Stoletnica konca prve svetovne vojne: »Kaj pa delate tam v Mariboru? To so ja operete!«

Te dni se v Sloveniji in v svetu obeležuje konec prve svetovne vojne. Vrhunec proslav bo v Parizu 11. novembra, ko bo minilo sto let od konca prve svetovne vojne.

V kontekstu bojev za slovenske severne in zahodne meje je bil v zadnjem času tudi v Sloveniji tako ali drugače izrečenih cela vrsta izjav o velikem pomenu prve "slovenske vlade", ki je leta 1918 trajala samo do nastanka skupne države SHS. Vendar pa je bilo pri tem tudi marsikaj zamolčanega – predvsem zato, ker del zgodovine očitno nekako "ni primeren" za javno obeleževanje.

Interpretacija zgodovinskih bojev za severno mejo 1918/1919 za današnjo dnevnopolitično uporabo je zato v Sloveniji še vedno usmerjena predvsem v poudarjanje "avtohtonosti" slovenskega odpora.

Nelagodje, ki ga sproža proslava stote obletnice bojev za severno mejo izvira predvsem iz tega, ker so se ti boji vodili v času ustvarjanja SHS ter da jih je Slovenija dobila brez pomembnejšega sodelovanja ljubljanske pokrajinske vlade.

V resnici so bili ti uspehi doseženi predvsem zaradi odločnosti generala Rudolfa Maistra in njegovih prostovoljcev, ter ob pomoči takratnih "južnih bratov" - Hrvatov, Bošnjakov in predvsem Srbov. S katerimi so se naše poti osem desetletij pozneje razšle, kar je razlog, da se ta del zgodovinopisja pri uradnih slovenskih proslavah te dni – praviloma ne omenja.  

Tipičen je primer dogajanja na severni meji. General Rudolf Maister je s svojo premetenostjo in odločnostjo uspel prevzeti nadzor v Mariboru. Na Koroškem so bile razmere veliko težje. Pokrajinska oblast v Ljubljani pa tudi vojaške oblasti v Beogradu niso bile navdušene nad vojaškimi akcijami proti Avstriji, ki jih je zagovarjal Maister.

"Saj je vse to lepo. A tekla bi kri. Mi smo sedaj v demokratski državi in v demokratski državi ne sme teči niti ena kaplja krvi. Dosegli bomo vse potom s pogajanji," so Maistru sporočili iz Poverjeništva za narodno obrambo v Ljubljani.

Ko je Maister prišel v Ljubljano so ga sprejeli sovražno. "Kaj pa delate tam v Mariboru? To so ja operete!"

Maister pa se je, nasprotno, držal nekega drugega načela, ki ga je enemu od jugoslovanskih pogajalcev v Parizu zaupal francoski maršal Foch: "Kaj imate zasedenega in če tam vlada red, ostane vaše."

Vendar pa so dogodki tekli zelo slabo. Pokrajinska vlada je še konec novembra leta 1918 imela na razpolago le 8.925 vojakov in oficirjev ter 1.695 srbskih vojakov, povratnikov iz avstrijskega ujetništva. Kljub temu so s temi silami izvajali omejene napade - 30. novembra 1918 je na primer Franjo Malgaj zasedel Velikovec. V veliko pomoč mu je bilo tudi 40 srbskih vojakov s šestimi strojnicami, ki jih je na pomoč poslal podpolkovnik Stevan Švabić.

Operativno je bilo sposobnih le 2.500 ljudi. Koroški Slovenci so se namreč zelo slabo odzivali na mobilizacije.

Zato je Ljubljana zahtevala od Beograda da v Slovenijo pošlje srbsko vojsko in zavaruje severno mejo. Prvi bataljon srbske vojske je prišel v Slovenijo 22. decembra 1918, vodil ga je general Krsta Smiljanić kot vodja Srbske vojne misije.

Slovenska vlada se je zato šele zelo pozno odločila za ofenzivo. V tem času je vojaško poveljstvo v Sloveniji že prevzemal general Krsta Smiljanić, poveljnik dravske divizijske oblasti. V njegovem štabu je bil tudi podpolkovnik Milan Nedić. Slovenska deželna vlada je Krsti Smiljaniću poslala več zahtev za pomoč. Vendar pa je imel general Smiljanić premalo sil in zato vezane roke.

