Vojne v Vietnamu: Spregledano zgodovinsko opozorilo za Zahod, ki v Ukrajini ponavlja svojo nočno moro

Vietnam je trpeča dežela, ki je bila žrtev posredne vojne med velesilami, državljanske vojne in vojne za osvoboditev izpod oblasti kolonialnih sil.

Drugo polovico drugega tisočletja Evropo zaznamuje kolonialna miselnost.

V petnajstem stoletju so evropske države odšle na svetovna morja in svet pojmovala kot svojo lastnino.

V precejšni meri so svoje največkrat zavile v celofan širjenja višje civilizacije, krščanstva, svobode in človekovih pravic.

Zadaj pa so bili izključno ekonomski interesi in nepopisna želja po izvajanju oblasti in gospodovanju.

Kaj si mislijo narodi, ki so bili cilji tovrstnega početja nikogar ni zanimalo.

To so razrešili že stari Rimljani: “Vae victis”, gorje poraženim.

Francija ni bila kaka posebna izjema.

Je pa bila v svojem delovanju specifična, saj je morala prevzeti posledice revolucionarnih in napoleonskih vojn, ki so besnele skorajda tri desetletja v prelomu med 18. in 19. stoletjem.

Francija je že v 17. In 18. stoletju izgrajevala svoj kolonialni imperij.

Fokus njenih prizadevanj je bil v Ameriki, kjer so v Kanadi, Luzijani in Karibih oblikovali imperij, ki je segal preko celotne Severne Amerike.

V svojih prizadevanih so morali nujno trčiti na interese Velike Britanije, ki je v istem času izgrajevala svoj lasten imperij, katerega področje se je v precešni meri prekrivalo s področjem Francije.

Poraz pri Waterloju leta 1815 je Francijo pustil brez vseh kolonij, vendar pa s številnimi ambicijami.

Predhodne kolonije je v največji meri prevzela Velika Britanija in glede na to, da je država obvladovala svetovna morja, ni bilo za misliti, da bi jih lahko kadarkoli terjala nazaj.

Potrebno se je bilo ozreti drugam. Najprej na Magrebske dežele v Severni Afriki, nato na podsaharsko in centralno Afriko in nato še na Indokino.

Indokina v 19. stoletju je bila za Francijo dobrodošel plen in popolna novost, saj se je na teh področjih do tistega trenutka križali vplivi Indije in Kitajske, Francija pa z njimi ni imela praktično nobenih stikov.

Tajska je s skrajnimi napori ohranila svojo neodvisnost, zato je šlo predvsem za to, kako se dokopati do Vietnama. Tu sta še Laos in Kambodža, a obe državi sta manj pomembni.

Preprosto. Kdor je vladal Vietnamu, je vladal še obema državama.

Vietnam, ozka dežela med deltama Rdeče reke (Hong)  na severu in reke Mekong na jugu, tudi približno ni bil neka necivilizirana država.

Po legendah je bila prva dinastija Hong Bang ustanovljena davnega leta 2879 pred našim štetjem.

Konec 1. tisočletja je bila država prvič združena, odbila je vsaj tri mongolske invazije in se ob bok postavila kitajskemu cesarstvu.

Zadnja kraljevska dinastija Nguyen je na oblast prišla v 17. stoletju in vladala še v 19. stoletju ob prihodu Francozov.

V vmesnem času je uspešno odbijala vse poskuse evropskih sil, da bi si jo podredili.

Prišli so krščanski misijonarji in prav te je Francija izrabila.

Vietnam naj bi jih zatiral, enako tudi spreobrnjence in to je povzročilo posredovanje francoske vojske.

Primeren izgovor, privlečen za lase, da so lahko posredovali.

Do leta 1884 je vojska osvojila celotno Indokino in lokalni vladarji so imeli le še formalno oblast.

To je bilo običajno do konca 2. svetovne vojne, oziroma do konca druge vojne v Indokini.

Čisto zlahka ni šlo. Neprestano so se pojavljala narodna gibanja, ki so se borila za neodvisnost.

Eno od the je vodil Ho Ši Minh in to je prešlo v komunistično gibanje Viet Minh.

Druga svetovna vojna je spremenila vse.

