torek, 15. september 2026 leto 31 / št. 258
Ekonomska gibanja sveta po makroekonomskih podatkih: Postavljanje novih razmerij moči
Trgovec na borzi se prijema za glavo, ki boli tudi Donalda Trumpa
Svet se v zadnjih desetletjih vse hitreje spreminja. Naj se stare sile še tako trudijo, da se ohrani predhodno stanje, trend, ki govori drugače, je jasen.
Stari nosilci moči in oblasti na svetu se poslavljajo, novi akterji brez milosti prevzemajo njihovo mesto.
Vendar pa je včasih težko razumeti, kakšno težo imajo posamezni igralci na svetovnem parketu.
Še težje pa je videti trende, ki postavljajo nova razmerja moči na dolgi rok.
Pogledati je treba najpomembnejše parametre in slika postane nekoliko bolj jasna.
Vendar pa je točno stanje in ugotovitve težko predstaviti, saj se marsikaj spreminja: število prebivalcev, vrednost denarja, tehnološke spremembe, obseg gospodarske dejavnosti in še marsikaj.
Vse to je treba gledati iz časovne perspektive, npr. 30 let, na primer z referenčnim letom 1996.
Najpomembnejši parameter je prav gotovo Bruto družbeni proizvod. Ta je v letu 1996 znašal 32.060 milijard (tedanjih, tekočih) ameriških dolarjev. Po državah pa je to izgledalo:
Združene države Amerike 8.070 milijard dolarjev (25,17 %)
Japonska 4.900 milijard dolarjev (15,41 %)
Nemčija 2.590 milijard dolarjev (8,08 %)
Francija 1.600 milijard dolarjev (4,99 %)
Velika Britanija 1.160 milijard dolarjev (3,62 %)
Kitajska 868 milijard dolarjev (2,70 %)
Rusija 400 milijard dolarjev (1,24 %)
Naj se stare sile še tako trudijo, da se ohrani predhodno stanje, trend, ki govori drugače, je jasen. Stari nosilci moči in oblasti na svetu se poslavljajo, novi akterji brez milosti prevzemajo njihovo mesto.
Indija 392 milijard dolarjev (1,23 %)
V letu 2025 je imel ameriški dolar čisto drugačno vrednost, tako da je BDP znašal približno 118.000 milijard ameriških dolarjev (po tekočih cenah).
Združene države Amerike 30.770 milijard dolarjev (26,08 %)
Kitajska 19.630 milijard dolarjev (16,61 %)
Nemčija 5.050 milijard dolarjev (4,67 %)
Indija 3.956 milijard dolarjev (3,35 %)
Francija 2.860 milijard dolarjev (2,86 %)
Rusija 2.590 milijard dolarjev (2,19 %)
Pri pregledu teh podatkov so Združene države Amerike še vedno daleč pred vsemi.
Nekatere države, prednjači Japonska, so status velesile praktično izgubile, Kitajska po drugi strani pridobiva na pomenu, a je še vedno daleč od prve gospodarske države sveta po teh podatkih.
Nekatere države, prednjači Japonska, so status velesile praktično izgubile, Kitajska po drugi strani pridobiva na pomenu, a je še vedno daleč od prve gospodarske države sveta po teh podatkih.
Nove sile, o katerih je toliko govora, Rusija in Indija, se zdijo še vedno daleč zadaj, da bi lahko ogrožale primat Zahoda.
Pa vendar je nominalni BDP le številka, bolj pomemben pokazatelj, purchasing power parity (PPP), to je podatek o kupni moči prebivalstva posamezne države.
Dejstvo je, da je pomembno, kaj si posamezni prebivalec v povprečju s svojimi dohodki lahko privošči in kaj mu po tistem, ko poplača položnice na koncu meseca ostane. Hudič se torej skriva v podrobnostih.
Tako je zavajajoč podatek, če ima država po prebivalcu visok BDP, po drugi strani pa šolanje stane enormne zneske, ko je zdravstvo v celoti plačljivo, če najemnine za stanovanja, oziroma vrednost nepremičnin ter mnogi drugi stroški povzroče, da si povprečen prebivalec tega sploh ne more privoščiti in mu konec meseca nič ne ostane.
Visok BDP na prebivalca tako ne pomeni nujno blaginje tiste države, če s tem denarjem povprečen državljan ne more zagotoviti svojih osnovnih življenjskih potreb.
Nasprotno pa država, ki ima nizko stopnjo obdavčitve, brezplačno javno zdravstvo in šolstvo, ima navkljub formalno nizkemu BDP na prebivalca veliko kupno moč.
Razvrstitev gospodarske moči glede na PPP pa svet pokaže popolnoma drugačno sliko.
Treba pa je vedeti tudi naslednje. Število prebivalstva po posameznih državah je zelo različno.
Tako je po parametru PPP Kitajska daleč najmočnejša, a imajo ZDA le četrtino kitajskega prebivalstva in je tako PPP na prebivalca v ZDA bistveno višji.
Leta 1996 je BDP sveta po kupni moči (PPP) znašal 40.170 milijard dolarjev po tekočih cenah. Po posameznih državah je izgledal takole:
Združene države Amerike 8.073 milijard dolarjev (20,10 %)
Kitajska Po različnih virih med 2.250 in 2.900 milijard dolarjev (5,6 – 7,21 %)
Indija 1.560 milijard dolarjev (3,89 %)
Razvrstitev gospodarske moči glede na PPP pa svet pokaže popolnoma drugačno sliko.
Rusija 412 milijard dolarjev (1,02 %)
Nemčija 2.510 milijard dolarjev (6,25 %)
Japonska 5.020 milijard dolarjev (12,50 %)
Velika Britanija 1.420 milijard dolarjev (3,53 %)
Francija 1.385 milijard dolarjev (3,45 %)
Letošnji svetovni družbeni proizvod po PPP bo znašal 211.170 milijard dolarjev po tekočih cenah. Po posameznih državah pa bo znašal takole:
Kitajska 44.290 milijard dolarjev (20,97 %)
Združene države Amerike 32.280 milijard dolarjev (15,29 %)
Indija 18.900 milijard dolarjev (8,95 %)
Rusija 7.520 milijard dolarjev (3,56 %)
Japonska 7.260 milijard dolarjev (3,43 %)
Nemčija 6.400 milijard dolarjev (3,03 % )
Indonezija 5.440 milijard dolarjev (2,57 %)
Brazilija 5.220 milijard dolarjev (2,47 %)
Francija 4.730 milijard dolarjev (2,24 %)
Velika Britanija 4.720 milijard dolarjev (2,23 %)
Primerjava svetovnih gospodarstev po PPP pokaže popolnoma drugačno sliko od tiste kjer se BDP meri nominalno.
Predvsem pa je zanimiv trend. Nekdanje gospodarske velesile, pretežno združene v skupini G7, so v zadnjih 30 letih praktično prepolovile svoj delež v svetovnem gospodarstvu.
To drži posebej tudi za EU. Iz nekdaj četrtinskega deleža ta danes znaša le še 15 %.
Iz nekdaj četrtinskega deleža ta danes znaša delež EU le še 15 %.Po drugi strani pa položaj Kitajske in Indije pokaže njuno moč, Rusija je presenetljivo močna, na prizorišče prihajajo prej neznane sile, kot so Indonezija in Brazilija.
Po drugi strani pa položaj Kitajske in Indije pokaže njuno moč, Rusija je presenetljivo močna, na prizorišče prihajajo prej neznane sile, kot so Indonezija in Brazilija.
Eden izmed poglavitnih temeljev svetovnega gospodarstva kot ga poznamo danes je bil postavljen ob koncu 2. svetovne vojne leta 1944 v Bretton Woodsu.
Takrat je bilo določeno, da bo ameriški dolar temelj svetovnega gospodarstva in da bo imel zlato zaledje. To je bilo določeno z 35 dolarji/unča zlata.
