REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Je v Trumpovi norosti logika? ZDA kot »piratska nacija« in njen cilj: »oddaljena blokada« Kitajske

Je v Trumpovi norosti logika? ZDA kot »piratska nacija« in njen cilj: »oddaljena blokada« KitajskePirat Trump Vir: X

ZDA in Iran se nahajata pred sporazumom – ali pa usodno, tretjo fazo vojne.

Če ne bo sklenjen sporazum med ZDA in Izraelom na eni in Iranom na drugi strani je nadaljevanje vojne skoraj gotovo.

Vsi svetovni ekonomisti, geopolitiki in poznavalci razmer opozarjajo na katastrofalne posledice takšnega razpleta.

Toda, kaj, če je v tej norosti skrita metoda? In povsem drugačen cilj!

Večina se jih tudi strinja, da so ZDA zaradi nespametnih odločitev Trumpove administracije same zabredle v vojno, v kateri ne morejo zmagati.

Toda, kaj, če je v tej norosti skrita metoda? In povsem drugačen cilj!

Morda sedanje stanje ni le posledica nore vojne, pač pa etapni, namerni cilj dolgotrajnejše politike?

Na to, da se pod površino norosti skriva tudi poskus ZDA, da na ta način – z vojnami, blokadami, nadzorom energentov – pritisnejo na svoje glavne tekmece opozarjajo nekateri analitiki.

Na primer Richard Medhurst, ki je lepo predstavil ZDA kot »piratsko nacijo«.

Nekoliko drugače pa to počne neprestano tudi Brian Berleteic na svojem kanalu The New Atlas, kjer se sklicuje na načrte ameriških »mislišč«, kjer so ti scenariji bili pravzaprav napisani že vnaprej, pred nekaj leti.

In v tem pogledu se Trumpova politika morda red ne razlikuje veliko od Bidnove ali njegovih predhodnikov.

Berletic vztrajno opozarja predvsem, da ZDA poskušajo izvesti predvsem »oddaljeno blokado« Kitajske.

Povedano preprosto: ker bi bila blokada Kitajske blizu njenih obal težavna ji poskušajo preprečiti dostop do nafte in plina tako, da so prevzele nadzor nad Venezuelo, blokirale Hormuško ožino in se pripravljajo na nadzor drugih poti (blizu Grenlandije, ob Maleziji itd.).

Blokada v tej stretegiji ni nepričakovana posledica slabo zamišljenega napada na Iran, pač pa cilj politike, katere namera je zvišanje proizvodnih stroškov konkurentov (Kitajske in tudi EU) ter nato privabljanje kapitala v »varno luko« ZDA.

Brian Berletic in »oddaljena blokada«: Iranska vojna kot orožje proti Kitajski

Na to je Brian Berletic (pisec znan tudi pod psevdonimom Tony Cartalucci) opozoril tudi v enem od zadnjih pogovorov z norveškim profesorjem geopolitike Glennom Diesnom v okviru podkasta Greater Eurasia v marcu 2026.

Berletic je nekdanji ameriški marinec, politični analitik, avtor in voditelj kanala The New Atlas, trenutno živi v Bangkoku na Tajskem. The Singju Post

Diesen je v uvodu priznal, da je bil preoptimističen glede Trumpa, ki je med kampanjo obljubljal konec vojn in fiskalno disciplino. Berletic mu je odgovoril z bridkim »žal sem imel prav« in pojasnil ključno tezo: ne gre za Trumpa ali kateregakoli drugega predsednika — za strukturno naravo ameriškega sistema, ki so ga prevzeli veliki korporativni in finančni interesi, ki nujno zahtevajo stalno širitev moči in dobička.

Zato se ameriška zunanjepolitična agenda ne more nikoli zares spremeniti, ne glede na volitve.

Berletic je opozoril na ključni dokument: Which Path to Persia, poročilo Brookings Institution iz leta 2009, ki je poglavje za poglavjem, besedo za besedo, opisalo vse faze amerikaniziranega podiranja Irana — od psiholoških operacij in sankcij do proxy vojn in direktnega udara. Vse od Busheve do Trumpove administracije so ta scenarij sistematično izvajale. Vključno z lažjo, da »Izrael deluje sam«: poročilo iz leta 2009 je predvidevalo natanko to tehniko — Izrael kot sprožilec, ki absorbira povračilne ukrepe in krivdo, medtem ko ZDA ostajajo v ozadju.

Koncept »oddaljene blokade« (distant blockade)

Berletic se v vseh svojih tekstih in videoposnetkih iz tega obdobja ukvarja s konceptom, ki ga je v strateških krogih populariziral Gabriel Collins v odmevnem prispevku za US Naval War College Review iz leta 2018 z naslovom A Maritime Oil Blockade Against China — Tactically Tempting but Strategically Flawed.

Prispevek iz leta 2018 ugotavlja, da »Kitajska vedno bolj odvisna od uvoza nafte po morju« in da »uvožena nafta pretežno prihaja skozi Malajsko ožino in peščico drugih prehodov, ki jih bi ameriška mornarica lahko učinkovito zaprla.« New Eastern Outlook

Gre za model, pri katerem ZDA ne blokade kitajske obale neposredno, ampak vzpostavljajo blokado daleč od kitajskih vojaških zmogljivosti — v točkah, kjer Kitajska nima kapacitet za protiudare.

Berletic trdi, da ta dokument ni bil zavrnitev ideje, temveč njen načrt: papir je le navedel ovire, ki bi jih bilo treba odpraviti, da bi takšna strategija bila izvedljiva — in ZDA so te ovire od takrat sistematično odpravljale.

Zakaj ZDA ciljajo Kitajsko prek Irana?

Odgovor je preprost v svoji surovi logiki: ker Washington ve, da s Pekingom ne more ekonomsko ali vojaško tekmovati, iščejo načine za prekinitev kitajskih uvozov iz Bližnjega vzhoda — z začetkom pomorske blokade naftnega prometa.

Kitajska je največji svetovni uvoznik nafte. Daleč od abstraktnega koncepta, so ZDA »oddaljeno blokado« Kitajske postopoma pripravljale v realnem času — z vojnami in proxy vojnami proti Kitajskim ključnim zaveznicam ter umazano vojno vzdolž Kitajskih meja. Orinoco Tribune

Berletic je v svojem pisanju za New Eastern Outlook razgrnil, kako se ti kosi sestavljajo: ZDA so vojskovale ali vodile proxy konflikte zoper Venezuele (Kitajski naftni dobavitelj), Irana (ključni dobavitelj po znižanih cenah), podpirale napade na rusko energetsko infrastrukturo prek Ukrajine, in podpirale napade na ključne komponente Kitajske pobude Pas in pot (BRI) — vključno z naftovodom Mjanmar-Kitajska, ki so ga ameriški think-tanki v omenjenem »paperju« iz Naval War College navedli kot cilj za bombardiranje med morebitnim spopadom s Kitajsko.

Ključni argument je časovni: Ameriška vojna z Iranom je dejansko prekinila izvoz bližnjevzhodne energije Kitajski, kar sproža odštevanje 100-dnevnih rezerv Kitajske.

Kitajska hiti k energetski neodvisnosti — kar ZDA postavlja pred zapirajoče se okno priložnosti, da Kitajsko odreže in ekonomsko izčrpa kot del dolgo načrtovane »oddaljene blokade«. The Greanville Post

Malajska ožina: srce dileme

Že leta 2003 je takratni kitajski predsednik Hu Jintao formuliral skrb glede »malajske dileme« na ekonomski konferenci Komunistične partije. V skoraj dvajsetih letih od takrat Peking poskuša zmanjšati svojo odvisnost od ključnih morskih komunikacijskih linij. Atlasinstitute

Razlogi so jasni: Skozi Malajsko ožino poteka okoli 80 odstotkov kitajskega uvoza nafte, skupaj z blizu dvema tretjinama vsega kitajskega pomorskega prometa. Ožina je pri svojem najožjem mestu le 2,8 kilometra široka — tipična točka za zadušitev.

Po podatkih ameriške energetske agencije EIA je skozi Malajsko ožino v prvi polovici 2025 dnevno preteklo okoli 23,2 milijona sodčkov nafte, kar predstavlja 29 odstotkov celotnega pomorskega naftnega prometa na svetu. Skoraj 48 odstotkov tega uvoza je šlo na Kitajsko. The Daily Caller

Berletic v kasnejših analizah dodaja ključno ugotovitev: blokada v Malajski ožini, ki so jo predvidevali dokumenti Naval War College iz leta 2018, danes verjetno ni več izvedljiva — ker se je kitajska vojaška moč od takrat drastično povečala.

