Dva referenduma, dve zlorabi: zakaj je bil referendum o vstopu Slovenije v Nato neustaven in bi ga morali ponoviti

Nedavna pobuda stranke SDS za ponovno uvedbo obveznega, 6-mesečnega služenja vojaškega roka v Sloveniji je z oblikovanjem nove desnosredinske koalicije postala nekaj več kot zgolj pusta želja.

SDS si je želela novega služenja že s 1. septembrom letošnjega leta.

Ali se bo to res zgodilo, je seveda stvar koalicijskega dogovarjanja novih partnerjev, toda SDS ni edina stranka, ki se zavzema za omenjeno možnost.

Ta zadnja stranka, ki lahko govori, predlaga in zahteva uvedbo naborništva je prav SDSS, ki je leta 2002 zahtevalo in predlagalo, da se s spremembo vojne zakonodaje čez noč v roku 6 mesecev, ukine naborništvo in ukine celo rezervna sestava vojske, kar je bil največji zločin v SV.

— Anton Peinkiher (@AntonPeinkiher) February 8, 2020

To pa odpira novo dilemo – zakaj bi Slovenija, ki je že v zvezi Nato, morala uvajati tudi obvezno služenje vojaškega roka, ki je značilno za nevtralne in »neuvrščene« države v Evropi?

Če se je večina javnosti odločila za vstop v Nato potem, ko je tedanja vlada obljubljala konec služenja vojaškega roka, potem bi bilo pošteno, če bi se volivci lahko znova odločili, ali si ob ponovni uvedbi vojaščine morda želijo tudi – izstopa iz zveze Nato.

Za to pa obstaja še en argument, namreč dejstvo, da je bil že prvi referendum o vstopu v zvezo Nato – skrajno nepošten.

Nekateri smo na to opozarjali že tedaj, ko je bil izveden. Toda šele petnajst let zatem se je Ustavno sodišče lotilo iste problematike, ob sicer drugačnem povodu, in ugotovilo, da je to res.

In da vlada ne sme enostransko zlorabljati davkoplačevalskega denarja zgolj za to, da propagira svoje ideje in cilje.

Vrhovno sodišče je namreč marca leta 2018 razveljavilo rezultate referenduma iz septembra leta 2017 in to zaradi »enostranske kampanje«. Ta odločitev je nato povzročila celo padec tedanje Cerarjeve vlade. Postopek so morali ponoviti.

Ustavno sodišče je namreč odločilo, da je protiustavno, če vlada Republike Slovenije vodi enostransko referendumsko kampanjo za drugi tir, za kar ne bi smela porabiti proračunskih sredstev, saj volivcev ni obveščala in izpostavila negativnih posledic, ki bi jih lahko zakon prinesel.

Vrhovni sodnik Erik Kerševan je v obrazložitvi odločitve o razveljavitvi izidov referenduma o zakonu o drugem tiru med drugim dejal, da je bila vladna »referendumska kampanja nedopustno enostranska, ker so v njej poudarjali le pozitivne posledice uveljavitve zakona o drugem tiru in negativne, ki bi izvirale iz zavrnitve zakona, ne pa tudi morebitnih tveganj, ki jih prinaša uveljavitev«.

Že ustavno sodišče je pred tem ugotovilo, da mora vlada stvarno, celovito in transparentno obveščati javnost in le tako lahko uporabi proračunski denar.

Za omenjeno kampanjo si je namreč vlada dodelila 95 tisoč evrov iz proračuna, ki ga polnijo vsi državljani, tudi tisti, ki vladnemu projektu nasprotujejo. Toda vlada proračunska sredstva lahko porablja le, če volivce o zadevi temeljito in stvarno obvešča oziroma mora volivce seznaniti tudi s tveganji, ki bi jih zakon prinesel, pa jih ni.

V odločbi ustavnega sodišča o ugotovitvah, da so nekateri členi zakona o referendumu in o ljudski iniciativi in zakona o volilni in referendumski kampanji v neskladju z ustavo, je jasno zapisano v 30. točki, da ima »prav zaradi omogočanja svobodne izbire volivcev vlada v referendumski kampanji drugačen položaj kot tisti, ki lahko enostransko propagirajo le eno ali drugo rešitev, kar je odraz njihove svobode izražanja«.

Sedaj pa postavimo vprašanje nekoliko drugače: Ali je vse to veljalo tudi v primeru vstopa v Severnoatlansko zavezništvo?

