REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Pomembna obletnica: mineva 75 let od zgodovinskega odločanja »velikih treh« o usodi našega sveta na Jalti

Pomembna obletnica: mineva 75 let od zgodovinskega odločanja »velikih treh« o usodi našega sveta na JaltiJalta - veliki trije

Sedmi februar leta 1945 je bil pomemben datum. Tega dne je namreč svet izvedel, da so se v Jalti sestali »veliki trije« v palači Livadia in od 4. do 11. februarja odločali o usodi sveta, kot ga poznamo še danes.

Tedanji voditelji - Sovjetske zveze, Velike Britanije in ZDA so na konferenci določili smernice nove zavezniške povojne politike.

Že ob 60. obletnici te konference so v tem ukrajinskem letovišču ob Črnem morju postavili spomenik Josipu Visarijonoviču Džugašviliju Stalinu, Winstonu Churchillu in Franklinu Rooseveltu.

Jaltska konferenca je razkrila tudi razpoke med zavezniki, ki jih je skupaj držal enoten cilj - poraziti Hitlerja.

Pred točno 75 leti so se že 4. februarja na teden dni trajajoči konferenci na Krimu zbrali voditelj tedanje Sovjetske zveze Josip Stalin, britanski ministrski predsednik Winston Churchill in predsednik ZDA Franklin Roosevelt ter določili smernice nove zavezniške povojne politike.

Sedmega februarja so začrtali vojne načrte za konec druge svetovne vojne.

Sedmega februarja so začrtali vojne načrte za konec druge svetovne vojne.

Britansko Ministrstvo za informiranje v Londonu je pred 75 leti izdalo sporočilo, v katerem je zapisalo, da je bil namen srečanja »poraz skupnega nasprotnika« ter priprava temeljev za »trajen mir.« Vsi voditelji naj bi ocenili »zadnje informacije z vseh front v Evropi.«

»Obstaja popoln sporazum za skupne operacije v zadnji fazi vojne proti nacistični Nemčiji. Vojaški štabi treh držav sedaj skupaj pripravljajo podrobne načrte,« je bilo zapisano v sporočilu. Krim je bil izbran tudi zato, ker so tja hitro prihajale novice z vzhodne fronte, pa tudi do Moskve ni bilo daleč.

Nemčija je takoj izdala sporočilo, v katerem je kritizirala propagando zahodnih držav in pozivala k obrambi domovine.

Naslovnica

Tudi v Sloveniji so sile, ki so kolaborirale z nacistično Nemčijo še več mesecev, vse do konca vojne, vztrajale pri obrambi »rajha.«

Ustreljeni vojni zločinec, general Rupnik, ki ga je Vrhovno sodišče Slovenije na veliko sramoto pravne stroke nedavno celo rehabilitiralo, je neposredno pred koncem vojne leta 1945 v tem času celo dvakrat sodeloval pri prisegi zvestobe Adolfu Hitlerju.

Na to, kako neverjetno zaslepljena je bila tedanja oblast v Sloveniji, so že pred časom opozorili nekateri na družbenih omrežjih.

Vojni zločinec: domobranski general Leon Rupnik. Vir: Arhiv
Na to, kako neverjetno zaslepljena je bila tedanja oblast v Sloveniji, so že pred časom opozorili nekateri na družbenih omrežjih.

Dejan Pogačnik je z objavo poročila iz Slovenca na preprost in zelo nazoren način pokazal, kako zelo zvesti so bili okupatorjem slovenski kolaboracionisti vse do zadnjih dni pred osvoboditvijo Slovenije.

Celo še po smrti Adolfa Hitlerja so tako njegov samomor slavili kot njegov »padec v boju« pri obrambi glavnega mesta Nemčije in Evrope.

Še bolj presenetljivo je, da so se ob odzivih na omenjen tvit nekateri vprašali, »če je morda vse res«, drugi komentator pa je – kljub temu, da so bili na komemoraciji prisotni poveljniki domobranstva – zanikal, da bi imeli slovenski domobranci karkoli z omenjenim dogodkom, oziroma da naj bi bilo v članku »lažno zapisano«, da je komemoracija bila »organizirana s strani domobrancev«.

Nemčijo so medtem v Jalti prav pred 75 leti razdelili na okupacijske cone, določili so nove meje Poljske, ki je pridobila precej ozemlja na račun nemškega rajha.

Rusko uradno zgodovinopisje o tem obdobju pravi, da so zahodni zavezniki morali sprejeti dejansko vključitev srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav, ki jih je osvobodila sovjetska armada, v sovjetsko vplivno območje.

Kljub Stalinovemu nasprotovanju in Rooseveltovim pomislekom je bil Francija vključena v zavezniški nadzorni sistem v Nemčiji, poleg tega je dobila svojo okupacijsko cono v povojni Nemčiji.

Stalin, Churchill in Roosevelt so se tudi dogovorili o demilitarizaciji in denacifikaciji Nemškega rajha, tri velesile pa so se zavezale, da bodo pomagale državam, ki so bile pod nemško okupacijo, pri vzpostavitvi demokratičnih vlad.