Kitajska ima zdaj fizično večjo mornarico od ameriške in jo je skoncentrirala v azijsko-pacifiški regiji. Zato so ZDA blokado vzpostavile pri Hormuški ožini — daleč stran od kitajskih vojaških zmogljivosti. Orinoco Tribune

Ameriški varnostni sporazum z Indonezijo: zadnji kos mozaika

Tukaj pride zadnja novica, ki je izjemno ilustrativna za celotno strategijo.

Dne 13. aprila 2026 sta ZDA in Indonezija podpisali sporazum o Glavni obrambni kooperacijski partnerski zvezi. Ameriški obrambni sekretar Pete Hegseth je v Pentagonu gostil indonezijskega obrambnega ministra Sjafrie Sjamsoeddina. ThePrint

Bistvo sporazuma je, da bi ZDA pridobile splošen dostop do indonezijskega zračnega prostora za ameriška letala pri kriznih operacijah in vojaških vajah. To bi bistveno skrajšalo ameriške odzivne čase v Tajvanskem prelivu, Južnokitajskem morju in prav pri Malajski ožini. Defence Security Asia

Zakaj je Indonezija tako kritična?

Indonezija zaseda eno strateško najpomembnejših geografskih položajev na svetu — njen arhipelag fizično povezuje Tihi ocean, Južnokitajsko morje, Javansko morje, vzhodni Indijski ocean in dostope do Malajske ožine.

Do sedaj je vsak prelet nad indonezijskim ozemljem zahteval politično občutljiva, posamično izpogajana dovoljenja. Defence Security Asia

Donald Trump ostaja osredotočen na zavarovanje svetovnih ozkih grl. Malajska ožina je nedvoumno bolj pomembna od Hormuške. The Daily Caller

Kaj pravijo ameriški think-tanki

Berletic se ne ukvarja s teorijami zarot, temveč bere dejanske strateške dokumente. Ključni:

Naval War College Review, 2018 (Collins): Dokument ugotavlja, da bi »takojšnja zaustavitev več kot pet milijonov sodčkov dnevnega povpraševanja na globalnem trgu nafte in prekinitev kitajskega dostopa do drugih morskih virov verjetno poslala cene surovin v višave in povzročila hude ekonomske motnje za izvoznike surovin na Bližnjem vzhodu in v drugih regijah.« Paradoksalno — dokument sam svari pred blokado, a jo hkrati podrobno tehnicistično opisuje. USNWC

CSIS, 2023 (First Battle of the Next War): Januarja 2023 je Center za strateške in mednarodne študije (CSIS) objavil obsežno poročilo z 24 hipotetičnimi scenariji kitajske invazije na Tajvan. Blokada energetskih koridorjev nastopa kot eno od orodij v večini scenarijev. NDU Press

Hoover Institution (Freymann): Pojem blokade v Malajski ožini je »eno od najtrajnejših mitov v ameriški zunanji politiki« — a hkrati analitiki natančno opisujejo, kaj bi takšna operacija zahtevala, koliko ladij, kakšne odzivne čase, in kako bi nevtralne države skušale »goljufati« sistem blokade. Hoover Institution

National Defense University Press, 2024: Prispevek obravnava »koristnost moderne blokade v podaljšanem spopadu s Kitajsko« — ne kot hipotetičnega scenarija, temveč kot operativnega načrtovalnega vprašanja. NDU Press

Kako se Kitajska brani

Peking se je na to scenarij pripravljal let in let, vzporedno po več oseh:

1. Strateške naftne rezerve: Kitajska je do začetka 2026 zgradila strateško rezervo nafte v višini približno 1,2 milijarde sodčkov — enakovredno okoli 109 dnevom pokrivanja uvoza po morju. Sinopec, CNOOC in PetroChina nameravajo do 2026 dodati vsaj 169 milijonov sodčkov zmogljivosti za shranjevanje na 11 novih lokacijah. Fox BusinessModern Diplomacy

