Zločin na Škofijah: »Nad Osmanijem so se izživljali, Kučan je bil o vsem obveščen, a ni storil ničesar za pregon storilcev!«

Intervju z odvetnikom Dušanom Bratićem je bil v Insajderju.com prvič objavljen 21. oktobra leta 2021.

Odvetnik Dušan Bratić je leta 2019 postal znan tudi v Sloveniji. Proti nekdanjemu predsedniku države Milanu Kučanu je namreč v Srbiji vložil kazensko ovadbo zaradi njegove odgovornosti za vojne zločine, ki so se zgodili leta 1991. Kazenska ovadba se nanaša na obdobje vojne za Slovenijo.

Slovenski organi so kazniva dejanja slovenskih oboroženih sil v tem času, kot so pokazale tudi slovenske raziskave, obravnavali skrajno blagohotno do pripadnikov slovenskih oboroženih sil in malomarno.

Vendar gre za zločine, ki ne zastarajo.

Ob 30. obletnici odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije smo zato objavili pogovor z odvetnikom Dušanom Bratićem, ki nam je pojasnil, zakaj se je odločil za to potezo in zakaj bi tudi slovenski organi pregona, v kolikor želi Slovenija ostati civilizirana država, morali prekiniti svoje večdesetletno hibernacijo in aktivno pomoč, ki jo že od leta 1991 nudijo slovenskim vojnim zločincem.

Odvetnik Bratić pojasnjuje, kje v Sloveniji so bili storjeni vojni zločini, zakaj je bil prvi vojni zločin v SFRJ storjen na Holmcu in kako so te vojne zločine skupaj prikrivali slovenski in srbski politiki.

Tadej Golob, avtor Dimnikove biografije "sluzasta riba", je zaradi pokvarjenega lažnega "generala" Krkoviča, s srednjo šolo, ki je Dimniku špilal na predstavitvi knjige, celo odpovedal sodelovanje, ker se Krkovič hvali, da je s TR3 dal ubit dva nedolžna, ki sta vozila kruh! pic.twitter.com/iBewTbaXBk

— Anton Peinkiher (@AntonPeinkiher) September 29, 2021

Proti Milanu Kučanu, Janezu Slaparju in Francu Anderliču ste podali kazensko ovadbo zaradi zločina na Škofijah. V kakšni fazi je ta postopek?

Po mojem vedenju tožilstvo za vojne zločine v imenu države izvaja z Ženevskimi konvencijami in dopolnilnimi protokoli določeno mednarodno obveznost Republike Srbije, da išče osebe, osumljene, da so izvršile, ali ukazale, da se izvrši kakšna od hujših kršitev mednarodnega humanitarnega prava ter da jim sodi, ne glede na njihovo državljanstvo.

V Sloveniji se omenjeni dogodek obravnava kot neproblematičen, saj po razumevanju slovenskih preiskovalnih organov ni prišlo do kršitev vojnih pravil in običajev, saj so žrtve umrle med spopadom s TO in slovensko policijo. Na podlagi česa sklepate, da se je tam zgodil zločin?

Utemeljen sum, kot višja stopnja gotovosti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, izhaja iz dokazov, ki so bili podani takoj po dogodku, in sicer: zapisnika o preiskavi s fotodokumentacijo, zapisnika o obdukciji trupla, sodno-medicinskega izvedenskega mnenja, izjav prič, ki so bile v zadnjem delu vozila, podanih takoj po dogodku (tu so bili še trije pripadniki JLA, ki so uspeli pobegniti s kraja dogodka), pa tudi izjave prič, podane nedavno.

Predvsem sam Milan Kučan je kot priča pred t. i. Haaškim sodiščem v sojenju proti srbskemu predsedniku Slobodanu Miloševiću priznal, da je bil seznanjen s poročilom pristojnega tožilstva, da je bilo na vojake JLA streljano, in je zaradi tega obžaloval.

V Sloveniji je zakoreninjeno napačno prepričanje, da je v času oboroženega spopada ali vojne dovoljeno v vsaki situaciji ubijati ljudi, ki so na nasprotni strani. Oboroženi spopad je sam po sebi deregulacija, a tudi takrat veljajo pravna pravila, torej zakoni in običaji vojne, kodificirani v norme mednarodnega humanitarnega prava.

V skladu s temi pravili so od trenutka, ko je vojak nasprotne strani v spopadu prišel pod de facto oblast druge strani ali odložil orožje, nečloveško postopanje z njim, zloraba, poškodovanje in celo ubijanje prepovedani in kaznivi. Ubijanje je dovoljeno sredstvo vojskovanja le med bojem in v tem primeru je protipravnost izključena.

V konkretnem primeru pa do spopadov ni prišlo, saj so ob podpisanem sporazumu o premirju pripadnike JLA ustavili, jih brez odpora in boja odpeljali iz vozila, jih ubili in jih nato vrnili v vozilo. To je čisti vojni zločin.

Po podatkih, ki jih imamo, se vstopne in izhodne rane, ki so jih našli pri pripadnikih JLA (na čeladah in uniformah), ne ujemajo, kar je dokaz, da so bili materialni dokazi »spremenjeni« in da so bili dokazi o tem, kaj se je v resnici zgodilo, potvorjeni. Ali so te trditve potrjene z obdukcijskimi zapisi in drugimi dokazi?

Pripadnike JLA, stotnika Slobodan Pantelića, civilista v JLA Branka Sedlarja in vojaka Nedžmedina Osmanija so brez boja in odpora spravili iz vozila, tako, da so bili dani pod de facto nadzor druge strani v spopadu. Nato so bili v njih izstreljeni naboji iz strelnega orožja v tilnik iz prislona, kar je bilo ugotovljeno po videzu vhodnih ran in zaradi prisotnosti smodniških delcev, v vojaka Nedžmedina Osmanija pa je bilo izstreljenih 27 nabojev, in sicer od vratnega dela hrbtenice navzdol po hrbtu. Nato pa so jih vrnili v vozilo in na vozilo. Na samem vozilu in v njem ni bilo sledi boja ali krvi. Na telesu mrtvega vojaka Nedžmedina Osmanija so se izživljali.

Ali imate obdukcijska poročila, izjave prič in druge dokaze, ki potrjujejo oceno, da je šlo za vojni zločin?

Republika Srbija ima dokaze, da je bila v kritičnem trenutku storjena huda kršitev določb mednarodnega humanitarnega prava in da je bil Milan Kučan nato o vsem obveščen, vendar ni storil ničesar za kaznovanje storilcev, kar je tudi po doktrini poveljniške odgovornosti kaznivo dejanje. To zadnje velja ne glede na dejstvo, da je po tedanjem kazenskem zakoniku SFRJ Milan Kučan kot predsednik predsedstva Slovenije storil tudi kaznivo dejanje »organiziranje in napeljevanje k izvršitvi genocida in vojnih zločinov«.

Ali imate podporo ali pooblastilo družin žrtev za pregon osumljencev v Sloveniji?

Slavni nemški profesor prava dr. Rudolf Jering je v svojem znamenitem delu 'Boj za pravo' zapisal: 'Vsakdo je poklican in odgovoren, da se upre krivicam in nezakonitostim, kjer koli se pojavijo.' Zato je to tudi dolžnost vsakega izmed nas do sebe in do skupnosti, predvsem pa tistih, ki delamo na področju prava, odvetnikov, katerih naravno poslanstvo je boj za pravičnost in pravico. Zato ne more molče preko relevantnih spoznanj o dokazih in preko dejstva, da nihče ni sprožil postopka, da bi bili odgovorni za hujše kršitve mednarodnega humanitarnega prava kaznovani; zato ne potrebujem nikogaršnje podpore ali pooblastila. To seveda ne izključuje okoliščine, da so prisotni tudi določeni družinski člani in da bodo šele prisotni, vendar ne smemo pričakovati, da se v svoji bolečini, z zbiranjem dokazov in pravnim bojem, še dodatno samopoškodujejo. Dovolj so se žrtvovali že tako, da so izgubili nekaj najbolj vrednega, kar so imeli.

Zakaj omenjeni materialni in drugi dokazi ter podatki o zločinu na Škofijah niso bili predloženi Haaškemu sodišču (MKSJ)?

