REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Pribac: Janša ima v rokavu aduta in lahko za premierko predlaga Romano Tomc

Pribac: Janša ima v rokavu aduta in lahko za premierko predlaga Romano TomcIgor Pribac | VIR: Insajder.com

Ta teden bomo izvedeli uradne rezultate volitev, začel pa se bo tudi prvi krog sestavljanja nove vlade. Z dr. Igorjem Pribacem, izrednim profesorjem na Filozofski fakulteti v Ljubljani in znanim političnim analitikom smo se za Insajder.com pogovarjali o rezultatu slovenskih volitev ter posledicah, ki bi jih te volitve Sloveniji lahko prinesle že v bližnji prihodnosti.  

Kakšen je bil vaš prvi povolilni vtis, so te volitve prinesle spremembo, ali je še vedno ni?
Rezultati me niso zelo presenetili, vendar mislim, da prinašajo nekaj sprememb. Prekinil se je niz v smislu »prišel, videl, zmagal«. Šarec je prišel, videl, vendar ni zmagal. Lahko bo končni zmagovalec in bo sestavil vlado, vendar bo to sestavljanje nekaj čisto drugega kot tisto, ki sta se ga lotila njegova dva »novoobrazna« predhodnika, ki sta to počela s pozicije močnega relativnega zmagovalca. Šarec pa bo to moral početi iz pozicije nekoga, ki je prejel manj, kot se je od njega pričakovalo. Sprememba bo tudi v tem, da imamo praviti z razdrobljeno sliko parlamenta, zlasti na levici. Potrebno bo veliko diplomatske spretnosti, da bo vlada sestavljena in da bo obstala. V primeru desne in še bolj v primeru levosredinske vlade bo morala naslednja vlada Slovenije biti »trajnostno« usmerjena: Boriti se bo morala, da bo trajala.

Nekateri že napovedujejo, da bo Janša hitro odstopil od sestavljanja vlade, prepustil to delo Šarcu, ki mu nato ne bo uspelo vladati niti dve leti – nato pa bi se Janša vrnil še bolj okrepljen. Se vam zdi to verjetno? 
Tudi ta je eden od možnih scenarijev. Mislim sicer, da Janša bo zagrizel v priložnost, da sestavi svojo vlado, to kažejo tudi njegove izjave, kajti dvomim, da njemu v očeh njegove lastne volilne baze ne bi škodilo, če bi po mandatu in pol v opoziciji prehitro odstopil od sestavljanja vlade. Volitve čez dve leti so zmeraj neznanka.

Kakšen pa je domet Janše? Vodi sicer najmočnejšo stranko, vladati pa nekako ne uspe, ne uspe prebiti tistega magičnega praga, ki bi mu omogočil sestavo vlade. Kaj mu manjka, če je letos prav svojo retoriko že precej umiril, pa tudi to ni pomagalo?
Pred dvema letoma je bila neka programska konferenca SDS, ki se je odločila, da bo SDS opustila cilj doseganja 50+odstotkov na volitvah ter da bodo namesto tega obudili idejo pomladne koalicije. Takrat so začele kot gobe po dežju nastajati nove, satelitske stranke SDS, ki so nakazovale, da se ta strategija udejanja. Izkazalo pa se je, da so bile te satelitske stranke nespretno vodene in slabo zastavljene, medtem ko je bila SDS v kampanji zelo dobro vodena. Kampanja je bila tudi izdatno podprta z Orbanovim kapitalom in Janševa stranka se je izkazala za žrtev lastnega uspeha, ker je opustošila desno sredino. Znova se je pokazalo, da v senci Janševega mogočnega drevesa na desnici ne more zrasti nobeno goščavje, ki bi lahko ustvarilo desno koalicijsko vlado.

Znova se je pokazalo, da v senci Janševega mogočnega drevesa ne more zrasti nobeno goščavje na desnici.

Bi lahko rekli, da je Novakova odšla z vrha NSi tudi zaradi konflikta z Janšo, vendar nato tudi Tonin ni bistveno presegel njenega dometa? 
Morda je to v ozadju, toda sam sem videl v tem neka drugega, da je namreč bila Novakova že utrujena od te svoje vloge. Bistveno večjega uspeha tudi ona ne bi dosegla. Imela bi nekoliko drugačne volivce, toda NSi je bila potrebna neke prenove. In ta prenova še ni pokazala vseh učinkov, kajti bila je omejena s tem, da nekateri kandidati za upravni odbor stranke, ki jih je želel Tonin ob sebi, niso dobili mandata. Ob izpeljani prenovi pa bi to lahko postala stranka ne novih, pač pa mladih obrazov, kar že zdaj je in se lahko zato ob naslednji volilni priložnosti še nekoliko okrepi. Mislim, da je bila prenova doslej uspešna poteza stranke.