2. Nakup cenejše sankcionirane nafte: Sankcionirana nafta (Iran, Rusija, Venezuela) je predstavljala petino kitajskega skupnega uvoza nafte — Kitajska je postala »zadnji kupec« za ta režime in si nabrala ogromne rezerve po bistveno nižjih tržnih cenah. Fox Business

3. Kopenski naftovodi — obhod morja: BRI infrastruktura vključuje Kitajsko-pakistanski ekonomski koridor (CPEC) z vrednostjo 62 milijard dolarjev, ki bi zagotovil alternativo Malajski ožini prek globokomorskega pristanišča Gwadar na Arabskem morju. Obstajajo tudi naftovodi prek Mjanmara, čeprav jih napadi destabilizirajo. Atlasinstitute

4. Rusija: Projekti, kot je naftovod Power of Siberia 2, ki bi transportirali plin z ruskega polotoka Yamal v severno Kitajsko, so znova v središču pozornosti. Kitajski uvoz ruske nafte je v januarju-februarju 2026 zrasel za 40,9 odstotka. Asia Times

5. Premog in notranja energija: Kitajska se za 60 odstotkov elektrike zananaša na premog, ki ga ima doma v izobilju in je neranljiv za pomorsko blokado. Poleg tega razvija pretvorbo premoga v tekočine (coal-to-liquid). NationofChange

6. Elektrifikacija prometa: Kitajska je daleč največji uporabnik vseh alternativnih virov energije na svetu — jedrske, solarne, vetrne. Več kot 50 odstotkov vseh novih avtomobilov, tovornjakov in motorjev je električnih. Orinoco Tribune

7. Flota »senčnih tankerjev«: Kitajska za uvoz sankcionirane nafte iz Irana, Rusije in Venezuele uporablja »senčno floto« starejših tankerjev, ki delujejo prek neprosojnih lastniških struktur pod tujimi zastavami in z nezahodnim zavarovanjem, s čimer se izogibajo zahodnim pomorskim zakonom. Fox Business

Neposredna škoda za ameriške zaveznike

Klub temu, da se zdi vztrajanje ZDA pri »oddaljeni blokadi« na podlagi zgornjih argumentov logično, pa je potrebno opozoriti, da ima ta načrt tudi velike »luknje«.

Če ga ZDA res že izvajajo - ali pa so zgolj zaradi pritiskov izraelskega lobija zapeljane v »iransko past« je zato še vedno nejasno.

Ekonomska arhitektura konflikta namreč razkriva temeljno protislovje: ZDA so naložile ogromne stroške številnim istim ekonomijam, na katere se zanašajo kot na trgovinske in strateške partnerice. Škoda za zavezniške ekonomije bo zapletla koalicijsko politiko, ki bo verjetno potrebna za pokonfliktno stabilizacijo. World Economic Forum

Berletic opozarja, da to te države – azijske zaveznice in evropske zaveznice – sili, da so še bolj odvisne od ameriških energentov.

To je res. Toda uvozniki energije iz ZDA — večina Evrope, Južna Koreja, Tajvan, Japonska, Indija in Kitajska — bodo hudo prizadeti z višjimi cenami nafte. PBS

Evropska centralna banka opozarja, da bo podaljšan konflikt verjetno sprožil stagflacijo in potisnil Nemčijo ter Italijo v tehnično recesijo do konca 2026. Japonski borzni indeks Nikkei 225 je v eni noči padel za več kot 5 odstotkov. Wikipedia

Zaprtje Hormuške ožine je povzročilo kar IEA opisuje kot »največjo motnjo v dobavi nafte v zgodovini globalnega naftnega trga«, z Brent surovo nafto, ki je za kratek čas presegla ceno 120 dolarjev za sod. Wikipedia

Kitajska morda ne bo »strta«

Analitiki Hoover Institution ugotavljajo, da je Kitajska manj ranljiva za morebitno prekinitev morskih dobav nafte, kot se pogosto domneva. Kitajska domača proizvodnja nafte znaša okołi 4 milijone sodčkov dnevno.

