Trump je v Sirijo (začasno) poslal Tomahawke, Putin pa (trajno) tanke

V poplavi novic o raketnih napadih na Sirijo, ki so bili v zahodnih medijskih občilih predstavljeni kot izjemno pomembni, resnici pa je šlo zgolj za »operetni« napad s kozmetičnim učinkom, je večji del medijev spregledal pomembnejše premike, ki so se medtem zgodili v Siriji ali pa so napovedani v prihodnjem obdobju.

Prva zanimiva novica je povezana z ladjo Minsk, ki je neposredno pred napadi ZDA in zaveznic priplula v luku Tartus v Sirijo, kjer ima Rusija svoje oporišče. Ladjo so slikali tudi pri prehodu skozi Bosfor. Po navedbah vojnih virov pa naj bi prav ta ladja prevažala izjemno veliko število tankov, bojnih vozil pehote in druge težke oborožitve, potrebni Sirski arabski vojski (to je uraden naziv entitete, ki se v slovenskih paradržavnih občilih sicer označuje s sintagmo »režimske sile«).

Putin v Sirijo poslal novo ladjo z »ogromnim« številom tankov

Vendar Rusija enak pomen daje tudi obrambi neba in morja. Čeprav so ameriški viri trdili, da Sirska protizračna obramba ni sestrelila nobene njihove rakete (Rusija trdi, da so jih sestrelili 71 od 103) so se pojavili posnetki, ki kažejo prestrezanje ameriških manevrirnih raket. Podobni posnetki so tudi tukaj. Da ameriške trditve preprosto niso resnične, pa kažejo izkušnje iz nam bližje intervencije proti ZRJ leta 1999. Tedaj je precej slabše opremljena srbska vojska sestrelila ne samo ameriškega F-16 in »nevidnega« F-117, A, pač pa tudi večje število manevrirnih raket, ki sicer letijo zelo počasi. Ni torej razlogov, da se to ne bi posrečilo tudi bolje opremljeni sirski vojski.

Napad na Sirijo pa je tej državi odprl vrata k še enemu orožju – bolj zmogljivim raketam S-300. Prodaja visokozmogljivih ruskih raket S-300 Iranu je že pred leti onemogočila izraelske napade na iranske jedrske objekte. Sirija se sooča s podobno težavo. Ob tem pa je Rusija napovedala, da se bo zaradi napada ZDA na Sirijo odzvala še drugače. »Pred nekaj leti smo, na prošnjo nekaterih naših zahodnih partnerjev zavrnili prodajo sistemov S-300 Siriji. Glede na to, kar se je zgodilo sedaj, bomo ponovno razmislili o tem vprašanju. In to ne samo glede Sirije, pač pa tudi glede drugih držav,« so zapisali v sporočilu ruskih oboroženih sil. »V zadnjem letu in pol je Rusija popolnoma obnovila zračno obrambo Sirije in nadaljuje z njenim izboljševanjem,« so še zapisali v ruskem ministrstvu za obrambo.

Ruske rakete S-300, ki popolnoma izničujejo »zračno premoč« Izraela, ZDA in evropskih držav, bi bile lahko v prihodnje prihodnje prodane Siriji – ali pa bi se lahko nenadoma »pojavile« v Siriji. Že pred nekaj leti so se pojavila poročila, da Rusija oskrbuje sirsko vojsko z zelo učinkovitimi ruskimi protiletalskimi sistemi S-300. Po poročanju različnih virov naj bi bile rakete že v Siriji, skupaj z njimi pa tudi strokovnjaki.

»Celo Izrael je bil prisiljen priznati to dejstvo,« je glede ruskih protiletalskih raket v svojem »Živem dnevniku« pred časom napisal novinar in ruski vojaški strokovnjak Marat Musin. »Trdi se, da so jih prepeljali prek naše pomorske baze v Tartusu. O tem sem slišal govorice že prej, vendar sem šele sedaj v te informacije prepričan. Lani novembra sem s skupino častnikov za protizračno obrambo letel v Rusijo v letalu, ki je imel na zadnjem delu okence za opazovanje. Sedel sem na robu in si ogledoval panoramo mesta in se naslanjal z nogo na podstavek za mitraljez. Za suknjič me je držal polkovnik PZO, ki sem mu v šali dejal, da naj moj suknjič pošlje v moj harem, če se bom sam kot ptica ločil od našega vrtiljaka. In prav ta polkovnik je bil skupaj s svojimi kolegi poslan na »proučevanje« sistema S-300…,« piše ruski novinar.

Rakete S-300 (NATO klasifikacija; SA-10 Grumble) – sicer spadajo med najboljše izdelke ruske vojaške industrije. Rakete S-300 imajo domet okoli 150 – 200 kilometrov (S-400 pa od 300 do 500 kilometrov) in lahko zadenejo cilje, ki se gibljejo z veliko hitrostjo (okoli 4800 metrov na sekundo, štiri ali petkrat hitreje od najhitrejših lovcev). Njihovi radarji delujejo v "elektromagnetni tišini", uspešnost zadetkov proti manevrirnim raketam pa naj bi bila med 80 in 98 odstotki. En sam radar lahko hkrati vodi dvanajst izstrelkov in spremlja 100 tarč ter jih napade 12. Letala pa pred temi vrstami raket niso varna niti na višini 27 kilometrov. Piloti NATO so bili sicer ob dosedanjih intervencijah sicer navajeni »varno« (in ne vedno natančno) bombardirati z višin nad 8 kilometrov, pred raketami S-300 pa jih v primeru enostranskih »humanitarnih intervencij« v prihodnje ne bi rešil niti beg v vesolje.

Za prevoz enega diviziona S-300 naj bi bile sicer dovolj tri desantne ladje. Moskva in Damask sta namreč že leta 2011 sklenila pogodbo o nakupu šestih lansirnih vozil in 144 raket po ceni 900 milijonov dolarjev, ki pa je niso uresničili. Eno vozilo naj bi stalo okoli 115 milijonov dolarjev, vsaka raketa pa še dodaten milijon dolarjev.

Da naj raket ne predajo Siriji, so medtem od Rusije večkrat zahtevali tako ameriški diplomati kot tudi predstavniki Izraela. Vse doslej očitno uspešno, saj je imela Sirija doslej kot najbolj zmogljive zgolj rakete S-200, ki pa so bile izdelane še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.  

Raketni sistemi S-300 sicer niso najboljši ruski PZO sistemi (še boljši so S-400 in najnovejši S-500) kljub temu pa so izjemno nevarni in praktično onemogočajo izvedbe »kampanje zračnih udarov«, tako kot se je to v preteklosti zgodilo v Iraku, ZRJ in Libiji. Da so ZDA že v teh državah storile številne »zločine« in da jim bo zaradi tega »sodila zgodovina«, je ZDA spomnil tudi stalni predstavnik Rusije v Varnostnem svetu OZN. Ruski predsednik Vladimir Putin je na podoben način dejal, da bo glede intervencije v Siriji »zgodovina zadeve postavila na svoje mesto« in to na enak način, kot »je že bilo ugotovljeno, da je Washington odgovoren za masaker v Jugoslaviji.«

Sirske obale varuje Jakont

Celotni sistem S-300 je sicer lahko pripravljen za delovanje že pet minut po premiku. Kot je ocenil ruski vojaški analitik Igor Koročenko, bi se zato z zahodni enostranski napad na Sirijo, če bi imela operativne sisteme S-300, lahko končal z »več deset sestreljenimi letali in krstami pilotov, prekritimi z zastavami s črtami in zvezdami,« kar je za ZDA »nesprejemljivo«.

Pri zadnjem napadu na Sirijo je bilo tudi očitno, da se zavezniške ladje niso upale približati obalam Sirije. Razlog za to so učinkovite rakete Jakont, ki so namenjene uničevanju ladij oddaljenih okoli 300 kilometrov od obale. Gre za najmodernejše rakete, ki so nova nevarnost za vse vojaške ladje, s katerimi bi morebitno napadli Sirijo.

Rakete z oznako P-800 imajo 200 kilogramov težko bojno glavo in letijo samo nekaj metrov nad vodno površino, zaradi česar jih je težko pravočasno odkriti. V Izraelu so prepričani, da bi rakete lahko prišle v roke libanonskemu Hezbolahu ali Hamasu. Prav zato je Izrael pred dnevi napadel vojaško skladišče v Siriji. Izraelski predsednik vlade Benjamin Netanjahu je že pred časom potrdil, da mu ruskih sogovornikov ni uspelo prepričati v prekinitev dobave raket Siriji.