Primorska je bila priključena, ne vrnjena: ideološko retuširanje zgodovine ne more spremeniti dejstev

Tudi v Sloveniji se za zgodovinsko pomembne dogodke pogosto uporabljajo napačni izrazi. To seveda ni nič nenavadnega. Vse je ideologija, jezik in njegovi izrazi pa v pomembni meri odločajo o tem, kako gledamo na zgodovino.

V Sloveniji je tako na primer splošno sprejet nesmiseln izraz, da se je Slovenija »osamosvojila«. Iz zornega kota mednarodnih odnosov takšna dikcija seveda nima nobenega pomena. Osamosvajajo se morda otroci, ne pa države. Države razglašajo neodvisnost, nastajajo, se tudi odcepijo – ne pa osamosvojijo.

Osamosvojitve Slovenije v mednarodnih strokovnih virih ni. Obstaja pa razglasitev neodvisnosti Slovenije.

Nekaj podobnega velja tudi za nedavno burno razpravo v Državnem zboru, ki je znova razkrila precej plasti debele ideološke navlake, ki so jo poslanci najprej malce počistili (s predlogom spremembe imena praznika) in nato znova hitro vrnili na staro mesto (z nepodporo spremembi).

Državni zbor namreč predloga spremembe zakona o praznikih in dela prostih dnevih, ki je predvideval preimenovanje praznika vrnitve Primorske v praznik priključitve Primorske k matični domovini ni potrdil z zadostno večino.

Za predlog je glasovalo 42 poslancev, proti pa 32, a po vetu državnega sveta (DS) bi moralo predlog potrditi najmanj 46 poslancev, zato ime praznika ostaja.

Prvopodpisani pod predlog veta, državni svetnik Branko Tomažič, je tedaj pojasnil, da sta besedi priključitev in vrnitev pomensko različni. Beseda vrnitev namreč nakazuje, da je bila Primorska prej del slovenskega ozemlja, medtem ko beseda priključitev dopušča razumevanje, da ni bila, je opozoril.

Predlog spremembe zakona o praznikih in dela prostih dnevih je v DZ vložila skupina poslank in poslancev koalicije in Levice s prvopodpisanim Matjažem Nemcem (SD). V obrazložitvi so navedli, da je omenjeni praznik globoko zasidran v zavest ljudi in da se je na Primorskem vedno praznovalo priključitev in nikoli vrnitve Primorske.

V večinskem delu opozicije so predlogu spremembe imena nasprotovali že v razpravi pred prvim odločanjem v DZ-ju. Izpostavljali so, da je »priključitev« neprimeren in škodljiv izraz, saj nakazuje, da Primorska nikoli ni bila del matične domovine.

Povsem enotnega stališča tedaj niso imeli niti v koaliciji, a so predlagatelji nazadnje zbrali 38 poslanskih glasov podpore, medtem ko je proti glasovalo 32 poslank in poslancev.

Nasprotnikom preimenovanja je že pred sejo DS pritrdil tudi tržaški pisatelj Boris Pahor, čigar stališče je tedaj povzel državni svetnik Marjan Maučec. Pred ponovnim odločanjem so iz DS-ja znova posredovali posnetek, v katerem je pisatelj Pahor poudaril, da bi bilo treba v poimenovanju praznika ohraniti dikcijo »vrnitev«.

»Nismo pridobili. Samo vrnjeno nam je bilo odvzeto,« je pojasnil Pahor.

To se seveda lepo sliši, ni pa seveda v skladu z dejstvi. Če govorimo o državnem prazniku in o dogodkih, ki so povezani z državo, potem je jasno, da je bilo državno ozemlje sedanje Slovenije pred drugo svetovno vojno manjše natančno za ozemlje sedanje Primorske, ki je bilo del Italije, nato pa je bila Primorska priključena – Jugoslaviji.

Trditev, da »nam je bilo« (komu - Slovencem kot narodu?) nekaj »vrnjeno«, se seveda izogiba tudi iz perspektive današnjih prevladujočih nazorov »ideološko neprijetnim« vprašanjem, kot na primer, kdaj smo torej Slovenci (kot država) »že imeli« Primorsko, da bi nam bila nato »vrnjena«, kot sugerira sedanje ime praznika?

