sreda, 27. november 2024 leto 29 / št. 332
Prodajalci, preprodajalci in goljufi
Med prodajalci in preprodajalci rabljenih avtomobilov ni veliko poštenjakov in dobrosrčnežev. Nekoč je Charles Bukowski zapisal, da so odvetniki najbolj pokvarjeni ljudje na svetu, da jim sledijo zdravniki, potem pa je že lokalni avtomehanik z njegove ulice. Literarna fikcija oziroma umetniška svoboda gor ali dol, dejstvo je, da povsod po svetu trgovci z rabljenimi avtomobili ustvarjajo bistveno večje dobičke kot s prodajo novih. Temu se reče razlika v ceni. Pri novem golfu, denimo, lahko prodajalec, ki mora imeti povrhu vsega še bleščeče urejen salon, prijazne prodajalce in čedne hostese - če seveda želi ohranjati ustrezni nivo kvalitete, ki ga od njega pričakuje principal -, potegne kvečjemu nekaj sto evrov razlike v ceni, pri čemer bo moral v Sloveniji za pospeševanje prodaje bržkone podariti še letno vinjeto, včasih pa kar komplet štirih zimskih pnevmatik. Vsega tega (pre)prodajalcu rabljenih vozil seveda ni treba. Mirno se lahko zadovolji z belim pločevinastim kontejnerjem s škatlo za klimo na strehi. Ne potrebuje prav dosti zaposlenih, saj je lahko samostojni podjetnik, od njega nihče ne pričakuje nasmejanih hostes in lepih manir. Tisto, kar pri vsem tem boli “poštene” prodajalce novih avtomobilov oziroma tiste, ki ob tem prodajajo še preverjene malo rabljene avtomobile svojih znamk (npr. Weltauto, BMW Premium Selection ipd.), za katere jamčijo tudi določeno obdobje, je prav ta absurdni razkorak med nivojem ponudbe in končno razliko v ceni. Medtem ko se eni pehajo za nekaj sto evrov dobička - pa prodajajo nove avtomobile -, se drugi bahajo s razlikami v ceni, ki so včasih fascinantne.
Slovenski preprodajalec ga je legalno uvozil, mu zbil kilometre, “prilagodil” servisno knjižico in dvignil ceno za 2.000 do 3.000 evrov. Če smo glede novega golfa ugotavljali, da prodajalec zasluži kvečjemu nekaj sto evrov, potem je pri preprodajalcu iz kontejnerja zgodba povsem druga.
Vzemimo primer, ki v Sloveniji, ki je glede prodaje rabljenih vozil še vedno zelo balkanska, nikakor ni osamljen. Ponovno bo naš vzorčni primer golf, denimo, da je star pet let in uvožen iz Nemčije, dizel, jasno, z bogatejšim paketom opreme, na števcu pa ima 140.000 kilometrov. Mimogrede, to je številka, ki se zelo zelo pogosto pojavlja med rabljenimi avtomobili pri nas. Obstaja precej velika verjetnost, da je bil avto sicer res uvožen iz Nemčije, vendar je imel na števcu med 220.000 in 300.000 kilometri, zaradi česar je bila prodajna cena relativno nizka. Slovenski preprodajalec ga je legalno uvozil, mu zbil kilometre, “prilagodil” servisno knjižico in dvignil ceno za 2.000 do 3.000 evrov. Po možnosti je za nekaj deset ali sto evrov zamenjal najbolj obrabljene dele interierja, opral motor in temeljito očistil avto. Po vsem tem ga res ni junaka, ki bi lahko brez temeljitega tehničnega pregleda ugotovil, da videz v takšnem primeru grdo vara.
