Prvi december, SHS in »akcija Sever«: dva dogodka in eno mitološko retuširanje zgodovine

Prvi december je za Slovenijo zgodovinsko pomemben datum. Slovenski mediji so sicer ta dan, kot običajno, večinoma posvetili le enemu dogodku, 1. decembru leta 1989, ko je bil v Ljubljani preprečen t. i. »miting resnice.«

Prav nič pozornosti pa ni bilo posvečene drugemu pomembnemu datumu – 1. decembru leta 1918, ko je tudi Slovenija postala del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Prvi dogodek je le eden od korakov, ki so privedli do razpada skupne države, drugi pa spada med tiste, ki so predstavljali prvi korak v oblikovanje skupne države.

Oba dogodka pa se skozi politična in ideološka zrcala sedanjega časa interpretirata in prikazujeta v precej popačeni luči.

Glede prvega decembra 1918 se je v Sloveniji ustalilo prepričanje, da gre za nekakšen nesrečen datum.

Da gre za dan, ko so Slovenci vstopili v državo, ki jo je »skupaj lahko držala samo diktatura«, kar se je seveda logično nadaljevalo tudi še po drugi svetovni vojni.

Toda zgodovinsko gledano skorajda ni diktatur, ki bi trajale sedemdeset let. Zato je tudi za tem oblikovanjem države stala volja ljudstva.

Ljudstvo se je tako na ulicah Ljubljane in drugih mest zbiralo tudi pred 1. 12. 1918 in podpiralo ustanovitev nove države. In ne Avstro-Ogrska ter prav tako ne slovenska policija tega »protidržavnega« zbiranja niso preprečevale.

Po razpadu Avstro-Ogrske je bila namreč ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), ki je bila kratkotrajnega diha, saj je obstajala le dober mesec.

Na čelu Države SHS je bil Slovenec Anton Korošec. Država je združevala Slovence, Hrvate in Srbe, ki so živeli na ozemlju nekdanje Habsburške monarhije. Ta 29. oktobra 1918 razglašena država, ki ni bila nikoli mednarodno priznana, se je 1. decembra združila s Kraljevino Srbijo, ki se je pred tem združila s Črno goro.

Tako je nastala Kraljevina SHS.

V geopolitičnem smislu pa smo Slovenci kot narod pridobili – prvič smo dobili svojo univerzo, poslovanje uradnih ustanov v slovenskem jeziku in meje na severu in vzhodu (po boju za severno mejo in priključitvi Prekmurja), ki so bile ugodno določene v korist Slovenije tudi zato, ker se je združila s Kraljevino Srbijo – prvo žrtvijo agresije v prvi svetovni vojni (pri čemer so se slovenski vojaki večinoma žal borili na strani agresorske države) in članico zmagovalne koalicije.

Nekaj podobnega velja za 1. december leta 1989. Res je, da je bilo pred 30 leti v Jugoslaviji napeto stanje. Deloma tudi zaradi politične revolucije, ki jo je sprožil Slobodan Milošević, voditelj srbske komunistične partije.

Milošević je s svojimi idejami po utrjevanju zveznih oblasti Jugoslavije, avtokratskim delovanjem in zagovarjanjem centralizma za politično vodstvo Slovenije in še nekaterih drugih republik seveda predstavljal nevarnost.

Po drugi strani pa je bil prvi politik, ki se je povzpel na podlagi populizma ter zagovarjanja nacionalnih interesov večine ljudstva v svoji republiki – kar je bila v SFRJ revolucionarna novost.

S številnimi mitingi svojih podpornikov je po tedanji državi uspel ustvariti razmere, v katerih so posamična, nedemokratično izbrana komunistična vodstva republik in pokrajin pod težo protestov odstopala.

Po omenjenih uspehih mitingašev v Črni gori, Vojvodini in na Kosovu je prišel čas za delovanje - v Sloveniji.

