Zakaj Kitajci zapuščajo Maribor: Bratuškova odgnala še enega velikega tujega investitorja

Družba Aerodrom Maribor, preko katere kitajski lastniki družbe SHS Aviation zadnji dve leti najemajo letališko infrastrukturo države na mariborskem letališču, je v torek ministrstvo za infrastrukturo obvestilo, da odpoveduje najemno pogodbo, so sporočili iz SHS Aviation. Najemna pogodba se bo tako iztekla po polletnem odpovednem roku.

Po izteku roka bodo državi infrastrukturo vrnili v upravljanje, do takrat pa bodo v skladu s sklenjeno najemno pogodbo izpolnjevali obveznosti. Kitajski investitorji so v preteklih mesecih večkrat izpostavili, da sedanja najemna pogodba pomeni izrazito ekonomsko nevzdržen model. Kljub temu so do danes poravnali vse najemnine, ki presegajo dva milijona evrov, prav tako so redno krili vse vzdrževalne stroške in stroški upravljanja letališča.

Svojo resnost so kitajski investitorji med drugim dokazovali z več kot 12,8-milijonsko dokapitalizacijo družbe SHS Aviation, lastnice Aerodroma Maribor.

Načrte jim je decembra prekrižala ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek. Razrešila je Mirka Komca, generalnega direktorja direktorata za letalski in pomorski promet.

mariborskoletalisce.jpg

»Komac je bil ključni uradniški zaupnik kitajskih vlagateljev in podpornik njihovih razvojih načrtov, ki doslej niso pokazali večje vrednosti od papirja, na katerem so bili natisnjeni,« je kratkovidno in privoščljivo zapisal eden od slovenskih dnevnikov.

Povedano drugače – direktor, ki si je prizadeval za uspeh tuje investicije, je bil pribit na sramotilni steber, načrti investitorja, ki niso mogli biti realizirani zaradi katastrofalne nesposobnosti države, pa so bili označeni kot »ničvredni.«

Odgovornost za to katastrofalno polomijo, zaradi katere je država izgubila več sto milijonov evrov seveda v največji meri nosita dva ministra - Alenka Bratušek in Zdravko Počivalšek.

Ob že malce pozabljenem nekdanjem ministru za infrastrukturo Petru Gašperšiču, ki pa je bil reden gost vseh praznovanj kitajskega veleposlaništva v Ljubljani. 

S tem se je še ena velika tuja investicija v Sloveniji končala s polomom gigantskih razsežnosti. V Mariboru je torej pravkar propadlo za deset lakirnic MAGNA, ne da bi se za to kdo posebej vznemirjal. Letališče Edvarda Rusjana pa bo propadalo še naprej.

Kitajski investitorji so napreč napovedovali investicije v višini 660 milijonov evrov in zaposlitev okoli 3000 slovenskih državljanov. Potrebovali so le spremenjen državni prostorski načrt in podaljšanje letališle steze za 800 metrov.

Namesto tega so dobili prazne obljube, zavajanje ministrstva Počivalška, ki je obljubljal sprejem načrtov najpozneje do novembra lani, upor lokalnih prebivalcev zaradi predvidenega »hrupa« ter protikitajsko kampanjo v lokalnem tisku.

Dodatna žalitev za kitajske investitorje je bila zahteva Cerarjeve vlade, da morajo z letališča takoj odstraniti kitajske pismenke. Kar se seveda ne dogaja nikjer v Evropi.

Pri tem se je državno ministrstvo za infrastrukturo celo neutemeljeno sklicevalo na mednarodna pravila, ko smo jih v Insajderju.com postavili na laž pa so - zgolj molčali.

Po besedah Aerodroma Maribor so postopki sprejema sprememb prostorskih pogojev in postopki razpisa koncesijskega akta podaljšali vse še sprejemljive časovne načrte, hkrati pa še vedno ni jasno, kdaj se bodo ti postopki zaključili.

