Ameriška ukana: kako so pretkani Američani zvabili zmedene in neprevidne Britance v svojo past

Velika Britanija, kjer bo premierski položaj kmalu prevzel leni, nepreračunljivi, lažnivi, nenačelni in nezanesljivi (ocene britanskih medijev) Boris Johnson, se je po iranski »ugrabitvi« britanskega tankerja in predhodni lastni ugrabitvi iranskega tankerja znašla v veliki politični krizi.

Pri tem pa ZDA, ki so v tej zadevi odigrale veliko vlogo sedaj Veliko Britanijo očitno prepuščajo svoji usodi.

Ameriški zunanji minister Mike Pompeo je namreč  dejal, da ZDA »ne želijo vojne z Iranom« in da je »velika Britanija sama odgovorna za svoje ladje.« Zavrnil je tudi trditve Irana, da so v Iranu odkrili njihove vohune.

Takšno sprenevedanje zunanjega ministra ZDA bo v Veliki Britaniji verjetno sprejeto z ogorčenjem, še posebej zato, ker so ZDA imele precej »masla na glavi« pri vsej tej zaostritvi z Iranom.

Najprej seveda že s tem, da so enostransko odpovedale jedrski sporazum z Iranom (JCPOA) ki ga je Iran dosledno spoštoval. Nato pa tudi s sankcijami in pritiski na Iran, ki so zaostrili situacijo v Hormuški ožini do vrelišča.

Toda prava resnica je še bolj kruta, razkriva pa jo Simon Tisdall v Guardianu.

Z zaplembo supertankerja pred Gibraltarjem je namreč bila »zmedena britanska vlada prevarana s strani Johna Boltona in izbrana za vlogo kolateralne škode.«

John Bolton je namreč »mož z misijo«, je »jastreb«, ki si preprosto želi vojne z Iranom in v tem pogledu ne izbira svoja sredstva.

Tisdall opozarja na njegov tvit, s katerim se je Bolton odzval na informacijo, da so kraljevi marinci pri Gibraltarju 4. julija zajeli iranski supertanker Grace1.

»Odlične novice: Velika Britanija je zajela supertanker Grace 1 napolnjen z iransko nafto na poti v Sirijo in to zaradi kršitev sankcij EU,« je tvitnil Bolton.

To je bilo videti, kakor da je akcija Boltona presenetila. Toda Tisdall opozarja na »zbrane dokaze«, ki kažejo drugačno sliko.

»Resnica je prav obratna, Boltonov varnostni team je bil neposredno vpleten v oblikovanje tega gibraltarskega incidenta. Zdi se, da so konservativni politiki, zmedeni zaradi izbire novega predsednika vlade, kjer se pulijo za oblast in so preokupirani z brexitom, padli v ameriško past,« opozarja Tisdall.  

Na kratko – Veliko Britanijo so »potegnili«.

Posledice so postale znane šele danes, ko se je Iran maščeval zaradi britanskega »piratstva.« Britanija je zato »padla v mednarodno krizo slabo pripravljena, da se z njo ukvarja.«

»Čas bi težko bil slabši. Nepreverjen predsednik vlade, verjetno Boris Johnson, bo vstopil v ulico Downing ta teden. Britanija je na robu neurejenega odhoda iz EU, odtujena od svojih najbližjih zaveznic. In tudi njeni odnosi z ZDA so nenavadno napeti.«, opozarja Tisdall.

Pri tem opozarja na to, kar poroča španski časnik El Pais: »Grace1, ki je plul pod zastavo Paname je bil pod nadzorom ameriških satelitov že od kar je aprila odplul iz Irana. Supertanker, poln nafte, je bil prevelik za Sueški prekop, zato je plul mimo rta Dobrega upanja vse do Sredozemlja. Po ameriških obveščevalnih podatkih je bil namenjen v sirsko rafinerijo Banias. Washington je Madrid obvestil o prihod tankerja 48 ur, predno je prispel in španska mornarica ga je spremljala skozi Gibraltar. Moral bi vstopiti v mednarodne vode – vendar so ga ustavili.« Pri tem Španija ni zajela ladje, ker naj bi Bolton računal na Veliko Britanijo. In tako je šlo v akcijo 30 marincev. Ne ve pa se, kdo je dal kratkovidni ukaz za akcijo.

Tisdall opozarja, da je bil zaradi celotne akcije jezen tudi socialistični španski zunanji minister Josep Borrell. Ob tem je vpad britanskih marincev v območje, ki ga ima Španija za svojega, kršil tudi špansko suverenost.

Borell je povedal, da je bil »iranski tanker zasežen na zahtevo ZDA Veliki Britaniji.« In zanimivo je, da je zunanja služba EU o tej zadevi -čeprav bi morala biti obveščena prva, če je šlo za izvajanje evropskih sankcij - bila povsem tiho.

Dokaz več, da za vsem skupaj res stojijo ZDA, ki so se znova uspešno vmešale v evropske zadeve, toda tako, da bo na koncu največ škode znova imela Evropa.

»Boltonov gambit je uspel. Britanija je bila kooptirana v prve bojne vrste ameriškega spopada z Iranom. Proces polarizacije na obeh straneh je vse hitrejši. Jedrski sporazum je bližje propadu. In z grožnjami po 'resnih posledicah', ne da bi vedeli, kaj to pomeni, Britanija kakor slepa pleše v taktu Boltonovih bojnih bobnov,« je kritičen Simon Tisdall.