REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Ameriška strategija nacionalne varnosti: V ospredju odmik od Evrope, zadaj pa stara želja po svetovni prevladi!

Ameriška strategija nacionalne varnosti: V ospredju odmik od Evrope, zadaj pa stara želja po svetovni prevladi!

Objavljena je bila nova ameriška strategija nacionalne varnosti.

In takoj sta se o njej oblikovali dve šoli mišljenja: po oceni enih gre za revolucionarni premik in spremembo, ki je nismo videli že desetletja, po drugi pa gre zgolj za nekoliko spremenjeno in v drugačen ovijalni papir zavito željo ZDA po svetovni dominaciji.

Poglejmo najprej prvo oceno. Najbolj neposredno jo je podal Arnaud Bertrand.

Najbolj ga preseneča, da Kitajska NI več opredeljena kot »glavna grožnja«, in kot »najpomembnejši izziv«, ter »grožnja, ki narekuje tempo« ali podobne formulacije, ki so bile uporabljene v prejšnjih dokumentih.

Po njegovi oceni ta doktrina potrjuje »osredotočenost na zahodno poloblo (tj. Ameriko),« dokument pa jasno določa, da je to prednostna naloga št. 1 ZDA, in navaja, da bodo ZDA zdaj »uveljavile in izvršile ‚Trumpov dodatek‘ k Monroeovi doktrini«.

Glede vojaške prisotnosti pišejo, da to pomeni »prilagoditev naše globalne vojaške prisotnosti, da se odzovemo na nujne grožnje na naši polobli in se umaknemo iz območij, katerih relativni pomen za ameriško nacionalno varnost se je v zadnjih desetletjih ali letih zmanjšal«.

Glede Kitajske Bertrand Arnaud poudarja nekaj točk.

Najbolj ga preseneča, da Kitajska NI več opredeljena kot »glavna grožnja«, in kot »najpomembnejši izziv«, ter »grožnja, ki narekuje tempo« ali podobne formulacije, ki so bile uporabljene v prejšnjih dokumentih.

Ocenjuje, da je »njena prioriteta znižana.«

Glede na strukturo in poudarke dokumenta bi lahko najpomembnejše prioritete ZDA opredelili kot:

1) Varnost domovine in meja (migracije, karteli itd.)

2) Zahodna polobla (ponovna vzpostavitev Monroeove doktrine)

3) Gospodarska varnost (reindustrializacija, dobavne verige)

4) Kitajska in Indopacifiška regija

Kitajske ZDA ne opredeljujejo kot zaveznico ali partnerico v kakršni koli obliki, ampak predvsem kot 1) gospodarsko konkurenco, 2) vir ranljivosti dobavne verige (vendar tudi trgovinsko partnerico) in 3) akterko, ki bi ji bilo treba »idealno« preprečiti regionalno prevlado, ker »ima pomembne posledice za gospodarstvo ZDA«.

Zanimivo je, da prvič omenjajo možnost, da bi jih Kitajska lahko vojaško premagala:

Pišejo, da je »odvračanje konflikta zaradi Tajvana, idealno z ohranjanjem vojaške premoči, prednostna naloga«: »idealno« pa jasno pomeni, da je to idealno, vendar ni nujno samoumevno.

Dejstvo, da odvračanje konflikta zaradi Tajvana imenujejo le »prednostna naloga«, po definiciji tudi kaže, da to ni več strateška prednostna naloga ali vitalni interes.

Glede Tajvana tudi jasno nakazujejo, da če »zavezniki prve otoške verige« ZDA ne »stopijo naprej in porabijo – in še pomembneje, storijo – veliko več za kolektivno obrambo«, potem bi lahko prišlo do »ravnovesja sil, ki bi bilo za nas tako neugodno, da bi bila obramba tega otoka nemogoča«.

Ni več govora o spopadu »demokracija proti avtokraciji«, ni omemb »mednarodnega reda, temelječega na pravilih«, ki ga je treba braniti, ni križarske vojne, temelječe na vrednotah. Kitajska je obravnavana kot praktično vprašanje, ki ga je treba rešiti, in ne kot ideološki nasprotnik, ki ga je treba premagati.

Še vedno trdijo, da »Združene države ne podpirajo nobene enostranske spremembe statusa quo v Tajvanski ožini«, vendar je jasno, da se povečuje razlika med tem, čemur se ZDA nasprotujejo, in tem, kar so dejansko pripravljene storiti v zvezi s tem.

Zanimivo je tudi, da v nasprotju s prejšnjimi podobnimi dokumenti v tem dokumentu ni nobene ideološke dimenzije, ko gre za Kitajsko.

Ni več govora o spopadu »demokracija proti avtokraciji«, ni omemb »mednarodnega reda, temelječega na pravilih«, ki ga je treba braniti, ni križarske vojne, temelječe na vrednotah.

Kitajska je obravnavana kot praktično vprašanje, ki ga je treba rešiti, in ne kot ideološki nasprotnik, ki ga je treba premagati.

Dejansko dokument izrecno navaja, verjetno prvič v zgodovini, da je politika ZDA zdaj:

- »ne temelji na tradicionalni politični ideologiji«

- da »si prizadevajo za dobre odnose in mirne trgovinske odnose z državami sveta, ne da bi jim vsiljevali demokratične ali druge družbene spremembe, ki se močno razlikujejo od njihovih tradicij in zgodovine«

- in da si prizadevajo za »dobre odnose z državami, katerih vladni sistemi se razlikujejo od naših«

»To je precej presenetljivo odstopanje od retorike zadnjih nekaj desetletij. Vsi smo to vedeli, vendar je zdaj povsem jasno, da je era misijonarskega liberalnega internacionalizma v zunanji politiki ZDA mrtva in pokopana.

Konkurenca s Kitajsko je opisana predvsem v gospodarskih izrazih, in sicer izrecno: pišejo, da gre pri konkurenci za »zmago v gospodarski prihodnosti« in da je gospodarstvo »končni cilj«.

Zlasti priznavajo, da je pristop carin, 'ki se je začel leta 2017', v zvezi s Kitajsko v bistvu propadel, ker se je 'Kitajska prilagodila' in 'okrepila svoj nadzor nad dobavnimi verigami'.

Nova strategija, kot je opisana v dokumentu, je vzpostaviti gospodarsko koalicijo proti Kitajski, ki bo imela večji vpliv kot samo ameriško gospodarstvo – tiho priznanje, da Amerika sama ni več dovolj močna.

Nova strategija, kot je opisana v dokumentu, je vzpostaviti gospodarsko koalicijo proti Kitajski, ki bo imela večji vpliv kot samo ameriško gospodarstvo – tiho priznanje, da Amerika sama ni več dovolj močna.

Nasprotje je vendar očitno: ni jasno, kako vzpostaviti gospodarsko koalicijo proti Kitajski, hkrati pa voditi trgovinske vojne proti svojim koalicijskim partnerjem, od njih zahtevati, da prevzamejo večji del lastne obrambe, in vsako zavezniško razmerje obravnavati kot dogovor, ki ga je treba ponovno pogajati v korist Amerike.

Na neki točki bodo ti »zavezniki« zastavili zelo očitno vprašanje: zakaj bi žrtvovali svoje gospodarske interese, da bi podprli Ameriko, ki sama ne more več konkurirati – in nam v zameno ponuja vedno manj?« ocenjuje Arnaud Bertrand.

Podobno menijo drugi komentatorji. 

»Imamo zahodno poloblo, Evropo in Bližnji vzhod, a Azije ne. Edini osrednji, vitalni interes ZDA v Indo-Pacifiku je opisan kot varnost morskih poti, dobavnih verig in kritičnih mineralov. O japonski, korejski in tajvanski varnosti ni govora; niti o abstraktnih zaveznikih v Aziji.

Nedvomno bo v Aziji velika panika. Japonsko širjenje orožja se zdi kot končana stvar. Toda bolj zanimiv odziv, ki ga je treba opazovati, bo v Koreji in na Tajvanu. ZDA praktično razglašajo konec ameriške zaščite,« ocenjuje eden od njih na X.

Ob tem strategija tudi jasno razkriva, da je Evropa kontinent v krizi, ki gre po poti navzdol.

K temu v veliki meri prispevajo migracije in upad rodnosti. Zato ji grozi civilizacijski izbris.

Evropa bo v 20 letih neprepoznavna, svari strategija.

Pri tem seveda nikjer ne prizna, da je to v veliki meri prav rezultat slepe pokornosti Evrope v razmerju do ZDA...

Njen svetovni delež BDP je od od leta 1990 pa do danes padel za 25 odstotkov, na 14 odstotkov, deloma zaradi regulacij transnacionalnih podjetij, trdi strategija.

Želi tudi, da na področju bioinžineringa, kvantnega računalništva in umetne inteligence ZDA ohranijo vodstvo v svetu.

Hkrati želijo preprečiti, da bi tekmeci prevzeli nadzor nad Bližnjim vzhodom in njegovimi naftnimi rezervami.

To je v resnici evfemizem za neomajno podporo Izraelu pri njegovem genocidu in širjenju.

Strategija hkrati poudarrja pomen boljših odnosov z Rusijo ter konec pogledov na NATO kot zavezništva, ki se neprestano širi.

Toda strategija je tudi kontradiktorna.

Čeprav se zdi, da si ZDA želijo na delitev interesnih sfer in mir s tekmeci, se pod površino skriva tudi navedba, da ZDA ne morejo dopustiti nobeni drugi sili, da ogrozi njene interese.

Popolnoma drugače je strategijo za Sputnik ocenil geopolitični analitik in nekdanji mainec Brian Brletic.

»Po branju celotne nacionalne varnostne strategije je jasno, da ni prišlo do nobenih temeljnih sprememb. Že prvi stavek uvodnega dela je izjava o nadaljnjem prizadevanju za globalno prevlado. Dokument navaja načrte za nadaljevanje vojne in priprave na vojno proti vsem 'nasprotnikom' Amerike, tako neposredno kot posredno prek 'delitve bremena'.

Čeprav na kratko omenja »preprečevanje realnosti NATA kot zavezništva ki se nenehno širi«, se isti dokument hkrati hvali z ogromnimi zneski, ki jih NATO porabi in v kar so ZDA prisilile evropske države članice, da so se tudi zavezale k takšni porabi.

Glede opisa Rusije v dokumentu je treba poudariti, da ZDA nujno želijo zamrzniti trenutni konflikt v Ukrajini, ne pa ga končati. Kot je navedeno v dokumentu in kot je februarja letos izrecno navedel ameriški minister za vojno Pete Hegesth, bo Evropa prevzela več stroškov in tveganj, povezanih z zamrznitvijo konflikta, medtem ko se bodo ZDA osredotočile na omejevanje Kitajske.

Z drugimi besedami – to je le pripoved za izvajanje „delitve bremena“ in „strateškega zaporedja“, ki se zdaj osredotoča na omejevanje Kitajske, kasneje pa se bo vrnila k omejevanju Rusije,« ocenjuje Brletic.

Na vprašanje, kako bi to, da je »rešitev ukrajinskega vprašanja navedena kot ključni interes ZDA« lahko vplivalo na tekoče mirovne pogovore« je Brletic ocenil:

To je v celoti ameriška proxy vojna proti Rusiji, ki jo lahko končajo samo ZDA. Preprosto ne želijo tega storiti. Namesto tega želijo zamrznitev „Minska 3.0“, da bi obnovili vojaško zmogljivost Ukrajine in Evrope

»ZDA so začele to posredno vojno z odstavitvijo ukrajinske vlade leta 2014 in vodile prizadevanja za usposabljanje in reorganizacijo ukrajinskih oboroženih sil v obdobju 2014–2022, medtem ko je CIA prevzela nadzor nad ukrajinskimi obveščevalnimi službami.

ZDA so začele Ukrajino oboroževati s smrtonosno pomočjo (pod prejšnjo Trumpovo administracijo) in zdaj priznavajo, da ukrajinske oborožene sile vodijo iz vojaške baze v Wiesbadnu v Nemčiji, vključno z nadzorom nad napadi na cilje globoko v ruskem ozemlju – vse to pa medtem, ko se predstavljajo kot nepristranski posrednik v vojni, ki so jo same začele in jo vodijo.

To je v celoti ameriška proxy vojna proti Rusiji, ki jo lahko končajo samo ZDA.

Preprosto ne želijo tega storiti. Namesto tega želijo zamrznitev „Minska 3.0“, da bi obnovili vojaško zmogljivost Ukrajine in Evrope, in sicer tako, da Rusiji ponudijo iste prazne obljube miru, stabilnosti in celo gospodarskega sodelovanja, ki so bile od konca hladne vojne večkrat izdane. Dodatna prednost bi bila, da bi med začasnim zamrznitvijo konflikta vtaknili klin med Rusijo in Kitajsko, da bi oslabili Kitajsko, tako da ko bi ZDA ponovno usmerile svojo pozornost na Rusijo, Kitajska ne bi bila več sposobna ponuditi pomembne podpore.«

In glede na to, da strategija kritizira širitev Nata, ki jo je Rusija označila za ključni razlog za konflikt v Ukrajini, kakšne so realne možnosti, da bo širitev zavezništva v prihodnosti omejena, zdaj ko so ZDA to vprašanje priznale?

»Čeprav so ZDA v dokumentu dvoumno priznale širitev Nata, so se hkrati pohvalile z ogromnimi vsotami denarja, ki so jih ZDA prisilile evropske države članice, da so jih porabile za Nato – porabo, ki je bila namenjena posebej Rusiji –, saj Nato in njegove različne države članice ne čutijo nobenih dejanskih groženj nacionalni varnosti, ki bi zahtevale tako ogromne vsote porabe.

Opisana strategija preprosto poskuša začasno ustaviti posredniško vojno z Rusijo – glede na to, kako slabo trenutno poteka za ZDA in njihove vazale – do časa, ko bodo ZDA ponovno imele prednost – tako kot je bilo v primeru proxy vojne v Siriji, v kateri so konec lanskega leta končno uspešno zmagali.

Z drugimi besedami, ZDA Rusiji govorijo tisto, kar želi slišati, v upanju, da bodo pritegnile tako Rusijo kot ostali svet, ki si obupno želijo mir in stabilnost, in Rusijo zvabile v premirje, ki ga bodo ZDA po lastnih besedah v dokumentu izkoristile za dosego svojega glavnega zunanjepolitičnega cilja, »zagotoviti, da Amerika ostane najmočnejša, najbogatejša, najvplivnejša in najuspešnejša država na svetu v prihodnjih desetletjih« ali preprosto 'prvenstvo'.«

Kakšen signal torej ta poteza pošilja vojnim hujskačem v ZDA in zlasti v Evropi?

»Glede na to, da se dokument začne s hvalisanjem ameriškega predsednika Donalda Trumpa o znatnem povečanju ameriških vojaških izdatkov (do 1 bilijona dolarjev), z neizzvano in neupravičeno agresivno vojno, ki jo je ZDA pod trenutno Trumpovo administracijo začela proti Iranu, in naraščajočo grožnjo vojaške agresije proti Venezueli, se zdi, da so dokument napisali vojni jastrebi.

Dokument opisuje vojaški nadzor in strategijo omejevanja, usmerjeno proti Kitajski, ki je na vrhu seznama ameriških in evropskih vojnih hujskačev. Opisana strategija preprosto poskuša začasno ustaviti posredniško vojno z Rusijo – glede na to, kako slabo trenutno poteka za ZDA in njihove vazale – do časa, ko bodo ZDA ponovno imele prednost – tako kot je bilo v primeru proxy vojne v Siriji, v kateri so konec lanskega leta končno uspešno zmagali.

Na žalost so to le želje Washingtona, ki so brez izjeme prekrvavljene z desetletji vojaške agresije, agresije, ki v bližnji prihodnosti ne kaže znakov upočasnitve,« ocenjuje Brian Brletic.

Kdo ima torej prav?

Arnaud Bertrand poudarja nekaj zanimivih, novih vidikov, toda če gre za vprašanje, kdo ima ima bolj prav glede pravih namenov in globjih trendov strategije - potem je bliže resnici Brian Brletic.

Predvsem pa je strategija polna kontradiktornosti in zmedenih zahtev. Točno takšna, kot je tudi Trumpova zunanja politika.

In jasno je, da ni pomembna samo strategija - pač pa poteze ameriške vlade.

In te nič ne kažejo, da jih je minila želja po svetovni prevladi.

Strategija je lahko tudi koristno orodje javne diplomacije, ki bi lahko nasprotnike prepričala, da so se ZDA bistveno spremenile.

A ne dovolj, da bi bile stare želje, ki jih je vzpostavila Wolfowitzeva doktrina, v celoti odpravljene.

V Evropi bo zasejala paniko in dodatno oslabila Ukrajino, vendar ne bo prevarala ne Kitajske in ne Rusije.

Podobno ocenjuje tudi Will Schryver: »Po mojem mnenju je to klovnovski svet, zbirka notranjih protislovij in nemogočih sanj«.

 

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke