"Relativni zmagovalec" Janez Janša bi lahko sestavil precej udobno vlado tudi z »razklanima« SMC in LMŠ

Se bo Janezu Janši potem, ko bo (najverjetneje) prejel mandat za sestavo vlade, posrečilo sestaviti vlado ali ne? Če se mu bo, potem bodo morala stranke, ki bodo vstopile v vlado, z njim pojesti precej »zarečenega kruha«. In prav vzvezi s tem se je po kuloarjih v tem tednu širilo največ novic. Po nekaterih informacijah naj bi bili nekateri poslanci v SMC-ju blizu ideji sodelovanja tudi s SDS, čeprav »uradna« linija stranke ostaja enaka, kot je bila že na dan volitev. Tajrat je namreč Marjan Šarec dejal, da če bi »to naredili, nismo verodostojni.« Dodal je, da bo z relativnim zmagovalcem SDS Janezom Janšo spil kavo, svojih 13 poslancev pa mu je v vladi odrekel in pričel sam sestavljati koalicijo.

Zarečenega kruha se največ poje

Postavlja pa se vprašanje, kaj bi se lahko zgodilo, če »levosredinske« koalicije ne bi bilo mogoče sestaviti dovolj hitro? Lista Marjana Šarca (LMŠ) se bo sicer držala »tistega, da v vlado s SDS ne gremo«, toda prebegi poslancev v Sloveniji niso nobena redkost, za mlade stranke pa je značilno, da nimajo trdne strankarske discipline, utrjene lojalnosti do vodstva stranke, kadri v strankah pa so slabo preverjeni in nagnjeni k soliranju. Takšnih izstopov poslancev iz poslanskih skupin novih strank je bila cela vrsta. Tudi v zadnjem sklicu DZ smo kmalu po izvolitvi na listi SMC videli na primer odstop dr.Bojana Dobovška iz SMC-ja. Podobnih primerov pa je bilo še več.

Na prvih volitvaj leta 1990 je Emil Milana Pintar iz Stranke demokratične prenove (SDP) prestopil k Pučnikovim socialdemokratom marca. Leta 1992 je Zmago Jelinčič v poslanske klopi dobil kar 12 poslancev. Ko pa je Jelinčič podprl Drnovška za mandatarja, mu je poslanska skupina razpadla: kar sedem poslancev (»podtaknjencev« bi rekel Jelinčič) je izstopilo iz SNS in ustanovilo samostojno poslansko skupino. Leta 1993 so podobni maniri vsi poslanci Zelenih Slovenije prestopili v novoustanovljeno stranko Zeleni – ekološka socialna stranka.

Leta 1996 je prestop poslanca SKD Cirila Pucka k LDS omogočil izvolitev tretje vlade Janeza Drnovška. Spomladi 2000 sta poslanki SNS Polonca Dobrajc in poslanka DeSUS Eda Okretič-Salmič kljub podpori svojih strank Janezu Drnovšku podprli Andreja Bajuka za predsednika vlade.

Dobrajčeva je postala poslanka SDS, Eda Okretič-Salmič pa samostojna poslanka. Leta 2004 je zmeraj nezadovoljni zunanji minister v vrstah LDS Dimitrij Rupel takoj potem ko je »sesul« svijega šefa Borisa Frleca prestopil v SDS (in iz SDS na koncu prav tako izstopil) iz SDS pa je v SLS izstopil Franc Čebulj. Prestopov iz LDS, SNS in Pozitivne Slovenije pa je bilo v poznejših letih še toliko, da jih sploh nima smisla naštevati.

Na podoben način je poslanka ZaAB Mirjam Bon Klanjšček prestopila v poslansko skupino DeSUS. Tudi Peter Vilfan, ki je prestopil iz Pozitivne Slovenije je na koncu odšel DeSUS. Poslanci praviloma odhajajo iz strank s problemi, v konkretnem primeru pa sta imela tako tako Alenka Bratušek (zaradi neuspešne kandidature za evropsko komisarko in poročila KPK) ter Zoran Janković (zaradi kazenskih postopkov in poročila KPK) veliko težav v lastnih strankah in sta posledično izgubljala poslance.

Prav zato so na trdna tla padle informacije v oddaji 24ur, češ da po »neuradnih informacijah pri Cerarjevih vre« kajti odhajajoči gospodarski minister »Zdravko Počivalšek zavrača logiko vnaprejšnjega izključevanja kateregakoli mandatarja, tudi prvaka SDS« medtem ko je za levo krilo SMC »povezovanje z Janšo povsem nesprejemljivo.« Predvsem Cerar naj bi si menda želel mesto predsednika DZ in naj bi bil v ta namen pripravljen celo na sodelovanje z SDS. Po drugi strani naj bi si Milan Brglez želel položaja zunanjega ministra, - toda le v levosredinski vladi. Po informacijah istega vira naj bi »neuradno v skrajnem primeru obstajala celo možnost razpada desetčlanske poslanske skupine.« Milan Brglez naj bi svojemu krogu zaupnikov sporočil, da dokler bo on podpredsednik stranke, desne koalicije ne bo.

Takoj zatem se je odzval predsednik SMC Miro Cerar. Iz stranke so sporočili, da ni resnična informacija, da se je stranka SMC v zameno za položaj predsednika državnega zbora pripravljena povezati z SDS, kar naj bi botrovalo odpovedi sestanka strank “levega bloka” ta konec tedna. Cerar je sporočil, da se z Janšo je pogovarjal »nekaj minut«, da pa je istočasno zavrnil možnost sodelovanja v Janševi vladi.

»Noben položaj, niti ta, ki ga omenjate, ne more spremeniti tega stališča, ki sem ga javno že večkrat ponovil. Gospodu Janši sem tudi povedal, da bo SMC podprla sestavo levosredinske koalicije, ki jo napoveduje in začenja oblikovati gospod Šarec, predsednik LMŠ. Naj dodam, da mi je gospod Šarec v telefonskem pogovoru zatrdil, da omenjenega sestanka 'levega bloka' ni odpovedal zaradi navedenega razloga,« je sporočil Miro Cerar.

Doslej je bila v ospredju možnost, da stranka SMC – potem, ko je že izgubila 26 poslancev – razpade zaradi odcepitve »levega« dela stranke, če bi »desni pol« pristal na sodelovanje z SDS. Ker mora biti predsednik državnega zbora potrjen na konstitutivni seji parlamenta, ki bo predvidoma prihodnji petek, bi v primeru izvolitve Mira Cerarja na položaj predsednika DZ lahko prišlo do položaja, ko celotna SMC morda res ne bi podprla prihodnje vlade – bi pa to lahko storil vsaj del poslancev SMC, ki bi bil bolj zvest medtem s položajem predsednika DZ že »nagrajenim« Miro Cerarjem.

Tako bi imeli opraviti z de facto podporo dela poslanske skupine SMC novi (desno-sredinski ali uravnoteženi) vladi. Nekaj podobnega bi se lahko zgodilo tudi v Šarčevi LMŠ, v kolikor Marjan Šarec ne bi pokazal res velike virtuoznosti pri hitrem sklepanju kompromisov in sestavljanju nove levosredinske vlade.

Na koliko lojalnosti lahko računata Šarec in Cerar?

Pri tem ni treba pozabiti, da sta Miro Cerar in Milan Brglez, kot dva pola SMC že velikokrat stala na različnih bregovih. Zadnjič na primer tedaj, ko so ZDA intervenirale – nezakonito – v Siriji in izstrelile svoje rakete na domnevne laboratorije za izdelavo »kemičnega orožja.« Milan Brglez je ta napad javno obžaloval, Miro Cerar pa ga je – pozdravil. Ideološka ločnica med levim in desnim polom stranke je bila tako še enkrat javno potrjena.

Še pred tem je leta 2016 in v začetku 2017 prišlo do velikega razkola ob sprejemu in zaostritvi azilne zakonodaje, ki ji je Milan Brglez dosledno nasprotoval – in je na koncu tudi ni podprl – medtem ko je Cerar vztrrajal pri zaostrovanju zakonodaje, kar ga je seveda politično približalo Janezu Janši. Tedaj je Cerar od Brgleza zahteval celo odstop s položaja podpredsednika stranke.

Oba sta nato sprejela kompromisno »skupno izjavo«. V njej sta zapisala, da sta po »temeljitem in analitičnem pogovoru« - kot se za intelektualca spodobi -  dr. Miro Cerar in dr. Milan Brglez odločila podati »skupno izjavo za javnost o pozivu na odstop z mesta podpredsednika Stranke modernega centra.«

Brglez naj bi »razložil svoja stališča in pojasnil situacijo o svoji vlogi v stranki« in dal predsedniku »jasna zagotovila, da ni več razlogov za nezaupanje, ki se je pojavilo v zadnjem času.« Cerar pa se je glede na ta »zagotovila« odločil »da ne vztraja na pozivu k umiku iz mesta podpredsednika stranke SMC.«

Vendar je ta spopad med Cerarjem in Brglezom pustil veliko odprtih ran, ki bi jih Janez Janša lahko spretno izkoristil pri kovanju nove vlade. Nezaupanje med obema je očitno v nekem trenutku obstajalo in po naših informacijah obstaja še naprej. Pravzaprav bi bilo zelo čudno, če teh razkolov Janez Janša ne bi izkoristil prav sedaj.

Kdo bo novi slovenski »Pucko« in ali bodo javne zaveze vodstev strank o »nesodelovanju z Janšo« enake tudi na ravni posameznih poslancev, bomo torej videli šele po tem, ko se bo glasovalo o mandatarju. Je pa matematika zelo jasna – sestava parlamenta kaže, da bi Janez Janša skupaj z NSi ter SD ter tudi z vsaj polovico glasov SMC (pet poslancev) in dvema poslancema narodnosti imel v parlamentu najmanj 49 glasov, kar je čisto dovolj za vladanje, celo v primeru, da v vlado ne pritegne Zmaga Jelinčiča. Prestopnikom pa lahko verjetno - glede na ponovno zaostrovanje begunske krize - obljubi celo bolj svetlo prihodnost, kot pa njihova SMC.

Vse bo torej odvisno ne zgolj od odločitve vrhov strank, pač pa od Michelsovega »železnega zakona oligarhije«, torej tendence, da tudi demokratične stranke sčasoma vzpostavljajo »oligarhično« strukture. Povedano drugače: vse bo odvisno od tega, na koliko discipline in lojalnosti med svojimi poslanci, soočeni z možnostjo, da se obrišejo pod nosom za udobje vladanja in ministrske položaje – lahko računata predvsem z dejansko »neznanimi« poslanci obkrožen Marjan Šarec in po resnem porazu (po izgubi kar rekordnih 26 poslancev) omajani Miro Cerar.