REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Gnila jablana slovenske politike: Kučan na površini o mirovništvu, pod leporečjem pa zavajanja o Rusiji in Kitajski

Gnila jablana slovenske politike: Kučan na površini o mirovništvu, pod leporečjem pa zavajanja o Rusiji in KitajskiVir: Posnetek zaslona, X

Eden od najbolj resnih problemov, s katerimi se sooča slovenska zunanja politika je ocena stanja sedanjega sveta.

Golob, Fajonova, Pirc Musarjeva enako kot Logar, Janša, Vrtovec in ostali člani slovenske politične »elite« vidijo le manihejski boj dobrega s slabim, kjer je EU absolutno dobra sila, na drugi strani pa so »grdobe« in »agesorji« v obliki Rusije, Kitajske in tako na prej.

Gre za infantilno razumevanje mednarodne politike, v absolutnem nasprotju s tem, na kar danes opozarjajo najbolj pronicljivi opazovalci, na primer profesor Mearsheimer, zgodovinar Todd, profesor Sachs in drugi…

A če pogledamo samo na Levico ni nenavadno, da ima sedanja leva politika takšne probleme z razumevanjem sveta, ko pa tudi njihovi mentorji ponavljajo iste nebuloze.

Gnila jabolka slovenske politike kažejo, da so korenine njihovih težav tudi v njihovi skrivenčeni politični jablani in njeni senci, izpod katere se niso uspeli odkotaliti. To dokazuje tudi zadnji Kučanov govor.

Zadnji primer je menda »govor, ki bi ga morali slišati ali prebrati vsi,« govor Milana Kučana.

»Vojna je poraz politike. Premislimo o tem, ko se bomo spomladi odpravili na volišča« to je sicer osnovno sporočilo in naslov govora Milana Kučana ob 80. obletnici osvoboditve in vrnitve ukradenih otrok v domovino (Celje, Narodni dom, 27. september 2025).

Ta osnovna poanta – da bi morali vsi razmišljati o miru – je sicer pravilna.

A ko gre za iskanje vzrokov za sedanje stanje sveta Kučan pridiga vsegliharstvo, molči o glavnih povzročiteljih vojn in ob tem še zavaja, tako da navaja dokazano neresnične podatke.

Zakaj?

Jasno, zato, ker je pri tem Kučan s svojo podporo širjenju zveze NATO ves čas tudi aktivno sodeloval, saj je bil je del ekipe, ki je povzročila stanje, zoper katerega danes pridiga.

Z lažnimi prigodami poskuša redifinirati tudi svojo zgodovinsko vlogo, saj danes najbrž razume, kam je ta politika privedla.

Gre za infantilno razumevanje mednarodne politike, v absolutnem nasprotju s tem, na kar danes opozarjajo najbolj pronicljivi opazovalci, na primer Mearsheimer, Todd, Sachs in drugi…

V nove  delitve v Evropi, zelo verjetno tudi v zaton EU in zagotovo v propad NATO pakta, v katerega je tudi on z največjim veseljem porinil Slovenijo.

In zagovarjal širitev vojaškega pakta pod taktirko Washingtona, ki je privedla do vojn.

Zato v njegovem govoru nikjer ne bomo našli niti besedice o ZDA, o širjenju zveze NATO kot vzroku za vojno v Ukrajini, o politiki »obkoljevanja« Kitajske kot novi poti v nove vojne in podobno.

Zahod je v Kučanovi interpretaciji sveta dober in pravičen, »nesmiselne« vojne pa se »kar dogajajo.«

Nekako same od sebe.

Krivi so tisti, ki kopičijo orožje. Ampak to niso zahodne države, te se samo »branijo«.

Kučan ne misli, da je bil napad NATO pakta na Srbijo leta 1999 »nesmiselen«.

Ne, Kučan ga je odobraval. Ta vojna, ki je spodnesla temelj mednarodnega prava in privedla do prve prave vojne, meddržavne vojne v Evropi po koncu druge svetovne vojne v Kučanovem spominu očitno ne obstaja.

Jugoslavija 1999
Jugoslavija 1999. Vir: X, posnetek zaslona

V bombardiranju Srbije in Črne gore leta 1999 nikoli ni videl nič slabega. Ploskal je ob tej »humanitarni intervenciji.«

Danes pa – licemerno – vije roke, ker si je Rusija po podobnem receptu – in z utemeljenimi, ne pa lažnimi razlogi – upala zaščititi rusko prebivalstvo s podobno »humanitarno intervencijo.«

To je za Kučana sedaj »agresija«. Dvojna morala na kvadrat.

Danes nam v isti maniri celo pridiga, da je le obramba pred agresijo zveze NATA – nesmiselna.

Kučan ne misli, da je bil napad zveze NATO na Srbijo leta 1999 »nesmiselen«. Ne, Kučan ga je odobraval. Ta vojna, ki je spodnesla temelj mednarodnega prav in privedla do prve prave vojne, meddržavne vojne v Evropi po koncu druge svetovne vojne v Kučanovem spominu očitno ne obstaja.

Ob tem pa Kučan - ki se vsako leto prikaže ob Ruski kapelici – odkrito laže tudi o »ukradenih ukrajinskih otrocih.«

Poglejmo samo dva odlomka iz Kučanovega govora: »Zdaj, po toliko letih, se lahko upravičeno vprašamo, ali je zdaj drugače. Ali izkušnja naših, poljskih, norveških in otrok drugih narodov v okupirani Evropi komu prebuja vest? Nekaj tisoč, po enih navedbah celo več 100.000 ukrajinskih otrok, ukradenih s strani Rusije v nesmiselni vojni Rusije z Ukrajino, ne omogoča optimističnega odgovora. Nič drugače ni v afriških vojnah, ki so skorajda stalnica v osrčju te celine. Pa v Gazi deset tisoče ubitih in ranjenih otrok, ki najbolj prepričljivo govorijo o genocidu Izraelcev nad Palestinci. Človek, ki ima vsaj malo človečnosti in vesti bo to prepoznal, bo to početje poimenoval s pravim imenom in ne bo čakal, če in kdaj bo kakšno sodišče o tem tudi pravno presodilo.«

Glede Gaze ima Kučan seveda prav.

Glede afriških vojn bi bilo prav, če bi Kučan pojasnil, zakaj so te »stalnica« na tej celini – in opozoril na vmešavanja, kolonializem, neenako menjavo, vzpodbujanje islamskega radikalizma s strani Zahoda in druge nevarne politike ZDA in evropskih držav.

Glede Ukrajine in s strani Rusije »ukradenih otrok« pa Kučan brutalno zavaja, saj je znano, da niti Ukrajina ni bila sposobna dokazati zatrjevanega obsega »ugrabitev«, ki to sploh niso.

Kijev je v okviru pogajanj med rusko in ukrajinsko delegacijo v Istanbulu leta 2025 izročil seznam 339 imen, med njimi so bili večinoma odrasli kljub temu, da je v eni od zadnjih različic kijevske pravljice domnevno šlo za 20 tisoč mladoletnikov.

Ruski vojaki z otroci Vir:Telegram
Ruski vojaki otroke varujejo, družine pa združujejo, na Zahodu pa jih kažejo kot kradljivce otrok... Vir: X, posnetek zaslona

Poleg tega ni šlo za ugrabljene otroke, temveč za pogrešane otroke.

Rusko zunanje ministrstvo je poudarilo, da se podatki o vsakem otroku preverjajo kar najbolj temeljito.

Nato Kučan preide na drugo, sporno točko svojega govora: »Svet, v katerem živimo, odločitvi za mir ni naklonjen. Kaže nam neprijazno podobo. Zapleten je in nepredvidljiv, tesno med seboj povezan in soodvisen.

Danes pa – licemerno – vije roke, ker si je Rusija po podobnem receptu – in z utemeljenimi, ne pa lažnimi razlogi – upala zaščititi rusko prebivalstvo s podobno »humanitarno intervencijo.« To je za Kučana sedaj »agresija«. Dvojna morala na kvadrat.

Vojna in oboroževanje. To sta v tem našem svetu največkrat izgovorjeni besedi, ki smo se ju lahko naposlušali zadnje tedne, od romanja evropskih voditeljev v Belo hišo, do srečanja na Aljaski in v kitajskem mestu Tianjin. Tudi na Bledu. Z najbolj jasnimi besedami je to povedal kitajski predsednik Xi: 'Svet je na razpotju, človeštvo izbira med mirom in vojno.'

Torej, zmaga na vse ali nič! Njegove besede so spremljali ešaloni vojakov kitajske armade in odredi najsodobnejšega uničevalnega orožja. Težko je verjeti, da bodo služili zgolj miru in prizadevanju za pot mirnega razvoja, kot je zatrdil. Puška ni namenjena zgolj razkazovanju v vitrini. Prej ali slej jo bo kdo uporabil. Mir svoje mesto šampiona na svetovnem prizorišču tako prepušča vojni.

Vojna naj bi bila realnost, mir pa zgolj iluzija. Sprašujem se, ali je res to izbira človeštva?«

Kučan nato nekoliko kontradiktorno nadaljuje, da se je treba »upreti« kot so se naši predniki.

Skratka, naši predniki so šli v vojno, boj in vojno pa Kučan daje kot primer, kako se je potrebno – upreti vojni?!

Nato Kučan sklene, da bi se morali »upreti tej vsiljeni podobi, po kateri je med mirom in vojno danes mogoče izbrati zgolj vojno.«

Kučan predlaga mir.

»Ne smemo se pustiti ustrahovati z govoricami o naši nenehni ogroženosti. Ne smemo sprejeti vojne kot načina življenja. Temu se moramo upirati!

Če popustimo, smo izgubili bitko za lastno človečnost. Dolžni smo se upreti razčlovečenju sveta, ki ga prek avtokratskih vladavin vsiljujejo predvsem interesi oboroževalnih industrij… Upirajmo se.

Z javno besedo, z zahtevo, da se spori rešujejo po diplomatskih poteh, z mehko močjo, s protesti. S podpisovanjem deklaracij in z zahtevami, naslovljenimi na naše domače in evropske politike, naj vendarle dajejo prednost iskanju poti za blaginjo in mirno prihodnost namesto dajanja našega denarja za kopičenje orožja, namenjenega uničevanju,« priporoča Kučan.

Tukaj ima seveda prav.

Kje je torej problem?

Težava je v tem, ker si je Kučan v odlomku pred tem za predstavo nevarnosti vojne izbral – Kitajsko in njeno vojaško parado ter opozorilo kitajskega predsednika.

Xi je res opozoril na dejstvo, da je svet pred izbiro vojne in miru, a nato Kučan kitajskemu predsedniku podtakne, da hoče »zmago na vse ali nič.«

In nato doda, da je »težko verjeti, da bodo služili zgolj miru in prizadevanju za pot mirnega razvoja, kot je zatrdil. Puška ni namenjena zgolj razkazovanju v vitrini. Prej ali slej jo bo kdo uporabil.«

Podlost Kučana je v tem, da razkazovanje orožja Kitajske, ki ima res »odvračalni namen,« vidi kot nevarnost, kot dokaz sredstev, ki bodo skoraj zagotovo uporabljena v agresivni vojni.

Pri tem Kitajska v zadnjih 40 letih ni vodila imperialnih vojn, njene vojne so bile zmeraj obrambne, njen vojaški proračun pa je še vedno bistveno manjši od proračuna ZDA, ki pa so vodile na desetine vojn in izvedle na desetine državnih udarov in oboroženih intervencij po vsem svetu.

Podlost Kučana je v tem, da razkazovanje orožja Kitajske, ki ima res »odvračalni namen«, vidi kot nevarnost, kot dokaz sredstev, ki bodo skoraj zagotovo uporabljena v agresivni vojni.

Ne le to – ko slovenski politiki denar usmerjajo v oboroževanje, nas ves čas prepričujejo, da gre »za mir« in da je najboljša garancija za mir to, da si dobro oborožen.

Proti temu Kučan ni dvignil svojega glasu.

Moti pa ga – oboroževanje Kitajske, ki je pokazala res zavidanja vreden arzenal, ki pa služi le temu, da ohlaja pregrete glave agresivnih politikov v Beli hiši in generalov v Pentagonu.

In tega Kučan – ne vidi. Ali noče videti. Vidi pa v tem nevarnost.

Vir: X, posnetek zaslona

Znova služi interesom Zahoda in njihovim agresijam, ki jim je služil od konca osemdesetih naprej.

Toda tako, da vse svoje nastope zapakira v umirjeno, mirovniško formo, ki ji ljudje prikimavajo.

In če tako ocenjuje Kučan, mentor slovenskih levičarskih politikov – kako potem pričakovati, da bodo njegovi verni šolarčki pri svojih analizah kaj boljši?

Golob, Fajonova, Pirc-Musarjeva in ostali so se učili od Kučana in nadaljujejo po podobni poti. Jabolko ne pade daleč od drevesa, tako pravijo.

Gnila jabolka slovenske politike pa obenem kažejo, da so korenine njihovih težav tudi v njihovi skrivenčeni politični jablani in njeni senci, izpod katere se niso uspeli odkotaliti.

In mentor, ki kljub častitljivi starosti in kljub temu, da je ob teh slabih potezah naredil tudi veliko dobrega in ga zato ne bi smelo biti strah objektivne ocene svojega lika in dela - še vedno ni sposoben poštene, kritične analize lastne vloge pri utrjevanju evropske podlage za katastrofalne vojne, v katere so nas naši vladajoči politiki pahnili.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke