Je nakupe boxerjev res ustavila Moskva? Neresnice in zavajanja Žana Mahniča

Ob nedavni propadli interpelaciji zoper obrambnega ministra Karla Erjavca je Žan Mahnič, podpredsednik Knovsa, kot enega od argumentov za odstavitev ministra navedel tudi zaplete pri nabavi oklepnikov za Slovensko vojsko.

»Nenazadnje, interpelacijo vlagamo zaradi dejanj pri izvrševanju politične funkcije, ki imajo za posledico izgubljeno zaupanje v funkcijo ministra in institucije na področju obrambe Republike Slovenije«, je dejal Mahnič in dodal, da je Karl Erjavec sinonim za izgubo morale v Slovenski vojski in da je odgovoren za odhod pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske.

(SPREMLJAMO) Nakup boxerjev: @ErjavecKarl ne gre dvakrat na led. Če bi postopek nabave osemkolesnih boxerjev nadaljevali, bi lahko bila pogodba nezakonita, saj postopek nabave ni temeljil na ustrezni taktični študiji. Piše @a_kocjan https://t.co/iUavFqjMXr

— Matija Stepišnik (@MatijaStepisnik) 21 February 2019

»Erjavec je izrazito proruski politik, ki Slovenijo vodi stran od zavezništva in ki dela vse, da ne bi izpolnili zavez in obljub, ki sta jih zaveznikom dala Alenka Bratušek in Miro Cerar kot predsednika vlade,« je poudaril Mahnič.

»Karl Erjavec je vso kredibilnost Slovenije v zavezništvu zapravil s tem, ko je prekinil nakup 8x8 kolesnikov tipa boxer. Vlada Mira Cerarja se je odločila za ta projekt, zavezniki so to pozdravili, Erjavec pa je očitno zaradi navodila iz Moskve, ta projekt ustavil,« je še povedal poslanec.

V Demokraciji, glasilu stranke SDS so na podoben način zapisali, da je to, da naj bi Karel Erjavec pomagal ukiniti nakup boxerjev, »državi v Natu in sicer v mednarodni skupnosti pobralo lep del verodostojnosti, za vojsko pa pomeni, da je brez hlač.«

V nasprotju s tem pa je Karel Erjavec vztrajal, da je res ustavil nakup osemkolesnikov boxer, toda zgolj zato, ker za nakup ni bilo primernih podlag.

Zanikal pa je očitke, da bi ustavil opremljanje vojske s patrijami. »To je pa absurdno. Projekt je prekinil minister v času vlade Janeza Janše Aleš Hojs,« je izpostavil.

Zanimivo je, da se v Sloveniji – kljub temu, da je dejstva mogoče enostavno preveriti – očitne neresnice še zmeraj pogosto uporabljajo v političnih obračunih.

Zelo očitno je tudi, da je do tega prišlo tudi v primeru, ko je Žan Mahič zatrdil, da naj bi Karel Erjavec nakupe boxerjev prekinil zaradi »navodila iz Moskve.«

To namreč preprosto ni res.

O pravih razlogih prekinitve tega nakupa smo že večkrat pisali in smo nekatera dejstva – na primer to, da proizvajalci boxerjev za slovenske želje po oklepnikih z minometnimi »oborožitvenimi postajami« sploh nimajo primernih postaj, pač pa bi jih morali za potrebe SV posebej razviti – tudi prvič predstavili javnosti.

Že ko je obrambni minister Karel Erjavec po odločitvi vlade, da odstopi od nakupa boxerjev, pojasnjeval razloge za odstop vlade od programa OCCAR, s katerim je vlada želela brez javnega razpisa kupiti nemška vozila Boxer 8x8, je navedel le nekaj suhoparnih, postopkovnih razlogov.

Vendar pa podrobnejša analiza teh navedb skupaj z nekaterimi drugimi podatki o tem največjem orožarskem poslu kažejo, da se razlogi za odstop od pogodbe skrivajo drugje.

Odgovori MORS za Insajder.com, ki smo jih objavili, ob kritiki vladne odločitve, da se nabavijo boxerji pa so potrdili, da bo vsako vozilo stalo najmanj 4 milijone evrov, v resnici pa bistveno več.

Boxerji brez oborožitvene postaje (ne pa »z oborožitvijo« kot trdi MORS) namreč po podatkih, ki smo jih pridobili v Insajderju.com na trgu stanejo okoli 3,5 milijona evrov, z okoli 2,5 milijona evrov vredno oborožitveno postajo pa bi tako vozilo Slovenijo stalo več kot 6 milijonov evrov.

Vsako Sloveniji ponujeno vozilo boxer je torej najmanj 1,5 – 3 milijona evrov dražje od drugih podobnih vozil s podobnimi lastnostmi, na primer od predhodno izbranih vozil Patria AMV, vozil Piranha - 5 (GDELS) ali drugih podobnih vozil, isto pa velja tudi za oborožitvene postaje.

Vendar pa tudi v primeru, če bi res vsako vozilo (s topovi in minometi) stalo enako, komaj 4 milijone evrov, to pomeni najmanj 448 milijonov evrov za dve srednji bataljonski skupini (SrBBSk). V resnici pa bi bil strošek na koncu bistveno večji in bi zagotovo presegel 600 milijonov evrov.

Z drugačno, bolj racionalno in pametno izbiro pa bi Slovenija lahko isti cilj dosegla tudi s polovico manjšim zneskom.

Povsem jasno je torej, da so bili prav visoki stroški tisti, ki so na koncu vlado prepričali, da se ozre po kakšnih cenovno bolj sprejemljivih rešitvah.

Na vse to smo opozarjali že v trenutku, ko se je prejšnja vlada odločila pristopiti organizaciji OCCAR, ki »izdeluje« boxerje.

Po informacijah naših virov naj bi vlada tako odločala tudi zaradi pritiskov nemških diplomatov, ki tudi sedaj niso nič kaj zadovoljni z odločitvijo, da vlada odstopi od nameravanega nakupa.

Zanimivo je, da so v Janševi stranki SDS, kjer so nakup boxerjev še v mandatu Mira Cerarja ocenjevali kritično, nenadoma pričeli tako krčevit braniti nakup, ki si ga zelo želi realizirati prav Nemčija.

Ni pa težko ugotoviti zakaj. Zgodba s patrijami se bi namreč lahko v Sloveniji ponovila, le da bi bili tokrat izbrani »boxerji.«

Po odstopu od nakupa so se v javnosti pojavile informacije, da bi morala Slovenija za oklepnike plačati ne samo »dobrih 300 milijonov«, ampak najmanj 360 milijonov, pri tem pa bi dobili komaj 48 in ne 56 oklepnikov. To bi ceno vozila s 6,42 dvignilo na celo 7,5 milijonov evrov.

Gre seveda za oderuške cene – kot smo že lani objavili, je cena boxerjev brez oborožitvenih postaj okoli 3,5 milijona evrov, z okoli 2,5 milijona evrov vredno oborožitveno postajo pa se povzpne na preko 6 milijonov evrov.

V primeru Slovenije pa so pri OCCAR-ju želeli zaslužiti celo še 1,5 milijona več!

V Litvi so za 91 vozil skupaj z rezervnimi deli, usposabljanjem, razvojem in drugimi stroški plačali skoraj 567 milijonov evrov, Slovenska vojska pa bi morala po ponudbi iz lanskega septembra za samo 48 vozil plačati 366 milijonov evrov.

Ob tem bi morala plačati še eskalacijo dveh odstotkov na ceno posameznega vozila, ki se obračuna za vsako leto zamude pri dobavi.

Prav zato se je Šarčeva vlada odločila, da prekine sodelovanje v projektu OCCAR.

Ta neverjetni pohlep je bil na koncu tisti, ki je povzročil žalosten propad tega posla.

Ni ga torej prekinila Rusija oziroma Moskva, kot je to očitno neutemeljeno trdil Žan Mahnič, podpredsednik Knovsa, pač pa pretirane cene nemških proizvajalcev vozila! 

Pogodba o nakupu boxerjev je ob tem predvidela le dveletno jamstvo proizvajalca, vse ostalo vzdrževanje pa bi bilo na plečih Slovenske vojske. Pri tem boxerji za seboj nimajo kakšnega omembe vrednega preizkusa v realnih bojnih razmerah, hkrati pa so to tudi zelo velika in okorna vozila.

Ob tem proizvajalec ni želel imeti vključene »protikorupcijske klavzule«, kar pa bi slovenska javnost, ki jo je nekaj let obremenjevala »afera Patria«, zelo težko sprejela.

Pri tem pa je bil Rheinmetall, ki izdeluje boxerje, leta 2014 celo pravnomočno obsojen zaradi podkupovanja v Grčiji, kot smo opozarjali že lani. Po priznanju krivde je moral plačati 37 milijonov evrov kazni, ker »ni zaznal in preprečil sumljivih plačil partnerjem pri prodaji«.

Da se je Slovenija vseeno odločila za »boxerje« in nato od njih odstopila je po oceni naših dobro obveščenih virov iz obrambnega sektorja rezultat spopada »dveh struj« v obrambnem ministrstvu.

Že pred časom je analitik in obramboslovec Klemen Grošelj opozarjal, da »je vozilo boxer z vidika logistike popolna mora«.

»Slovenska vojska bi moral kupiti vozilo, ki je že preizkušeno in ki ga uporabljajo naši partnerji, kar bi pomenilo zmanjševanje logističnih stroškov,« je dejal Grošelj.

Takšnih vozil je na trgu veliko. Sloveniji so na primer na voljo vozila Patria AMV XP, vendar je njihova nabava obremenjena z »afero Patria« in zato verjetno politično neprimerna. Zanimivo je tudi kanadsko vozilo LAV 6.0.

Savdska Arabija jih je nedavno naročila 900, vendar gre za veliko vozilo, ki tehta preko 28 ton.

V ZDA so na voljo sistemi M1296 Dragoon, ki so nadgrajene verzije vozila M1126 Stryker, vendar gre bolj za vozila, namenjena predvsem ameriškemu trgu. V Singapurju izdelujejo vozila Terrex. Ta prenese napade z izstrelki 14,5 milimetra in lahko prestane eksplozijo 12 kilogramov TNT-ja. Vozilo je dobro, toda oddaljenost proizvajalca bi bila težava ob vzdrževanju vozil.

Zaradi proizvodnje v majhnih serijah je zelo vprašljivo, če bi se Sloveniji splačalo nabaviti turška vozila AV8. In če iz političnih razlogov (vidimo, kakšne težave ima Turčija zaradi nabave ruskih raket S-400) izvzamemo še nekatera sicer dobra ruska ali kitajska vozila, na primer ruski Bumerang, potem kakšne posebne izbire na tem trgu pravzaprav več ni.

Logistično in geografsko bi bil za slovenske potrebe morda še najbolj primeren avstrijski Pandur II, ali pa morda moderna Piranha 5.

Gre za oklepnike evropskih proizvajalcev, s katerimi ima Slovenija že nekaj dobrih izkušenj, saj ima Slovenska vojska v svoji sestavi tudi »Valuke« (SV jih ima 85), ki so izboljšana verzija šestkolesnih Pandurjev.

Kot tretja možnost je tukaj še Piranha 5, ki se ponaša z najvišjo stopnjo protibalistične zaščite, saj lahko vzdrži napad z izstrelki kalibra do 25 milimetrov.

Piranho 5 so izbrali tudi v Monaku, Danski, Romuniji in Španiji.

Prav tako ni jasno, zakaj Slovenija vztraja zgolj pri oklepnikih 8X8, če pa bi podobne naloge, še posebej v misijah na Balkanu, kjer ima Slovenija glede na javno dane zaveze še poseben interes za stabilizacijo varnostnih razmer, iste naloge lahko opavljala tudi cenejša in na tem terenu precej okretnejša vozila 6X6, na primer Pandurji II v tej različici in podobna vozila.

Logistični center teh vozil se nahaja na Dunaju, zato ni nobenih problemov niti s servisiranjem vozil. In pri vsakem takšnem vozilu bi Slovenija prihranila najmanj od 1,5 do 3 milijone evrov v primerjavi z dragimi »boxerji.«

To pa seveda nima nikakršne zveze z Moskvo. Ima pa veliko zveze z naravo prihodnjih nalog Slovenske vojske in ekonomsko vzdržnostjo državnega proračuna.