Bunker Titove SFRJ je stal osem milijard dolarjev, prenesel bi celo jedrski napad - in kakšen je danes?

17. maja 1992, trinajst minut pred 8. uro zjutraj, je bosansko mesto Bihać stresla grozovita eksplozija. To je bil konec impresivne vojaške baze skrivnostnega imena "Objekt 505", ki je skozi desetletja burila domišljijo ne le meščanov iz okoliških vasi, temveč vseh, ki so v njej videli jugoslovansko različico ameriškega "Območja 51".

Osem milijard dolarjev vredno vojaško letališče nekdanje JLA je bilo trajno uničeno s 56 tonami eksploziva. To je klavrna zgodba o Željavi, najdražji vojaški investiciji v SFRJ, ki je bila največja podzemna letalska vojaška baza ne le v Jugoslaviji, ampak na Balkanu. Nahajala se je na mejnem območju med Hrvaško in Bosno pod vznožjem planine Plješevice in globoko vkopana vanjo, v bližini Bihaća.

Projekt velike letalske podzemne baze z delovnim imenom "Objekt 505" je bil zasnovan že v začetku 50-ih let 20. stoletja, oporišče pa so začeli graditi leta 1955. Po vdoru sil varšavskega pakta v Madžarsko se je v strogi tajnosti začelo z intenzivnimi gradbenimi deli pri vasici Željava. Glavni razlog, da se je vojaški vrh oziroma sam vrhovni komandant Josip Broz Tito odločil, da se bazo zgradi prav tam, je zelo ugodna geološka sestava tal in lokacija pod planino, ki je omogočala vzletanje letal izza radarske sence planine.

Gradnja je potekala v popolni tajnosti celih dvanajst let. Cena izgradnje vojaške baze naj bi po nekaterih podatkih presegla 4 milijarde ameriških dolarjev, po drugih pa celo 8,5 milijard ameriških dolarjev.

Če upoštevamo inflacijo od otvoritve oporišča leta 1968 pa do danes, bi zdaj to naneslo na znesek vrtoglavih 57 milijard ameriških dolarjev. Torej več, kot znaša slovenski letni bruto družbeni proizvod, ki je lani presegel 43 milijard evrov.

V Plješevici so se nahajale tri garažne galerije, široke prek 15 metrov, med seboj povezane v obliki črke M, v katerih je bilo prostora za 58 letal. Ostali podzemni hodniki so bili široki od tri do dvanajst metrov. Skupna dolžina vseh hodnikov v osrčju planine je znašala skoraj 4 kilometre.

V notranjosti planine je delovala samostojna dizel-električna centrala za oskrbo baze z energijo. V galerijo je bil iz skladišča Pokoj pri Bihaću speljan tudi desetkilometrski posebni cevovod, ki je letala v bazi oskrboval s kerozinom. Celotno poslopje je bilo zasnovano tako, da je bilo ob lastnih virih elektrike in vode ter zalogi goriv, popolnoma samozadostno za celotno posadko letališča do 30 dni, če bi bila ta zaradi vojnih razmer odrezana od zunanjega sveta.

Baza je bila projektirana tako, da je lahko prenesla celo direkten udar z jedrskim orožjem.

Iz vsake galerije so bile iz planine speljane tri vzletne steze, ob katerih sta bili nameščeni še dve vzletno-pristajalni stezi. Skupaj: pet letalskih stez, kar je bil že sam po sebi bil graditeljski podvig.

V bazi je bil nameščen 117. lovsko-letalski polk z dvema eskadriljama JLA (124. in 125.), ki sta razpolagali z okoli 50 vojaškimi letali MiG-21, v podzemne galerije oporišča pa bi se lahko zateklo celo do 120 MiG-ov skupaj z vojaškimi posadkami in maksimalnim arzenalom orožja. Da je bilo letališče zgrajeno "po meri" prav za MiG-21, pa kažejo tudi vhodi, ki imajo profil navpičnega stabilizatorja omenjenega letala.

Sam Tito je obiskal oporišče večkrat. Tuji mediji so v Željavi videli Titovo "orlovsko gnezdo", ker je ta imela tudi posebne prostore, udobno opremljene za Brozove obiske.

V bližnji vojašnici v bližini vasi Ličko Petrovo Selo se je nahajala logistična baza.

Na vrhu planine Plješevica (1650 m) se je nahajal mogočen radar v obliki kupole (žoge), ki je spominjal na satje čebel, z dometom 400 kilometrov. Danes je ostal le še goli vrh planine, vse ostalo je bilo uničeno tekom vojn v 90-ih letih. Zaradi svojega položaja in pomembne vloge v obrambi takratne Jugoslavije, so omenjeni radar poimenovali "oči JLA" torej protizračne obrambe takratne jugoslovanske armade.

Posadka je s tedaj najsodobnejšim radarjem lahko nadzirala tudi velik del Italije, Avstrije in Madžarske. Sama lega oporišča je omogočala taktično presenečenje, ker so letala lahko varno poletela iz radarske sence planine, neopazna iz pričakovanih smeri nadzora tako z zahoda, tako tudi iz severa. Taka lega je onemogočala nepričakovani napad na "Objekt 505" iz severne in severovzhodne smeri.

Vse skupaj je bilo še bolj primerno, ker je prostrana Panonska nižina onemogočala kakršnokoli prikrito približevanje ali napad na objekt.

Pri gradnji te impresivne zgradbe so bili pozorni na vsako podrobnost. Letala so dobesedno iz osrčja zemlje zelo hitro prešla v borbeni položaj.

Danes na nekdanjo bazo Željavo spominjata le še letali F-84 Thunderjet in Douglas C-47 Skytrain, ki se nahajata ob njenem nekdanjem vhodu. Novinarji HRT so v reportaži o Plješevici trdili, da zaradi rdečih zvezd na trupu letala gre za del partizanske eskadrilje iz časa druge svetovne vojne, čeprav gre dejansko za letala, ki jih je Federativna ljudska republika Jugoslavija konec 40-ih let prejšnjega stoletja prejela kot vojaško pomoč z Zahoda.

Leta 1991 pa so prav letala iz Željave, trdijo hrvaški viri, borbeno delovala ob intervenciji v Sloveniji in v raketiranju Banskih dvorov, sedežu hrvaškega predsednika leta 1992. Ko se je maja leta 1992 JLA umikala iz BiH, je s 56 tonami eksploziva popolnoma uničila letališče in poslala bazo Željava rakom žvižgat, piše Blic.

Redki radovedneži, ki so si ogledali notranjost Željave pravijo, da je kljub grozovitemu uničenju še danes videti kolosalno, in da si lahko le zamišljajo, kako je bilo, ko v dvoranah v osrčju planine ni bilo niti sledu prahu in je bilo vse skupaj osvetljeno in urejeno.

Zadnja desetletja so ostanki mogočnega betonskega objekta zgolj bivališče kač, njegova zunanjost pa velja za eno z minami najbolj pogosto posejanih in zato najbolj nevarnih območij na Hrvaškem in v Bosni.