Zato se je deželna vlada odločila za samostojen napad, o katerem je bil srbski general obveščen. Ofenziva se je začela 29. aprila 1919 v zgodnjih urah. Njen cilj je bil osvoboditev Celovca.

Vendar pa so se slovenske čete v napadu preveč odddaljevale ena od druge, izgubljale zvezo in imele težave z oskrbo. Vse skupine so bile razbite. Nemški protinapad je dosegel celo Dravograd, ogrožen pa je bil celo Slovenj Gradec.

O vzrokih za ta neuspeh so se razprave vodile še desetletja. Nekateri zgodovinarji so opozarjali na učinke avstrijske propagande, ki je trosila letake, ki so Slovence spominjali na "vojno tovarištvo" in "srbsko nekulturo", drugi na prešibko nacionalno zavest, tretji na "izdajo" Srbov, ki naj bi "vedeli" za slovensko ofenzivo, vendar je, če je bila slabo načrtovana, "niso preprečili."

V arhivih dravske divizijske oblasti so se ohranili dokumenti, ki so slovensko akcijo kritizirali. "Pohod proti Celovcu z danimi močmi bi bil le tedaj mogoč, ako bi se vse moči uporabile v eno smer - Celovec, kar pa zaradi dolge obrambne in etapne črte (okoli 60 kilometrov) ni bilo izvršljivo."

Zgodovinska dejstva pa vendarle potrjujejo, da je prav zaradi tega neuspeha prišlo do odločilnega preobrata.

Maja so se pričele priprave na veliko, tokrat jugoslovansko ofenzivo. Vrhovno poveljstvo srbske vojske je v Slovenijo poslalo konjenico, pehoto in veliko topništva, skupaj tri polke redne vojske, prekaljene v solunski bitki. Mobiliziranih je bilo deset letnikov slovenskih fantov.

Avstrijci so imeli na svoji strani okoli 10.000 vojakov in 50 topov, jugoslovanska vojska pa 10.000 vojakov, prostovoljcev, osvobojenih srbskih ujetnikov in rednih srbskih enot, 94 topov in 270 strojnic.

Poveljniki enot so bili Srbi, le labotskemu je poveljeval general Maister. V labotskem odredu je bilo 2000 mož in 14 topov.

Koroškemu je poveljeval polkovnik Ljubomir Marić s 3200 možmi in 32 topovi. Med njimi je bila ena baterija srbskega topništva in dva eskadrona konjenice.

Jezerskemu je poveljeval polkovnik Dobroslav Milenković s 4200 srbskimi vojaki, konjenico in 23 topovi.

Ljubeljskemu odredu je poveljeval podpolkovnik Sava Tripković, v enotah pa je bilo 720 Slovencev s 8 topovi. Jeseniški odred je imel dve četi pehote, strojno četo, dva topova in pehoto, skupaj 200 mož.

Pri napadu so posredno pomagali tudi vojaki hrvaškega polkovnika Uzorinca, ki so prišli v Maribor nadomestit Maistrove čete.

Avstrijci so bili nad naletom jugoslovanskih sil presenečeni. V siloviti ofenzivi so slovenski in srbski vojaki do 4. junija skupaj potolkli številnejše Avstrijce, ponovno zasedli vsa zasedena ozemlja, osvojili Celovec, Velikovec in slovenski nacionalni simbol - Gosposvetsko polje. Del uspeha za to avstrijski zgodovinarji pripisujejo tudi dejstvu, da so imele avstrijske enote ukaze, da se lahko vdajajo le "antantnim" torej tudi srbskim silam.

Šestega junija je srbski bataljon vkorakal v Celovec, četa Ljubljanskega polka pa je dospela na Gosposvetsko polje, kjer je pred cerkvijo Gospe Svete zapela "Naprej zastava slave" in "Lepa naša domovina." Prisotni duhovniki so jih pozdravili z besedami "Bog vas primi, kraljeva jugoslovanska vojska."

Komplimenti pa so padali tudi s srbske strani. "Četudi bi bilo za poraz pri Velikovcu krivo slovensko vojaštvo je temu slovenskemu vojaku uspelo, da ta poraz ne samo popravi, pač pa spremeni v sijajen vojaški uspeh, ki ga je v polnem poletu ponesel na Gosposvetsko polje," je slovensko vojsko pohvalil polkovnik Ljubomir Marić. In obratno.

Zgodovinar Lojze Ude v svoji analizi takratnega dogajanja poudarja "srbsko komando in disciplino", kljub uspehom slovenskih vojakov pa zapiše naslednji sklep: "Poraz Slovenske vojske na Koroškem je pokazal, da v tem mesecu Slovenci niso bili tako močni, da bi sami zavzeli slovensko Koroško. Priti so morali na pomoč Srbi."

General Krsta Smiljanić je zanj "poveljnik zmagovite jugoslovanske ofenzive."

Polkovnik Vladimir Gradnik v svojih razpravah o primorskih prostovoljcih v boju za severno mejo pride do skoraj enakega zaključka. "Ko je vojaške zadeve na Koroškem prevzelo v svoje roke poveljstvo Dravske divizije z generalom Krsto Smiljanićem na čelu, so odpadli vsi zaviralni, zapleteni in škodljivi vzroki ter napake neenotnih oblastnikov."

Krsti Smiljaniću so pomagali tudi "Vietnamci", francoski vojaki iz francoskih kolonij, ki so skupaj s srbskimi prišli vse do Celovca. Do kod, kaže kamen v Veldnu ob Vrbskem jezeru, kjer še danes piše, da so "do sem in ne dalje prišli srbski konjeniki."

Tudi na francoske vojake, ki so se borili za slovensko ozemlje, smo danes večinoma pozabili.

Vsi ti vojaški uspehi so bili nato v največji meri potrjeni na Mirovni konferenci v Parizu. Vendar pa je bilo vprašanje meja na Koroškem še zmeraj odprto. Zato je bilo odločeno, da se to vprašanje odloči z plebiscitom. Desetega oktobra leta 1920 so se prebivalci Koroške odločali, ali bodo živeli v Jugoslaviji ali v Avstriji.

In čeprav je bilo več kot pol prebivalstva v južni Koroški po narodnosti Slovencev je na koncu vendarle 22.025 volilnih upravičencev (59 odstotkov) glasovalo za Austrijo, 15.272 (41 odstotkov) pa za Jugoslavijo. Tako so Slovenci sami odločili, da največji del Koroške, osvojene v vojni, znova pripade Avstriji.

Motivov za takšno odločitev je bilo več - od prednosti avstrijske republike pred jugoslovansko kraljevino, do vpliva avstrijske propagande in slabih izkušenj s srbsko okupacijsko oblastjo. Vendar je zgodovina pokazala, da so tisti, ki so glasovali proti pripojitvi Koroške Jugoslaviji na ta način dejansko glasovali tudi za zmanjšanje slovenskega ozemlja.

Vse to so danes seveda nekoliko pozabljena dejstva, o katerih se tudi ob velikih obletnicah ponavadi ne razpravlja. Razlogi za to so očitno politični; poudarjanje srbske vojaške pomoči leta 1919, ki je bila odločilna za zmago in določitev jugoslovanske in slovenske severne meje, se mnogim, predvsem politikom, danes očitno še zmeraj zdi neprimerno.

Vendar so zgodovinska dejstva neizpodbitna. In zanemarjanje oziroma popolna odsotnost omembe vseh teh dejstev danes še vedno kaže na precejšnjo nezrelost in komplekse slovenske politike.

Stoletnica "velike jugoslovanske ofenzive" iz leta 1919 je vsekakor eden od prelomnih in zmagovitih trenutkov v slovenski zgodovini. In ob srbskih vojakih je kri prelivala tudi večina slovenskih fantov.

To ofenzivo Krsti Smiljaniću Avstrijci in Nemci niso nikoli odpustili. Po okupaciji Jugoslavije leta 1941 so starega generala iz njegove vasi Ljubiš na Zlatiboru odpeljali v hišni pripor v Beogradu in ga imeli zaprtega dolga leta, vse do smrti 15. maja leta 1944, še pred osvoboditvijo Beograda.