Japonska je bila že kar nekaj let vpletena v vojno s Kitajsko, ki jo je na vse načine poizkujšala odrezati od pomoči, ki je prihajala z Zahoda.

Izrabili so poraz Francije v vojni z Nemčijo in Indokino okupirali konec leta 1940.

Francoski administraciji so dovolili opravljati svoje delo, dokler je v začetku leta 1945 niso odstranili in vzpostavili neposredno vojaško upravo.

Rezultat: splošna lakota z 2 milijonoma mrtvih.

Toliko o Japonski vzhodnoazijski coni napredka.

Politične ideje oblastnikov in smrt za običajne prebivalce.

Po koncu vojne so na sever Vietnama vdrle Čangkajškove sile, na jug pa britanske in Japonci so se vdali.

Vietnamci pod vodstvo Ho Ši Minha so septembra razglasili neodvisno Demokratično republiko Vietnam, a Francozi so imeli druge ideje.

Novo republiko, nastalo v boju proti kolonializmu, so odpravili in vzpostavili svojo oblast.

Vendar pa je bil to račun brez krčmarja, saj je Viet Minh praktično takoj sprožil gverilsko vojno.

Francoze so v strahu pred komunisti oskrbovali Američani, Vietnamce pa Sovjetska zveza in Kitajska.

Obe državi sta dogajanje videli kot priložnost premagati nasprotnika in ga oslabiti.

Protikolonialna vojna je počasi začela preraščati v vojno med komunisti in kapitalisti preko posrednikov.

Vietnamcev glede tega nihče ni nič vprašal, dogajanje pa so plačevali z lastnimi glavami.

Ocenjuje se, da je v Prvi Indokinski vojni padlo med 400.000 in 850.000 vojakov in med 125.000 in 400.000 civilistov.

Vojna se je končala v maju 1954, ko je padla trdnjava Dien Bien Phu, kar je pomenilo dokončni francoski poraz.

21. julija 1954 je potekala Ženevska konferenca v kateri je bilo dogovorjeno, da bo Viet Minh severno od 17. vzporednika oblikoval komunistični Severni Vietnam, na jugu pa bo oblikovan prozahodni Južni Vietnam.

Nobena stran sporazuma ni jemala kot končno ureditev razmer.

Komunizem je ideologija, namenjena celotnemu svetu, Američani pa mu prav tako nasprotujejo, kjerkoli se ta pojavi.

Vojna se je tako nadaljevala brez prekinitve in se razširila še na sosednji državi, Laos in Kambodžo.

Sever je odkrito podpiral Viet Kong, komunistično gibanje usmerjeno rušitvi južnega režima, Američani pa so že pod predsednikom Eisenhowerjem v petdesetih letih začeli pošiljati vojaške svetovalce in orožje.

Vsakršna podobnost z Ukrajina ni zgolj slučajna.

Naslednji ameriški predsednik je v javnosti izžareval mladost in toplino.

Dejanja John F. Kennedya so bila nekoliko drugačna.

Priprave na splošno vojno so potekale s polno paro.  

Leta 1963 je bilo v Južnem Vietnamu že 16.000 ameriških vojakov. Vojna se je začela zares.

Poln obseg je dosegla pod njegovim naslednikom Lyndonom Johnsonom. Leta 1968 je bilo v Vietnamu že 536.000 ameriških vojakov.

Nobena izmed strani ni pomišljala pri uporabi kakršnega sredstva, ki bi ji pomagal uničiti in premagati nasprotnika.

Sever je mimogrede za svoje namene uporabljal Laos in Kambondžo in preko ozemlja tujih držav speljal oskrbovalne poti.

Proti Američanom so se vojskovali brez najmanjšega obzira na civilne žrtve in brezkompromisno obračunavali z nasprotniki na jugu in v lastnik vrstah.

Da ne omenim smrtonosnih pasti, ki so bile postavljene vsepovsod. Ameriški vojaki, ki so padli v njihovo ujetništvo so imeli zelo malo možnosti, da preživijo.

Mučenje ujetih nasprotnikov je bilo pravzaprav samoumevno.

Američani so se po drugi strani požvižgali na mednarodno pravo.

Ker se je v tropskih predelih težko vojskovati v kritju gostega rastja, so mimogrede uporabili rakotvorni “Oranžni agens” kot defoliant in prisilili drevje, da je odvrglo listje.

Tonkinški incident so uporabili, da se je vojna preselila z juga še na sever.

Tepih bombardiranja niso bila običajna le v Vietnamu, ampak so ga uporabljali tudi v Kambodži in Laosu.

Samo v od boga pozabljenem Laosu so odvrgli 2 milijona ton bomb, približno toliko kot v celotni drugi svetovni vojni proti vsem nasprotnikom.

V Laosu je to pomenilo 1000 kilogramov eksploziva na prebivalca. Toliko o “weapons of mass destruction”, ki so ga s tako prizadevnostjo iskali  v Iraku.

Grozodejstva so se dogajala tudi na terenu.

Uporaba napalma je bila samoumevna.

Tudi zbiranje ušes in lobanj nasprotnikov.

Leta 1968 sta Severna vojska in Viet Kong sprožila novoletno ofenzivo Tet.

Ta sicer ni dosegla ciljev, a je prepričala Američane, da zmaga ni več mogoča.

Potek vojne je pokazal, da Američani lahko zmagajo prav v vseh bitkah, ki jih vodijo, pa se za njihovim hrbtom vedno znova pokažejo nasprotniki in izničijo vse dosedanje rezultate.

Doma v ZDA je rastel odpor proti vojni. Kar naenkrat so domov začeli prihajati trupla njihovih nabornikov.

Do konca vojne se jih je nabralo 59.000. Pa tudi množica ranjencev in invalidov.

Zaradi naborniškega sistema in rotacij je grozote vijetnamske vojne videlo nekaj milijonov ameriških vojakov. Ob vrnitvi domov so povedali, kaj so tam videli. Pa tudi množica povratnikov veteranov, ki so se iz vojne vrnili brez vidnih poškodb. Pa z PTSD, s post travmatskih sindromom kot posledico storjenih in videnih grozot.

Richard Nixon je videl, da se je iz godlje nekako potrebno izvleči.

Uredil je odnose s Kitajsko in do leta 1973 je bil sklenjen sporazum o umiku tujih sil.

Po umiku Američanov so ti še imeli neko upanje, da se bo kvislinška oblast Južnega Vietnama obdržala. Račun brez krčmarja.

Južni Vietnam se je leta 1975 sesul kot hiša iz kart. Svet so pretresli posnetki padca Saigona in sramoten beg iz ameriške ambasade.

Vietnam se je združil v eno komunistično državo, njegovi usodi pa sta sledila še Laos in Kambodža.

Laos je še kolikor toliko ostal v mejah normale, Kambodža pa je po prevzemu oblasti Rdečih Kmerov postala Kampučija in eno samo Polje smrti z nekaj milijoni poklanih pravih in domnevnih nasprotnikov.  

Tudi v Vietnamu so nove oblasti naredile obračun. Padlo je med 700.000 in 1 milijonom severnih vojakov, na južni strani pa poleg Američanov in njihovih zaveznikov še 400.000 južnih vojakov.

Vse to je nič proti civilnim žrtvam, kjer se kot najbolj verjetna številka omenja 2 milijona, zraven pa še kakih 60.000 v Laosu in 300.000 v Kambodži.

Vietnam je bil v celoti porušen in potrebna so bila desetletja obnove. Tudi znotraj države ni prišlo do sprave.

Nove oblasti so se lotile vsakogar, ki je sodeloval z Američani. Vsepovsod so ustanavljali prevzgojna taborišča, v katerih je bil dostikrat le enosmerni promet.

Noter si prišel z lahkoto. Ven pa le izjeme.

Sprožil se je splošen beg iz države. To so bili t. i. “ljudje s čolnov”. Kakih 1.2 milijona jih je poskušalo zbežati na Tajsko, v Malezijo in Hong Kong.

Računa se, da jih je med 200 in 400 tisoč umrlo pri tem.

Vojna ima še danes resne posledice.

Še danes v Indokini vsako leto umre več sto ljudi zaradi neeksplodiranih ubojnih sredstev.

Posledice so bile tudi pri Američanih in njihovih zaveznikih.

Mogočni Zahod je bil navkljub neverjetnim stroškov in krvi vojakov do tal poražen.

Najbolj je bil na udaru naborniški sistem vojakov.

Vietnamski sindrom se je splošno razširil.

Običajni ljudje preprosto niso več hoteli pošiljati svojih otrok v smrt na drug konec sveta, zato da bi oblastniki obogateli in dosegli svoje cilje.

Oblastniške strukture so na sindrom reagirale z ukinitvijo naborniškega sistema in oblikovanjem poklicne vojske.

Poklicni vojak ve v kaj se spušča. Dobiva mesečno plačo in njegova žrtev za družbo nima posledic.

Kot pogodbeniku se mu da tudi zapreti usta in preprečiti, da grozote tovrstnega početja ne pridejo v javnost. Zelo neprizadeto: širša javnost se na njihove žrtve požvižga, oblastniki pa dobijo kar hočejo.

Tako. S pričujočim člankom je bilo predstavljeno dogajanje v Indokini v 20. Stoletju. Z namenom.

Indokina je dejansko na drugem koncu sveta.

Vendar pa ima Evropa danes vojno, ki poteka v njeni neposredni bližini.

Ukrajinska vojna ima neverjeno veliko vzporednic z Vietnamsko vojno.

Dandanes je že tako, da konflikt še ni pljusknil preko njenih meja.

Pa ni zagotovo, da bo tako tudi ostalo.

Baltik, Poljska, Moldavija in Gruzija so morda prve na spisku naslednjih konfliktov.

Zaenkrat je škoda omejena na to, da se v državo pošilja praktično neomejene količine orožja. Pa tudi vojake.

V vsaki družbi obstaja skupina ljudi, ki živi od vojne in za njo.

Ti so ali odšli na vojno območjekot prostovoljci, ali pa kot lastniki velikih oborožitvenih koncernov živijo od nje.

V ukrajinski vojni je tudi veliko število t.i. inštruktorjev.

Vojnih oseb zahodnih vojska, ki so ob odhodu v Ukrajino zapustili svoje oborožene sile in prestopili v oborožene sile Ukrajine.

Na tleh Ukrajine uporabljajo oborožitvene sisteme zahodnih držav. Njihove številne žrtve so v zaenkrat še apatični družbi pravzaprav nepomembne.

Profesionalni vojaki so plačani in v opisu njihovih delovnih nalog je tudi možnost, da pri opravljanju službe izgubijo glavo ali postanejo invalidi.

A s tem niso breme družb, ki so jih tja poslale.

S tem pravnim hokus-pokusom so pravno pokrili praktično nezakonito početje.

Ruskih oblasti pa seveda niso s tem prevarali niti za trenutek.

Podobno kot v Indokini gre tudi v Ukrajini navkljub vsemu leporečju, skrivanju za besedičenjem o človekovih pravicah in demokraciji, za trčenju dveh ideologij.

Ekstremne ideologije so zaenkrat omejene še na Ukrajino, se pa širijo predvsem po Baltiku in Poljski.

Konec koncev se bo ta vojna enkrat končala. Takrat se prave posledice, podobno kot v Vietnamu šele pokažejo.

Ogromna sredstva, porabljena za vojno bodo uničila socialne sisteme sodelujočih držav, pomenila bodo tehnološki zaostanek za vse bolj prodorno Kitajsko in prihajajočo Indijo.

Hranile pa bodo tudi oborožitvene koncerne ZDA, ki se kar naenkrat predstavljajo kot mirovni posredniki, pa čeprav so vso to godljo zakuhale.

Gospodarske posledice se že kažejo.

Kitajska s svojimi enormnimi proizvodnjimi zmožnostmi izrinja zahodne države na vseh področjih in vzpostavlja svet novih ekonomskih odnosov.

Konec koncev pa bodo konflikti pomenili zlom Evropske unije in danes delujočih političnih sistemov.

Ceno za izgubljeno vojno je konec koncev potrebno plačati.

Dlje kot traja, večja je kazen.

Zdi pa se, da v tem trenutku tega prav nikogar v Evropi ne zanima.

Dlje kot bo trajalo iskanje rešitve, višja bo cena, ki jo bomo za početje plačali.