Ko na cesti poči, je konec romantike…

Tokrat bo beseda tekla o kosu pločevine, v kateri (ali na katerem) se ljudje vsakodnevno 24/7 prevažamo naokoli. Dejansko smo odvisni od lastnega prevoza, eni manj, drugim pa je to eksistenčnega pomena. Večerno pohajkovanje in vikend izleti so eno, vsakodnevna nekaj urna vožnja na delo in iz dela pa je druga plat medalje.

Ljudje smo različnih značajev in vsak se drugače odziva na trenutne situacije. In če kje, zagotovo vse te dobre in slabe stvari pridejo na plano med vožnjo. Ni težava v doseganju velike hitrosti.

Tudi ni težava hitreje speljati ovinek od dovoljene hitrosti. Danes na cestah skoraj ne najdemo več »slabih« avtomobilov. Moči imajo dovolj, končne hitrosti pa so mnogo večje, kot jih je 90 % voznikov sploh sposobnih obvladati.

Cel spisek elektronskih pomagal sicer lahko reši marsikatero neprijetnost, ki je neizkušen voznik nikakor ne bi znal sam rešiti, a ko odpove fizika, odpove tudi romantika. Ko poči, je konec zgodbe. In ni samo težava prvi pok, pri večjih hitrostih vozilo izgubi nadzor ter stabilnost in je le še »leteča opeka«. Fizikalni zakoni delujejo, in dokler ima masa svojo vztrajnost, bo potovala. Vse dokler spet ne naleti na drugo oviro. In po navadi je ta ovira ali drugo vozilo, ali kakšna statična zadeva ob cesti. Takrat nastanejo resnična škoda in poškodbe. In nato sledi še vedno enako razmišljanje: »a ravno meni se je to moralo danes zgoditi… kako bom to opravičil v službi, domačim…«. Takrat je že vse prepozno, razmišljati je potrebno prej.

Konstrukcijsko gledano, je vozilo sestavljeno iz čvrste školjke / kabine in mehkih sprednjih ter zadnjih delov, ki služijo za vpijanje energije pri trku. Zato pa je vozilo na oko takoj močno poškodovano že pri manjših hitrostih. Sile, ki delujejo na sama kolesa, so zelo dobro preračunane za samo vožnjo, ko pa pride udarec s strani, pa vse skupaj kaj hitro popusti in se zvije, odtrga. Tipičen primer je, ko avtomobil v ovinku zdrsne in udari v betonski robnik pločnika. V najboljšem primeru gre platišče, pri malo večji hitrosti pa je takoj skrivljeno podvozje (roke in drugi povezovalni deli).

Trk ni nikoli nedolžen, saj hitri pojemki pustijo poškodbe tudi na človeškem telesu. Že pri majhnem udarcu se pojavijo udarnine, ureznine, premiki vretenc, ukleščeni živci in celo pretres možganov. Pri 50 km/h je vozilo že lahko »totalka«, brez težav. Zato je še kako pomembno, da so vsi potniki pravilno pripeti z varnostnimi pasovi, še posebej pa to velja za otroke.

Pri slednjih je treba nenehno z njihovo rastjo prilagajati velikost lupinice, sedeža in na koncu jahača, da so varni. Nemalokrat se je zgodilo, da je odrasla oseba ki ni bila pripeta z maso svojega telesa poškodovala otroka, saj je nemogoče, da človek s svojimi rokami zadrži telo. Niti pri 5 km/h ne. Tudi ko pripnemo otroka, poskrbimo, da ne daje roke pod pas ali pa si ga kako drugače ovije okoli telesa. Pri nenadnem zaviranju ali čelnem trku, lahko pas, ki je ovit samo preko trebuha, povzroči močne poškodbe hrbtnih vretenc in s tem hrbtenjače. To ni hec in otroku je vse igra dokler ni prepozno.

Pa varno in srečno na poti.