Tako je bil napovedan miting za dne 1. 12. 1989 v Ljubljani. Prvi miting je Združenje za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo in Metohijo, imenovano Božur, napovedalo že za 25. marca, a so ga prestavili. Vrhunec mitingov je bil sicer na Ušću v Beogradu in nato Gazimestanu, kjer je bilo uradno dva milijona ljudi.

Priprave na miting sem osebno spremljal tudi v Beogradu, od koder sem v tistem času poročal. Res je bilo napovedano, da naj bi v Slovenijo prišlo tudi 15.000 ljudi, ki bi demonstrirali v centru Ljubljane, toda že ob organizaciji te karavane je bilo jasno, da bo realna številka bistveno manjša.

V središču Ljubljane sem si po vrnitvi v Slovenijo lahko tudi ogledal, kako je policija zgolj peščici protestnikov, ki niso predstavljali nobene nevarnosti, odvzemala svobodo.

Avtobusov še prej niso spustili niti v Slovenijo, vlakovne kompozicije pa so bile ustavljene.

Republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl je tudi imenoval operativni štab za vodenje akcije, ki so jo poimenovali »akcija Sever«, saj so protestniki prihajali z južnega dela tedanje države.

Akcijo je vodil šef slovenske milice Pavle Čelik, izvedli pa so tudi mobilizacijo rezervnega sestava milice. V noči pred 1. decembrom so bili organi za notranje zadeve v polni pripravljenosti, povezani tudi z železničarji, ki bi naj spremljali polnjenje vlakov in premike ljudi, še preden bi prišli na slovensko stran.

Aktiviranih je bilo kar 9.000 ljudi – miličniki, kriminalisti, rezervisti milice, uslužbenci Službe državne varnosti, zaposleni v logistiki in administraciji organov za notranje zadeve.

Danes to velja za prvo uspešno osamosvojitveno potezo.

Morda je bila res, toda pri tem se je potrebno zavedati, da je šlo tudi za drastično omejitev svobode gibanja, ki jo je izvedla tedanja nedemokratična slovenska oblast in to prav zato, ker ni bila prepričana, kakšno podporo ljudstva sploh ima.

Slike tudi danes kažejo, za kaj je šlo – nenevarne ljudi, ki so želeli povedati svoje mnenje in niso ogrožali nikogar, je policija odvažala z maricami, kakor da bi bili kriminalci.

Po ukazu oblasti, ki ni bila izbrana na svobodnih in demokratičih volitvah.

Pri tem prihod napovedanih demonstrantov v Slovenijo že sam po sebi ne bi pomenil spremembe oblasti, tudi demonstracije same pa ne bi nujno privedle do padca političnega vodstva tedanje Socialistične republike Slovenije.

Spremljal sem na primer padec vodstva tedanje Črne gore v tedanjem Titogradu. Toda tudi to vodstvo je odstopilo samo, ni bilo pregnano z nasiljem, kot se to kaže danes.

Da bi mitingaši zrušili slovensko politično vodstvo je nedokazana teza, s katero se še danes javno »brani« tedanja prepoved mitinga.

Vodstva v drugih republikah so sicer odstopala s položajev – ne bi bilo pa nujno, da to naredi tudi vodstvo v Sloveniji, še posebej, če bi bila večina demonstrantov s prebivališči izven Slovenije.

Da je bila omenjena prepoved nujna, prelomna in podobno je zato mit, ki se krepi toliko bolj, kolikor bolj se oddaljujemo od tistega časa.

V zadnjih letih je dobil že prav absurdne razsežnosti.

Pri tem morajo tisti, ki pristajajo na tezo, da je šlo izključno za hvalevredno dejanje, strinjati tudi s trditvijo, da so prepovedi zbiranj in demonstriranja zmeraj zakonite, kadar tako odloči neka oblast.

Gre za trditev, ki jo protestniki danes – od Ljubljane preko Hongkonga, do Barcelone, New Yorka ali Santiaga, Pariza, Firenc in Zagreba, kjer so samo zadnje dni potekale različne demonstracije – verjetno ne bi sprejeli kot razumno in utemeljeno.

