REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Pokop Mladića: »Inat« zaradi dvojne morale »Zahoda«, na pogrebu pa 150.000 ljudi, ne le »nekaj tisoč«!

Pokop Mladića: »Inat« zaradi dvojne morale »Zahoda«, na pogrebu pa 150.000 ljudi, ne le »nekaj tisoč«!

V Beogradu so pokopali »vojnega zločinca Ratka Mladića«, pokopu pa je prisostvovalo »več tisoč ljudi«.

Tako so v en glas ponavljali včeraj vsi slovenski osrednji mediji.

Prizori iz Beograda pa so razkrivali drugačno resnico.

Ljudstvo je pelo »general, general, hvala tvoji mami«. Postavljena je bila častna straža v čast generalu Ratku Mladiću. Ljudje so z aplavzom pospremili krsto, sin Darko je nosil njegovo sabljo.

Povorka, v kateri je vozilo s krsto, v kateri je bilo truplo nekdanjega poveljnika Vojske Republike Srbske se je odpravila od cerkve svetega Luke na Vidikovcu proti pokopališču Topčider.

Slovesnost je vodil srbski patriarh Porfirij ob sodelovanju vladik Srbske pravoslavne cerkve.

V Beogradu so pokopali »vojnega zločinca Ratka Mladića«, pokopu pa je prisostvovalo »več tisoč ljudi«. Tako so v en glas ponavljali včeraj vsi slovenski osrednji mediji. Prizori iz Beograda pa so razkrivali drugačno resnico.

Tudi predsednik SNSD Milorad Dodik, predsednik vlade Republike Srbske Savo Minić, predsednik Narodne skupščine Nenad Stevandić in srbska članica Predsedstva Bosne in Hercegovine Željka Cvijanović so izkazali spoštovanje generalu.

Toda sporočilo v slovenskih osrednjih medijih je bilo drugačno in jasno, podkrepila pa so jih tudi sporočila o neprimernosti »poveličevanja« Mladića iz vrst evropske komisarke Marte Kos in podobne ocene: Mladić je zločinec, v Srbiji pa je še vedno precej, a ne ravno veliko (nekaj tisoč!) ljudi, ki so očitno popolnoma nemoralni, sprevrženi in »slavijo« zločince, odgovorne za »genocid.«

Gre za popolno nerazumevanje in laži.

Najprej, številka, ki so jo vsi zamolčali.

150.000.

Toliko ljudi naj bi namreč prisostvovalo pogrebu.

Morda jih je bilo manj, a zagotovo ne manj kot 100.000. To so velike številke.

Zakaj je mediji uniformno niso sporočali? To ni napaka, pač pa uredniška cenzura.

Številka sama bi pokazala, da Mladića »slavi« - večina.

In kako je to mogoče? Zgolj zato, ker so ljudje »bolni« kot sporočajo predvsem iz Sarajeva?

Zadeva je bolj zapletena.

Kolona v Beogradu Vir: Tanjug/Telegram

Nihče ne zanika, da je predvsem v Srebrenici prišlo do množičnih zločinov. In nikakor do »genocida« In drugič, da je bil za te odgovoren prav Mladić osebno – tega mnogi prav tako ne sprejemajo.

Zakaj ne, kaže celo odpor iz samega haaškega sodišča, kjer je predsednica prizivnega sodišča menila, da Mladiću velika večina točk obtožnice sploh ni bila dokazana.

Večina ga je sicer obsodila, a ni mala stvar, če najbolj izkušena sodnica, predsednica, sesuje sodbo svojih kolegov.

Na drugem mestu je dejstvo, da izkazovanje spoštovanje do človeka, ki je branil Republiko Srbsko ne pomeni tudi opravičevanja njegovih domnevnih zločinov, četudi bi bil res za njih odgovoren.

In za nekatere je zelo verjetno bil.

Republika Srbska je bila za Srbe v BiH enako pomembna, kot je Slovenija za Slovence. Je to res tako težko razumeti?

Drugič, kako je mogoče, da evropski politiki molčijo, ko v Zagrebu z vojaškimi častmi pokopavajo ustaše, v Sarajevu pa obsojene vojne zločince? Kje so bile kritike takrat?

In kje so danes, ko Izrael brez težav napade 7 držav in izvaja resničen genocid proti Palestincem?

Zaradi te dvojne morale večina v Srbiji ne sprejema zahteve, da bi morali »pozabiti« na Mladića ali se ga celo sramovati.

Za Mladića se je bitka končala. Za zgodovinarje pa se šele začenja.

Iz perspektive Srbije je Mladića v Haag predala nekdanja oblast, ki je bila na kolenih zaradi sankcij, ki so jo izsiljevali in je naredila to, kar države načeloma ne počnejo.

