REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Bi leta 1987 sploh izšla znamenita 57. številka Nove revije, če bi že tedaj veljalo 57 priporočil strateškega sveta Nike Kovač?

Bi leta 1987 sploh izšla znamenita 57. številka Nove revije, če bi že tedaj veljalo 57 priporočil strateškega sveta Nike Kovač?Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora je izdal 57 priporočil vladi. Toda že v napovedi nekaterih sprememb je mogoče opaziti nenavadne predloge, ki vzbujajo skrb, da ne gre za korak naprej, pač pa za več korakov nazaj. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora je izdal 57 priporočil vladi, predsednik vlade Robert Golob pa je napovedal spremembe slovenske medijske zakonodaje.

Sprememb se je vlada lotila tudi zaradi pritiska civilne družbe in priporočila, ki jih je vladi pod vodstvom Nike Kovač izdal Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora so bile spisana z dobrimi nameni.

Kaj v resnici prinašajo, pa bo potrebno šele podrobno preučiti, ko bodo v celoti objavljena.

Za zdaj je jasno le to, da se priporočila nanašajo na področja šolstva, preventive, spleta, medijev in kaznovalno-pravnega odziva.

Strateški svet ni želel biti moralno razsodišče, ki komentira posamezne primere, je na novinarski konferenci v uvodu dejala predsednica Sveta Nika Kovač.

»Želeli smo pripraviti sklop sistemskih priporočil, ki gradijo družbo, v kateri lahko vsak posameznik in posameznica uresniči svoj potencial,« je dodala.

Toda že v napovedi nekaterih sprememb je mogoče opaziti nekatere nenavadne predloge, ki vzbujajo skrb, da ne gre za korak naprej, pač pa za več korakov nazaj.

Že v napovedi nekaterih sprememb je mogoče opaziti nekatere nenavadne predloge, ki vzbujajo skrb, da ne gre za korak naprej, pač pa za več korakov nazaj.

Skrb, da se v trenutku, ko tudi Evropska unija pod krinko pregona dezinformacij širi svoje cenzorske škarje, zavaja milijone ljudi v državah EU, ko onemogoča svoboden pretok informacij o vojni v Ukrajini, in se s podobnimi posegi uvaja novodobna cenzura tudi v drugih državah in družbenih omrežjih - širi možnost nezakonitega omejevanja svobode govora tudi v Sloveniji.

V to smer državo že pritiskajo evropski funkcionarji, a o tem zadevni Strateški svet očitno ni zapisal niti besede, čeprav se za cenzuro zavzemajo tudi poslanci vladajoče stranke v Evropskem parlamentu.

Pri tem se bomo za sedaj ustavili le pri dveh predlogih –, da se del pregona »sovražnega govora« preseli med »prekrške« in da se sovražni govor razširi še z »vznemirjenjem javnosti« oziroma javnim zgražanjem.

Ni jasno, kaj delajo pravniki v omenjenem »strateškem svetu«, toda očitno je, da gre za predloge, ki so zelo podobni ureditvi, ki je omogočila pregone drugače mislečih v socializmu in tudi tisti, ki jo je za zaščito državnih funkcionarjev želela uvesti zadnja Janševa vlada – pa se ji to k sreči ni izšlo.

Pravnica Katarina Bervar Sternad je namreč dejala, da bi »opis sovražnega govora v kazenskem zakoniku razširili še na povzročitev vznemirjenja, oziroma zgražanja v javnosti

Prav tako bi bilo nekatere primere sovražnega govora primerneje naslavljati v prekrškovnih postopkih, je dejala.

Policija pa bi po njenih besedah morala izvajati učinkovitejšo pomoč žrtvam.

V tem primeru se prag dokazovanja izjemno zniža, saj bo za kaznovanje dovolj že policistova 'ugotovitev', da je bila neka izjava žaljiva. V preteklosti bi o tem odločal vsaj sodnik za prekrške, a Slovenija je to ureditev že pred leti odpravila.

Toda v tem primeru se prag dokazovanja izjemno zniža, saj bo za kaznovanje dovolj že policistova ugotovitev, da je bila neka izjava žaljiva.

V preteklosti bi o tem odločal vsaj sodnik za prekrške, a Slovenija je to ureditev že pred leti odpravila.

To zelo spominja ne samo na verbalni delikt, in sicer kaznivo dejanje sovražne propagande (133. člen kazenskega zakonika SFRJ), pač pa tudi na sorodna kazniva dejanja v času socializma, ki so pod krinko preprečevanja  »vznemirjanja javnosti« omogočala zaplembe publikacij, študentskih in drugih kritičnih medijev.

Zanimivo je, da je ta predlog Strateškega sveta pod taktirko Nike Kovač zelo podoben ureditvi, ki jo je podpirala SDS oziroma vlada Janeza Janše.

In je takoj naletela na ostre kritike v javnosti.

»Med kaznivim dejanjem sovražne propagande in sedanjimi predlogi pa je pomembna razlika, in sicer v tem, da je pri sovražni propagandi potekal postopek: zbiranje obvestil o kaznivem dejanju, ovadba na tožilstvo, preiskava, obtožba in sojenje oziroma pri kaznivih dejanjih s predlogom oškodovanca obtožba tožilca in sojenje ali postopek pred sodiščem z zasebno tožbo.

V sedanjem predlogu kaznovanja za prekršek 'verbalnega delikta' pa uradna oseba (policist) izreče globo, ko kršitev neposredno zazna in sama oceni, ali gre za prekršek ali ne,« so v času Janševe vlade tedanje predloge, ki naj bi ščitili desnosučne vladnike kritizirali v ljubljanskem Dnevniku.

Simboličnih 57 predlogov »strateškega sveta« Nike Kovač zato odpira tudi vprašanje, ali bi leta 1987 znamenita 57. številka Nove revije sploh lahko zagledala luč sveta, če bi že tedaj veljala priporočila o potrebi po prekrškovnem kaznovanju tistih, ki »vznemirjajo« javnost. Morda bi bili predlogi za slovenski nacionalni program zaradi obvarovanja javnosti pred »vznemirjenjem« zatrti že v kali, s prekrškovno policijsko odločbo.

»Tudi nov predlog poslancev SDS, NSi in SMC določa, da se kaznuje 'tistega, ki se v javnosti prepira, vpije ali se nedostojno vede do posameznika ali skupine, ki se nahaja na teritoriju Slovenije, s takšnim vedenjem pa lahko povzroči vznemirjanje ali razburjanje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali škoduje njihovemu ugledu in takšno vedenje pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa osebno zazna na kraju kršitve',« so se glasili (propadli) predlogi Janševe vlade, zagrožena kazen pa bi bila 1000 evrov.

Sedaj je predlog takšen, da deklarativno »ščiti« vse državljane pred takšnim »vznemirjanjem« in ne le funkcionarje (na to je naposled pristala tudi Janševa koalicija, a neuspešno), v resnici pa gre še vedno za zelo ohlapen in restriktiven ukrep, ki ga je mogoče zelo hitro zlorabiti.

Ob tem gre tudi za ureditev, ki je v izrecnem nasprotju s sodbami in pravno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki vznemirjenje javnosti in tudi šokantne izjave izrecno dopušča.

kaj je svoboda izražanja? brez svobode, da žali, preneha obstajati
Za slavnega pisatelja Salmana Rushdieja so brez svobode govora vse druge svobode nepomembne: »Kaj je svoboda izražanja? Brez svobode, da žali, preneha obstajati.« Vir: Posnetek zaslona

Cilj predlogov je morda dober, a sredstva, ki jih Golobov »strateški svet« predlaga ob očitnem pomankanju zgodovinskega spomina in nepoznavanju evropskega prava v teh primerih zagotovo pelje v napačno smer.

To ne pomeni, da sovražnega govora ne bi smeli preganjati in da je vsak pregon že verbalni delikt.

Verbalni delikt je v preteklosti res pomenil pregon govora, usmerjenega zoper oblasti, ki imajo družbeno moč.

To zelo spominja ne samo na verbalni delikt, in sicer kaznivo dejanje sovražne propagande (133. člen kazenskega zakonika SFRJ), pač pa tudi na sorodna kazniva dejanja v času socializma, ki so pod krinko preprečevanja »vznemirjanja javnosti« omogočala zaplembe publikacij, študentskih in drugih kritičnih medijev.

Sovražni govor pa je usmerjen zoper skupine, ki družbene moči nimajo, z namenom še dodatne podreditve in zatiranja. In zato je prav, da se ga preganja.

A v omenjenih dveh predlogih se zdi, da je zdravilo hujše od bolezni. Če bodo o kaznivosti izgovorjenih besed odločali kar prekrškovni organi (policist pa je po slovenski zakonodaji prekrškovni organ prve stopnje), in bo prepovedano »vznemirjanje« javnosti, se bosta v Slovenijo cenzura in avtocenzura vrnili ne skozi stranska, pač pa skozi velika vrata.

Spomnimo se na primer študentskih gibanj v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Jugoslovanska oblast z njimi ni obračunala tako ostro kot oblasti na Poljskem in Češkoslovaškem, vendar se je tudi to obračunavanje oblasti z upornimi študenti omejilo na nekaj policijskih akcij, političnih procesov ter zapornih kazni in pogojnih obsodb po takratni kazenski zakonodaji, ki je opredeljevala različna dejanja proti »ustavnemu redu« ali pa dejanja, ki so pomenila »sovražno propagando« ter »vznemirjanje javnosti«,« je spomnil Darko Štrajn v svojem besedilu v zborniku o študentskih protestih.

Isto kot socialistična oblast je ravnala tudi Janševa vlada, kot je ugotovila Mladina: »Raznorazne partijske komisije so analizirale medijske vsebine, JLA je spisala 'belo knjigo' o medijskih napadih na JLA – natanko to počne tudi Janšev urad za komuniciranje, alias Ukom, ki nenehno 'analizira' poročanje RTV Slovenija, s svojimi 'analizami' pa pritiska na uredniško politiko, pravi kolektiv informativnega programa Televizije Slovenija.«

A kje je podobna kritika danes, ko se v času Golobove vlade pripravlja podoben sistem, a tokrat z dovolj veliko večino v parlamentu, da ga bo mogoče tudi uzakoniti?

Cenzurirane vesti
Cenzura na zadnja vrata: Věra Jourová, češka političarka, aktualna podpredsednica Evropske komisije in evropska komisarka za vrednote in preglednost. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

»To bi bil lep uvod v družbo totalnega nadzora. Po kitajskem modelu. Tega pa nočemo. In tega nismo hoteli nekoč. Zato smo odšli iz Jugoslavije je zapisal avtor Mladine.

A sedaj smo v Sloveniji, vodilni medijski strateški svet pa nam želi podtakniti Janševo »prekrškovno kaznovanje neprimernega izražanja« ter neevropsko prepoved »vznemirjanja javnosti«.

In vse to ob tihem kimanju večine osrednjih medijev, ki so se zavili v molk.

Leta 1987, še v socializmu, je izšla tudi 57. številka Nove revije in na novo opredelila slovenski nacionalni program.

Mnogi kritiki in partijski veljaki so tedaj smatrali, da je šlo za sovražno propagando in vznemirjanje javnosti.

Šestnajst avtorjev prispevkov v 57. številki Nove revije je začrtalo programske smernice slovenskega osamosvajanja.

Ob tem gre tudi za ureditev, ki je v izrecnem nasprotju s sodbami in pravno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki vznemirjenje javnosti in tudi šokantne izjave izrecno dopušča.

Zavzeli so se za več samostojnosti in demokratizacijo Slovenije.

O tem smo tedaj poročali večinoma le v študentskih medijih.

Čeprav je Nova revija, ki je izhajala od leta 1982, z vsakim izidom prinašala za tisti čas drzna družbeno-politična razmišljanja, je prav 57. številka povzročila največji odziv takratne oblasti, tako da je odstavila odgovornega urednika Dimitrija Rupla.

Pomembno sporočilo njenih prispevkov je bila kritika totalitarnega političnega režima. Prvenstvo so dobile vrednote kot so demokracija, svoboda, človekove pravice in svoboščine, pluralizem in enakost, kar je bilo tuje socializmu.

V zahtevah po pluralizmu, tržnemu gospodarstvu, svobodni civilni družbi in zlasti po spoštovanju človekovih pravic ter temeljnih svoboščin so se kazale jasne zahteve po novi družbeni in politični ureditvi.

57. številka Nove revije
57. številka Nove revije.

A za partijsko oblast je bilo to »vznemirjanje javnosti«.

Zasedala je tedanja SZDL in odgovorni urednik je bil odstavljen.

Simboličnih 57 predlogov »strateškega sveta« Nike Kovač zato odpira tudi vprašanje, ali bi leta 1987 znamenita 57. številka Nove revije sploh zagledala luč sveta, če bi že tedaj veljala priporočila o potrebi po prekrškovnem kaznovanju tistih, ki »vznemirjajo« javnost.

Morda bi bili predlogi za slovenski nacionalni program zaradi obvarovanja javnosti pred »vznemirjenjem« zatrti že v kali, s prekrškovno policijsko odločbo.

Je to prihodnost, v katero nas vodijo predlogi »Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora« in Golobova vlada?

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek