Slovenija praznuje praznik »vrnitve« - v resnici priključene - Primorske matični domovini

Petnajstega septembra namreč mineva 72 let od uveljavitve pariške mirovne pogodbe, s katero se je večina Primorske pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje Jugoslavije. Tudi zato je Jugoslavoija v tem pogledu na Primorskem še vedno dobro zapisana med ljudmi, to pa predvsem med desnimi strankami v Sloveniji spremljajo z velikim odporom.

To je opazno tudi pri poimenovanju praznika. V Sloveniji praznujemo dan »vrnitve« Primorske k matični domovini, čeprav Primorci menijo, da je šlo za »priključitev.«

Priključitev je tudi mednarodnopravno ustrezen termin – odhajajo in vračajo se ljudje, ne pa ozemlja.

Toda Državni zbor zaradi odpora desnega pola politike tudi v tem sklicu ni uspel izpeljati spremembe imena praznika, ki ob tem niti ni dela prost dan, kar sicer velja za nekatere verske praznike v Sloveniji.

Osrednja prireditev ob prazniku je bila sicer v soboto Ajdovščini.

Prireditev ob 15. septembru, državnem prazniku vrnitve Primorske k matični domovini, ki ni dela prost dan, izmenično pripravljajo posamezne primorske občine, saj je državna proslava organizirana le vsakih pet let.

Praznik je spomin na uveljavitev pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, ki je takratni Jugoslaviji prinesla velik del Primorske, Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke.

S tem se je večina Primorcev, ki so pred tem več kot 20 let trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 nacistično okupacijo, pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije. Mirovna pogodba je sicer pod Italijo umestila Benečijo, Rezijo, Gorico in Kanalsko dolino. Tako je zunaj slovenskih meja, v Italiji, ostalo še 140.000 Slovencev.

Tudi zato ker je Jugoslavija – nato pa Hrvaška – lahko dobila velik del Istre in Dalmacije.

Slovenija se je morala zaradi principa, da na obeh straneh nove meje ostane toliko "Jugoslovanov" kot "Italijanov" odreči Slovencem v Kanalski dolini, Reziji in zahodno od sedanje meje, tudi zato, da bi današnja Hrvaška dobila Pulo, večji del istre in Dalmacijo, iz katere so se odseljevali Italijani, ki so "optirali" za Italijo.

Kljub temu je bila Slovenija ob določanju meje s Hrvaško nato deležna maksimalističnih zahtev. To pa je malce pozabljena, slaba stran te zgodbe, ki jo tudi ob tem prazniku nihče od govornikov seveda ni omenjal.

Končna določitev meje med Jugoslavijo in Italijo je bila sprejeta po dolgotrajnih pogajanjih 10. novembra 1975 z Osimskimi sporazumi.

Z osrednjo prireditvijo, ki jo pripravljajo primorske borčevske in veteranske organizacije v sodelovanju s primorskimi občinami, so se v Ajdovščini  že v soboto spomnili vrnitve Primorske k matični domovini.

Slavnostni govornik je bil predsednik vlade Marjan Šarec. »Primorci so izkazali ogromno srčnosti, poguma, ogromno so pretrpeli. Primorci so nam zgled, kako je treba vztrajati, kako se ne smemo predati. Vse naše današnje težave so malenkost proti vsemu, kar so pretrpeli Primorci v preteklosti,« je dejal Šarec.

Zbrane, našteli so jih več kot 4.000, je nagovoril tudi ajdovski župan Tadej Beočanin in zaželel: "Naj živi svobodna Primorska, naj živi samostojna Slovenija!"

Predsednik ZZB-ja za vrednote NOB-ja Ajdovščina-Vipava Božo Novak pa je spomnil na partizanski boj med 2. svetovno vojno in možnost, da bi se leta 1947 meja postavila tudi drugače, veliko bolj v škodo Primorske in Slovenije.

Novak je glede imena slovesnosti dejal: »Pred kratkim so poslanci v DZ-ju in svetniki DS-ja živahno razpravljali o tem, ali je Primorska k matični domovini priključena ali vrnjena. Večina Primorcev nas je prepričana, da bi Primorska ne bila priključena ali združena z matično domovino brez partizanskega narodnoosvobodilnega boja v letih 1941 in 1945. In ne pozabimo, da bi se nam Primorcem leta 1947 prav lahko zgodilo, da bi zaradi preštevanj, kupčkanj in špekulacij ostali v Italiji.«

Premier Šarec se je odzval na pripombo o imenu praznika. »Predvsem podpiram tisto, kar želijo Primorke in Primorci. Če je to nedvomno izraženo, mora biti ime takšno, kot ga želijo Primorci, ne moremo jim ga vsiljevati po svoje. Sicer pa ime ni najpomembnejše, pomembna sta duša in srce,« je prepričan predsednik vlade Marjan Šarec.

Toda ne glede na to je dejstvo, da so zaradi ideološke navlake v Sloveniji pogosto v uporabi napačni izrazi pri opisovanju zgodovinskih dogodkov.

To seveda ni nič nenavadnega. Vse je ideologija, jezik in njegovi izrazi pa v pomembni meri odločajo o tem, kako gledamo na zgodovino.

V Sloveniji je tako na primer splošno sprejet nesmiseln izraz, da se je Slovenija »osamosvojila«. Iz zornega kota mednarodnih odnosov takšna dikcija seveda nima nobenega pomena. Osamosvajajo se morda otroci, ne pa države. Države razglašajo neodvisnost, nastajajo, se tudi odcepijo – ne pa osamosvojijo.

Osamosvojitve Slovenije v mednarodnih strokovnih virih ni. Obstaja pa razglasitev neodvisnosti Slovenije.

Nekaj podobnega velja tudi za nedavno burno razpravo v Državnem zboru, ki je znova razkrila precej plasti debele ideološke navlake, ki so jo poslanci najprej malce počistili (s predlogom spremembe imena praznika) in nato znova hitro vrnili na staro mesto (z nepodporo spremembi).

Državni zbor namreč predloga spremembe zakona o praznikih in dela prostih dnevih, ki je predvideval preimenovanje praznika vrnitve Primorske v praznik priključitve Primorske k matični domovini ni potrdil z zadostno večino.

Za predlog je glasovalo 42 poslancev, proti pa 32, a po vetu državnega sveta (DS) bi moralo predlog potrditi najmanj 46 poslancev, zato ime praznika ostaja.

Prvopodpisani pod predlog veta, državni svetnik Branko Tomažič, je tedaj pojasnil, da sta besedi priključitev in vrnitev pomensko različni. Beseda vrnitev namreč nakazuje, da je bila Primorska prej del slovenskega ozemlja, medtem ko beseda priključitev dopušča razumevanje, da ni bila, je opozoril.

Predlog spremembe zakona o praznikih in dela prostih dnevih je v DZ vložila skupina poslank in poslancev koalicije in Levice s prvopodpisanim Matjažem Nemcem (SD). V obrazložitvi so navedli, da je omenjeni praznik globoko zasidran v zavest ljudi in da se je na Primorskem vedno praznovalo priključitev in nikoli vrnitve Primorske.

V večinskem delu opozicije so predlogu spremembe imena nasprotovali že v razpravi pred prvim odločanjem v DZ-ju. Izpostavljali so, da je »priključitev« neprimeren in škodljiv izraz, saj nakazuje, da Primorska nikoli ni bila del matične domovine.

Povsem enotnega stališča tedaj niso imeli niti v koaliciji, a so predlagatelji nazadnje zbrali 38 poslanskih glasov podpore, medtem ko je proti glasovalo 32 poslank in poslancev.

Nasprotnikom preimenovanja je že pred sejo DS pritrdil tudi tržaški pisatelj Boris Pahor, čigar stališče je tedaj povzel državni svetnik Marjan Maučec. Pred ponovnim odločanjem so iz DS-ja znova posredovali posnetek, v katerem je pisatelj Pahor poudaril, da bi bilo treba v poimenovanju praznika ohraniti dikcijo »vrnitev«.

»Nismo pridobili. Samo vrnjeno nam je bilo odvzeto,« je pojasnil Pahor.

To se seveda lepo sliši, ni pa seveda v skladu z dejstvi. Če govorimo o državnem prazniku in o dogodkih, ki so povezani z državo, potem je jasno, da je bilo državno ozemlje sedanje Slovenije pred drugo svetovno vojno manjše natančno za ozemlje sedanje Primorske, ki je bilo del Italije, nato pa je bila Primorska priključena – Jugoslaviji.

Trditev, da »nam je bilo« (komu - Slovencem kot narodu?) nekaj »vrnjeno«, se seveda izogiba tudi iz perspektive današnjih prevladujočih nazorov »ideološko neprijetnim« vprašanjem, kot na primer, kdaj smo torej Slovenci (kot država) »že imeli« Primorsko, da bi nam bila nato »vrnjena«, kot sugerira sedanje ime praznika?

Odgovor, da je bila pač stoletja »del narodnega ozemlja« je sicer dober za domačo uporabo, ni pa utemeljen iz stališča mednarodnega prava in zgodovinskih dejstev. Primorska namreč ni bila nikoli »terra nullius«, ozemlje brez nadzora, pač pa je bila vedno del takšnih ali drugačnih držav. In ker Slovenije tedaj ni bilo, je bila lahko zgolj priključena – Jugoslaviji. To sicer jasno izhaja tudi iz Pariške mirovne pogodbe iz leta 1947.

V tretjem členu je zapisano, da naj bo »meja med Italijo in Jugoslavijo določena, kot sledi« nato pa je zapisano, da je to »nova meja.« Meja (stara) je torej bila že prej, jasno, in Primorska je bila - del Italije.

Kadar pa se med državami meje spreminjajo, gre vedno za cesijo ali aneksijo. Za izgubo ali pridobitev ozemlja. V mednarodnih virih o tem vprašanju zato prevladujejo ocene, da so po drugi svetovni vojni »nekdanja italijanska ozemlja Istre in Dalmacije postale del Socialistične federativne republike Jugoslavije.« Nikjer ne piše, da so bila »vrnjena«.

Nič ni bilo »vrnjeno« - bilo je pridobljeno, večinoma s Slovenci poseljena področja so bila priključena Jugoslaviji in to po vojni, kar pomeni, da so se za to naši predniki izborili, na strani zavezniških sil, ki so premagale tudi fašistično Italijo. To je zgodovinsko dejstvo.

In prav temu, da je šlo za boj in za v boju pridobljeno pridobitev so seveda predvsem desne stranke iz svojih ideoloških razlogov in zaradi potrebe po retuširanju zgodovine tudi nasprotovale. Kar ni presenetljivo.

Poraz zagovornikov spremembe imena praznikov je zato rezultat ideološkega retuširanja zgodovine, in ideološke slabosti »levice«, ki je v parlamentu klecnila pod propagando desnih strank.

Na ta način se tudi sedaj zdi, kakor da je šlo za nek pravni proces, kot za vrnitev ukradenega blaga, zamegljuje pa se, da je bila priključitev rezultat boja in da je to pozitiven rezultat tega, čemur se reče NOB.

Kajti če je šlo za vrnitev, ne pa za priključitev, potem je prejšnji »lastnik« Primorske ukradeno tako ali tako moral vrniti »Sloveniji« (v resnici: Jugoslaviji).

In iz tega zornega kota je bila tudi NOB brez smisla, ker so se življenja izgubljala za nekaj, kar bi nam itak pripadlo in moralo biti vrnjeno. 

To je bil dejanski »podton« vsega tega cirkusa okoli preimenovanja v Državnem zboru.

Ampak pri tem se pozablja, da je to sedaj državni praznik in da Primorska dejansko ni bila »vrnjena«, pač pa »priključena« in da zato napačno preimenovanje slavi zgodovinsko neresnico, to pa zgodovinsko gledano nikoli ni dobro.

Na Primorskem se je vedno praznovala priključitev in nikoli vrnitev Primorske in že to kaže, da so tudi prebivalci Primorske v veliki večini zmeraj bolje vedeli in zaznali to, kar se je dejansko zgodilo, kot pa njihovi »predstavniki ljudstva«, ki so do neskončnosti zapletli vprašanje poimenovanja praznika in na koncu ponovno, z državnim blagoslovom potvorili preprosto dejstvo – da je bila Primorska »priključena« novi državi, ne pa »vrnjena«.

Ne glede na to pa je seveda najpomembnejše dejstvo, da je Primorska s tem postala del Jugoslavije in s tem tudi Slovenije.

In to je dejstvo, ki je vredno proslavljanja.