Kako Reporter brani enoumje: šefa policijskega sindikata napadli zaradi utemeljene kritike zveze NATO

Ali ima lahko državni uradnik, na primer policist, o mednarodnih odnosih, pa tudi članstvu v mednarodnih organizacijah - svoje mnenje? Ga lahko izraža na družbenih omrežjih? Morajo njegova osebna prepričanja res vedno biti popolnoma v skladu s tem, kar počne država?

Vsa ta vprašanja je odprl Kristjan Mlekuš, predsednik Sindikata policistov Slovenije, ko je na svojem Facebook računu objavil precej kritičen, toda povsem točen zapis in ga hkrati pospremil s plakatom Hands off Iran (Roke stran od Irana).

»Ko spremljam dogajanje okoli ameriškega umora iranskega generala Solejmanija, me nehote prime jeza, kam vse to pelje. ZDA so se v vsej povojni zgodovini vtikale v notranje zadeve držav, ki jim niso bile poslušne. Kamorkoli so se vtaknili, so naredili samo gorje. Povsod, kamor so z vojsko uvažali svojo 'demokracijo', so pustili vojne, ruševine, lakoto. Če bi se ZDA brigale kaj zase, ne bi bilo ekstremnega islamizma, terorizma, beguncev ... Hvala lepa za vašo demokracijo, imejte si jo, ostalim pa pustite živeti, kot sami želijo.«

Nato je objavil še zapis, v katerem je zamenjan simbol zveze Nato s kljukastim križem.

Mlekuš je povsem upravičeno opozoril tudi na nekaznovane zločine zveze Nato in se zavzel za izstop iz te organizacije, da ne bi bila za zločine Nata odgovorna tudi Slovenija.

Sporno se mu zdi tudi Natovo posredovanje z letalskimi napadi na ZRJ leta 1999, ki je tudi po oceni eminentnih mednarodnih pravnikov tipičen primer nezakonite intervencije in flagrantne kršitve mednarodnega prava, saj je nikoli ni odobril Varnostni svet OZN.

»Slovenija, nehajmo sodelovati v zločinskih operacijah NATO! Ali imamo res tako kratek spomin? Ali smo pozabili na Gladio, ki je pod okriljem NATO izvedel prvi teroristični napad nekaj kilometrov od naše zahodne meje v kraju Peteano v bližini Gorice? Tisoči mrtvih v terorističnih in kriminalnih akcijah (Bologna, Milano, Bruselj, ...). Invazija na ZR Jugoslavijo, Libijo, Afganistan, Irak ... Nehajmo sodelovati v zločinskih akcijah kot je bil napad na iranske generale. Tisti, ki je tiho, je enako odgovoren za zločin. Ven iz NATO pakta!« je zapisal Mlekuš.

Na zaupen ameriški načrt, kako v petih letih izvesti intervencije in zrušiti vlade v sedmih državah je opozoril celo nekdanji poveljnik zveze NATO in poveljnik v t.i. humanitarni intervenciji leta 1999 proti Srbiji in Črni gori, ameriški general Wesley Clark.

Pri dobrem delu teh intervencij, ki so se nato (samo deloma) uresničile je sodelovala tudi zveza Nato, ne da bi osrednji mediji do tega pokazali vsaj nekaj kritičnosti.

Istočasno pa je celo aktualni predsednik ZDA Donald Trump prepričan, da je zveza Nato neučinkovita in da bi ZDA morale izstopiti iz nje. Njegov odpuščeni svetovalec za nacionalno varnost John Bolton je celo prepričan, da bo Trump v prihodnje stavil na popoln izolacionizem in z ZDA izstopil iz zveze Nato.

Predsednik ZDA ima torej o istopu iz zveze NATO lahko svoje (do Nata negativno) mnenje, slovenski državljan in slovenski policist - pa ga ne sme imeti?

Absurdno.

General Wesley Clark Kicking Truth  pic.twitter.com/SSXq2XNp0L

— Texas Rattler 1776 (@TEXASRATTLER76) January 7, 2020

Ne glede na to pa so v časniku Reporter zaradi objavljenega mnenja Kristjana Mlekuša na policijo naslovili celo - novinarska vprašanja.

Pri tem so napačno ocenili, da naj bi Mlekuš zadnji uboj iranskega generala Sulejmanija pripisal zvezi Nato, istočasno pa so spregledali, da ga je dejansko ukazal predsednik ZDA, ki je zagotovo največja in najpomembnejša članica zveze Nato.

Generalno direktorico policije Tatjano Bobnar so vprašali, kakšno je njeno stališče do zapisov Kristjana Mlekuša, »ali je to tudi uradno stališče policije in če ni, kako bodo zoper Mlekuša ukrepali.«

NO COMENT .......https://t.co/765wGQIGAv

— matjaz (@matjaz09787425) January 7, 2020

Bobnarjeva kolegom seveda pravilno – stališča Bobnarjeve do stališč drugih policistov namreč res niso nekaj, kar bi bilo stvar javnega interesa – ni odgovorila, predstavnik Policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete Drago Menegalija pa je Reporterju suhoparno odgovoril, da bo »policija tako, kot v podobnih primerih izvedla notranje varnostne postopke za ugotavljanje dejanskega stanja in se na podlagi ugotovitev odločila za morebitne ukrepe.«

Takoj so se od Mlekuša sicer distancirali v - konkurenčnem sindikatu. Reporterjeve netočne kritike pa je nato ponovilo še nekaj desnih medijev in politikov.

Reporterju pa je medtem v novem zapisu prek Facebooka odgovoril sam - Kristijan Mlekuš.

Pri tem je še posebej šokantno predvsem dejstvo, da časnik, ki se ima za branik svobode izražanja poziva k sankcijam zaradi očitno drugačnega mišljenja in stališč (od tistega, ki ga imajo očitno pri Reporterju) državnega uslužbenca o neki mednarodni organizaciji, katere del je Slovenija.

»Resda ima v Sloveniji kot v vsaki demokratični državi vsakdo pravico do izražanja svojega, tudi do politično skrajnega stališča, a vendar je Mlekuš predsednik sindikata policistov, policija pa je državni organ, tudi sam je kot policist uradna oseba, ki nosi orožje,« pri tem prostodušno zapišejo v Reporterju.

Težava omenjenega zapisa je, da bi se moral končati tam, kjer pravilno ugotavljajo, da ima v tej državi vsak pravico do svojega stališča.

Te pravice, ki jo zahtevajo zase in tudi za svoje bralce pa očitno ne priznavajo drugim.

Ta vprašanja so se odprla že ob podobnih drugih primerih (npr. stališčih sodnika B.M. Zupančiča), toda v civiliziranih, pravnih državah je odgovor na te dileme lahko samo en – da, tudi državni uradnik in policist, ne glede na to, ali nosi orožje ali ne, ima lahko svoje mnenje o vseh političnih in javnih zadevah, v to pa zagotovo spada sodelovanju Slovenije v mednarodnih organizacijah.

Seveda pod pogojem, da to ne vpliva na njegovo delo in da izražena stališča niso na kakšen drugačen način v nasprotju z zakonodajo (npr. zaradi rasizma, vzpodbujanja k nestrpnosti itd.) česar pa v zapisu Mlekuša seveda ni mogoče zaslediti.

Še več, prav v »zadevi Kangler« je nedavno ustavni sodnik dr. Jurij Toplak ob sicer pretirani izjavi Žana Mahniča, ki izenačuje sodnike in mafijce v Sloveniji pravilno opozoril, da je tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v demokratični družbi dovoljeno izrekati besede, ki včasih 'šokirajo', še zlasti, ko »gre za ostro družbeno kritiko«.

Točno tako pa smo ocenjevali tudi sami.

Toplak je namreč spomnil na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Karácsony in ostali proti Madžarski iz leta 2016. ESČP je namreč dvakrat odločilo v prid dveh poslancev, ki sta se znašla v podobnem položaju, kot Žan Mahnič.

Madžarska poslanca, ki sta v parlamentu dvignila transparent z napisom »Tu operira tobačna mafija«, je namreč parlamentarna večina kaznovala z denarno globo, madžarska sodišča pa so kazen potrdila.

Soglasno je sedem in nato še sedemnajst sodnikov ESČP potrdilo, da so madžarske oblasti kršile njuno pravico do svobode govora.

»Evropsko sodišče je poudarilo, da je izražanje poslancev 'politični govor par excellence', posebno pa so zaščiteni opozicijski poslanci. Sodišče je spomnilo, da je to potrdilo v že najmanj desetih primerih. Zapisalo je, da je svoboda izražanja opozicijskih poslancev 'v srcu politične razprave v demokraciji' in opozorilo na pritiske in zlorabe, ki so jih opozicijski poslanci včasih deležni zaradi pregona s strani oblastne večine. Sodišče je v zvezi z besedo 'mafija' poudarilo, da je simbolni element in grob stil pomemben sestavni del izražanja, poslanca pa sta kritizirala parlamentarno večino in vlado ter nista osebno napadla nobenega posameznika,« je zapisal Toplak.

Zato je prepričan, da opozicijski poslanec sme oblast in ustavno sodišče kot del sodne oblasti, označiti za mafijo.

Vendar pa so pri Reporterju prepričani, da to v primeru policista Mlekuša - ne velja.

»Ob tem je nalepil plakat Natovega znaka s kljukastim križem, s čimer izenačuje obrambno organizacijo, za vstop v katero smo se Slovenci odločili s 66 odstotki glasov volivcev, z nacistično,« so zapisali.

Toda – le zakaj bi poslanec Mahnič lahko imel pravico, da ustavno sodišče označuje za mafijo, policist Mlekuš pa naj ne bi smel prek socialnega omrežja povedati svojega mnenja, da je ravnanje zveze Nato v nekaterih primerih zločinsko in ob tem nalepiti nekega plakata?

Po sodbah ESČP v demokratični družbi svoboda izražanja – in ne samo poslancev, pač pa tudi drugih državljanov, še posebej, ko gre za javne zadeve – v takšnem primeru lahko vključuje tudi določeno stopnjo pretiravanja ali celo provokacije.

O tem je sodišče presodilo v še več podobnih primerih. Ali je državljan, ki izraža svoje mnenje o javni zadevi pri tem zaposlen v nekem državnem organu ali ne, in ali nosi orožje ali ne, pa pri tem ne igra nobene vloge.

V Reporterju se, očitno, zavzemajo za ideološko čisto, »glajhšaltano« policijo, v kateri ni dovoljeno svobodno razmišljanje in v kateri bi vsi policisti, kot del represivnih in oboroženih organov morali misliti samo pozitivno o odločitvah državnega vrha.

Res je, da smo takšno policijo v Sloveniji nekoč že poznali. Slovenski domobranski politični policiji je nekoč poveljeval Lovro Hacin, toda pravi gospodar te policije in vseh domobranskih enot je bila tedaj seveda zločinska, okupacijska organizacija Gestapo, nacistična politična policija, ki je poveljevala tudi slovenskemu domobranstvu.

V takšni policiji ni bilo prostora za svobodno razmišljanje.

Si kolegi pri Reporterju res želijo vrnitev teh časov? Smo se res zato borili? 

Pri tem pa seveda obstaja cela vrsta dokazov, da je zveza Nato predvsem v primerih ZRJ, v Afganistanu in Libiji dejansko presegla svoja pooblastila in kršila mednarodno pravo. In povsem res je, kar ugotavljajo številni mednarodni analitiki in raziskave, pa tudi empirična dejstva – da prav zaradi vojn na Bližnjem vzhodu, pri vodenju katerih imajo kar največjo vlogo prav ZDA, v Evropo že dolga leta prihajajo vedno novi in novi begunci.

Begunci seveda ne odhajajo s čolni v ZDA, ki so največji razlog njihove nesreče, pač pa prihajajo v Evropo.

In prav policisti so prvi, ki jih nato državni aparat sili v »preprečevanje« teh pojavov.

Ali torej o tem, kar se dogaja, tisti, ki imajo s tem največ opravka - res ne smejo imeti svojega mnenja?

Bi morali o tem razmišljati samo tako topoumno in enostransko, kot to počnejo pri Reporterju ali Nova24tv, kjer pojav beguncev pojasnjujejo zgolj z ekonomskimi ali povsem netočnimi ideološkimi razlogi?

Bi bila popolna zvestoba zgolj enemu, »državnemu« pogledu na svet in zunanjo politiko res prava pot za rešitev teh problemov?

Vse to pa se dogaja celo potem, ko je predsednik ZDA, ki ima odlične odnose s številnimi avtokrati po svetu in se nahaja pred ustavno obtožbo zaradi izsiljevanja Ukrajine, ki je koristila predvsem rivalu zveze NATO - Rusiji, ni zgolj izvedel atentata na visokega generala države, s katero ZDA do sedaj niso bile v vojni (in še to na ozemlju tuje države, ki so jo ZDA v preteklosti, od leta 2003 naprej že nezakonito okupirale - Iraka) pač pa je (po celi vrsti dobesedno rasističnih potez in izjav) napovedal celo uničevanje kulturnih spomenikov v Iranu ter nediskriminatorno uporabo sile - kar nesporno predstavlja hude vojne zločine.

Bi temu ravnanju najpomembnejše članice zveze NATO morala slediti tudi Slovenija, ali pa ima lahko glede tega vsak normalen človek in tudi šef policijskega sindikata v tej državi lahko pravico do svojega, drugačnega mnenja?

Glede na vse to bi bilo seveda prav, če bi se v Sloveniji dogajalo nekaj povsem obratnega od tega, kar se v resnici dogaja.

Toplak bi, na primer, lahko stopil v bran Mlekušu enako kot je stopil v bran Mahniču (če je res neodvisen strokovnjak in ne politikant) in tudi vsi novinarji bi lahko stopili v bran svobode izražanja – tudi tistih, s katerimi se morda ne strinjajo.

Ne pa, da se, kot v primeru medijskega napada Reporterja na Kristjana Mlekuša povsem zgrešeno zavzemajo za vrnitev enoumja.