To je bil temelj finančnega sistema po koncu druge svetovne vojne za naslednja desetletja.
Kar nekaj desetletij je razmerje držalo. Potem pa se je zgodil 15. avgust 1971. Zaradi stroškov neprestanih vojn na tujem in socialnih programov doma zlatega razmerja ZDA niso več mogle vzdrževati.
Ameriški dolar je postal fiat valuta, kot toliko drugih. Še vedno svetovna valuta, a vezana le na negotovo zaupanje v stabilnost ameriškega gospodarstva.
V septembru 2026 je unča zlata vredna 4.700 dolarjev. Še pred dvema letoma se je njegova cena vrtela okoli 2.000 dolarjev za unčo.
Navkljub temu je dolar še vedno svetovna valuta in večina svetovnih denarnih rezerv, ki znašajo približno 13.200 milijard dolarjev, je še vedno v tej valuti.
To se v zadnjih desetletjih navkljub vsemu še ni spremenilo. Pa si poglejmo podatke za leto 1996.
V ameriških dolarjih je bilo 60,2 %, nemških markah 12,5 %, v Ecu, predhodniku evra 5,9 %, v japonskih jenih 5,5 %, 3,2 % v britanskih funtih.
V letu 2026 je položaj naslednji: 56,8 % deviznih rezerv je v ameriških dolarjih, 20,2 % v evrih, 5,5 % v jenih, 4,4 % v britanskih funtih, novost pa so kitajski juani, v katerih je 2,0 % svetovnih deviznih rezerv.
Leta 1996 je svet imel v svojih zlatih zalogah 34.000 ton fizičnega zlata. Največje zaloge so imele ZDA, in sicer 8.133 ton, Nemčija 3.350 ton, Italija 2.452, Francija 2.437 ton in Švica nekaj čez 1000 ton.
V letu 2026 svetovne rezerve zlata znašajo 36.500 ton. Pravzaprav se v treh desetletjih uradno ni kaj dosti spremenilo.
Največjo zalogo zlata imajo ZDA, Nemčija, Italija, Francija, ki so ohranile prejšne količine. Zanimive pa so zlate rezerve Kitajske z 2.366 tonami, Rusije s 2.283 tonami, Švice z 1.039 tonami in Indije z 880 tonami.
Vendar pa je glede zalog nekaj nejasnosti. V neskončnost se je razpaslo trgovanje z zlatimi pravicami, ki presegajo dejansko zalogo zlata tudi za faktor 100 (trgovanje prek skladov (ETF), terminskih pogodb (futures) ali certifikatov omogoča hitro unovčljivost, a pomeni lastništvo finančnega instrumenta in ne nujno fizične kovine), podatki o stanju zlatih zalog se nanašajo na trditve samih držav in nihče točno ne ve, koliko tega zlata tudi dejansko obstaja; številne države pa svoje zlate zaloge zaradi političnih razlogov drže v ZDA in same, kot npr. Nemčija, niti nimajo neomejenega dostopa do svojih zalog.
Ob vsem tem se človek vpraša, kako je mogoče, da je ob tem, da je ameriški dolar v dobrih petih desetletjih in pol izgubil 99,25 % svoje vrednosti (od 35 dolarjev za unčo do 4.700 dolarjev za unčo) in še vedno ostal svetovna rezervna valuta.
Odgovor se skriva v več dejavnikih: v petro dolarju, prevladi ZDA na področju bančništva in zavarovalništva, prevladi v mednarodnih institucijah (kot sta IMF, Swift) in v grobi vojaški sili.
Po odstopu od zlate podlage dolarja so ZDA svetu vsilile svojo voljo v obliki petro dolarja. Med državami OPEC-a in Američani je bil sklenjen neformalni dogovor: nafta se prodaja v dolarjih, ZDA skrbijo za varnost teh držav, z izkupičkom države izvoznice nafte kupujejo ameriške obveznice in investirajo v ameriško gospodarstvo.