Igor Pribac
Igor Pribac | VIR: Insajder.com

Precejšnjo vlogo v tej kampanji so imeli begunci oziroma migranti. Je bila to dobra predvolilna poteza desnih strank ali ne? SLS-u se strašenje z »Ahmadom« očitno ni obrestovalo. Se Slovenija glede tega vprašanja razlikuje od, na primer, Madžarske ali Italije?
Vse desne stranke, tako SLS kot SDS, NSi in SNS so močno stavile na »zunanjo« tokrat »migrantsko grožnjo« in to je bila po mojem mnenju njihova najmočnejša predvolilna stava, ki je determinirala predvolilno vzdušje in javne razprave. Dejansko je reciklirala Orbanovo idejo, pri čemur je Orbanu ta poteza v celoti uspela, ne samo tako, da si je pridobil ustavno večino, pač pa tudi s tem, da je na volišča pripeljal za Slovenijo skoraj neverjetnih 70 odstotkov volivcev. Uspelo mu je motivirati ljudi s strahom pred prebežniki in z obljubo varnosti pred njimi. V manjši meri se je to zgodilo tudi v Avstriji, v večji meri pa tudi v Italiji. . SDS je pri nas z obljubo reda v zdravstvu samo maskirala podobno glavno sporočilo svoje volilne kampanje, ki je bila prav tako osredotočena na begunce. Sam Orbanov obisk je bil simbolno tako močan, da nikomur v SDS, še najmanj pa Janši, ni bilo treba več verbalizirati svojih protibegunskih stališč. To je storil že s tem, ko se je postavil ob Orbana. Pa vendar ni uspel. Ni uspel v svojem cilju, da bi motiviral še dodaten del svojega volilnega telesa, ki bi mu prinesel še večjo zmago, kot mu je že. Mislim, da so izračuni pokazali, da je Janša na prejšnjih volitvah prejel celo večji absolutno število glasov podpore, kar govori o tem, da je Slovenija, primerjalno gledano, sicer nekoliko občutila grožnjo beguncev, vendar ni klecnila kot terorizirana in ni podlegla trditvam o ogroženosti države, ki so ji podlegle sosednje države. Mislim, da je Slovenija opravila izpit, ki jo lahko uvrsti v ozek krog evropskih držav, ki se racionalno odzivajo na ta problem in ni del kordona držav, ki sega od Višegrajske skupine in mi svojo prestolnico v Budimpešti do Italije. Slovenija je pravzaprav na razpotja. Če bo Janša ustvaril vlado, se bo tudi Slovenija uvrstila med te države. Za Evropo je bilo prav to ključno vprašanje, o katerem so poročali iz Slovenije ob volitvah: se bo Slovenija odločila za Orbana, ali ne? Orban se je pojavljal v naslovih tujih medijev, ki so poročali o slovenskih volitvah in bil tudi v središču fotografij o njih, kar je res paradoks. 

Razmerje med Orbanom in Janšo v očeh Evrope Slovenijo in tudi Janšo postavlja v neki vazalni odnos manj močne Slovenije in močnejše in večje Madžarske. 

Bi lahko rekli, da gre za vmešavanje tuje vlade v volitve, ali gre za trenutno povsem legalne zadeve, o katerih pa bomo več izvedeli šele v prihodnosti? In ali je bilo zaradi »neuravnoteženega« medijskega prostora v Sloveniji razumljivo, da se je SDS pač poslužila takšne pomoči, da bi si zagotovila medijsko podporo?
Na razmerje med Orbanom in Janšo, ki v očeh Evrope Slovenijo in tudi Janšo postavlja v neki vazalni odnos do močnejše in večje Madžarske, gledam v kontekstu odvijanja vseh volitev v zadnjem času. Pomislimo samo na skorajda zagotovo rusko vmešavanje v ameriške volitve in na to, kako svet z zanimanjem opazuje ameriške volitve, kakor da bi šlo za njihove notranje volitve. Prepričan sem, da bodo prihodnje evropske volitve v Sloveniji vzbudile manj strasti, kot so jih ameriške. Imamo opraviti tudi s turškim premierjem, ki želi izvajati politične mitinge v evropskih mestih. Opraviti imamo tudi z vplivanjem na »Brexit«. Ločnice med državami se danes pogosto brišejo in ne vemo, če se to morda ne dogaja tudi v Sloveniji. V času predvolilne kampanje v Sloveniji so moji sledilke na Twitterju postajale ženske osebe z nič sledilci in imeni, izpisanimi v ruski cirilici. Sledile pa so stotim v Sloveniji. Takšnih sem v času kampanje dobil okoli petdeset. To se mi zdi zanimiv fenomen, saj se to prej in potem ni dogajalo. S tem se še dodatno ruši ideja nacionalne suverenosti. Zgodilo se je tudi, da je Orban nagovoril kandidate za poslanca madžarske skupnosti v Sloveniji in med več kandidati podprl enega. Ob tem je tudi jasno povedal, da bo v primeru njegove zmage njegova finančna podpora madžarski skupnosti v Sloveniji ostala enaka, če ne, pa da bo upadla. Ponudil je torej palico in korenček, se neposredno vmešal v volitve v Sloveniji in imel politični govor v Lendavi. In s tem nihče v Sloveniji, tako je videti, nima nobenega problema. Ne spomnim se, da bi kakšen slovenski predsednik vlade izvajal kampanjo za izvolitev predstavnikov oblasti med pripadniki slovenske manjšine v Celovcu ali Trstu. Tudi ameriški veleposlanik se seveda vedno jasno opredeljuje. Ko je bil predsednik še Danilo Tuerk, je to na primer naredil tako, da se je pred prvim krogom rokoval z Zverom in Turkom, Pahorja pa je objel. In sedaj smo imeli podobno vmešavanje ruskega veleposlanika, ki je dejal, da je DeSUS dobra izbira. Odslej lahko take poskuse vmešavanja pričakujemo v še večji meri, saj resnega odpora temu nismo zasledili. Država in mediji so to sprejeli precej mirno in to kaže, da imamo opraviti z novo ravnijo tujega vpletanja, z nekakšno deregulirano politično globalizacijo. Kar pa se tiče kapitalskega vlaganja v medijska podjetja, v katerih je solastnik stranka, se mi to ne zdi nekaj samoumevnega. In želel bi si, da to poslovanje organi pregona preverijo. 

Erjavčeva njegova vloga branilca lastnega ministrskega dela je bila strel v koleno. Izgubljal je minute, ki jih je potreboval za obrambo interesov upokojencev.

Janša trdi, da ni vlade brez SDS. Toda leta 2011 je Janković dobil čez 28 odstotkov glasov, pa je na koncu prav Janša sestavil vlado brez Pozitivne Slovenije, ki ni uspela sestaviti vlade?
To so izjave nekoga, ki hoče sestaviti vlado in demantirajo tiste, ki mislijo, da bo to kupico prepustil naslednjemu, ki bi jo želel srkniti. 

Bi z gospodarskega stališča bilo slabo, če bi levica prišla v vlado, ker bi zahtevala povečanje davkov, ki bi obremenili gospodarstvo? Medtem ko bi z zmanjšanjem davkov, ki ga obljublja SDS, to pognalo gospodarstvo in dvignilo plače? Kaj se vam zdi bolj verjetno?
Ali ne bi tudi SDS prodal banko in še marsikakšno podjetje? SDS seveda načrtuje privatizacijo in bi želel državo oklestiti, kolikor se le da. Verjetno bi izvedel še zadnjo veliko privatizacijo državnih podjetij in bi upravljal s kupnino, ki bi jo prejeli. To bi bil kapital SDS za zmago na naslednjih volitvah. S tem mislim na prodajo bančnega sistema, Telekoma in Luke Koper. Glede Luke je igra z Budimpešto že nastavljena in lahko si mislimo, kako dobro bi stekla ta naveza, če bi Janša sestavil vlado. Verjetno tako zelo dobro, da nas je zaradi tega lahko strah. Verjamem, da bi bili politični dolgovi, ki so nastali med to kampanjo, poravnani tam. Kar pa se tiče Levice, verjamem, da je stranka Levice za vlado, ki bi jo vodil Janša, najmanj zaželena stranka. Drugo mesto pa zaradi nezanesljivosti pripada SNS. V vladi, ki je ne bi vodil Janša pa je Levica tretja najmanj zaželena stranka v koaliciji, za SDS-om in SNS-om. Prisotnost levice ni združljiva s prisotnostjo Nove Slovenije, hkrati pa bi močno levo obarvalo vsako prihodnjo vlado. To bi vlado ob takšni različnosti identitet naredilo za ranljivo in morda tudi kratkoživo. In tudi Levica si ne bo želela vstopiti v takšno preveč sredinsko vlado, saj bi ji to seveda škodilo. Najverjetnejša sestava levosredinske vlade zato vključuje Novo Slovenijo in izključuje Levico. Njen sestavljavec bo Novi Sloveniji ponudil največ, saj bi ob neuspehu te vlade Nsi izgubila največ. Zato bi NSi lahko dobila veliko težo v vladi. Taka vlada ne bi bila posebno levo obarvana. To bi bila komajda levosredinska vlada. Šarčeva stranka je namreč programsko zelo nevtralna in jo je napačno uvrstiti v levo, za SMC pa smo že na prejšnjih volitvah ugotavljali, da je to stranka »brez barve, vonja in okusa.« Če bi v taki vladi sodelovali še SD, pa tudi Alenka Bratušek ali DeSUS bi to koalicijo naredilo za zelo zmerno levosredinsko koalicijo. Slovenija je zato pred preizkusom politične zrelosti. 

Igor Pribac
Igor Pribac | VIR: Insajder.com

In kaj je največji problem?
Največji problem je dejstvo, da slovenski državljani ne cenijo politike in volitev, za razliko od Madžarov ali Italijanov, Avstrijcev. Vsi dosegajo na volitvah udeležbo, ki je višja od šestdesetih odstotkov in gre proti sedemdesetim, mi pa se borimo in zgubljamo boj, da bi še obstali nad petdesetimi odstotki. Ker ljudje dejanja oddaje glasu ne prepoznajo kot smiselnega dejanja. To stanje Slovenijo odpira avtokratskim možnostim, saj nam demokracija polzi med prsti. Če obračamo hrbet demokraciji, se odpiramo nedemokratičnim možnostim razvoja, ki lahko nastanejo na pogorišču demokracije. Ta trend moramo obrniti. Če bomo dvojne zaporedne volitve izpeljali s pod 50 odstotno udeležbo, tega trenda ne bomo več obrnili.

Stranka Alenke Bratušek je bila na teh volitvah očitno boljša, DeSUS pa je bil slabši. Kako ocenjujete rezultate manjših strank? 
Te analize še nisem nikjer slišal, ampak zdi se mi, da je del volivcev Karlu Erjavcu speljala Alenka Bratušek. Morda celo odločilni del. Njena kampanja je bila naravnana na dve nevralgični točki, ki zadevata starejše in najzvestejše volivce – zdravje in prejemki upokojenci. To sta bila glavna poudarka njene kampanje. In zdi se, da je bila v tem uspešna, ker je prišlo do njenega preboja in Erjavčevega padca. Toda Erjavec se je moral na soočenjih, kot zunanji minister, ukvarjati tudi z rezultati svojega delovanja na čelu ministrstva. Ta tema pa upokojence res ne zanima. In njegova vloga branilca lastnega ministrskega dela je bila zato strel v koleno, pa tudi velikega uspeha Erjavec tu ni imel. Izgubljal je minute, ki jih je potreboval za obrambo interesov upokojencev. In videli smo rezultat. Bratuškova pa je tudi dobro kapitalizirala dejstvo, da je bila edina ženska med moškimi tekmeci in da ima državniške izkušnje. Delovala je umirjeno in stvarno. Tu je še Jelinčič, za katerega pa nisem prepričan, da je bil vesel preboja v parlament. Tega namreč ni pokazal v svojih prvih izjavah. Morda bi bil srečnejši, če bi imel več kot tri in manj kot štiri odstotke. Jelinčič pri tem ni imel avtobusa, ni pešačil po Sloveniji ali deloval terensko. Dovolj je bilo nekaj njegovih nastopov, kjer je po moško udaril po mizi in prepričal tiste, ki hlepijo po močni politični in evroskeptični osebnosti. Glasov, ki jih je dobil Jelinčič, pa seveda niso dobile predvsem leve stranke, kar bo znova vplivalo na sestavljanje vlade. 

Skoraj edini scenarij zato vključuje Novo Slovenijo in izključuje Levico.

Vam je še kaj iz te kampanje posebej ostalo v spominu?
Spomniti je treba tudi na Janševo potezo v zaključku kampanje, ki jo je izvedel ob pomoči propadlega politika Bojana Požarja. Vztrajam pri oznaki »propadli politik«, Požar namreč pogosto lepi etiketo »propadli« in ob tej lepi priložnost si seveda zasluži, da jo dobi tudi sam. . Skratka, Janša je ob pomoči Požarja Šarca predstavil kot politika, ki se skrivoma pogovarja z njim. Na podoben način je okrcal tudi Židana. Nekateri so to ocenili kot Janševo napako, ki je oba oddaljila od njega. Toda po drugi strani je res, da je to Janša naredil v trenutku, ko je bilo že jasno, da ne Šarec in ne Židan z njim ne bosta šla v koalicijo. Če je šlo za racionalno potezo, potem je to naredil zato, da jima je zmanjšala kredibilnost v očeh njunih volivcev in s tem tudi otežilo sestavljanje konkurenčne koalicije. In to se je dejansko zgodilo. Brez te poteze bi obe stranki verjetno dobili nekaj več poslancev. 

Toda kaj sedaj Janši še preostane, če pa so se vsi izrekli proti koaliciji z njim?
Mislim, da ima Janša v rokavu še eno možnost, še enega aduta in da se bo tedaj, ko bo vsem tekla voda v grlo, javnost pa bo zahtevala nastanek vlade in bodo vse stranke izgubljale, če je ne bo, Janša dal takšno ponudbo, ki je ne moreš zavrniti. Napovedal bo svoj umik z vodstva stranke, mandatarskega položaja in celo vsake politične funkcije, razen članstva v stranki, in prepustil vodenje vladi Nekomu drugemu iz svoje stranke. Kot mandatarko bi lahko ponudil osebo, ki ni omadeževana z žaljenjem in aferami, kot je sam. Takšna oseba je lahko Romana Tomc. Tisti, ki bi šli v tako koalicijo, bi lahko trdili, da niso prekršili predvolilnih obljub, saj da ne gredo v koalicijo z Janšo. In to ponudbo bo npr. Šarec težko zavrnil. Moral bi javnost na to zavrnitev že vnaprej pripraviti. Moral bi na primer pojasniti, da se Romana Tomc nikoli ni pomembneje oddaljila od stališč, ki jih ima Janša, razen da ni bila žaljiva, za razliko Janše. Tudi to, da je bila Tomčeva v kadru, ko je po volitvah Janša dajal svojo dolgo izjavo, je povedalo veliko. In Janša je govoril dolgo in zvezno. Tu je bil Janša izjemno dober. Vendar je pri tem ob njem briljirala tiha figura Romane Tomc. Oblečena je bila zelo državniško in samo s svojo tišino je bila del tihe diplomacije.

Zdi se, da je Šarec na to možnost javnost že opozoril?
Šarec je javnost na to že pripravil, ko je dejal, da bi tudi v tem primeru vlado v resnici vodil Janša. Janša je deležen orkestrirane podpore svoji kandidaturi za mandatarja. Intoniral jo je predsednik Pahor, ko je izjavil, da so bile vlade, ki jih ni sestavil relativni zmagovalec, manj uspešne od tistih, ki jih je. V nedeljo se mu je pridružil še nadškof Zore in tudi Ernest Petrič. Pred petimi leti je Janša razglasil Pahorja za najbolj povezovalnega slovenskega politika in ga ustoličil kot predsednika Slovenija.

Takšen koncizen govor ne spravi v tem trenutku skupaj nihče v Sloveniji.. Vendar je pri tem ob njem briljirala tiha figura Romane Tomc. Oblečena je bila zelo državniško in samo s svojo tišino je bila del tihe diplomacije.

Zdaj mu ta vrača in v imenu povezovanja pričakuje, da bo ta ali ona levosredinska stranka privolila v koalicijo z SDS. Toda več kot pol milijona slovenskih državljank in državljanov, ki so odšli na volitve, je podprlo stranke, ki so se večkrat javno zavezale, da v koalicijo z njim ne bodo stopile. Naj te zaveze zdaj ne štejejo več? Bi njihova povolilna pozaba spodbudno vplivala na že tako nizko verodostojnost politike med Slovenci?  Čeprav je vnaprej prejel predsednikovo investituro, mora Janša potrpežljivo čakati na izid Šarčeve pobude. V resnici pa se je med avtoritetami, kolumnisti in drugimi influencerji razvnel spopad, kdo v Sloveniji razdvaja in kdo povezuje. Kot da bi imeli drugi krog volitev.