Dva na leto: povprečna hitrost rušenja mostov v Italiji v zadnjem desetletju

Namestnik italijanskega predsednika vlade Matteo Salvini in vodja evroskeptične Severne lige je krivdo za zrušitev 100 – metrskega dela mostu v Genovi na avtocesti A10 pripisal – Evropski uniji in njenim restrikcijam, ki naj bi menda »omejile« potrebne državne investicije v njeno infrastrukturo. Prav omejitve naj bi bile krive za ogrožanje življenj italijanskih državljanov.

»Če nam zunanje omejitve ne bi preprečile, da porabimo več, da bi imeli varne ceste in šole, potem se res postavlja vprašanje, ali je smiselno slediti tem pravilom,« je dejal Salvini in zatrdil, da ne more biti »enačenja med fiskalnimi pravili in varnostjo Italijanov.«

Na mostu in pod njim je v ukleščenih avtomobilih in ruševinah življenje izgubilo najmanj 42 ljudi, med njimi trije otroci, stari 8, 12 in 13 let. Šestnajst poškodovanih, med katerimi je ducat huje ranjenih, so odpeljali v bolnišnico. Most Ponte Morandi je bil sicer zgrajen leta 1967, uradno odprt leto dni zatem, leta 2016 pa naj bi ga celo obnovili.

Vendar so strokovnjaki že red tem opozarjali, da je most nevaren. Antonio Brencich, profesor, ki je na Univerzi v Genovi specialist za železobeton, je most Morandi leta 2016 opisal kot »napako inženirstva«. Za Primocanale je dejal: »Ta most je napačen. Prej ali slej ga bo treba nadomestiti. Ne vem kdaj. Toda prišel bo čas, ko bodo stroški vzdrževanja presegli stroške postavitve novega.«

Po drugi strani močno zadolžena italijanska vlada pritiska na EU, da bi le-ta opustila svoje zahteve glede zmanjševanja javnega dolga v Italiji, ki je enormno velik, bistveno višji od grškega in predstavlja nevarno gospodarsko bombo za celotno EU. Vendar pa tudi italijanski minister za promet Danilo Toninelli in predsednik odbora za finančno politiko Claudio Borghi podpirata Salvinija in zaradi varnosti Italijanov zahtevata odpravo »proračunskih omejitev«, ki jih nalaga EU. »Varnost Italijanov mora biti na prvem mestu,« je napisal slednji.

Italijanski javni dolg je trenutno visok okoli 2,3 trilijonov evrov (2290 milijard evrov) in predstavlja več kot 131 odstotkov družbenega bruto proizvoda. Prav zato Evropska komisija od Italije zahteva bolj striktno zmanjševanje javnih izdatkov, na katere pa EU seveda ni imela vpliva. Italija bi svoj denar seveda lahko pravočasno investirala tudi v boljše ceste in ji tega nihče, nitk EU, ne preprečuje sedaj – toda v tem primeru bi pač morala prerazporediti javni denar drugače, predvsem pa italijanske vlade že v preteklosti ne bi smele porabiti tega, česar niso imele.

Odziv na te obtožbe je bil oster. Independent je zapisal: »Sramotno celo po njihovih nizkih standardih je banda populistov, ki trenutno poskuša vladati Italiji, poskusila izkoristiti tragičen kolaps mosta v Genovi za lastne politične interese. Matteo Salvini, namestnik predsednika vlade minister za notranje zadeve ter vodja Severne Lige ni izgubljal časa in je EU takoj obtožil, da je kriva za izgubo življenj. Njegov argument je bil, da proračunske omejitve EU članici EU preprečujejo izvedbo dragih infrastrukturnih projektov. To je seveda neresnično. Vse, kar fiskalna pravila od članic območja evra zaradi varovanja integritete evra zahtevajo, je, da se držijo širokih omejitev glede državnih deficitov in državnega dolga. Nihče v Evropi ni nikoli dal veta na kakršenkoli projekt, ki poskusil narediti neki most varnejši. Kar je bilo v resnici narobe, je to, da so samim vzdrževalnim delom na mostu nasprotovali Salvnijevi koalicijski partnerji, gibanje petih zvezdic, ki so trdili, da so opozorila o zrušenju mosta Morandi“favoletta” – pravljica za otroke in fantazija. Gibanje petih zvezdic si je tako želelo pridobiti politično podporo lokalnih prebivalcev, ki so nasprotovali omejitvam prometa in spremembam, ki bi jih s seboj prinesla dela. Gre za to, kar Britanci označujemo »nimbizem« - in če bi bila dela izvedena, kot bi morala biti, potem bi obstajala vsaj možnost, da bi se tragediji izognili,« ocenjuje Independent. 

Pri tem pa takšno ravnanje odpira še več nevarnosti kje drugje. Takoj po nesreči je število voženj po italijanskih avtocestah že upadlo za šest odstotkov. Upravljavec porušenega viadukta pa nadzoruje še 5000 kilometrov avtocest v Italiji, Braziliji, Indiji, Poljski.

Italijanska skupina Atlantia, ki bdi nad polovico italijanskih avtocest, bi se po tragičnem zrušenju viadukta v Genovi lahko znašla v velikih težavah. Gre sicer za ambiciozen koncern, ki je na poti med največje svetovne upravljavce infrastrukturnih objektov. Njeno primarno premoženje je sicer podjetje Autostrade per l'Italia, ki neposredno upravlja z 2855 kilometri italijanskih avtocest, še nad 165 kilometri avtocest pa bdi prek petih hčerinskih firm z ločenimi koncesijami. V njenem upravljanju je tudi avtocesta A10, na kateri se je v torek v Genovi zrušil del viadukta.

Tudi v Evropski komisiji so zavrnili kritike italijanskega notranjega ministra Mattea Salvinija, da ima Italija težave pri obnavljanju infrastrukture zaradi strogih pravil EU glede proračunskega primanjkljaja.

Italija je v obdobju 2014 do 2020 upravičena do 2,5 milijarde evrov iz evropskega investicijskega in strukturnega sklada za investicije v projekte izgradnje cestne ali železniške infrastrukture. Poleg tega je komisija aprila odobrila investicijske načrte za italijanske avtoceste v vrednosti 8,5 milijarde evrov, tudi na območju Genove, je v Bruslju povedal tiskovni predstavnik Evropske komisije.

Pri tem pa časnik Corriera della Sera opozarja, da je je bil viadukt v Genovi deseti most, ki se je v Italiji zrušil v zadnjih petih letih. Dva sta se na Siciliji zrušila leta 2014, eden po svečanem odprtju, dva v Lombardiji, drugi pa v drugih regijah Italije. Seznam mostov je na koncu članka tukaj. Lauren Stewart s Tehnološke univerze v Georgiji pa opozarja, da imajo »takšni mostovi rok trajanja 50 let.«