Vojska PLA bi za bojne operacije potrebovala le okoli 500.000 sodčkov dnevno, kar je 12 odstotkov domače proizvodnje. Hoover Institution

Šestmesečni »tampon« iz rezerv je začasna rešitev, ne trajno ravnovesje. Toda Kitajska ima čas za prilagoditev — povečanje uvoza iz Rusije, nadaljevanje elektrifikacije, aktiviranje industrije na podlagi premoga. TimeTrex

Blokada pospešuje kitajsko neodvisnost

Paradoks strategije je, da njen pritisk pospešuje tisto, pred čimer bi moral ščititi: Kitajska se je že pripravljala na to s kopičenjem rezerv, kopenskimi potmi in agresivnim razvojem alternativne energetike. Ta pritisk le pospeši prehod. Blokada je »zapirajoče se okno« ravno zato, ker ga Kitajska sama zapira. Orinoco Tribune

Mednarodnopravna nevzdržnost

Papir Naval War College iz leta 2018 sam opozori: skupnost trgovinskih držav — od katerih so mnoge že trpele pod ameriškimi sankcijami — bi se verjetno uprla blokadi, ki bi jo zaznala kot samovoljno. Vsaka blokada, ki bi prizadela nevtralne ladje, bi postavila ZDA pred mednarodnopravno krizo. USNWC

Novejše poizvedbe beležijo, da so ZDA v aprilu 2026 napovedale blokado vsega pomorskega prometa skozi Hormuško ožino iz Irana ali z dovoljenjem Irana — kar je po mednarodnem pravu globoko problematično. Podcast Addict

Napetosti med zavezniki in iskanje alternativ

Iran, nezmožen vojaško kljubovati ZDA in Izraelu, internacionalizira stroške vojne z napadanjem energetske, ladijske, komercialne in civilne infrastrukture po vsem Perzijskem zalivu. Logika je preprosta: dvigni ceno eskalacije, dokler se ne poveča pritisk za de-eskalacijo. World Economic Forum

Indonezija — ki so jo ZDA pravkar pridobile na svojo stran — ima sama predsednika, ki je obiskal Putina v Moskvi in Macrona v Parizu ter ohranjal skrbno ravnotežje med Zahodom in Kitajsko.

Dolgoročnost takšnega sporazuma je zato vprašljiva. Congress.gov

Vojska opozarja na prevelike obremenitve

Komisar EU za obrambo je 6. marca 2026 sporočil, da so ameriški vojaški stroški preobremenjeni in da ZDA postajajo nesposobne zagotoviti dovolj vojaške pomoči zaveznicam v Zalivu, kar je prizadelo tudi pomoč Ukrajini. Wikipedia

Berleticeva analiza je intelektualno koherentna in sloni na javno dostopnih virih iz uradnih ameriških strateških inštitucij.

Vzorec — izolacija Irana, destabilizacija Venezuele, napadi na BRI infrastrukturo v Mjanmaru, pritiski na Rusijo prek Ukrajine — so dokumentirani in realni.

Toda celotna strategija temelji na predpostavki, da bo Kitajska dovolj ranljiva dovolj dolgo, preden se prilagodi.

Ta predpostavka je vse bolj dvomljiva: IEA ugotavlja, da je »iranska vojna korenito preobrnila globalne napovedi porabe nafte« in da bo »destrukcija povpraševanja naraščala, ko se bodo pomanjkanje in višje cene nadaljevali« — kar prizadene vse strani, vključno z ZDA. Bloomberg

Kako se bodo na to odzvali volivci v ZDA? Bodo mirno požrli padec standarda, visoke cene?

Lahko bi se zgodilo, da bi kriza veliko prej in močneje udarila po ZDA in njenih zaveznicah, ne pa po tarčah ameriške »oddaljene blokade«.

Po besedah WTO bi dolgotrajna visoka raven cen nafte in plina do konca 2026 zmanjšala napovedano globalno rast BDP za 0,3 odstotka.

To je cena, ki jo plačuje ves svet — vključno z ameriškimi zavezniki in ameriškimi potrošniki. Prav to protislovje je morda največja strateška napaka, »oddaljene blokade«, če si je trumpova administracija res zamislila, da bo z njo zlomila svoje nasprotnike.

Lahko bi se zgodilo, da bi kriza veliko prej in močneje udarila po ZDA in njenih zaveznicah, ne pa po tarčah ameriške »oddaljene blokade«.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke