sreda, 29. julij 2026 leto 31 / št. 210
Nika Kovač povezala Žižka in Soroša: »Je lizalec imperialističnih škornjev, maskiran v socialista!«
»Slavoj Žižek je eden največjih živečih filozofov, disruptorjev in kulturnih kritikov – edinstven v mnogih pogledih. Ker se z njegovimi deli in provokacijami spopadam že od mladih let, sem hvaležen najini skupni prijateljici Niki Kovač, da naju je predstavila in nama dala priložnost, da izmenjava in razpravljava o svojih pogledih.
Žižek morda strastno sovraži šport, a je ponosno nosil kapo Knicksov, ko sem mu povedal, da je Zohran K Mamdani njegov navijač!«
S temi besedami je sin Soroša Alex Soroš pospremil objavo, na kateri je zbrana vsa vesela druščina in Inštituta 8. marec skupaj z obema zgoraj omenjenima osebkoma.
Soroševi skaldi in razne človekoljubne »intervencije« so se še v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja zdele kot nedolžna in celo hvalevredna filantropija, katere namen je bil, v skladu z učenji Karla Popperja, transformirati nedemokratične socialistične družbe v demokratične in sodobne.
He’s an imperialist bootlicker masquerading as a socialist.
— TheRedFlag (@TheRedFlag13784) July 27, 2026
A ti časi so že davno minili.
Danes, ko imamo povsod v Evropi suverene države, EU in NATO pa sta se spremenila v orodje za boj proti Rusiji (pod krinko ustavljanja »agresije«) so Sorošove donacije postale prikriti mehanizmi za rušenje številnih držav, v katerih politiki ne želijo nacionalnih interesov in lastne varnosti prepustiti mednarodnim korporacijam ali pa hegemonističnim organizacijam, kot sta EU in NATO.
To počnejo tako, da si z donacijami kupujejo pristaše in prihodnje politike.
Najprej se seveda vse prične z nedolžnimi in za vse čim bolj sprejemljivimi zahtevami.
V Sloveniji na primer s kampanjo za čisto vodo. V Evropi pa za pravico do splava...
Ko so mladi politiki popularni in »vaši«, pa se nato vprežejo v projekte, ki služijo zahodnemu vojnemu zavezništvu.
Nika Kovač se je doslej večinoma držala domačih tem, ko je zašla na področje nemirov v Gruziji ali Srbiji pa se je zelo hitro pokazalo, da je usklajena izključno s Soroševimi upravljalci iz ozadja.
To ni uporništvo, pač pa služenje najbolj mračnim silam današnjega sveta.
Prav promociji teh nevarnih organizacij pa izjemno zvesto služi tudi Slavoj Žižek.
Nekoč stalni gost ruskega RT-ja ni v obrambo svobode javne besede črhnil niti besedice, ko so to televizijo na Zahodu cenzurirali.
Istočasno se je izkazal za intelektualno podhranjenega pri razumevanju ukrajinskega konflikta.
S svojo skrajno rusofobijo, otročje naivnimi analizami situacije, za lase privlečenimi primerjavami in stalnim podžiganjem vojne proti Rusiji se lepo sklada s pogledi malega Soroša, a težava je v tem, ker nas to vodi v vsesplošno vojno v Evropi.
Mladi Soroš pa medtem nadaljuje očetovo rušiteljsko delo.
Gledati Niko Kovač v tej druščini je tragikomično in žalostno hkrati.
O Žižku, ki se zavzema, da se Ukrajini dostavi tudi jedrsko orožje, pa je vse povedal že eden od komentatorjev pod zadnjo objavo: »Je lizalec imperialističnih škornjev, maskiran v socialista!«