Očitno ne, ker nasprotniki vstopa v zvezo Nato nikoli niso uspeli izpodbiti referenduma, ki ga je organizirala država. Toda vse ostalo je dejansko isto.

Da gre za nezakonito ravnanje vlade smo nekateri opozarjali že tedaj:

»Ali ima slovenska vlada pravico, da še pred odločanjem o slovenskem pristopu zvezi NATO na referendumu odkrito zagovarja zgolj eno možnost in z davkoplačevalskim denarjem enostransko prepričuje javnost o tem, kako naj se odloči? Je za dosego ciljev, ki si jih zastavlja neka vlada, res dovoljeno zlorabiti demokratična pravila odločanja? In kakšno vrednost sploh lahko še ima odločitev, sprejeta na osnovi enostranske državne propagande?

Vse to so vprašanja, ki se te dni zastavljajo ob vse bolj gotovem referendumu o vstopu Slovenije v NATO. Demokratične vlade namreč niso samo odvisne od demokratične podpore svojih državljanov. Za demokracijo je enako pomembno tudi to, da se odločitve sprejemajo na odkrit, strpen način, ob enakopravni predstavitvi vseh stališč do nekega družbenega vprašanja. Ob pomanjkanju informacij, nujno potrebnih za informirano odločanje, si državljani lastno mnenje ustvarijo na podlagi enostranskih stereotipov.

Vendar pa je več kot očitno, da se ob nekaterih prelomnih vprašanjih – kot je na primer tudi vprašanje vstopa neke države v NATO - demokratični mehanizmi odločanja pod pritiskom vladajočih politik preprosto sesujejo v prah. In če se to zgodi, potem imamo v najboljšem primeru res lahko opraviti le z prividom demokracije,« sem zapisal leta 2002.

Dokazov o tem, da v Sloveniji javno razpravo o zvezi NATO že od svojih začetkov zanaša proti nedemokratičnim vodam je bilo že tedaj veliko.

Spomnimo se samo najbolj očitnih; najprej so na javni razpravi o vstopu v zvezo NATO predstavniki države sejo zapustili v trenutku, ko so nastopili predstavniki civilne družbe s kritičnimi stališči do zveze NATO.

Nato je sledil tisk prosulega »Natopisa«, v katerem je na slovenske domove poslal na desetine polresnic in zavajajočih podatkov. Še bolj neprijetno je dejstvo, da je vlada za pronatovsko propagando zlorabila tudi javno televizijo, pošto in druge javne in državne institucije, ki bi morale biti servis vseh državljanov - tudi tistih, ki imajo do vstopa v NATO resne zadržke.

Politiki so izkoristili vsako priložnost za to, da se javno in v okoliščinah, kjer se jim ni bilo potrebno bati nasprotovanja nasprotnikov vstopa Slovenije v NATO, izražali svoja stališča.

Isti politiki so izkoriščali svoj privilegiran položaj tudi v za to posebej ustanovljenih društvih, kot je na primer »Slovenski odbor za NATO.«

Javna televizija je v nasprotju s svojimi načeli delovanja vsaj v nekaterih primerih v svoje oddaje povabila zgolj zagovornike vstopa v NATO, v drugih pa so voditelji oddaje vodili pristransko. Enostransko »obveščanje« je bilo značilno tudi za vladne publikacije o zvezi NATO, in »obveščanje« Urada za informiranje glede zveze NATO na spletu, ki zamolčuje vse neprijetne plati vstopa v to vojaško zavezništvo. Zgodba zase pa je bil seveda tudi vladni brezplačni Natofon.

O tem kako je videti obveščanje slovenske javnosti preko te telefonske povezave pa najbolje govori opažanje enega od državljanov, ki je svoje izkušnje z »Natofonom« opisal na spletni strani Ljudmila.

»Natofon s številko 080 21 22  je direktna in brezplačna telefonska linija pri Uradu vlade RS za informiranje, na kateri naj bi državljani dobili odgovore na vprašanja, ki se jim zastavljajo ob procesu vključevanja v NATO. 29. oktobra sem tudi sam poklical na Natofon, in jih prosil da mi povejo tri argumente za vstop Slovenije v NATO. Sogovornica je nekaj sekund (!) tipkala po računalniku in na koncu naštela okrog deset argumentov za vstop. Nato sem zaprosil še za tri argumete proti vstopu v NATO. Dobil sem presenetljiv odgovor, da argumentov proti v računalniku enostavno nimajo. Na moje vztrajanje naj mi skuša poiskati vsaj en argument proti, mi je sogovornica odvrnila, da bo vprašanje posredovala naprej in da bom odgovor dobil po elektronski pošti v približno tednu dni. Od takrat je minilo že več tednov, odgovora pa še vedno nisem dobil.«

Zanimivo je predvsem to, da so na »civilnodružbeni« strani, kjer so prisotni tudi nasprotniki vključitve v NATO demokratična pravila igre spoštovali veliko bolj kot v okviru države in vladnih institucij.

Za razliko od Natofona, ki se je financiral z denarjem tako zagovornikov, kot tudi nasprotnikov NATA, je namreč Mirovni inštitut izdal državljanski priročnik NATO za in proti, kjer so bili zbrani argumenti tako za, kot tudi proti vstopu Slovenije v NATO.

Publikacija je bila izdana brez kakršnekoli finančne pomoči države in je bila vsakomur prosto dostopna tudi preko interneta.

Slovenska vlada je torej Natofon izrabljala izključno za propagando in ne za informiranje, delovanje Natofona pa se je istočasno plačevalo iz denarja vseh davkoplačevalcev.

Tisti, ki jim vladne službe odgovarjajo na omenjen način se res upravičeno sprašujejo, če je to »res še pravica do izbire?«

Vse skupaj ni seveda nič novega. Nekaj podobnega so na svoji poti v NATO doživele tudi mnoge druge države.

Ko je bil Nato ustanovljen, je javna podpora za njegov obstoj po raziskavah Gallupa obsegala od 31 odstotkov »za« na Švedskem pa do 76 odstotkov »za« v ZDA.

Vendar pa je bilo med letoma 1995 in 1997 v povprečju le okoli 42 do 43 odstotkov vprašanih v vzhodnoevropskih državah »za« vključitev v NATO.

V baltskih državah je odstotek neodločenih obsegal okoli 40 odstotkov vprašanih. Po podatkih evropske Komisije je bila med tranzicijskimi državami le javnost v Romuniji in Poljski leta 1997 večinoma »za« NATO.

Češka vlada si zaradi možnosti, da bi referendum o vstopu v NATO prinesel negativen rezultat ljudstvu pred vstopom države v NATO leta 1999 sploh ni upala prepustiti odločanja o tem »zelo kompleksnem vprašanju.«

Ob tem so se vse vlade novih članic zveze NATO pogosto odločale za enostranke politične kampanje, s katerimi so poskušale preoblikovati večinsko javno mnenje.

Tipičen je primer Madžarske, kjer je bil o vstopu v NATO organiziran referendum (na katerem se ob 49,2 odstotni udeležbi večina, torej skoraj 60 odstotkov prebivalstva sploh ni izrecno opredelila za vstop v NATO) in kjer je madžarska vlada v enostranski kampanji za vstop v NATO po navedbah Ulija Cremerja, aktivista nemških Zelenih, »izbrisala vse meje med nevtralnimi informacijami in pristransko reklamo.«

Na madžarski javni televiziji se je tako pred referendumom v eni od žajfastih televizijskih serij neprestano pojavljal dotlej skoraj neznani Oberst Kardos in gledalcem poskušal pojasniti prednosti zveze NATO. Ta propagandna sporočila o potrebi po vstopu Madžarske v NATO med televizijskimi nanizankami so bila ob tem še plačana s sredstvi madžarskega obrambnega ministrstva, čeprav madžarski zakoni takšna plačila javni televiziji izrecno prepovedujejo.

Organizacije za človekove pravice so ob izvedbi madžarskega referenduma o NATO naštele tudi vrsto drugih nepravilnosti, o katerih so poročali tudi svetovni mediji.

Čeprav bi vsaka politična kampanja morala vključevati »kandidate, katerih stališča si nasprotujejo« ali pa vsaj »predstavnike z nasprotujočimi si stališči z enakopravnim dostopom do medijev,« je bilo med kampanjo na Madžarskem po poročilih neodvisnih opazovalcev »skoraj nemogoče izraziti kakršnokoli nasprotovanje zvezi NATO.«

Država je razen tega porabila približno »dva milijona dolarjev davkoplačevalskega denarja za promocijo kampanje 'za' v okviru svoje 'blitz' propagande, slabo zamaskirane kot ozaveščanje javnosti.«

Učinek je bil enak »vrnitvi Madžarske v preteklost, ko je bil za izbiro le en kandidat.«

Na podoben način je madžarska vlada večkrat prekršila lasten zakon o medijih, tako da je v časopisih objavljala plačane oglase, ne da bi to jasno označila. Vladna in z davkoplačevalskim denarjem izvedena kampanja je bila poleg tega usmerjena v to, da je volivcem »jasno naglasila, kako naj glasujejo namesto da bi jih vzpodbujala zgolj k temu, da glasujejo.«

Ob izvedbi referenduma so redki mednarodni opazovalci lahko opazili številne nepravilnosti. Tujim opazovalcem je bil preprečen vstop na večino glasovalnih mest, ki so jih želeli obiskati, preprečen je bil nadzor nad volilnimi spiski, člani komisij so se do opazovalcev obnašali »agresivno«, večina političnih strank in neodvisnih organizacij pa v komisijah ni imela neodvisnih opazovalcev, glasovalni prostori pa so bili prelepljeni s plakati, ki so volivce pozivali da naj glasujejo »za.«

Uradni podatki so dan po volitvah govorili o 51-odstotni udeležbi volivcev, čeprav se je kasneje izkazalo, da se referenduma ni udeležila niti polovica državljanov.

Opazovalci organizacije BHHRG, ki so opazovali volitve in referendume v okoli tridesetih postkomunističnih državah so ob tem zapisali, da je bila »raven obstrukcije nepojmljiva.«

»Če so demokratične procedure zlorabljene, tako kot se je zgodilo v tem primeru, potem je le malo pomembno, če zmagajo 'pravi' kandidati. Za prihodnost je vzpostavljen nevaren presedan,« so razmere ob madžarskem referendumu opisali opazovalci referenduma o vstopu Madžarske v NATO.

Kada bi građani odlučivali, Crna Gora nikada ne bi ušla u #NATO #NEuNATO #Referendum https://t.co/VzfSiFQyQw pic.twitter.com/xv20JCyLPL

— Nenad Popović (@npopovicSNP) May 25, 2016

Še huje je bilo dejansko v Črni gori - tam je bila javnost tako zelo proti vstopu v Nato, da si vlada sploh ni upala organizirati referenduma. Vstopila je v Nato kar brez referenduma.

Da slovenska država vse bolj ubira »madžarsko pot« kažejo tudi javnomnenjske raziskave.

Kljub dolgotrajnemu padcu podpore za vstop v NATO so javnomnenjske raziskave prav pred mesecem novembrom 2003, ko je Slovenija čakala na povabilo iz Prage in je podpora javnosti postala tudi uradna zahteva funkcionarjev zveze NATO, nenadno pokazale izredno velik skok »za« vključitev v NATO.

V vseh prejšnjih primerih drastičnih, pa vendar precej manjših sprememb javnega mnenja je bilo mogoče spremembe jasno razložiti v povezavi s številnimi javnimi dogodki, od razprave o uporabi »osiromašenega urana« ob vojaških posegih Nata v svetu pa do razprav o spremembi Pomorskega zakonika in »tajnih seznamih« kritikov in skeptikov glede vstopa v NATO.

Spremembe v javnem mnenju pred referendumom so bile zato eden od prvih znakov o tem, da so bile enostranske kampanje tudi v Sloveniji že uspešne.

Tako je Slovenija že leta 2003, s pomočjo nedemokratičnega in v resnici neustavnega odločanja na referendumu o vstopu v Nato – kar je Ustavno sodišče sicer ugotovilo šele leta 2018 – že tedaj pričela stopati po »madžarski« poti.

Oblikovanje nove vlade pod vplivom sosednje Madžarske pa je zato samo logično nadaljevanje iste politike.

Ta desna vlada pod vodstvom SDSS je naredila leta 2002 zločin proti slovenski vojski, varnosti države in proti slovenskemu narodu. Ukinili so naborništvo in kar je še hujše, ukinili so vojaško rezervo, ki smo jo gradili 50 let. Nepopravljiva škoda. Janšo in SDSS je treba obsodit.

— Anton Peinkiher (@AntonPeinkiher) February 12, 2020

Za vrnitev k ustavi pa ni dovolj, da se v prihodnje obnašamo bolj »ustavno«.

Odločitev, ki temelji na izkrivljeni volji ljudi, doseženi z enostransko uporabo državnega, davkoplačevalskega denarja zgolj za propagiraje državnega načrta - bi bilo potrebno ponovno preveriti na referendumu.

Če so za izstop iz zveze Nato in ponovno uvedbo vojaščine, bi končno znova lahko odločali ljudje – in tokrat prvič brez zlorabe državnega denarja.