Vsak, ki bi deloval izven teh okvirov, je v trenutku začutil neizprosno ameriško moč. Libija, Venezuela in Irak so primeri, kako se ravna z državami, ki delujejo po svoje.
V letu 1996 je bil ameriški dolar prevladujoča svetovna valuta. Med 42–45 % vseh transakcij med državami in okoli 80 % vseh zasebnih transakcij je bilo opravljenih v tej valuti. Nemška marka je imela 19 % delež, japonski jen 24 %, britanski funt in francoski frank po 4 %. Kar 75 % vseh državnih obveznic je bilo izdanih v dolarjih in prek 60 % vseh deviznih rezerv je bilo v dolarjih.
V letu 2026 ni bilo dosti drugače. V ameriških dolarjih je bilo izvedenih 49 % vseh transakcij, kar 89 % vseh transakcij prek sistema SWIFT pa v tej valuti. Evro je imel delež 21 %, britanski funt 6 %, kitajski juan je iz ničle prišel do 6,5 %, japonski jen 4 %. Financiranje, to je bančna posojila, je v 81 % potekalo v dolarjih, 8 % v evrih in 8 % v kitajskih juanih.
Ob vsem tem se človek vpraša, kako je mogoče, da je ob tem, da je ameriški dolar v dobrih petih desetletjih in pol izgubil 99,25 % svoje vrednosti (od 35 dolarjev za unčo do 4.700 dolarjev za unčo) in še vedno ostal svetovna rezervna valuta. Odgovor se skriva v več dejavnikih: v petro dolarju, prevladi ZDA na področju bančništva in zavarovalništva, prevladi v mednarodnih institucijah (kot sta IMF, Swift) in v grobi vojaški sili.
Ameriško gospodarstvo je v takšnih razmerah imelo od lastne valute, ki je hkrati tudi svetovna valuta, neizmerne koristi. Poenostavljeno. Denar vsega sveta je pritekal v ZDA, financiral primanjkljaje v plačilni in trgovinski bilanci ter … financiral njene vojne.
Vse to je delovalo do letošnje pomladi. 28. februarja 2026 je izbruhnila vojna med ZDA in Izraelom na eni strani in Iranom na drugi strani. Naivno bi bilo pomisliti, da so v konflikt vpletene le te države. Na strani Izraelcev in Američanov so praktično vse države EU, NATO, pa še najmanj Japonska, Južna Koreja, Kanada, Nova Zelandija in Avstralija.
Na drugi strani pa bi bilo čisto naivno razmišljanje, da je Iran sam. Za njegovim hrbtom stojijo najmanj Rusija, Kitajska, Belorusija in Severna Koreja. Ne sicer iz kakega altruizma, ampak zaradi dejstva, da se vse te države jasno zavedajo, da so ob morebitnem padcu Irana tudi one same naslednje na vrsti.
Nekje vmes, pa daleč stran od ameriških interesov, je Indija, ki se ukvarja predvsem s svojo lastno zunanjo politiko, preostale države BRICS drse v kitajsko interesno sfero in jih le še ameriška vojaška sila zadržuje, da ne bi šle po svoje.
Pa še množica afriških in ameriških držav, ki nejevoljno gledajo na razvoj dogodkov in preračunavajo svoje možnosti.
Predvsem zaradi dejstva, da v številnih državah prihaja do disproporcij v vladavini. Države vodijo elite, ki so servilne Američanom in nadzorujejo prebivalstvo, ki razmišlja popolnoma drugače.
Iranski zaplet se v nasprotju s pričakovanji Zahoda tudi približno ni končal s še eno barvno revolucijo, ki bi na oblast prinesla lakajskega sina nekdanjega šaha Reze Pahlavija. Izkazalo se je, da Iranci svojih oblasti tudi približno ne marajo kaj dosti. Da pa to tudi približno ne pomeni, da so toliko naivni, da ne bi vedeli, kaj jih čaka pod ameriško vladavino.
Iranski zaplet se v nasprotju s pričakovanji Zahoda tudi približno ni končal s še eno barvno revolucijo, ki bi na oblast prinesla lakajskega sina nekdanjega šaha Reze Pahlavija.
Izkazalo se je, da Iranci svojih oblasti tudi približno ne marajo kaj dosti. Da pa to tudi približno ne pomeni, da so toliko naivni, da ne bi vedeli, kaj jih čaka pod ameriško vladavino.
V sami vojni pa je Iran pokazal neverjetno odpornost in tudi po več kot pol leta vojnega stanja kakršnegakoli miru ali njegove podreditve tudi približno ni na vidiku.
Iransko ljudstvo je združeno proti zunanjemu sovražniku in notranje razlike so pozabljene.
Vsaj formalno naj bi bil vzrok za vojno iranska prizadevanja za pridobitev atomskega orožja.
Ali je tovrstna trditev Izraela in ZDA točna ali ne, pravzaprav niti ni več posebej pomembno. V toku vojne se je izkazalo, da nima le Izrael Samsonove doktrine, ampak da jo ima tudi Iran.
Izkazalo se je namreč, da bi v primeru, da se obe znajdeta v brezizhodnem položaju in na meji svojega obstoja, obe imeli sposobnost, da uničita druga drugo. To pa ne pomeni, da Iran nima še drugih adutov v roki.
Vsaj dva je tudi izkoristil. Ožina Hormuz je zaprta, enako pa so storili Hutiji oziroma gibanje Ansar Alah v Jemnu, ki je zaprlo ožino Bab el Mandeb in s tem bolj kot ne zaprlo najkrajšo plovno pot med Daljnim vzhodom in Evropo.
Prav slednji dve dejanji pa po šestih desetletjih ogrožajo vladavino petro dolarja. Bogate naftne države ob Perzijskem zalivu so se držala pakta z Američani, v zameno pa so pričakovali zaščito svojih držav in interesov. Zanje naj bi skrbele desetine ameriških vojaških baz vse okoli Irana, ameriška mornarica pa naj bi poskrbela za svobodno in varno plovbo.
Ožina Hormuz je zaprta, enako pa so storili Hutiji oziroma gibanje Ansar Alah v Jemnu, ki je zaprlo ožino Bab el Mandeb in s tem bolj kot ne zaprlo najkrajšo plovno pot med Daljnim vzhodom in Evropo. Prav slednji dve dejanji pa po šestih desetletjih ogrožajo vladavino petro dolarja.
Nič od tega se ni uresničilo. Ocene škode govore, da naj bi članice Gulf cooperation council, Zalivskega sveta za sodelovanje utrpele škodo, ki znaša okoli milijarde ameriških dolarjev dnevno.
Ameriške vojaške baze v Zalivu so bolj kot ne uničene, ameriška mornarica pa izrinjena daleč stran v Indijski ocean, kjer se bori za svoj obstoj in je daleč od tega, da bi bila sposobna ofenzivnih akcij.
Pa ne le zaradi Irana, ampak predvsem zaradi zloma logističnih poti. Poenostavljeno: številnim državam Zaliva, ki so temelj OPEC-a in hrbtenica petro dolarja, grozi bankrot.
Dominacija ameriškega dolarja je v letu 2026 po 2. svetovni vojni resnično ogrožena. Nasprotniki in konkurenti ZDA so to jasno povedali.
Njihove zahteve so zavite v govoričenje o koncu unipolarnega sveta in graditvi večpolarnega sveta, kjer nihče ne bi imel glavne besede. Pa je to le prodaja megle: gre za jasna prizadevanja, da se dolar odstrani s prestola svetovne valute.
Konca krize na Bližnjem vzhodu ni videti. Dogajanje pa v temeljih ruši dosedanja gospodarska razmerja. Svet se v zadnjih letih bliskovito spreminja.
Ta članek govori o spremembah na makroekonomskem področju; do sprememb na področju realne ekonomije pa še ni prišlo. Več o tej dinamiki pa v nadaljevanju.