Med konferenco v Jalti se je razločno pokazala politična moč Sovjetske zveze. Od takrat so urejanje mednarodnih zadev vse bolj prevzemale Sovjetska zveza in ZDA, Velika Britanija pa je bila potisnjena v ozadje.

Spomenik iz brona prikazuje zaveznike z ramo ob rami, podobno kot fotografija treh voditeljev z Jalte, ki jo pozna ves svet.

Rusko uradno zgodovinopisje o tem obdobju pravi, da so zahodni zavezniki morali sprejeti dejansko vključitev srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav, ki jih je osvobodila sovjetska armada, v sovjetsko vplivno območje.

Rosovelt in Churchill

Po koncu hladne vojne, ki sta ga zaznamovala padec Berlinskega zidu leta 1989 in razpad Sovjetske zveze leta 1991, je v Evropi z vstopom večine nekdanjih socialističnih držav vzhodne Evrope v Evropsko unijo in zvezo NATO, Rusija izgubila tisto, kar je dobila na Jalti.

Toda to je bilo izvedeno tako, da se je NATO – kljub obljubam predvsem ameriških voditeljev, ki so zagotavljali, da se to ne bo zgodilo – pričel širiti proti mejam Rusije. Rusija je tako izgubila »strateško globino«, ki jo je varovala pred napadi.

Zahod je s priznanjem neodvisnosti Kosova leta 2008 podprl prvo nasilno in enostransko spremembo meja v Evropi, ki so bile začrtane na Jalti. Sledila je reakcija Gruzije, ki je želela na podoben način vojno »pacifizirati« Abhazijo in Južno Osetijo, predno bi se te odcepile po kosovskem modelu.

Tri baltske republike, Litva, Latvija in Estonija, so vstopile v EU in NATO, sledile so še druge države, vključno s Slovenijo, Gruzija se je z izvolitvijo predsednika Mihaila Sakašvilija približala Zahodu.

Nato je Zahod s priznanjem neodvisnosti Kosova leta 2008 podprl prvo nasilno in enostransko spremembo meja v Evropi, ki so bile začrtane na Jalti. Sledila je reakcija Gruzije, ki je želela na podoben način vojno »pacifizirati« Abhazijo in Južno Osetijo, predno bi se te odcepile po kosovskem modelu.

Toda Rusija se je prvič vojaško odzvala in porazila Gruzijo.

Interese Rusije je nato nespametno nekaj let zatem znova ogrozila EU, ki je sledila politiki ZDA in poskusila Ukrajino spraviti v svojo carinsko in ekonomsko sfero, s čemer bi se prekinili trgovinski tokovi Ukrajine z Rusijo.

Z vstopom Ukrajine v NATO, kamor je bila prav tako povabljena, pa bi Rusija izgubila edino pristanišče na »toplih morjih.«

Jalta - večerja
Jalta - večerja

Leta 2014 so sledile demonstracije, ki so z oblasti zrušile predsednika Viktorja Janukoviča, na oblast pa so prišli politični izbranci ZDA.

Sledila je hitra reakcija Rusije in Rusov živečih v Ukrajini – Luganska in Doneška republika sta se izborili za samostojnost znotraj Ukrajine, Krim pa se je po referendumu znova pridružil Rusiji.

Jaltska delitev Evrope je bila uničena, toda po enaki logiki iskanja novih zavezništev so se pričele  nove delitve.

Številna ozemeljska vprašanja, o katerih so razpravljali v Jalti leta 1945, so še danes nerešena. Enklava Kaliningrad, nekdanji pruski Koenigsberg, je ostala ujeta med Baltskim morjem, Poljsko in Litvo in je po širitvi EU ozemeljsko izolirana od Rusije.

Zunanji minister ZDA Mike Pompeo je že jasno povedal, da je 'Ukrajina izgubila Krim'.

Japonska pa si še vedno prizadeva za vrnitev Kurilskih otokov, ki jih je zasedla Rdeča armada, zaradi česar sta Rusija in Japonska formalno še vedno v vojni.

Nekdanji zavezniki so danes globoko sprti.

ZDA in EU so proti Rusiji zaradi priključitve Krima, ki ga imajo še vedno za ukrajinsko ozemlje, uvedle sankcije.

Vendar se ta odnos že spreminja – zunanji minister ZDA Mike Pompeo je že jasno povedal, da je »Ukrajina izgubila Krim«.

Obenem je Ukrajina, zaradi katere je aktualni predsednik ZDA doživel celo ustavno obtožbo, v ameriški administraciji postala zelo nepopularna.

Rusija se obenem sklicuje na stoletja stare korenine na Krimu, ki ga je leta 1954 takratni voditelj Sovjetske zveze Nikita Hruščov podaril Ukrajini, ameriški predsednik pa te argumente vse bolj javno tudi sprejema.

Delite članek