Nekaj ​​dokazov je tožilstvu haaškega sodišča posredoval Helsinški monitor Slovenije, predvsem o zadevi Holmec. Tiskovni predstavnik tožilstva haaškega sodišča Anton Nikiforov je ob izbruhu afere Holmec leta 2006 izjavil, da bodo posamezne primere kršitev mednarodnega humanitarnega prava obravnavala nacionalna sodstva držav, ki so nastale z razpadom Jugoslavije.

Za primere v Sloveniji se to nikoli ni zgodilo, primer Holmec pa je bil s pomočjo takratne izvršilne oblasti v Srbiji začasno zakrit z mahinacijo. Na Holmcu je namreč po napovedi predaje, do katere je nedvomno prišlo, polaganja orožja in dviga bele zastave prišlo do streljanja na 6 vojakov JLA, pri čemer sta bila hudo ranjena dva vojaka, ostali pa lažje.

Zato je bilo iz Slovenije naročeno in dogovorjeno Poročilo Ministrstva za obrambo Srbije iz leta 2006, v katerem je zapisano, da na posnetku, ki ga je javnosti predočila Neva Miklavčič Predan pod belo zastavo niso vojaki Antonije Šimunović, Goran Maletić in Zoran Ješić, kot je napisala ona, ker so ti umrli v bojih nedaleč vstran. Ampak niso pa povedali oziroma so zamolčali, da je bilo pod to rjuho šest ranjenih. Tožilstvo za vojne zločine Srbije ima izjave vseh ranjenih. O tem se je molčalo, gre pa za prvi vojni zločin v SFRJ.

Ali drži, da Haaško sodišče ta zločin ni zanimal, ker je šlo za (številčno) »preskromen primer«?

Očitno so ta dejanja pred t. i. Haaškim sodiščem presegala zamišljeni namen sodnih postopkov in prehajajo na pravno-politično polje ter se spreminjajo v neoboroženo sredstvo boja, s katerim se vojna nadaljuje.

Jugoslavija je bila razbita od znotraj, vendar je bilo to organizirano, usmerjeno in dobivalo pomoč od zunaj, slovensko vodstvo pa je prvo pritisnilo na petelina. V tej luči je treba iskati tudi motiv za nedelovanje in pasivnost na podlagi informacij o zločinih v Sloveniji, za katere je odgovorno to vodstvo.

Ali ste razmišljali o vložitvi kazenske ovadbe pri slovenskih oblasteh? Dvomite v nepristranskost preiskave in morebitnega sojenja?

Slovensko ravnanje ob izbruhu afere Holmec leta 2006 ter pravnomočnost kazenskega postopka proti brigadirju Krkoviču zaradi umora kapetana JLA Antona Mrlaka in narednika Bojančeta Sibinovskega v helikopterju Gazela med prevozom kruha v oblegano vojašnico, ki ga je sprožila njegova žena Emilija Mrlak, ne dajejo zanesljivo podlago za sklepanje, da bi se v Sloveniji vodil zakonit postopek. Nasprotno. Navsezadnje Sloveniji za izpolnjevanje svojih mednarodnih obveznosti ni potrebna nikakršna kazenska ovadba, pač pa lahko za ta kazniva dejanja postopek po uradni dolžnosti sproži državno tožilstvo. Še več, to je bilo dolžno storiti vsa ta leta.

Ali je po srbski zakonodaji mogoče obtoženim v Srbiji soditi v odsotnosti? Menite, da bi tak postopek v »primeru Škofije« dosegel svoj namen?

Absolutno, če za to obstajajo utemeljeni razlogi, tako kot je Slovenija v odsotnosti sodila kapetanu JLA Dragomirju Grujoviću za domnevni vojni zločin v skladišču JLA v Mokronogu leta 1991. Toda zakaj sploh v odsotnosti? Domnevam, da bi se Milan Kučan in ostali osumljeni odzvali povabilu srbskega pravosodja s takšnimi dokazi, sicer pa bi jih Slovenija verjetno izročila in tako pokazala, da je zavezana ideji, ki so jo civilizirani narodi sprejeli in spremenili v obveznost, ki so jo potrdili z vrsto mednarodnih konvencij, zlasti z Ženevskimi konvencijami.

Na strani 20934 sudskog spisa sa suđenja Miloševiću nalazi se priznanje Kučana da je izdao naređenje koje je prouzrokovalo zločin ispred graničnog prelaza Škofje.Tamo su metkom u potiljak ubijeni vojnik Nedžmedin Osmani,civilno lice Branko Sedlar i kapetan Slobodan Pantelić. https://t.co/uzHFyouQtt pic.twitter.com/Z78v0nUBGU

— Dr. Nenad Mijatovic 1244 (@nenad6556) February 11, 2020

Menim, da bi zakonita in pravilna sodba dosegla namen kaznovanja. Človeških življenj ni mogoče povrniti, je pa zakonito izvajanje zakonov potrebno, ker nas ohranja v miru, nasprotno pa vodi v prevzem pravice v svoje roke, kar je še danes družbeno nesprejemljivo.

Veste, bistvo pravičnosti je v nenehnem boju za to, zato bi privedba osumljencev na sodišče in njihovo kaznovanje vplivalo na druge, da v prihodnje ne bi storili takšnih in podobnih zavržnih dejanj. Zgodovina sveta je pravzaprav zgodovina vojn, lokalnih in širših.

Poglejte samo, koliko oboroženih spopadov se v tem trenutku odvija v svetu! Tudi v naši regiji niso izključeni v prihodnosti, kar nas uči zgodovina vseh naših narodov. Zato je treba vsakega osumljenca v sodnem postopku privesti pred sodišče.

Če ni mednarodnega sodišča, in v tem primeru ga ni, ker Mednarodno kazensko sodišče, t. i. Rimsko sodišče, ni pristojno za dejanja, storjena pred začetkom veljavnosti njegovega statuta (to je 1. julij 2002), potem nam ostaja nacionalno sodstvo, tako kot je na primer Norveška leta 2011 državljana BiH Mirsada Repka obsodila na 8 let zapora zaradi zločinov nad srbskimi vojnimi ujetniki v taborišču v Dretelju pri Čapljini v BiH in tako kot je Švedska leta 2013 obsodila Ahmeta Makitana, pripadnika hrvaških oboroženih sil, na 5 let zapora zaradi zločinov nad vojnimi ujetniki v istem taborišču, samo na podlagi dejstva, da so bili osumljeni vojnih zločinov na podlagi veljavnih dokazov in da so jih odkrili na njihovem ozemlju.

Ali so žrtve ali družine žrtev pripravljene sodelovati v sojenju kot subsidiarni tožilci v primeru, da srbsko tožilstvo za vojne zločine zavrne vašo kazensko ovadbo?

V Republiki Srbiji je z novelo kazenskega postopka onemogočen subsidiaren prevzem pregona, lahko pa oškodovani vloži ugovor proti sklepu o zavrnitvi, o katerem odloča višje tožilstvo.

Ali vaša ovadba zoper Kučana, Slaparja in Anderliča vključuje tudi genocid in zakaj?

Ne, ovadba ne zajema genocida, ker ni dokazov za tako kvalifikacijo. Zmedo je povzročila nespretna interpretacija novinarja Politike, ki je povzel naslov kaznivega dejanja iz Kazenskega zakonika SFRJ, ki se glasi: »Organiziranje in spodbujanje k genocidu in vojnim zločinom«, pri čemer ima to kaznivo dejanje dve obliki in sicer: napeljevanje k genocidu in napeljevanje k vojnim zločinom, Kučan pa je osumljen za to drugo dejanje.

Mimogrede, glede na širši kontekst dogodkov ob razpadu Jugoslavije in delovanje Milana Kučana v okviru skupnega namena udeležencev tega dejanja, rezultat katerega so bila hudo uničenje in trpljenje ljudi, predvsem Srbov, ne izključujem obstoja genocidnih namenov, ki bi lahko ob sočasnem nizu drugih dejstev privedli do ravni etničnega čiščenja, ki je po Resoluciji ZN št. 47/121 z dne 18. decembra 1992 le ena od oblik genocida.

Vzroki tragičnih dogodkov v Jugoslaviji so predstavljeni zelo poenostavljeno in so zreducirani na izmišljeno zgodbo o velikosrbski hegemoniji, o obstoju nekaterih Srbov kot balkanskih kanibalov in balkanskega Hitlerja, Miloševića. Naj spomnim, da je Varnostna uprava JLA že leta 1984 dokumentirala izdelavo načrta za razpad Jugoslavije v Sloveniji in da je bil v Vinogradih pri Otočcu ob Krki 10. julija leta 1990 tajni sestanek državnih voditeljev Slovenije in Hrvaške, ko je bila uglašena politika osamosvajanja obeh republik, pri čemer je bilo slovensko vodstvo ekstremno radikalno.

Zatem pa so sledili nezakonito oboroževanje, ustvarjanje paravojaških formacij in oborožen upor, ki je imel nato posledice na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Povezava notranjih in zunanjih sil daje vojni proti Jugoslaviji značaj skupnega zločina proti miru, Milan Kučan pa je bil na vrhu piramide tega zločinskega združenja. Spada med ene od največjih vojnih zločincev.

Milan Kučan je v odzivu na novico o vaši kazenski prijavi odgovoril, da je njegov 'komentar odveč', ker meni, da se bosta 'srbska politika in družba lahko sami objektivno soočili s politiko Srbije v 90. letih, politiko, ki je povzročila odpor med skoraj vsemi narodi nekdanje skupne države.' Dodal je, da bo o njegovi odgovornosti 'sodbo podala zgodovina.' Kako komentirate takšen odziv Milana Kučana?

Namesto, da bi odgovoril na vprašanji, ali se je na Zgornjih Škofijah zgodil zločin – in to vojni zločin - in ali je bil o tem obveščen, pa ni storil nič za kaznovanje storilcev, kar bi razkrilo tudi njegovo kazensko odgovornost; Milan Kučan je ponudil le neko prozorno tezo, da sta bili Srbija in JLA agresorja na lastno državo, da bi tako sebe aboliral pred rednim sodstvom.

Ta beg pred konkretnimi vprašanji o zločinu že sam po sebi govori o Kučanovi krivdi, kajti le tisti, ki nekaj skriva, ima razlog, da se izogiba ​​odgovoru na najtežje možne obtožbe. In dejstva so neizprosna. Slovenija namreč v času začetka oboroženega upora leta 1991 ni bila mednarodno priznana država, temveč federalna enota, sicer znotraj zunanjih meja, ki jih je leta 1918 postavil srbski, ne pa slovenski vojaški škorenj.

Milan Kučan je z mentorji od zunaj in sodelavci znotraj države konceptualno načrtoval in naročil preoblikovanje meja in teroristične napade na JLA z namenom odcepitve ozemlja, kar je povzročilo hude kršitve humanitarnega prava ter moralni in civilizacijski zaton Slovenije.

Marjan deluje na več področjih ...https://t.co/wwwWu2QXir

— C1PnP (@C1PnP1) October 25, 2021

Na podlagi razpoložljivih dokumentov in pričevanj iz tistega obdobja je Kučan najpomembnejši v vertikali zločinov po 27. juniju, ko je predsedstvo Slovenije sprejelo »Odlok o začetku odločne vojaške akcije in uporabi vseh razpoložljivih sredstev pri napadih na JLA« pri realizaciji načrta »Nabava«, ko je bilo ukazano, da se odklopi voda in elektrika v objektih, v katerih so bivale družine oficirjev JLA, ter odpiranje ognja pripadnikov Teritorialne obrambe Slovenije na tiste, ki so zapustili objekte zaradi oskrbe s hrano in vodo; miniranje stavb in psihično mučenje z odvažanjem žensk in otrok častnikov JLA na lažna streljanja; odklop elektrike in vode v vojašnicah ter oborožene akcije proti pripadnikom in objektom JLA, jemanje talcev; ustanovitev koncentracijskih taborišč, v katerih so bili nastanjeni in pošastno mučeni aretirani in ujeti pripadniki JLA ter člani njihovih družin, in sicer: rudniško taborišče Dol pri Hrastniku, kamor so ujete starešine ter njihove žene in otroke pripeljali z neprezračenimi kombiji in jih spustili v rudniške jaške, polne vode, prahu in plinov ter jih pustili tam; taborišče Kralj - 40 vojakov je bilo razdeljenih po narodnosti - v enem vogalu Hrvati, v drugem Albanci, v tretjem Srbi, Makedonci in Črnogorci, nato pa je sledila sadistična zloraba mladih Srbov, Makedoncev in Črnogorcev, tepli so jih s palicami, basebalskimi palicami, kovinskimi palicami, kovinskimi gozdnimi verigami, z vsem mogočim, brcali s škornji in coklami, opisovali so nekaterim vojakom, kako jih bodo ponoči klali: v taborišču Domžale; taborišču Dob pri Mirni, kazensko-popravnemu domu Pesnica, ki je bil zapor.

Tu so še zločini na Holmcu, zločin na Zgornjih Škofijah, zločini nad ranjenci in razne perfidne akcije, kot je umor vojaka Milana Tanaskovića med premirjem s strani policista, ki ga je prosil za cigareto in ga v tem trenutku ustrelil v trebuh.

Ne pozabite tudi na namerno opustitev zdravstvene pomoči do smrti, blokado vojaških bolnišnic, izključitve električne energije in vode.

On, Milan Kučan, je nosilec skonstruirane vojne in hudega uničenja in trpljenja na tem območju. Zaradi človeštva takšna dejanja ne smejo ostati nekaznovana in to ni le jasna moralna, ampak predvsem zakonska obveznost, ki izhaja iz Ženevskih konvencij, ki so za vse države podpisnice določale obveznost, da morajo vsi kršitelji odgovarjati ne glede na državljanstvo.

Prav ta določba in njena ideja sta vtkani v osnovo t. i. univerzalne jurisdikcije, ki jo poleg Srbije poznajo tudi druge evropske države. Te kršitve ne zastarajo in zaradi tega bodo morali v imenu človečnosti vsi storilci najtežjih kaznivih dejanj odgovarjati pred rednim, in ne zgodovinskim sodiščem, ne le pred državljani nekdanje Jugoslavije, ampak tudi pred celotnim človeštvom. Pot nekaznovanosti vodi v ponavljanje zgodovine s še hujšimi posledicami.

Slovenija in njeni državljani se bodo morali šele soočiti z dejstvom, da so prve in to številne vojne zločine na območju nekdanje SFRJ, vključno z oblikovanjem koncentracijskih taborišč in zlorabami v njih, zagrešili na ozemlju Slovenije in to pripadniki slovenskega naroda.

Mimogrede, če lik in delo Milana Kučana razkrijemo do konca, vam lahko povem, da niti on niti njegovi soborci niso junaki, kot je predstavljeno v knjigah v Sloveniji.

V arhivu Varnostne uprave JLA obstaja namreč prestrežen posnetek pogovorov med Milanom Kučanom in tedanjim ameriškim veleposlanikom v Beogradu Warrenom Zimmermanom z dne 3. julija 1991, ko je ob dokončni odločilni akciji vojaškega letalstva JLA na vitalne cilje TO Slovenije, zaradi zaustavitve napadov na ljudi in objekte vojske, ki so se začel tisto jutro, Milan Kučan dobesedno cvilil in rotil Zimmermana, naj 'ustavi noro letalstvo, ker bodo sicer takoj kapitulirali in bodo vsi pobegnili v Avstrijo.'

Kaj dela pa petokrata nad ministrantom?

— Kristjan Gregoric (@krisgregoric) October 25, 2021

Po 10 minutah je Veljko Kadijević ukazal prekinitev delovanja zračnih sil, zato je general Ljubomir Bajić, poveljnik 5. letalskega korpusa, v območju katerega je bila tudi Slovenija, ukazal prekinitev naloge in vrnitev v baze.

To se je zgodilo prav v trenutku, ko je druga skupina lovskih letal že vzletela zaradi delovanja po poveljniških središčih paravojaških sil Slovenije in po območjih, kjer so bile razporejene njihove enote.

Če bi se na primer Veljko Kadijević minuto pozneje odločil, kot se pač je, bi poveljniško operativno središče in učni center v Poljčah, v katerem je bilo polno vojaštva, medtem izginila v pepelu zaradi zgoščenega delovanja treh eskadrilj vojaških letal, ki so se mu v tem trenutku že približevale.

