REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Presenetljivo: kako bi ZDA lahko izgubile vojno s Kitajsko

Presenetljivo: kako bi ZDA lahko izgubile vojno s KitajskoKitajska proti ZDA Vir:Geopolitika.ru

Kitajska in ZDA se morda vendarle približujeta velikemu »kompromisu« in koncu trgovinske vojne. Ali vsaj začasnemu premirju. Tako naj bi vsaj v zadnjem času signalizirali iz visokih kitajskih krogov. Obe delegaciji naj bi se namreč znova srečali v začetku oktobra in nekateri napovedujejo velik, ali pa vsaj začasen »preboj.«

Toda to ni povsem gotovo.

Ameriški in kitajski analitiki se medtem ukvarjajo s tem, kar bi se lahko zgodilo dolgoročno. To pa bi lahko bila tudi – ne samo gospodarska, pač pa prava vojna med obema velesilama.

Ko so simulirali spopade velikih sil, kjer sta bili na eni strani zaveznici Rusija in Kitajska, na drugi pa ZDA, so ZDA zmeraj izgubile oziroma 'jim predale svoje riti.'

In v tem primeru vse kaže, da Kitajska morda ne bi ravno okupirala ZDA – toda v svoji regiji bi tudi po ameriških analizah lahko zmagala.

Kitajska komunistična partija res še ne bo kmalu prevzela nadzora nad Washingtonom. Toda »v svoji regiji ima Kitajska prednost,« opozarja Atlantic.

Če bi izbruhnila vojna med ZDA in Kitajsko bi bile posledice strašne. Toda kot opozarja Atlantic, bi »zelo mogoče ZDA izgubile« vojno.

Kitajske protiladijske rakete in ameriška letalonosilka Gerald Ford

Prav to skrbi številne sedanje in nedavne poveljnike v ameriški vojski in tudi ameriške analitike.

Ko so namreč simulirali spopade velikih sil, kjer sta bili na eni strani zaveznici Rusija in Kitajska, na drugi pa ZDA, so ZDA zmeraj izgubile oziroma »jim predale svoje riti,« kot se je plastično izrazil eden od analitikov v izjavi za Breaking Defense.

Na varnostnem forumu inštituta Aspen je admiral Philip Davidson, ki nadzira ameriške sile v Aziji dejal, da je Kitajska »največja dolgoročna grožnja za ZDA in načela mednarodnega reda.«

Potem, ko je opisal hiter razvoj Kitajske in njene armade glede letalstva, mornarice in kopenskih sil, je ocenil, da bi Kitajska lahko na vojaškem področju prehitela ZDA že v petih letih.

ZDA imajo še vedno več letal in ladij, toda številke ne povedo vse zgodbe. Kitajski pa daje prednost tudi – njena geografija oziroma geografski položaj.

ZDA imajo še vedno več letal in ladij, toda številke ne povedo vse zgodbe. Kitajski pa daje prednost tudi – njena geografija oziroma geografski položaj.

Kitajska gradi vrsto umetnih otokov, s katerimi povečuje doseg svojih sil, medtem pa je predsednik ZDA Donald Trump postavil pod vprašaj tudi obveznost ZDA, da brani svoje zaveznike v regiji, na primer japonsko, češ da premalo vlaga v lastno obrambo. In za ZDA »ni pomembnejšega zaveznika, kot je Japonska«, ocenjuje Davidson.

Tudi zato ni povsem jasno, kakšen bi bil odgovor ZDA, če bi Kitajska »integrirala« ali pa »okupirala« Tajvan (odvisno od zornega kota), ki je prav tako partner ZDA in velik kupec ameriškega orožja.

Podobno velja za kitajske zahteve glede otočja Senkaku, za katere pa Japonska in ZDA smatrajo, da pripadajo Japonski.

Kitajska kopenska vojska

In ni jasno, ali ZDA lahko ustavijo Kitajsko na tej poti ali ne.

Pri tem je Kitajska zadnjih več kot 20 let natančno opazovala, kako ZDA izvajajo svoje vojne in napade in se pripravljala točno na to vrsto konflikta, ki ji najverjetneje sledi.

Izdelovala je tudi orožja, s katerimi bi se lahko uprla ameriški sili. Ima hipersonične izstrelke, ki lahko potopijo ladje in celo letalonosilke, natančne satelite in nevidna letala. Njeni izstrelki lahko dosežejo ameriška oporišča v Guamu in na Japonskem, zaradi česar bi bila ta oporišča prve tarče v začetnih urah kakršnegakoli konflikta.

Če je njihov cilj, da zasedejo Tajvan, potem je to mogoče doseči v določenem omejenem časovnem obsegu, ki se meri v dnevih in tednih.

Analitiki Randa ocenjujejo, da bodo napadi z izstrelki na ta oporišča prvi koraki v sovražnostih. Pri tem pa bi blokada samo enega takšnega oporišča za nekaj dni lahko spremenila tok celotne vojne.

»Kitajcem ni potrebno v celoti vojaško poraziti ZDA, da bi dosegli svoje najbližje cilje. Če je njihov cilj, da zasedejo Tajvan, potem je to mogoče doseči v določenem omejenem časovnem obsegu, ki se meri v dnevih in tednih,« ocenjuje David Ochmanek, višji raziskovalec korporacije RAND.

Ochmanek je sodeloval v »vojnih igrah« in simulacijah, v katerih so ZDA – izgubljale.

Kitajski protimanervi

»Ne gre zgolj za to, da bodo napadali oporišča v regiji. Napadali bodo letalonosilke na morju. Napadali bodo naše senzorje v vesolju. Napadali bodo naše komunikacije, ki v veliki meri potekajo skozi vesolje. Uničevali bodo naše podatkovne baze in poveljniške sisteme. Poskusili si nas bodo podrediti na vsakem področju, kjer lahko,« opozarja strokovnjak.

Če bodo ZDA poslale letalonosilko v bližini kakšne ožine, kjer bi lahko prišlo do spopada, potem, 'da bom jasen, ne bi želel biti na takšni letalonosilki,' je dejal Chris Brose.

Veliko kitajskih sistemov je sicer še zmeraj neprizkušenih v vojni. Kitajska res nima veliko izkušenj v pravih konfliktih. Toda njena nova moč vzpostavlja veliko razliko od časov še samo pred 20 leti, ko je ameriški predsednik Bill Clinton, da bi zastrašil Kitajsko, poslal letalonosilke v Tajvansko ožino.

V tistem času je Kitajska izstreljevala svoje rakete proti Tajvanu, toda njena vojska je bila veliko manj sposobna kot danes.

Kitajska armada Vir: Pixell

»Ko je predsednik Clinton poslal v akcijo letalonosilko, je niti niso uspeli najti. In potem so 25 let uporabili za to, da ugotovijo, kako naj takšne sisteme ne samo najdejo, pač pa, kako jih lahko premagajo z velikim številom natančno vodenih izstrelkov,« opozarja Chris Brose, nekdanji predsednik senatnega odbora za oborožene sile v ameriškem kongresu.

In če bodo ZDA poslale letalonosilko v bližini kakšne ožine, kjer bi lahko prišlo do spopada, potem, »da bom jasen, ne bi želel biti na takšni letalonosilki,« je dejal Chris Brose.

Računalniške simulacije in »vojaške igre« seveda še niso prava vojna. V vojni je zelo pomembna tudi usposobljenost vojakov.

Da so ameriški dobro usposobljeni, v to ni dvoma.

Pravo usposobljenost kitajske vojske pa lahko v realnih pogojih pokaže šele pravi vojaški spopad. In ameriški analitiki opozarjajo, da tudi v ZDA upajo, da jim »tega ne bo potrebno spoznati.«

 

Komentarji