Kitajski investitor se je torej opekel, svoje izkušnje pa bo lahko povedal še mnogim drugim. Gre pa za investitorja iz gospodarstva, ki bo naslednje leto postalo največje na svetu.

O tem, kako ravnajo druge, veliko bolj preudarne države, pa smo pisali že v preteklosti, zato ta del vsebine, izčlanka "Zaplankana Slovenija: Evropa se kitajskim investitorjem odpira, Slovenija jih zavaja in jim meče polena pod noge" objavljamo znova.  

Slovenske vlade imajo namreč očitno resne probleme z razumevanjem sodobne geopolitike; medtem ko evropske države iščejo nove transportne in druge poti in vezi s Kitajsko in drugimi azijskimi državami, Slovenija ne izpolnjuje danih zavez, kitajskim investitorjem povzroča dodatne stroške, vse to pa privoščljivo spremljajo »osrednji« mediji, zaradi česar se je težko izogniti vtisu, da to samopohabljanje slovenskega gospodarstva nima državne podpore.

Tipičen je prav primer propadlega letališča v Mariboru, ki že od svoje izgradnje brezperspektivno hira. Vse študije kažejo, da je za letališče edina rešitev azijski trg.

Toda država je najprej prelomila dano obljubo in za razvoj letališča ni spremenila prostorskega načrta do marca lani. Sedaj pa sploh ni jasno, do kdaj bo sprejet.

Ministrstvo je iz rok nesposobnega Petra Gašperšiča prevzela očitno enako nesposobna Alenka Bratušek, toda ministrstvo za infrastrukturo je nato investitorjem poslalo zgolj opomin zaradi neplačanih računov za najemnino. V Večeru celo ocenjujejo, da so kitajske investitorje v Sloveniji »pri tem zavedli tudi prišepetovalci in svetovalci, tudi iz kroga nekdanjega župana", ki so investitorja "v te kraje pripeljali."

Kakor da bi bil za težave letališča kriv prejšnji župan – ne pa državna uprava, ki ni sposobna dovolj hitro pripraviti vse za razširitev letališča. Kar pri Magni očitno ni bil noben problem.

Tu so mediji celo "navijali" za investicijo, odpor lokalnih prebivalcev pa je bil brezkompromisno zlomljen. Dvojni kriteriji so očitni in se vidijo - pa ne samo iz letala. Pri tem državni in paradržavni mediji celo kritično, kot primer »neuspeha« kitajskih investitorjev izpostavljajo propadle čarterske lete, za katere pa je bilo itak jasno, da so kvečjemu lahko dodatek ponudbe, ne pa glavna os razvoja, zaradi česar njihova neuspešnost sploh ni bila presenetljiva.

Povsem obratno, tedanji minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek je ob robu podpisa dogovora za razvoj Savinjske regije v Rogaški Slatini novembra predlani komentiral tudi podpis dogovora o 660 milijonov evrov vrednem vlaganju v razvoj mariborskega letališča v Budimpešti.

Podjetje SHS Aviation, ki je najemnica mariborskega letališča je namreč v Budimpešti z enim največjih gradbenih podjetij na svetu China State Construction Engineering Corporation podpisalo 660 milijonov evrov vreden dogovor oz. predpogodbo za prenovo in podaljšanje steze na letališču. Novico so javnosti prvi sporočili iz kabineta tedanjega mariborskega župana Andreja Fištravca.

Novice iz Maribora je označil "za zavajanja, ki nimajo realne osnove." Ob tem je zahteval, da naj letališče najprej naredi več prometa z obstoječo infrastrukturo - čeprav je očitno, da bi več prometa v neoptimalnih pogojih, z majhnimi letali in kratkimi poleti za najemnika pomenilo le več izgube. 

Minister je sicer dodal, "da bo država naredila vse, da čim prej pripravi državni prostorski načrt, a si želijo tudi odgovornih in korektnih investitorjev, ki bodo v sodelovanju z njo ustvarili pogoje za izvedbo investicije." To je bilo rečeno pred skoraj letom in pol - 30.11.2017.

Prostorski načrt, ki bi moral biti sprejet do marca lani še vedno ni sprejet, ministrica za infrastrukturo je sedaj Bratuškova, Počivalšek pa je znova minister. Za interese ministrov (visoke plače) je poskrbljeno, za interese investitorjev in državljanov - pa ne.

V primerjavi z drugimi državami gre za očitno poniglavo in kratkovidno ravnanje, kjer se lokalna (Maribor) in državna oblast (nova in stara vlada) pulita za vpliv in igrata prestižne igrice, medtem ko vsa država izgublja milijone. 

Povsem drugače pa je v evropskih državah, kot poroča Xinhuanet. Če bi slovenska pot na Kitajsko iz Maribora lahko najpreprosteje odprli z razširitvijo propadajočega mariborskega letališča, drug države odpirajo celo vse več železniških povezav s Kitajsko.

Belgija in Kitajska sta tako na primer nedavno odprli novo železniško povezavo, kjer bodo belgijsko pristanišče Liege povezali s kitajskim velemestom mestom Žengžou (Zhengzhou). Prvi vlak, ki prevaža 37 kontejnerjev, je nato zapustil Liege, nato pa je 12 dni potoval do glavnega mesta kitajske pokrajine Henan. Omenjena smer je samo ena od prvih povezav v kitajski pobudi »En pas, ena cesta.«

Vlakovna kompozicija je naložena z različnim blagom, predvsem deli za avtomobile, otroško hrano, farmacevtskimi izdelki in jeklenimi izdelki za trgovine v osrednji Kitajski. Po 12 dnevih potovanja preko kontinenta in preko Rusije bo prispela v Žengžou. Potovanje je dolgo več kot 11.000 kilometrov. Te vlakovne kompozicije naj bi v začetku med Kitajsko in Belgijo potovale enkrat tedensko, pozneje pa tudi bolj pogosto.

»Imamo veliko interesov za to, da se obrnemo proti Kitajski in da imamo tesne, močne odnose, to pa moramo videti kot priložnost in kot nujnost. Ta železnica je dokaz, da skupaj lahko naredimo tudi takšne projekte,« je dejal Pierre-Yves Jeholet, podpredsednik vlade gospodarsko močne pokrajine Valonije.

Ne smemo pozabiti, da si pobuda »En pas, ena cesta« prizadeva povezati Kitajsko, Bližnji vzhod in Evropo.

Strokovnjaki ocenjujejo, da bo kitajski ambiciozni in več trilijonov dolarjev vreden projekt bistveno povečal mednarodno trgovino, kar bi lahko stroške proizvodnje v državah, ki bodo sodelovale pri tem zmanjšalo za polovico.

Od začetka te pobude let 2014 je med Evropo in Kitajsko že potovalo skoraj 11 000 vlakovnih kompozicij. V prihodnje pa načrtujejo tudi izgradnjo povsem novih železniških prog in cest.

Po njih bodo najprej blago, nato pa tudi turisti lahko potovali še veliko hitreje.

"Morda bo neka slovenska vlada do tedaj celo uspela spremeniti državni prostorski načrt. Ampak tujih investitorjev, ki si bodo medtem izbrali alternativne poti okoli počasne in zaplankane Slovenije, to seveda ne bo več kaj posebej zanimalo," smo zapisali ob zapletih z letališčem v Mariboru oktobra lani.

Štiri mesece pozneje se je črni scenarij za Maribor in Slovenijo uresničil in zapisano lahko zgolj ponovimo.

Vlada pa si res lahko "čestita" za zadnji "uspeh" - s še enim velikim tujim investitorjem manj se bo verjetno znova vrnila k svoji priljubljeni temi - dvigu davkov.