V Španiji, na primer, redno demonstrirajo tako zagovorniki enotne države kot pristaši odcepitve – ne da bi policija dovoljevala samo ene demonstracije, drugih pa ne.

In ko je španska policija brutalno obračunala s tistimi, ki so želeli organizirati ali sodelovati na nezakonitem referendumu o odcepitvi je slovenska javnost obsojala to policijsko nasilje.

Še trideset let po dogodkih leta 1989 pa ima policijsko preprečevanje demonstracij v Ljubljani status nevprašljivega in upravičenega dejanja.

Spomnimo se samo demonstracij v Sloveniji v letih 2012 – 2014. Bile so velikokrat spontane, kljub občasnemu nasilju pa je policija pravico ljudi do svobode zbiranja spoštovala.   

V Sloveniji je bilo ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja drugače, ker so bile demonstracije »za Jugoslavijo« že leta 1989 prepovedane, poznejše demonstracije v času JBTZ pa dovoljene oziroma vsaj tolerirane.

To seveda ne pomeni, da bi bil zgodovinski tok dogodkov lahko kaj drugačen, če bi bile demonstracije 1. 12. 1989 dovoljene. Tok zgodovine bi Slovenijo še naprej vodil proti razglasitvi neodvisnosti.

Toda prva prepoved zbiranja in demonstracij v Ljubljani ni bila samo obramba te poti v »osamosvojitev«, pač pa je bila primer »preventivnega represivnega delovanja«, ki je predstavljal drastično in tudi neproporcionalno in nepotrebno omejitev človekovih svoboščin v sicer tedaj nedemokratični državi.

To je bil tudi primer, ki je pozneje služil tudi srbskemu in drugim vodstvom posameznih republik pri prepovedovanju javnega zbiranja, ko so demonstracije potekale proti njihovi oblasti – na primer 9. marca leta 1991, ko je predsedstvo SFRJ zoper demonstrante proti Miloševiću (s podporo slovenskega člana predsedstva Janeza Drnovška) na ulice Beograda poslalo celo tanke JLA.

Toda v Beogradu je leta 1991 že prišlo do spopadov med policijo in demonstranti.

V Sloveniji pa je bila »akcija Sever« primer prepovedovanja zbiranja »vnaprej« in to celo še predno bi bilo očitno, da bi takšno zbiranje lahko predstavljalo resno nevarnost za javni red in mir, življenja ljudi in podobno …

Če bi »standardi«, ki jih je Slovenija postavila leta 1989 in jih na svojih proslavah danes malikuje slovenska policija, ki je uspešno zatrla »miting resnice 1. 12. 1989 v Ljubljani« veljali tudi za vse ostale demonstracije v Sloveniji, potem v Sloveniji ne bi smeli imeti praktično nobenih demonstracij več.

Ne tistih leta 1989 in pozneje in ne tistih leta 2012 in zatem.

»Zaradi usklajene in dobro organizirane akcije slovenskih organov za notranje zadeve ter ljubljanskih mestnih oblasti se je v središču Ljubljane zbrala le peščica protestnikov in miting je propadel,« danes zmagoslavno ocenjujejo slovenski mediji.

Toda če bi politično vodstvo ravnalo povsem enako tudi v času afere JBTZ oziroma tedaj, ko je 8. maja 1989 majniško deklaracijo prebral Tone Pavček, potem demokracije v Sloveniji nikoli ne bi bilo.

Zborovanje 8. maja 1989 je bilo namreč poimenovano »odprta seja predsedstva RK ZSMS« - ker so ga nedemokratične oblasti Socialistične republike Slovenije (in ne SFRJ) tudi tedaj - prepovedale.

Tako kot t. i. miting resnice pol leta za tem.

Vendar pa slovenskih »mitingašev,« ki smo poslušali besede Toneta Pavčka (da, bil sem med njimi) tedaj niso vozili v maricah v zapore in na policijo.