Odgovor, da je bila pač stoletja »del narodnega ozemlja« je sicer dober za domačo uporabo, ni pa utemeljen iz stališča mednarodnega prava in zgodovinskih dejstev. Primorska namreč ni bila nikoli »terra nullius«, ozemlje brez nadzora, pač pa je bila vedno del takšnih ali drugačnih držav. In ker Slovenije tedaj ni bilo, je bila lahko zgolj priključena – Jugoslaviji. To sicer jasno izhaja tudi iz Pariške mirovne pogodbe iz leta 1947.

V tretjem členu je zapisano, da naj bo »meja med Italijo in Jugoslavijo določena, kot sledi« nato pa je zapisano, da je to »nova meja.« Meja (stara) je torej bila že prej, jasno, in Primorska je bila - del Italije.

Kadar pa se med državami meje spreminjajo, gre vedno za cesijo ali aneksijo. Za izgubo ali pridobitev ozemlja. V mednarodnih virih o tem vprašanju zato prevladujejo ocene, da so po drugi svetovni vojni »nekdanja italijanska ozemlja Istre in Dalmacije postale del Socialistične federativne republike Jugoslavije.« Nikjer ne piše, da so bila »vrnjena«.

Nič ni bilo »vrnjeno« - bilo je pridobljeno, večinoma s Slovenci poseljena področja so bila priključena Jugoslaviji in to po vojni, kar pomeni, da so se za to naši predniki izborili, na strani zavezniških sil, ki so premagale tudi fašistično Italijo. To je zgodovinsko dejstvo.

In prav temu, da je šlo za boj in za v boju pridobljeno pridobitev so seveda predvsem desne stranke iz svojih ideoloških razlogov in zaradi potrebe po retuširanju zgodovine tudi nasprotovale. Kar ni presenetljivo.

Presenetljivo pa je, da je bilo znotraj koalicije toliko omahljivcev, ki so »kupili« argumente desnice do te mere, da je koaliciji na koncu zmanjkalo nekaj glasov za preglasovanje veta Državnega sveta in s tem spremembo zakona.

Poraz zagovornikov spremembe imena praznikov je zato rezultat ideološkega retuširanja zgodovine, in ideološke slabosti »levice«, ki je v parlamentu klecnila pod propagando desnih strank.

Na prvi pogled se seveda zdi, da je to za Slovenijo dobro, ker besedica »vrnitev« pojasnjuje, da je Slovenija oziroma bolj nedoločeno »slovenski narod« nekaj že prej imel in mu je bilo to samo vrnjeno.

»Nismo pridobili. Samo vrnjeno nam je bilo odvzeto,« je na prvi pogled pojasnil Pahor.

Vendar je ta izjava lahko »resnična« samo kot pesniška »resnica«, ne pa kot zgodovinsko dejstvo. Mešanje pesniških predstav in zgodovine pa se je že velikokrat v zgodovini slabo končalo.

Ker pa je bila Primorska prej del Italije in nato, šele po letu 1947, del Jugoslavije, se s tem istočasno zamegljuje dejstvo, da je bila novi državi dejansko - »priključena«.     

Na ta način se tudi sedaj zdi, kakor da je šlo za nek pravni proces, kot za vrnitev ukradenega blaga, zamegljuje pa se, da je bila priključitev rezultat boja in da je to pozitiven rezultat tega, čemur se reče NOB. Kajti če je šlo za vrnitev, ne pa za priključitev, potem je prejšnji »lastnik« Primorske ukradeno tako ali tako moral vrniti »Sloveniji« (v resnici: Jugoslaviji).

In iz tega zornega kota je bila tudi NOB brez smisla, ker so se življenja izgubljala za nekaj, kar bi nam itak pripadlo in moralo biti vrnjeno. 

To je dejanski »podton« vsega tega cirkusa okoli preimenovanja. In prav zato je pri vsej tej šaradi glede preimenovanja tudi šlo.

Ampak pri tem se pozablja, da je to sedaj državni praznik in da Primorska dejansko ni bila »vrnjena«, pač pa »priključena« in da zato napačno preimenovanje slavi zgodovinsko neresnico, to pa zgodovinsko gledano nikoli ni dobro.

Na Primorskem se je vedno praznovalo priključitev in nikoli vrnitve Primorske in že to kaže, da so tudi prebivalci Primorske v veliki večini zmeraj  bolje vedeli in zaznali to, kar se je dejansko zgodilo, kot pa njihovi »predstavniki ljudstva«, ki so do neskončnosti zapletli vprašanje poimenovanja praznika in na koncu ponovno, z državnim blagoslovom potvorili preprosto dejstvo – da je bila Primorska »priključena« novi državi, ne pa »vrnjena«.