Igor Omerza: vzporedno branje nekoč tajnih arhivov in starih časopisov razkrilo udbovske špiclje tudi na Delu

Publicist Igor Omerza je v počastitev šestdesetletnice Dela sinoči v prostorih v muzeju VSO-ja na Cankarjevi ulici 11 v Ljubljani predstavil prvi del trilogije »Temna stran dela« s podnaslovom »Osupljiva anatomija režimsko – udbovskih labirintov.«

Trilogija - zadnjo knjigo od treh naj bi predstavil prihodnje leto - ima skupno rdečo nit in sicer, kdo so bili med uredniki in novinarji Dela sodelavci Udbe, tajne službe, znane po številnih kršitvah človekovih pravic.

Omerza je ob predstavitvi dejal, da je enostavno sledil dokumentaciji, manj pričevanjem, »in zagotavljam vam, da življenje piše bolj napete in presenetljive zgodbe, kot si jih lahko izmisli najbolj bujna literarna domišljija.«

Prvi del Omerzove trilogije je posvečen predvsem medijskemu pogromu nad Edvardom Kocbekom, pesnikom, pisateljem in politikom krščanske provenience.

Tu je umazano vlogo odigralo Delo, pred njim pa njegova predhodnika. Delo je namreč nastalo leta 1959 z združitvijo časnika Slovenski poročevalec in tednika Ljudska pravica, igralo pa je osrednjo vlogo.

Prvi medijski linč si je Kocbek prislužil z izdajo svoje knjige partizanskih novel Strah in pogum leta 1951. Kolovodja je bil takratni direktor Slovenskega poročevalca, nato prvi glavni urednik Dela Rudi Janhuba, poroča Top News.

V drugem in tretjem delu bo Omerza analiziral odnos Dela do Cirila Žebota, Staneta Kavčiča, Spomenke Hribar in Borisa Pahorja, razkritje udbovskih konfidentov oziroma zaupnikov, ki so bili zaposleni v Delu ali pa bili njegovi stalni sodelavci, osvetlil pa bo tudi tiste novinarje, ki jih je Udba nadzorovala, ter novinarsko alternativo režimu, med katerimi so bili tudi Delovi novinarji.

Za pokojnega Danila Slivnika pa je Omerza potrdil, da je res to, kar je Slivnik sam zapisal v svoji knjigi Potnikovo poročilo –, da je bil dopisnik v Moskvi in da je v okviru akcije Potnik proti sovjetski obveščevalni službi bil poklican na informativne pogovore in se je na njih odzval.

Ni pa bil sodelavec SDV, kot so ga nekateri obtoževali.

Ugotovil je tudi, da je od desetih »Junakov svinčenih časov«, ki jih je Vlado Šlamberger opisoval v svoji knjigi, bilo kar osem sodelavcev SDV in da je to pri novinarjih mogoče lažje odkriti.

Čeprav je SDV konec osemdesetih let namreč uničila okoli 90 odstotkov arhivov, jih je ohranila v zunanjem fondu, tu pa je na podlagi vzporednega branja časopisov mogoče ugotoviti, kdo je bil udbovski špicelj.

»Je pa lahko pri novinarjih ugotavljat, kdo je bil sodelavec. Zakaj? Ker se vedno pojavi nekaj zapisov o tem in tem in tega in tega dne. In potem greš gledat samo v časopisno dokumentacijo in najdeš, da je to tisti, ki je to napisal. Recimo, zdaj za enega, ki ne bom zdaj povedal še pravega imena, ampak kodno ime Gad, je tega in tega leta prosil za akreditiv, da je šel spremljat kongres nemške socialdemokratske partije in potem samo pogledaš v Delu, kdo je poročal s tega kongresa, in dobiš pravo ime,« je pojasnil Igor Omerza.