Stranski proizvod te akcije (»Sever«) slovenske policije pa je bilo tudi to, kako je po razglasitvi neodvisnosti Slovenije nasploh pričela bolj ostro nastopati do pripadnikov drugih narodov, predvsem pa »izbrisanih.«

Kršitev pravice do svobode zbiranja – predvsem prebivalcev drugih republik nekdanje SFRJ v Sloveniji - se je samo tri leta zatem zaostrila v nezakonite odvzeme stalnega prebivališča, nastanek problema »izbrisanih«, navodila policiji, da naj take prebivalce kar z ustnimi odločbami nažene iz Slovenije in spodi na vojna območja Hrvaške, to pa je Slovenijo postavilo na svetovni sramotilni steber in jo spremenilo v državo, ki je sistematično kršila človekove pravice pripadnikom določenih narodov s področja nekdanje SFRJ in jih odkrito diskriminirala.

To je na koncu ugotovilo tudi najvišje evropsko sodišče.

Tudi to je ena, sicer manj slavna nenačrtovana posledica »akcije Sever«, s katero so si pripadniki tedanje komunistične oblasti v Sloveniji s pomočjo omejevanja svobode združevanja, na ideologiji »obrambe pred tujci« prislužili prve politične točke med domačim prebivalstvom – popolnoma enako ali podobno, kot politiki v Srbiji (proti Albancem), na Hrvaškem in v Črni gori (proti Srbom) ali BiH (vsi proti vsem).

S to politiko se danes kitijo predvsem desne stranke.

V Sloveniji se tega očitno ne zavedamo. In zato je Slovenija verjetno edina država na svetu, kjer se oblast hvali s tem, da je uspešno prepovedala - demonstracije …

S tem se ne hvali niti Kitajska, ki se tudi zatiranja demonstracij na Tienanmenu spominja zelo nerada.

In ob tem na primer kitajska oblast izjemno zadržano že šest mesecev spremlja demonstracije, ki neprestano, ob enormni gospodarski škodi, potekajo v Hongkongu.

Zato je prvi december res pomemben dan za Slovenijo, vendar drugače, kot se na privi pogled zdi. Zaradi dveh dogodkov - iz leta 1918 in 1989.

En dogodek se danes praviloma podcenjuje, drugi se precenjuje in pretirano hvali, oba pa retuširata, da bi ustrezala politični folklori in mitologiji.

Zgodovina pa ni samo črna in bela - pogosto je siva.

Tisti, ki smo del teh dogodkov sami doživeli, se seveda samo smejimo, ko gledamo današnje žalostne poskuse predrugačenja zgodovinskih dejstev in dogodkov.

Zabavno je bilo na primer opazovati, kako je Mojca Šetinc Pašek v svoje poročanje na RTV SLO o teh dogodkih v Sloveniji prebrisano vpletla posnetke demonstrantov oziroma množičnih demonstracij, ki se niso pripetile v Ljubljani in sploh ne v Sloveniji, ampak - v Prištini in drugih mestih.

Neobveščen gledalec bi si zato lahko mislil, da so center Ljubljane 1. decembra leta 1988 res zasedli tisoči demonstrantov iz Srbije.

Ampak - zakaj so ti imeli na glavah bele čepice? Kar je albansko naglavno pokrivalo, ne pa srbsko.

To seveda zato, ker ni šlo za sporne demonstracije v Ljubljani.

Za tiste, ki tega niso doživeli neposredno, imajo takšni enostransko prikazani in nekritično (po)narejeni prispevki lahko resne posledice ...

Ni dvoma - zgodovinska resnica včasih ni tako enostavna, kot bi po meri oblastnikov morala biti. Še posebej ne, če se dejstva nočejo prikloniti potrebam oblasti in se razlikujejo od tistega, kar želi poučiti tako zdajšnje generacije kot zanamce.

Združevanje v skupno Kraljevino SHS leta 1918 je bilo zato manj tragično, kot se to razglaša danes, obramba »suverenosti« Slovenije leta 1989 pa je bila bistveno bolj problematična in tragična, kot jo danes žal prikazuje večina slovenskih medijev.