Ekskluzivno: prvi vojni zločin v SFRJ je bil storjen zoper vojake JLA v Sloveniji, razkrivamo, kako so prikrivali »primer Holmec«

Slovenska policija prav danes praznuje svoj praznik zaradi spopadov za Holmec pred tridesetimi leti.

Slavnostni govornik je Borut Pahor, udeležence pa bosta nagovorila tudi generalni direktor policije Anton Olaj in minister za notranje zadeve Aleš Hojs.

Ob tem pa javnost v Sloveniji še vedno ne ve, da praznujejo na dan pred dnevom, ko so pred 30. leti slovenske oborožene sile izvršile prvi vojni zločin na ozemlju SFRJ.

To dejstvo so skoraj vsi mediji v Sloveniji in politiki krčevito prikrivali 30 let.

Tudi danes se, na primer, v agencijski vesti odlikovane STA znova citira publikacija Boj na Holmcu Vladimirja Prebiliča in Damijana Guština.

Zapisala sta, da čeprav je spopad zahteval pet smrtnih žrtev, devet težko ranjenih in pet lažje ranjenih vojakov, so analize spopada pokazale na dosledno spoštovanje določil mednarodnega vojnega in humanitarnega prava.

Vsem ranjenim je bila nameč nudena zdravniška pomoč ne glede na to, na kateri strani se je posameznik boril.

»Iz razgovorov in dostopnih dokumentov je razvidno spoštovanje nasprotnika in izogibanje nepotrebnim žrtvam,« stazapisala avtorja.

Te zgodbe so morda veljale za resnico - do danes.

Objavljamo namreč, kaj se je na Holmcu zares zgodilo.

Prava zgodba in resnična pa se v veliki meri razlikujeta.

Letos smo si, na primer, lahko ogledali celo serijo pogovorov z »osamosvojitelji«.

Slišali smo običajne hvalospeve. O temnih plateh precej nasilnega procesa »osamosvojitve« nismo slišali niti besede.

Danes je na Holmcu znova slavnostno. In tudi danes bomo slišali samo hvalospeve, ne pa vse resnice.

In to 30 let po dogodkih!

Za Slovenijo, v kateri je pri teh temah uradno ali poluradno zapovedana stroga samocenzura, je značilno tudi to, da za razliko od »zahodnih« medijev ob prispevkih o nedavni zgodovini in pojasnjevanju političnih in vojnih spopadov k mikrofonom praviloma nikoli ne pripustijo obeh strani, pač pa zmeraj samo eno, »domačo, zmagovito« stran.

To je seveda neobičajno in skregano z vsemi novinarskimi standardi, vendar tudi po treh desetletjih ostaja del slovenske medijske folklore.

Resnico si zaslužimo vsi, predvsem pa tisti, ki so v tem dogodku utrpeli neposredno in hudo škodo - nekdanji vojaki JLA in njihove družine.

Kar je pomembno, so dejstva.

Dejstva o tem, kako je bil storjen – in z medijsko hajko, pritiski in mednarodnim sodelovanjem – prikrit prvi vojni zločin na ozemlju SFRJ, ki se je, neizpodbitno, zgodil 28. junija leta 1991.

Kaj se je torej zgodilo?

Če dolgo zgodbo skrajšamo, je na prehodu Holmec že po predaji vojakov JLA 28. junija 1991 prišlo do nezakonitega napada slovenskih pripadnikov oboroženih sil na vojake JLA, ki so se predajali z dvignjenimi rokami in belo rjuho.

Z rafali so pokosili šest pripadnikov JLA. Dogodek je posnela avstrijska ORF.

Dva vojaka sta bila težje ranjena, štirje lažje. Ko je posnetek prišel v javnost, so se ob obtožbah zaradi zločina pojavila imena treh vojakov JLA, ki naj bi padli na tem prehodu.

Izkazalo se je, da so padli v boju in drugje. To je bila osnova za to, da so različni državni organi v celoti izpodbili trditev o zločinu.

