srečanje na Bledu, to je bilo na blejskem strateškem forumu. Tako da jaz nimam nobenih kontaktov s hrvaško stranjo. Nič se nismo pogovarjali. Ko sem slišal, kaj se poroča in kaj naj bi se dogajalo, me je to izredno presenetilo. In tudi ne vem za noben sestanek med gospodom Cerarjem in gospodom Plenkovićem. Mislim, da sta imela zadnje srečanje v Sofiji, ob robu tamkajšnje konference.

Vendar se v tej izjavi konkretno pozivajo na svoje vire v Zrinjevcu, torej tudi na hrvaško zunanje ministrstvo. Kako komentirate to?

Ne, poglejte, to preprosto ni res.

Torej se zagotovo niste dogovorili za zamenjavo deviznih vlog za migrante?

Pa za kakšne begunce naj bi se dogovarjali, lepo vas prosim, to seveda ni res. Glede Nove Ljubljanske banke in teh navedb o vračilu deviznih vlog ne glede na sukcesijo pa moram prav tako reči, da to ni res in da ni bilo nobenih pogovorov na to temo s strani Ministrstva za zunanje zadeve. Sploh nisem imel nobenih pogovorov od blejskega strateškega foruma, ko sem hrvaško ministrico sicer pozdravil, nisva pa imela nobenih vsebinskih pogovorov. Jaz namreč ves čas trdim, da ona ni naša prava sogovornica, kajti vsi vemo, da zunanjo politiko na hrvaškem vodi predsednik vlade, to pa je gospod dr. Plenković.

Kaj pa se dogaja v zvezi z arbitražo?

Glede arbitraže čakamo sedaj na odločitev Evropske komisije oziroma na to, ali bo Evropska komisija dala o tem tudi svoje mnenje. Če pa mnenja ne bo podala, bomo pač šli v tožbo, saj je to tudi sklep vlade.

Še nekaj nas zanima, v zvezi z arbitražo. Ali ste res prepričani, da Slovenija tožbe proti Hrvaški ne bo poslala na napačno sodišče?  

Ne, sem prepričan, da ne bo. Reči moram tudi, da je bila delegacija Slovenije v Bruslju uspešna, saj smo imeli soočenje s hrvaško stranjo in se je izkazalo, da ima naša tožba vse ustrezne pravne podlage.

To že, toda ena zadeva je vendarle malo problematična. Namreč, o tem, ali arbitražna pogodba med Slovenijo in Hrvaško še velja ali ne lahko vendarle odloči samo Meddržavno sodišče v Haagu. Gre pa seveda za drugo sodišče in ne za to, v Luksemburgu, na katero naj bi se pritožila Slovenija. In če bo Hrvaška vztrajala pri tem, da Evropsko sodišče v Luksemburgu za ta spor sploh ni pristojno, bo o veljavnosti arbitražne pogodbe in posredno arbitraže na koncu lahko res odločilo samo Meddržavno sodišče v Haagu. Kaj menite o tem?

Ne, poglejte, mi utemeljujemo svojo tožbo na tem, da zato, ker Hrvaška ni implementirala arbitražne razsodbe mi sedaj nismo v stanju izvajati določenih direktiv in obveznosti, ki nam jih nalaga evropski pravni red. Na primer Schengenski zakonik. Ne moremo ga v celoti izvajati prav zaradi spora o implementaciji arbitraže. Mi seveda vemo, kje je meja na morju, toda Hrvaška trdi, da je meja na polovici Piranskega zaliva, vemo pa, da je po arbitražni odločbi slovenskega 84 odstotkov Piranskega zaliva. Tudi kar se tiče ribolova na povsem enak način ne moremo izvajati cele vrste aktivnosti.

To razumem. Toda Evropsko sodišče lahko odloča samo o tem, ali se Hrvaška drži svojih obveznosti in direktiv ali ne. Na temeljno vprašanje, ali velja sama pogodba med nami in Hrvaško, na podlagi katere je Hrvaška dolžna narediti določene korake – o tem pa Evropsko sodišče verjetno ne more odločati, saj je tudi po Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb predvideno, da naj se takšni spori rešujejo na Meddržavnem sodišču v Haagu?

Toda arbitražna pogodba med nami in Hrvaško velja. Hrvaška ni sprožila nobenega postopka, na podlagi katerih bi lahko rekli, da arbitražna pogodba med nami in Hrvaško ne velja več. To potrjujejo celo mnenja nekaterih hrvaških pravnih strokovnjakov. Arbitražni sporazum ima zato polno veljavnost in to ne more biti sporno. Njihovo mnenje, da sporazum ne velja več, ker je pač njihov Sabor tako odločil, je pa seveda poskus nekega enostranskega dejanja, enostranskega in nesprejemljivega odstopa od sporazuma, ki pa nima mednarodnopravne veljave. V sporazumu so se Hrvati obvezali, da ga bodo spoštovali, arbitražno sodišče pa je tudi razsodilo, da tako imenovana prisluškovalna afera na njihovo presojo nima nobenega vpliva, o čemer je bila izdana tudi delna odločba, ki je odredila, da naj se postopek nadaljuje. In vsaka normalna stranka bi po taki delni odločitvi nadaljevala s sodelovanjem v postopku. Hrvaška je pa seveda Hrvaška in so se odločili drugače.

Ali ni tudi tako, da bi Hrvaška, če je želela od arbitražne pogodbe s Slovenijo odstopiti na pravno veljaven način, morala najprej o tem obvestiti generalnega sekretarja OZN in potem, v primeru nestrinjanja Slovenije z odstopom od pogodbe, sprožiti celo tožbo pred Meddržavnim sodiščem v Haagu? Je Hrvaška po vaših informacijah naredila kakršenkoli takšen korak?

Hrvaška bi morala najprej doseči razveljavitev arbitražnega sporazuma. Toda to ni mogoče. Hrvaška zaveza je namreč bila, da mi umaknemo vse zadržke do vstopa Hrvaške v EU, ki je na ta način lahko postala polnopravna članica EU, ker smo tudi storili, Hrvaška pa se je obvezala na reševanje mejnega vprašanja z arbitražo. Zavezala se je tudi, da bo spoštovala arbitražno odločbo in teh svojih obveznosti ni uresničila. Pri tem pa je bila najpomembnejša sama delna odločba Arbitražnega sodišča, da naj se postopek nadaljuje in da »prisluškovalna afera« na delo sodišča nima nobenega vpliva.

Ali glede na takšno verolomnost hrvaške diplomacije in nespoštovanje podpisanih pogodb s strani Hrvaške ne bi bilo bolj modro, če bi Slovenija že pred podpisom arbitražnega sporazuma Hrvaško dalj časa blokirala njen vstop v EU ali pa če bi celo jasno zapisala v pogodbo, da bo Slovenija svoje zadržke umaknila, ko bo Hrvaška implementirala prihodnjo razsodbo Arbitražnega sodišča?

Poglejte, če bi jaz tedaj imel še kaj besede – ampak tedaj več nisem bil v vladi, ker so me »odkantali« zaradi tiste zadeve z Računskim sodiščem, potem bi zagotovo vztrajal pri tem, da mora Hrvaška najprej izpolniti svoje obveznosti, da dobi »zeleno luč« za vstop v EU šele potem, ko se najprej določi meja.

Toda, ali ni paradoksalno, da danes iz Evropske komisije in s strani drugih organov EU slišimo, da morajo druge države z Balkana, kandidatke za vstop v EU najprej, še pred vstopom, rešiti svoje mejne probleme, tedaj, ko je v EU vstopala Hrvaška pa so bile takšne iste zahteve iz Slovenije označene kot »neevropske«, tako da je na koncu slovenska vlada pristala na to, da mejnega vprašanja in vstopa Hrvaške v EU nikjer nismo neposredno povezali?   

Tukaj so seveda neki globlji interesi. Takratna slovenska politika je pač popustila in verjela, da bo EU storila to, kar je obljubila. Saj, če gledamo na to stvar strogo formalno, Evropska komisija tudi sedaj res ves čas trdi, da je treba spoštovati arbitražno odločbo o meji s Hrvaško in jo implementirati, problem pa je, da Evropska komisija istočasno ne uporabi instrumentov proti Hrvaški, da bi to res naredila. Tukaj pa nato pridemo na politično polje. Jaz sem prepričan, da do tega ne prihaja zato, ker je Jean Claude Juncker iz Evropske ljudske stranke, enako kot večina komisarjev v Evropski komisiji, tej isti politični družini pa pripada tudi Plenkovićev HDZ s Hrvaške. Zato pa imamo te težave in igrice. Kar pa je slabo za Evropsko unijo. Vladavina prava bi morala biti temelj, na katerem stoji Evropska unija. Če vladavina prava v EU ne bo imela svoje teže, potem EU čaka slaba prihodnost.

Gospod minister, hvala za pogovor.

Hvala vam, da ste me poklicali, ker očitno je, da želijo nekateri z neresničnimi informacijami izkoristiti tudi ta čas pred volitvami, v škodo države. Mi pa smo tudi sedaj še vedno odgovorni za državo in njene interese.