Zakaj je Turčija do podatkov o umoru verjetno prišla s prisluškovanjem - in ne s pomočjo Applove »pametne ure«?

Turčija je do podatkov o Hašodžijevem umoru najverjetneje prišla s pomočjo tradicionalnega obveščevalnega dela - prisluškovanja savdskemu konzulatu in ne preko Applove »pametne ure.«

Kmalu po verjetnem umoru Džamala Hašodžija v konzulatu savdske Arabije v Turčiji so turški mediji (najprej dnevnik Sabath) prvi poročali o tem, kako naj bi zvoke zasliševanja in verjetnega uboja savdskega novinarja in disidenta zabeležila Hašodžijeva »pametna ura«, ki je bila 2. oktobra sinhronizirana s telefonom, ki ga je Hašodži pustil pri svoji zaročenki pred vrati konzulata. Tako naj bi preiskovalci v svoje roke dobili tudi avdio posnetke dogajanja za zidovi konzulata. 

Vendar so nekateri strokovnjaki to možnost ocenili kot malo verjetno. Po njihovi oceni gre bolj za »krovno zgodbo«, ki naj bi obvarovala Turčijo obtožb, da je vohunila znotraj konzulata. 

Slike Hašodžija, ki je govoril na forumu Al Sharq maja letos jasno kažejo, da je na roki res nosil Applovo uro, rdeča oznaka na njej pa je dokazovala, da gre za uro tretje generacije, ki ima tudi LTE povezavo. Toda Applova spletna stran dokazuje, da za pametne ure v Turčiji ni na voljo nobena mobilna podatkovna zveza. 

Ura zato ne bi mogla sama pošiljati avdio datotek v oblačne strežnike, brez neke delujoče podatkovne zveze. Lahko bi bila s telefonom povezana preko »Buetootoha«, toda tehnologija »modrega zoba« ima zelo omejen domet na samo nekaj metrov. Naslednja možnost je povezava preko Wi-fija (brezžične mreže), vendar je prav tako malo verjetna. V tem primeru bi se Hašodži moral nekako povezati na brezžično mrežo samega konzulata, kar bi bilo nevarno. 

Varnostni analitik Robert Baer ocenjuje, da so avdio posnetki iz notranjosti konzulata v roke turških preiskovalcev prišli preko opreme, ki jo je trška vlada namestila v notranjost konzulata. »Mislim, da je jasno, da so Turki namestili prisluškovalne naprave v konzulat, kjer so imeli svoje oddajnike. Turki ne verjamejo nobenim diplomatom in zato so prisluškovalne naprave namestili v večino veleposlaništev v Turčiji in poslušajo, kaj se dogaja – in če imajo posnetke,  ki dokazujejo, da je bil umorjen, potem je to verjetno pot, po kateri so prišli do svojih spoznanj. Toda Turki bodo to seveda neradi priznali.« 

S tem se strinjajo tudi nekateri neimenovani diplomati, ki poznajo delovanje turških varnostnih sil. Zgodba o Applovi uri naj bi zato kot »viralna« služila predvsem javnemu »maskiranju« celotne prisluškovalne operacije.

Dodatna netočnost se verjetno skriva v poročilih o »odklepanju« Applove ure s pomočjo prstov mrtvega Hašodžija, takoj zatem, ko naj bi savdski morilci ugotovili, da ura vse dogajanje snema. Na ta način naj bi po poročanju medijev uspeli zbrisati nekaj avdio posnetkov – ne pa tudi vse. 

Toda Applova ura sploh nima vgrajene iste tehnologije za prepoznavanje prstnih odtisov, kot jo imajo telefoni iPhone in iPad. Prav tako je malo verjetno, da bi varnostne sile Turčije lahko dostopale do oblačnih strežnikov Appla – to je mogoče le, če bi poznali

Hašodžijevo geslo ali pa imeli na razpolago zelo drago opremo za dešifriranje. 

Ne glede na vse zapisano pa je očitno, da so v Turčiji morali imeti v rokah zelo trdne dokaze o usodi Hašodžija, saj sicer verjetno ne bi podali tako jasnih trditev o tem, da je bil skoraj zagotovo - umorjen.