Toda ta se je v resnici zgodil.

Zaradi tega zločina res nihče ni umrl, vendar je bilo ranjenih šest vojakov.

Z zanikanjem navedb o »uboju treh vojakov« pa se je v javnosti ustvaril vtis, da nikakršnega zločina – sploh ni bilo.

Opisana dejstva, ki smo jih preverili z vpogledom v izjave prič in s pogovori z viri so tokrat in na tem mestu prvič predstavljena javnosti.

  

Povsem drugačno, uradno verzijo dogodkov, o lažnih obtožbah o zločinih, pa so nato »branili« tako državni organi kot mediji v Sloveniji, čeprav je v resnici – neresnična.

Za omenjeni zločin nad pripadniki JLA so po naših podatkih zato neizpodbitno odgovorne slovenske oborožene sile, torej pripadniki Teritorialne obrambe in predvsem policije, ki so po enostranski razglasitvi neodvisnosti Slovenije oblegali mejni prehod Holmec.

Uradno zgodovinopisje se teh dogodkov seveda spominja drugače.

»Po razglasitvi temeljne ustavne listine o neodvisnosti Republike Slovenije 25. junija in slovesni razglasitvi odločitve za lastno državo dan pozneje se je v noči na 27. junij z napadom jugoslovanske vojske začela vojna za Slovenijo.

Že na njen prvi dan so se policisti na prehodu Holmec spopadli z armado, zaradi česar so ta dan izbrali za svoj praznik.

Kot je v izjavi pred kamero za TV Slovenija tedaj povedal predstavnik policistov na Holmcu Zlatko Halilovič, so preko noči skupaj s pripadniki Slovenske teritorialne obrambe zasedli posebna mesta za blokado prehoda, v tem času pa so na njih ogenj sprostili pripadniki JLA, zaradi česar so morali na ta ogenj odgovoriti, kljub temu, da to ni bil njihov namen.

„Na obeh straneh je zaradi tega padlo nekaj žrtev“ - po besedah Haliloviča „žal zaradi neumnosti“ nekaterih, ki so odločali o tem, da so se morali spopasti. Vojaki, ki so jih slovenski policisti in vojaki po predaji prijeli, so bili mladi in „precej zbegani“, je še dejal,« so se teh dogodkov, na primer, spomnili 27.06.2012.

V spopadih na Holmcu je sicer padlo šest policistov, in sicer Marijan Dobelšek, Željko Ernoić, Robert Hvalc, Stanislav Strašek, Franc Šoster in Bojan Štumberger.

Pri varovanju in obrambi barikad, mejnih prehodov oziroma v spopadih z zvezno armado pa jih je bilo hudo ranjenih še štirinajst.

Drago Kos, nekdanji kriminalist, ki je o tem napisal poročilo, piše nekoliko drugače. »Ob pol treh so Slovenci vstopili v obmejno stražarnico, na strani Slovenije sta padla dva policista, trije pa so bili hudo ranjeni. JLA je imela tri mrtve in šest ranjenih. Na koncu so se vsi vojaki vdali.«

Po poročilih MNZ so se vojaki na posnetkih z rjuho vrgli po tleh, ker so z druge strani s protiletalskim topom streljali v streho karavle in sploh niso vedeli, da se vojaki na drugi strani predajajo.

To pa je le ena stran zgodbe.

Druga, do tedaj prikrita, je v začetku leta 1999 zagledala luč sveta na straneh Slovenskih novic. Zgodba je razkrivala vojni zločin na Holmcu, ko je med predajo vojakov JLA prišlo do rafalnega streljanja po vojakih JLA, ki so se predajali z belo rjuho nad glavami.

Zaradi članka je izbruhnila afera, oditi je moral generalni direktor policije Borut Likar, v parlamentu pa so poslanci izglasovali interpelacijo zoper takratnega notranjega ministra Mirka Bandlja.

Na zaslišanju pred Jerovškovo parlamentarno preiskovalno komisijo je kasneje odgovorni urednik Slovenskih novic Marjan Bauer povedal, da se je po objavi članka, da naj bi policisti oropali brezcarinsko prodajalno na mejnem prehodu Vič, v uredništvu pojavil Marko Pogorevc, ki je vse skupaj zanikal, potem pa vprašal, če nameravajo objaviti tudi 'Holmec'.

Na podlagi tega je novinar Slovenskih novic Bojan Budja začel raziskovati zadevo Holmec in kasneje objavil članek, po katerem naj bi slovenski policisti streljali na tri vojake JLA, ki so se predajali z dvignjenimi rokami in belo rjuho.

Članke je napisal na podlagi dokumentov, ki naj bi jih dobil (Budja vira nikoli ni razkril) iz kabineta nekdanjega notranjega ministra Bandlja in po pogovoru s takratnim generalnim direktorjem policije Borutom Likarjem.

O tem je v svojem poročilu pisal tudi arhivar MNZ Anton Bukovnik, ki je v Gotenici našel posnetek avstrijske televizije ORF, na katerem je viden omenjeni dogodek.

Zadevo sta preiskovala tako komisija MNZ kot tožilstvo, vendar suma, da naj bi se na Holmcu zgodilo vojno hudodelstvo, niso potrdili.

Vmešal se je tudi Helsinški monitor Slovenije (HMS), ki je zahteval preiskavo, vendar je njegova predsednica Neva Miklavčić Predan namesto tega dobila le – tožbe.

Marjan Bauer, ki je v Slovenskih novicah nasledil Bojana Budjo, pa je po pogovoru s takratnim predsednikom vlade dr. Janezom Drnovškom iz vladnega urada za komuniciranje (Ukom) dobil celo disketo s tekstom, kako je po ugotovitvah Sove neresnične informacije v aferi Vič-Holmec, ki jih je pred tem objavil današnji urednik Slovenskih novic in Dela Bojan Budja, razširila srbska obveščevalna služba in njihovi agenti v državi.

A teksta iz Ukoma, da so v ozadju Srbi, Marjan Bauer v Slovenskih novicah nikoli ni objavil.

»Bil je slabo napisan, takšnemu manipuliranju pa je nasprotoval tudi takratni šef Sove Drago Ferš. Disketo je Bauer skril kot argument za lastno zaščito, da je bil Janez Drnovšek seznanjen z ozadjem afere, ki se je začela z objavo člankov v Slovenskih novicah o domnevnih zločinih teritorialcev v času osamosvojitvene vojne v spopadih za mejni prehod Vič in mejni prehod Holmec,« je poročal Siol.

Namesto, da bi se raziskalo, kaj se je res zgodilo, odgovorni za zločin pa bi bili postavljeni pred sodišče, se je v Sloveniji zgodba spremenila v politično spletko, za pričami dogodka in novinarji pa se je pričel pravi lov na čarovnice.

V vseh medijih je nenadoma pričelo prevladovati vprašanje, kako so zaupni podatki policije sploh prišli do medijev in ali ne gre za nekakšne politične igrice znotraj policije, usmerjene proti Marku Pogorevcu.

Zločin je zdrsnil iz fokusa medijev.

Na Ministrstvu za notranje zadeve so ustanovili celo posebno »Gričarjevo komisijo«, ki je na koncu ugotovila, da se opisani zločin – ni zgodil.

To poročilo se je sedaj nenadoma celo - kot je poročal Peter Jančič - izgubilo.

Res neverjetno naključje!

Akterjem Gričarjevega poročila so celo sodili.

Zgodba z disketo pa kaže, da je bil v manipulacije o ozadju afere vključen celo tedanji predsednik vlade.

Drago Kos celo še danes vztraja, da se na Holmcu ni zgodil noben zločin.

Izpodbijajo pa ga navedbe prič - ranjenih vojakov JLA.

Težava prvotne zgodbe je bila le v tem, da je bil napačen in pomanjkljiv samo prvi opis zločina, ki pa se je, nekoliko drugače, vendarle zgodil.

Toda to še danes ni uradna resnica.

Uradna resnica je še vedno – laž, da zločina ni bilo.

Kot nam še danes sporoča celo Wikipedija je »afera Vič-Holmec« nekaj povsem izmišljenega.

»Afera Vič-Holmec je bila politična afera v Sloveniji, ki je izbruhnila leta 1999. Sama afera je temeljila na poskusu kriminalizacije dogodkov slovenske osamosvojitvene vojne leta 1991. Povod za afero sta bila spopad za mejni prehod Vič in spopad za mejni prehod Holmec, med katerima naj bi se zgodila vojna zločina. Afera se je začela, ko je novinar Bojan Budja objavil članek v Slovenskih novicah o vojnih zločinih med tema dvema spopadoma. Vlada Republike Slovenije je takoj zanikala te obtožbe in ustanovila neodvisno komisijo. V sklopu afere je bila vložena interpelacija proti takratnemu notranjemu ministru Mirku Bandlju zaradi raznih očitkov in kritiziranja slovenske osamosvojitvene vojne, ki so v času afere prišle s strani notranjega ministrstva; interpelacije je bila uspešno izglasovana 16. februarja 1999. 22. aprila 1999 je komisija notranjega ministrstva izdala t. i. Gričarjevo poročilo, v katerem je ovrgla obtožbe o vojnih zločinih. Hkrati je ugotovila, da namen afere ni bila diskvalifikacija policistov, temveč državnega podsekretarja Marka Pogorevca, ki je med osamosvojitveno vojno na Holmcu poveljeval policistom,« je nekakšna (v resnici lažniva)»uradna resnica« celotne zadeve.

Res pa je le, da je Mirko Bandelj zaradi afere plačal visoko politično ceno, Marko Pogorevec pa je kmalu postal šef varnosti v državnem Telekomu, kjer od tedaj vleče udobno plačo.

Toda na koncu je – ob pomoči Srbije oziroma tedanje srbske oblasti (v času vladavine predsednika Borisa Tadića), kot razkrivamo v tem članku – Slovenija ta problem »dokončno rešila« na mednarodni ravni leta 2006, saj je tudi na podlagi izjave tedanjega srbskega ministra za obrambo Zorana Stankovića, češ da na Holmcu niso bili ubiti trije pripadniki JLA, katerih imena je sporočil HMS, pač pa so ti trije padli »nedaleč od Holmca« (in torej v boju), obveljalo, da sploh ni bilo nikakršnega zločina.

Kar je neresnica!

Neva Miklavčič Predan je namreč trdila, da so bili na Holmcu ubiti naslednji pripadniki JLA: Antonio Šimunović iz bosanske Jablanice, Goran Maletić iz Novega Sada in 18-letni Zoran Ješić iz okolice Pančeva.

Zaradi njene trditve, da je avstrijska televizija razkrila zločin slovenskih oboroženih sil nad pripadniki JLA, je Predanova postala tarča mazaške medijske kampanje številnih slovenskih medijev.

Da gre za nekakšno teorijo zarote proti Sloveniji, so trdili –, da bi bila sramota še večja – celo najbolj liberalni slovenski mediji in »perjanice« slovenskega novinarstva.

V javnosti je tako obveljalo, da je bil slovenski boj »čist« in brez napak, ne samo pravičen, pač pa tudi brez kršitev mednarodnega prava.

V resnici pa je prava spletka z namenom prikrivanja zločina potekala na drugi strani, na državni ravni, med državnim vrhom Slovenije in Srbije.

To sta nam potrdila dva dobro obveščena vira. Tudi srbsko obrambno ministrstvo naj bi Sloveniji po navodilu z vrha - namerno pomagalo ugasniti afero.

In zakaj bi imel državni vrh Srbije interes, da prikriva te zločine?

Preprosto, Srbija je Slovenijo seveda potrebovala na svoji poti v EU.

Deloma je to sicer že lani potrdil tudi srbski Ekspres, ki piše, da so leta 2006 namesto razkrivanja in obsodbe vojnega zločina tedanje srbske oblasti na čelu s srbskim predsednikom Borisom Tadićem imele pred očmi »popolnoma drugačno verzijo dogodkov.«

Vendar pa ta časnik ni prišel do imen dveh največjih žrtev in podatkov o pravem številu ranjencev.

Res pa je, da je verzija dogodkov, ki so jo zastopali tudi v vrhu srbske politike leta 2006 temeljila na odgovoru Zorana Stankovića, tedanjega ministra za obrambo Srbije, ki je na tiskovni konferenci 29. aprila leta 2006 sporočil, da so trije vojaki, na katere naj bi na Holmcu streljali slovenski policisti in teritorialci »živi« in ob tem dodal, da so vojaki Goran Miletić, Zoran Ješić in Antonio Šimunović pravzaprav bili ubiti v oboroženem spopadu »nedaleč od Holmca.«

»Rešili smo se pasti, v katero nas je nekdo poskusil zvleči,« je tedaj dejal Stanković.

Nenadoma vojnega zločina – ni bilo. Vojaki, ki naj bi padli pred kamerami so »izginili« in so nenadoma postali »živi«, mrtvi pa naj bi bili ubiti popolnoma drugje.

Stanković je celo trdil, da se dva od vojakov, na katere so streljali na Holmcu nahajata v Srbiji in da je bilo o tem narejeno poročilo, ki je bilo predano srbski vojaški tajni službi VBA, to poročilo pa je bilo dostavljeno tudi sodišču za vojne zločine.

Nato je iz preiskovalnega tima tožilstva za vojne zločine Srbije prišla neformalna informacija, da naj bi na Holmcu padli trije pripadniki JLA, od tega pa naj bi bil »eden častnik, Bošnjak iz BiH ter dva vojaka – Hrvat in Slovenec.«

Ampak imena tudi tokrat niso bila sporočena javnosti.

In ker nihče med njimi naj ne bi bil državljan Srbije, ta država ni imela ne interesa in ne pristojnosti za pregon vojnega zločina.

Vladimir Vukčević, nekdanji tožilec za vojne zločine v Srbiji je ob tem ocenil, da so bili pravi razlogi za Stankovićevo tiskovno konferenco, s katero je bil »primer Holmec« (skupaj s sklepi Gričarjeve komisije pred tem v Sloveniji) izpostavljen kot primer »lažnih novic« najverjetneje politični.

Nalog za to bi lahko dal le tedanji predsednik Srbije Boris Tadić, ki pa novinarjem na vprašanja o tem primeru ni želel odgovoriti.

»Glede na to, da poznam njegov značaj sem prepričan, da je tiskovno konferenco organiziral po nalogu nekoga. Ni logike v tem, da se je oglasil prav tedaj, ko je Holmec v Sloveniji razburkal celotno tamkajšnjo javnost. In drugo, to, kaj je to on sporočil, kar bi bilo tako pomembno, da bi si zaslužilo tiskovno konferenco: da ti vojaki niso umrli tam. Kje vidite v tem interese Srbije in ZRJ?« se je vprašal Vukčević.

»Po treh scenarijih lahko z gotovostjo sklepamo samo eno – otroci nekoga so bili ubiti. In nihče ni odgovarjal,« so zapisali v Expresu.

To ni daleč od resnice, čeprav nihče ni bil ubit. Toda res je, da je šlo za zločin. In da nihče ni odgovarjal.

Tokrat prvič objavljamo, kaj se je po navedbah dobro obveščenih virov res zgodilo. Gre za vojaka, ki sta bila težje ranjena.

Na Holmcu je namreč po jasni napovedi predaje, polaganju orožja in dvigu bele zastave prišlo do streljanja in to na šest vojakov, pri čemer sta bila S.K. in M.V. (identiteta obeh je znana uredništvu) težko, ostali pa lažje ranjeni.

Eden od vojakov, ki so se predajali in so na njih streljali pripadniki slovenskih oboroženih sil je bil po navedbi naših dobro obveščenih virov tudi Slovenec - kuhar!

Usode vseh teh vojakov bi morale biti zabeležene tudi v dokumentih slovenskih organov, ki pa so še vedno označeni s stopnjami tajnosti in prikriti z medijskimi spini!

Srbsko tožilstvo za vojne zločine ima o vsem tem izjave prič, ki jih je preko mednarodne pravne pomoči pridobilo leta 2006. Gre za izjave o prav tem vojnem zločinu v Sloveniji.

Naši viri tudi potrjujejo, da je bil odgovor Srbije, s katerim je bil zločin na Holmcu zanikan, dejansko dogovorjen z državnim vrhom Slovenije.

Iz Slovenije je bilo namreč »naročeno in dogovorjeno« posebno »poročilo Ministrstva za obrambo Srbije iz leta 2006«, ki se glasi, da na posnetku, ki ga je javnosti predstavila Neva Miklavčič Predan pod belo zastavo niso vojak Antonije Šimunović, Goran Maletić in Zoran Ješić, kot je ona sporočila.

Toda pri tem je isto sporočilo namerno zamolčalo drugo pomembno dejstvo –, da so slovenski policisti in vojaki že po predaji z rafalom pokosili ne tri, pač pa šest neoboroženih vojakov JLA in da so pri tem dva vojaka težko ranili, štiri pa lažje.

In tako je sicer res, da se zločin, o katerem so Slovenske novice pisale leta 1998 in zaradi katerega je celoten slovenski novinarski ceh v svojo veliko sramoto izvedel tudi pravi pogrom nad tedanjim urednikom in novinarjem Bojanom Budjo ni zgodil, da pa je kljub temu res, da se je vojni zločin - vendarle ZGODIL. 

Po vojnem mednarodnem pravu in tudi običajih vojne je namreč prepovedano ne samo ubijanje, pač pa tudi ranitev, poškodovanje in vsakršno nehumano postopanje z nasprotnikom, ki je položil orožje!

Na Holmcu pa so bili po navedbi naših virov težko ranjeni S.K., M. V. in še štirje drugi pripadniki JLA. O tem so bile izjave podane tudi v postopkih pred srbskimi pravosodnimi organi.

Pri tem je zelo zavržno tudi 30 let trajajoče ne-postopanje institucij slovenske »pravne države.«

Slovensko tožilstvo  nikoli ni (kot tudi v primeru drugih zločinov nad pripadniki JLA v Sloveniji) obtožilo nobenega storilca tega zločina, namesto tega pa je sprožilo kar tri postopke proti predsednici Helsinškega monitorja Slovenije (HMS) Nevi Miklavčič Predan, ker je izjavila, da gre za »prvi dokumentirani vojni zločin na območju nekdanje SFRJ.«

Toda očitno je, da Neva Miklavčič Predan ni lagala.

Nasprotno, resnico sta prikrila nekdanji državni vrh Slovenije in Srbije.

Ne glede na to pa je srbsko tožilstvo za vojne zločine dejansko začelo predkazenski postopek za primer Holmec.

Takratni tiskovni predstavnik tožilstva Bruno Vekarić je ob začetku postopka dejal, da je sam posnetek avstrijske javne televizije ORF »dramatičen« prikaz »verjetno prvega vojnega zločina v vojnah na območju nekdanje Jugoslavije.«

Sedanji slovenski premier Janez Janša je izjave Predanove že junija leta 2003 zavračal kot »ponovne poskuse diskreditacije vojne za Slovenijo«, vztrajal pri obrambi laži in pozval uradne institucije, naj »odgovarjajo na tovrstne hude obtožbe.«

Janša je takrat izrazil prepričanje, da so bile vse morebitne nejasnosti že zdavnaj preiskane, očitki pa uradno in verodostojno zavrnjeni.

»Zaradi tega je ponavljanje laži o bojih za mejni prehod Vič - Holmec še toliko bolj zavržno dejanje, molk uradnih organov ob takšnem ravnanju pa je nesprejemljiv,« je tedaj še poudaril Janša.

Zanimivo je tudi, da se je pokojni jugoslovanski predsednik Slobodan Milošević v sodnem postopku pred haaškim Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije skliceval na omenjeni posnetek avstrijske ORF, ko je kot priča nastopil nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan.

Kučan je sprva zanikal, da bi na trojico vojakov JLA streljali.

Ko pa je sodnik Richard May zahteval, naj mu predvajajo posnetek, je povedal, da »zdaj vidi, da so na vojake streljali.«

In že to samo je seveda dokaz - zločina. Le da je bil za ICTY ta "premajhen", da bi se z njim ukvarjali.

O tem primeru so seveda na veliko poročali tudi ugledni tuji mediji, na primer tukaj.

V Sloveniji je bitka za Holmec obdržala svoj poseben pomen.

In ker je Holmec povod za proslavo dneva slovenske policije, se je država zelo trudila, da bi prikrila resnico, v to prikrivanje pa so bili vključeni vsi – politiki, poslanci in novinarji.

Holmec je bil za Slovenijo pomemben tudi zato, ker so koroški miličniki in teritorialci v vojni za Slovenijo v noči s 27. na 28. junij 1991 zagotovili, da je mejni prehod Holmec pod nadzorom slovenskih oblasti in ni ostal v rokah JLA.

Predsednik parlamenta France Bučar se je tiste dni prav preko osvojenega Holmca lahko odpeljal lobirat v Beljak, kjer se je srečal z nemškim zunanjim ministrom Hansom-Dietrichom Genscherjem, pri čemer ga je na Holmcu pričakal avstrijski zunanji minister Alois Mock.

Oba je Slovenija kasneje odlikovala.

V uradnem slovenskem zgodovinopisju in celo »obramboslovni stroki« zato ni ničesar, kar bi lahko vrglo senco na dogodke iz časov »osamosvojitve.«

»Zgodovinska in obramboslovna stroka je obmejni Koroški iz časa osamosvojitve s študijo končno pripisala posebno mesto, skupno obrambo osamosvojitvene ideje s strani milice, teritorialne obrambe, civilnega prebivalstva v Dravski, Mislinjski in Mežiški dolini, pri čemer je poudarila, da je bila naša vojna dobra, pravična in poštena, kar se je odrazilo tudi v ravnanju z ranjenci in vojnimi ujetniki. Še vedno pa je boleč spomin, kako so začetniki fake newsa v Sloveniji skupaj z njihovimi prišepetovalci časten boj skušali omadeževati, češ da so Slovenci v tem boju celo pobijali vojne ujetnike in podobno.

Celo sami sebe smo pričeli pošiljati v Haag, kar je brezumje brez primere. Žal je bilo treba resnico dokazovati tudi v medijih, z izjavami prič, raznimi komisijami in ne nazadnje tudi na sodišču. Da, fake news je bil v Sloveniji rojen že v času afere Vič-Holmec, na prelomu tisočletij,« je o »primeru Holmec« pisal Tomaž Ranc in nas podučil, da »narod, ki ne spoštuje lastne zgodovine, ne spoštuje samega sebe« ter da je bila »Slovenija v zgodovini doslej vedno na pravi strani, kar pomeni, da tukaj živijo ljudje, ki so znali pravilno odločati in se tudi razumno aktivirati.«

Toda to, ali si zgodovinsko na pravi ali napačni strani nima prav nobene zveze s spoštovanjem vojnega prava.

Tudi v pravičnih vojnah tisti, ki so »na pravi strani« lahko naredijo napake in celo zločine. Tudi »na pravi strani« se najdejo ljudje, ki se ne znajo »pravilno odločati in razumno aktivirati.«

Da policisti in teritorialci pritisnejo na peteline in streljajo na neoborožene pripadnike JLA je bila ena takšna, nerazumna odločitev. Bila je, brez dvoma, tudi zločinska.

To, da so fantje na drugi strani puškinih cevi na koncu in na srečo preživeli, je lahko ob sojenju zgolj olajševalna okoliščina, ni pa dokaz, da se vojni zločin ni zgodil.

Več kot zavržno je, da se v Sloveniji, ki želi drugim narodom na Balkanu pokazati pot naprej, dejstva o zločinih iz leta 1991prikrivajo, da državni organi vodijo nacionalistično politiko varovanja državnih interesov na račun spoštovanja prava ter da so v tej državi strahovit pogrom doživeli tisti, ki so na ta zločin prvi opozorili.

Opravičilo si zaslužita predvsem Bojan Budja in Neva Miklavčić Predan.

Povsem nasprotno pa si obtožnice in postopek pred sodiščem zaslužijo tisti, ki so izdali ukaz za zločin in tisti, ki so postopali po zločinskem povelju.

Vojna v Sloveniji je bila za JLA seveda že od začetka izgubljena - zaradi političnega dogovora in pristanka Miloševića, da Slovenija lahko odide iz SFRJ, če enako pravico prizna tudi Srbiji.

Razkrivanje vojnega zločina tudi ni in ne more biti »napad« na kogarkoli, še najmanj na slovensko »osamosvojitev« in podobno.

Takšni odzivi na pričujoč članek so vnaprej pričakovani, hkrati pa deplasirani in nevredni resnega odgovora.

Jasno je tudi, zakaj se v Sloveniji ta zgodba prikriva s tako obsežnimi operacijami, ki vljučujejo vse, od tajnih služb do medijev.

Državni organi Slovenije so namreč imeli ob tem za prikrivanje v času delovanja mednarodnega sodišča za nekdanjo jugoslavijo (ICTY) še poseben interes, čeprav se na koncu sodišče sploh ni ukvarjalo z »manjšimi« zločini.

Milan Kučan in še nekateri iz Slovenije pred ICTY so nastopili kot priče in takratni vodilni politiki niso želela tvegati, da bi se Slovenija ali oni sami znašli še v vlogi obtožencev.  

Ko ti veterani vojne povedo, da si prestopil vse meje in da bodo zaščitili deželo, takrat je skrajni čas, da odstopiš Ivan Blazni.
Lahko pa vztrajaš, pa te bodo odnesli direktno na Dob. Tokrat v samico.

Bong https://t.co/AyHSFXuJXY

— Čezvesoljska Zombi cerkev blaženega zvonjenja (@CZCBZ) October 24, 2020

Čas je za sodno preiskavo, za razkrivanje vseh dokumentov v zvezi z desetdnevno vojno, za obtožnice, za odškodnine prizadetim in za to, da se tudi o »desetdnevni vojni« razkrijejo vsa zgodovinsko pomembna dejstva.

In enkrat bo do tega zagotovo prišlo.

Vojni zločini namreč nikoli ne zastarajo.

Vsi, ki bodo trdili, da zapisano ni res, pa lahko to zelo enostavno dokažejo - tako, da objavijo imena vseh vojakov, ki so bili pod belo rjuho in jih je posnela ORF!

Tega namreč ob vseh poročilih, govorih, kazenskih ovadbah in demantijih doslej namreč niso naredili - še nikoli!

Tako bomo enkrat za vselej res izvedeli vso resnico.

Morda bo zbral pogum tudi slovenski kuhar, na katerega so ob predaji streljali slovenski policisti in teritorialci in se nam po tem zapisu oglasil.

Z veseljem bomo objavili njegovo zgodbo, tudi z zaščito vira in brez navedbe pravega imena.

Ranjeni vojaki pa bodo, upajmo, končno upravičeni do odškodnin za ta prvi vojni zločin v spopadih v Sloveniji.