Najbolj varovana skrivnost SFRJ: Tito bi se v primeru jedrskega napada na Jugoslavijo skril v - Istanbulu

Titov jedrski bunker, s kodnim imenom »Istanbul«, je bil ena najstrožje varovanih državnih skrivnosti nekdanje Jugoslavije.

Zgrajen je bil za zatočišče zakonca Broz in 350 Titovih najbližjih sodelavcev v primeru jedrske katastrofe.

Pet desetletij je bil skrbno prikrivan kot ena največjih vojaških skrivnosti.

Za gradnjo so vedeli, razen Josipa Broza, le še štirje poveljniki Jugoslovanske ljudske armade (JLA): minister za obrambo, poveljujoči general jugoslovanskih sil, šef varnosti in šef komunikacije.

Gradnja bunkerja je potekala med leti 1953 in 1979.

Nahaja se na le štiri kilometre oddaljenosti od mesta Konjic v Bosni in Hercegovini.

Bunker leži na desnem bregu Neretve, kar 300 metrov globoko pod goro Zlatar. Objekt se razteza na neverjetnih 25.000 kvadratnih metrih.

Pred vhodom v kompleks stojijo tri kamuflažne stavbe, ki spominjajo na počitniške hišice, zato ne dajejo niti slutiti, kakšen labirint se skriva pod njimi.

Ni znano, zakaj so mu nadeli kot kodno ime prav turško ime za mesto Carigrad, po znanem mestu na obali Bosporja, ki je bilo nekoč prestolnica Rimskega cesarstva nato pa Bizanta ...

Vse do trenutka, ko je Carigrad padel v roke Osmanskega cesarstva, ki ga je imenovalo po svoje. V sodobnem času pa je Istanbul postal največja mestna občina v Evropi in edina svetovna metropola, ki leži na dveh kontinentih, ob dejstvu, da je pomembno kulturno, gospodarsko ter finančno središče.

Titov Istanbul so izdelala podjetja, ustanovljena znotraj JLA. Uradno so ga poimenovali ARC - Armijska rezervna komanda.

Arhitekti in delavci so morali podpisati posebno »Pogodbo o molku«, ki jih je zavezala, da o gradnji zunaj gradbišča niso smeli črhniti niti besede. Za ogromen projekt zato niso vedeli niti prebivalci bližnjega Konjica.

Zato so ves odpadni material v reko Neretvo spuščali ob deževju, da okoliški prebivalci ne bi česa posumili.

Fotografiranje in gibanje v okolici lokacije bunkerja je bilo dolga desetletja strogo prepovedano.

Delavcem je naposled uspelo, ob delu v več izmenah, dokončati zahteven projekt leto dni prej, preden je Tito umrl v Ljubljani.

Pred tem pa je Brozu uspelo v svoji različici Istanbula gostiti tudi visoke goste iz gibanja neuvrščenih.

Celoten projekt je prebivalce takratne Jugoslavije stal približno pet milijard dolarjev. Zato ga štejejo za tretjo najdražjo vojaško naložbo nekdanje Jugoslavije, poleg - na prvem mestu - podzemnega zračnega oporišča Željava pri Bihaću (BiH), ki je stalo 8,5 milijarde dolarjev, in - na drugem mestu – splitske podzemne podmorniške baze Lora, vredne 5 milijard ameriških dolarjev.

V bunkerju Istanbul je vsega skupaj 6.854 kvadratnih metrov bivalnih površin.

Vse našteto morda pojasni, zakaj je bila takratna država tako močno - zadolžena.

Istanbul je bil namenjen izrecno za Tita, Jovanko in najožji politični vrh SFRJ ter njihove družinske člane.

Bunker je bil zasnovan tako, da je bil samozadosten in je imel vse tehnične možnosti za popolno izolacijo od zunanjega sveta, zato bi v njem tekom šestih mesecev lahko bivalo 350 ljudi brez stika z zunanjim svetom.

Še danes dobro ohranjeno poslopje ima več kot 100 spalnic, konferenčne dvorane, dve kuhinji, bolnišnico, kripto center, bazen ...

V bunkerju je bilo več rezervoarjev, ki so skupno vsebovali več kot 50 ton nafte za oskrbo generatorjev.

Celoten objekt razsvetljuje 6.000 neonskih luči.

Brozov Istanbul je imel celo lastno kablovsko televizijo.

Bunker sestavljajo tri večje celote.

Prvi del je bil namenjen za Titovo rezidenčno območje, torej zanj in njegovo družino, območje dva je bilo predvideno za ožje vodstvo države, tretji del pa za administracijo državnega vrha in za sisteme vzdrževanja življenja, kot so prezračevanje, elektrika, sistem za prečiščevanje vode …

Vse, nekoč novo pohištvo je še vedno pokrito s polivinilom, zaradi zaščite, čakajoč na svoje nesojene goste.

V eni od spalnic je nameščena tudi velika, udobna postelja z masivnim lesenim okvirjem, namenjena Titu in Jovanki.

Vrata najpomembnejših prostorov so debela en meter.

Prebivalcem je bil namenjen tudi velik pano, na katerem je z velikimi črkami v srbohrvaškem jeziku pisalo, da so »vrata hermetično zaprta«, in da naj jih odprejo le, ko bodo šli na površje skozi podzemni tunel.

Med sobanami se nahaja tudi »vojna soba«.

Velika štabna miza je bila obdana z obkrožena s t. i. rdečimi telefoni in neonskimi mizami za branje vojnih zemljevidov.

Bunker Istanbul bi lahko prenesel jedrski napad z močjo 20 kiloton, so trdili njegovi snovalci, ponosni, da bi njihova stvaritev zdržala eksplozijo močnejšo od tistih, ki sta ob koncu druge svetovne vojne prizadeli Hirošimo in Nagasaki na Japonskem.

Prezračevalni sistem vzdržuje konstantno temperaturo med 21 in 23 stopinj Celzija.

Od konca gradnje pred 40 leti je veliko stvari v bunkerju ostalo nedotaknjenih, tako kot jih je ujel razpad nekdanje skupne države.

Obiskovalcu se zdi, kot da bi znašel v časovni kapsuli - nad površjem se je od časov gradnje monumentalnega Brozovega bunkerja za primer jedrske katastrofe spremenilo praktično vse, pod zemljo pa je čas zamrznil.

Navkljub vojni vihri, ki je divjala v Bosni in Hercegovini v 90. letih prejšnjega stoletja, je Titov bunker ostal praktično nedotaknjen.

Leta 1979 so bunker predali v pristojnost poveljstvu nekdanje JLA, dovoljenje za vstop v prostor pa so imeli le štirje generali, piše na spletni strani občine Konjic.

Vse naprave v bunkerju še vedno delujejo, a jih nihče ne uporablja.

Oblasti BiH so se naposled odločile, da Titov Istanbul spremenijo v muzej in ga tako naredijo dostopnega širši javnosti.

Danes ga tržijo kot turistično atrakcijo …

Za Titov Istanbul danes skrbi pet vojakov, pripada pa obrambnem ministrstvu BiH.