Zastopate tudi pilote, ki so leta 1991 raketirali Banske dvore v Zagrebu. Kateri so glavni argumenti, na katerih gradite njihovo obrambo?

Primer Banski dvori ima dva vidika. Eden je politično – propagandni, drugi pa pravni. V prvem primeru so Banski dvori še en izmišljeni hrvaški mit, prostor za novo hrvaško zgodovino in razplamtenje sovraštva.

V drugem, ki je hkrati podpora prvemu, gre za kazensko ovadbo, ki ji manjkajo dokazi. Iz dokazov izhajajo izjave dveh oseb, da sta od drugih slišala, da so to izvajala letala JLA in kateri konkretni piloti ter izjava tretjega, da so tisti dan letela letala z letališča Udbina. To niso dokazi, ampak govorice, zgodbe, miti.

Ena od teh prič je Mustafa Čandić iz Zenice, ki je kot častnik varnostne službe JLA leta 1991 v Živinicah pri Tuzli razstrelil tovornjak z eksplozivom ustanovitelju SDA v Tuzli Harisu Redžiću, zaradi česar je zato, da bi se izognil aretaciji, leta 1992 pobegnil iz Beograda preko Makedonije, ki ga je izročila slovenski službi, ta pa po obravnavi hrvaški, glede na navedbe, da je deloval tudi na Hrvaškem, kjer je tudi dal prvo izjavo o tem, kaj slišal glede Banskih dvorov.

Druga priča je srbski častnik Dušan Radaković iz Banja Luke, pomočnik poveljnika enote, ki naj bi izvedla napad, in ki mu je Hrvaška nezakonito podarila stanovanje v Zadru, zato je po poročanju hrvaških medijev pristojno ministrstvo moralo to odločbo nujno razveljaviti, nato pa je on svojo izjavo na zagrebškem tožilstvu spremenil, češ da ne ve zagotovo, ali so tisti dan leteli z Udbine.

Na koncu pa je tretja priča hrvaški pilot Amadeo Mandić, čigar izjavo, da je od drugega pilota slišal, da gre za letala JLA, je ta drugi pilot ovrgel v svoji pisni izjavi, da o dogodku ni vedel, niti o njem nikoli ni govoril.

Zaskrbljujoče je, da je hrvaško tožilstvo poseglo po tako kompromitiranih pričah, zato menim, da gre bolj za politično-propagandni kot za sodni postopek.

Mimogrede, tudi če Banski dvori niso spretno zrežiran primer z namenom, da bi umazali JLA in pridobili t. i. mednarodno javnost za razglasitev neodvisnosti Hrvaške že naslednji dan, bi bili Banski dvori v skladu z zakoni in običaji bojevanja legitimni vojaški cilj, ob upoštevanju, da jih je uporabljal Franjo Tuđman, ki je bil na čelu paravojaške organizacije, da je tam prejemal poročila in izdajal ukaze in navodila, da se je klet uporabljala za seje njihovega generalštaba in za druge vojaške namene.

Spomnimo še, da so te dni paravojaške enote Franja Tuđmana na Hrvaškem osvajale vojašnice za vojašnicami in pobijale vojake in častnike, ki so se predajali.

Tako je bila nekaj dni pred primerom Banski dvori osvojena vojašnica v Bjelovarju, Rajka Kovačevića pa so skupaj s še dvema njegovima sodelavcema slekli do golega in nato ustrelili pred vodom vojakov, nato pa je bilo ukazano, da naj državljani ob mimohodu pljuvajo po njih, nekateri pa so tudi urinirali.

Skratka, ni dokazov, da je v zadevi Banski dvori sodelovala JLA, še posebej pa ne, da so bili osumljeni vpleteni; pa tudi če bi bila JLA, pa ni, bi bili Banski dvori par exelence legitimna vojaška tarča, prav ista takšna kot so tisti cilji, ki si jih izbirajo vojske Združenih držav, Francije, Nemčije in drugih držav, ko in če se soočajo z oboroženim uporom in terorizmom.

Igor Mekina

Svetlana Vasović