In zdaj še dve zgodbi, ki jih piše življenje, kot pravimo. Doslej sem zamenjal okoli deset avtomobilov, enega od njih sem kupil pri zastopniku, ki prodajal tudi rabljene avtomobile in se je specializiral za znamko Volvo. Interclass Cars, da bom konkreten. Na Tatrenutek smo konkretni. V naglici, na zaupanje in brez pomislekov sem kupil rabljenega volva S60. Čez nekaj dni sem ugotovil, da z avtom marsikaj ni v redu. Čez dva tedna, ko sem opravil dve daljši vožnji (Dunaj, Dubrovnik), sem bil že prepričan, da nekaj hudo ni v redu. Po tehničnem pregledu smo ugotovili, da je bil avto zaleten. Naslednji dan sem ga peljal nazaj, se povabil na kavo k direktorju in mu v zelo odkritem pogovoru dal dve možnosti: da spravijo avto v brezhibno stanje, sicer pa naj mi vrnejo denar. V nasprotnem primeru, sem se mu nasmehnil, dobro veste, kaj sledi. Naslednji dan so me poklicali, če lahko pridem po denar.
Po svoje sem imel slabo vest zaradi naslednjega kupca, a sem se tolažil, da to pač ni moj problem in da bi moral biti vsak kupec pri nakupu rabljenega vozila maksimalno racionalen in previden. Sam sem se tega vedno držal, kajti ko gre za prodajalce rabljenih avtomobilov, verjamem, da so tako poklicno deformirani, da bodo nategnili tudi svojega najboljšega prijatelja.
Zaradi tega sem bil letos poleti, ko je je za kratek čas zamikalo, da bi kupil “nov” oziroma malo manj rabljen avto, skrajno pozoren na vse morebitne trike, ki bi si jih morda želel privoščiti prodajalec. Volvo S80, ki so ga uvozili iz Belgije, prodajali pa v Avtotehni Vis v Ljubljani, se je na prvi pogled zdel breziben, toda po krajši testni vožnji sem hitro zaznal, da prvi pogled res vara. Ko sem prodajalca, ki je bil iz meni nezanega razloga ves poln samega sebe, opozoril na dve ali tri najbolj očitne napake, je postopal tako kot opisuje naš urednik avtomobilizma Bojan Črnologar: za eno stvar je zamrmal, da jo bodo odpravili (hm, zakaj je pa niso že prej?), za očitno ne brezhibno podvozje (avto je na avtocesti “nosilo v desno) je našel zelo domiselno pojasnilo in bi ga celo “kupil”, če tistega dela gorenjske avtoceste ne bi tako dobro poznal, pri tretji pomanjkljivosti - namreč temu, da mi je sredi poletja prodajal avto s pet let starimi zimskimi gumami (!)- pa je ustrelil takšnega kozla, da mi je bilo žal, ker pri Tatrenutek (še) nimamo skrite kamere. Možakar me je namreč začel prepričevati - pazite, zunaj je bilo 30 stopinj, v njegovem kontejnerju pa je na vso moč hladila klima -, da so zimske gume poleti še boljše od letnih (?!). Potem je našteval še neke prednosti, vendar ga nisem več poslušal.
Koliko kupcev, sploh če gre za nežnejši spol, takole vsak dan nategnejo, sem se spraševal? Bi kazalo odpreti posebno rubriko, kamor bi opeharjeni državljani lahko posredovali podatke in fotografije, s katerimi bi dokazovali, kaj se jim je pripetilo pri nakupu rabljenega avtomobila? Morda res. Zaradi tega prodajalca rabljenih vozil pri Avtotehni Vis sem poklical njihovo direktorico marketinga, ki je obenem tudi PR-ovka, in ji prijateljsko namignil, naj svoje prodajalce pošljejo na kakšno izobraževanje, da ne bodo več klatili takšnih neumnosti in zavajali potrošnikov. Dvomim sicer, da je moja intervenca kaj zalegla.
Morda pa je javno medijsko eksponiranje edini način, da se vsaj tisti prodajalci rabljenih vozil, ki se sicer ukvarjajo tudi s prodajo novih ali so celo uradni zastopniki določenih znamk, spravijo v red in prenehajo goljufati naivne ljudi? Tistih malih “dilerjev” v trenirkah, z debelimi zlatimi verižicami na tak način seveda ne bomo spravili v red, kajti zanje bodo potrebni Finančna uprava, kriminalisti in državno tožilstvo. Toda z njimi, predpostavljam, večina poštenih ljudi tako ali tako noče imeti opravka.
Bojan Črnologar in Dejan Steinbuch