Po prevratu 5. oktobra 2000, za katerega pa danes vemo, da spada med prve barvne revolucije, financirane s strani Zahoda.

Poslala ga je na sodišče, ki je bilo že v temelju narejeno tako, da so bili pred njim Srbi označeni kot največji, če ne celo edini krivci za vse, kar se je zgodilo ob razpadu SFRJ.

In tega ljudje pač ne sprejemajo. Za njih je bil Mladić predvsem voditelj, njihov rešitelj in na koncu žrtev – in ne zločinec.

Ogromna večina na pogrebu je to pokazala s svojo prisotnostjo.

So vsi ti ljudje res brez morale?

Seveda ne.

Ne gre za nevednost ali bestialnost ali za »poveličevanje zločinov.«

Ne, gre za kljubovanje.

Za »inat«.

Za bes, ker se Srbom vsiljuje oznaka, da so storili genocid (v občini Srebrenica, zraven v občini Žepa pa že ne več?!) medtem ko genocida nad Srbi v času druge svetovne vojne in Jasenovca ne priznava nihče.

Ne, gre za kljubovanje. Za »inat«.  Za bes, ker se Srbom vsiljuje oznaka, da so storili genocid (v občini Srebrenica, zraven v občini Žepa pa že ne več?!) medtem ko genocida nad Srbi v času druge svetovne vojne in Jasenovca ne priznava nihče.

Za bes, ker je sodišče enega generala obsodilo zato, ker njegovi vojaki ob osvoboditvi Žepe niso storili zločinov – s trditvijo, da bi na podoben način lahko preprečil tudi zločine v Srebrenici (kjer ni bil v enaki vlogi) in da je zato – kriv.

Za jezo, ker je Haaško sodišče (ICTY) v primerih hrvaških in muslimanskih poveljnikov ubralo drugačno logiko in jih razglašalo za nedolžne, če jim ni bilo mogoče dokazati namernega izdajanja zločinskih ukazov. Po tej logiki bi bil Mladić nedolžen enako, kot je danes – hrvaški general Gotovina.

Gre za dvojne kriterije.

Na podoben način se v OZN sedaj uveljavlja dan spomina na »srebreniški genocid«, sponzorirali so ga celo Nemci (in Slovenija!), ki jim je milijone žrtev odpuščenih, Srbi pa bi morali pristati na oznako sodišča, češ da je njihova vojska izvršila genocid in ne le pokola kot na »zgodovinsko resnico.«

In to s s strani sodišča, ustanovljenega v obliki »prisilnega sredstva«!

To sodišče pa hkrati ni obsodilo mudžahedine, ki so Srbom rezali glave in z njimi igrali nogomet v BiH. In pobili ne le mladeniče in moške v vaseh okoli Srebrenice – pač pa predvsem ženske, otroke in starce!

Gre za dvojno moralo, in pristati nanjo bi bilo napačno in nečloveško.

In zato Srbi na to ne pristajajo. In ne bodo pristali.

Slovesnost v cerkvi Vir: Tanjug/Telegram

Vse to ter številne podrobnosti s pogreba pa so tudi slovenski mediji zamolčali.

Ker jih resnica, ki se ne sklada z njihovim pogledom na svet ne zanima. Ker njihova naloga ni informiranje, pač pa zaslepljevanje.

Toda vpliv, ki ga ima ta pogled na svet se krha.

Slabi.

Vloga Zahoda se zmanjšuje, z njim pa tudi njegove interpretacije zgodovine.

Gre za dvojno moralo, in pristati nanjo bi bilo napačno in nečloveško. In zato Srbi na to ne pristajajo. In ne bodo pristali. Vse to ter številne podrobnosti s pogreba pa so tudi slovenski mediji zamolčali. Ker jih resnica, ki se ne sklada z njihovim pogledom na svet ne zanima. Ker njihova naloga ni informiranje, pač pa zaslepljevanje.

Za Srbe pa je bil pogreb Mladića samo še en dogodek, kjer so si skupaj pokazali, kaj si mislijo o tem Zahodu.

Ratko Mladić je bil pokopan na Topčiderskem pokopališču v Beogradu ob pesmi »Tamo daleč« in častnem streljanju, ki so ga izvedli pripadniki Srbske vojske.

Pogrebu je prisostvovalo veliko število državljanov, veliko pa jih je generalu Mladiću izkazalo spoštovanje tudi v cerkvi svetega Luke na Vidikovcu, kjer je bila krsta razstavljena.

Od tam so se nato peš odpravili od cerkve do pokopališča.

Zbrani so glasno peli verze omenjene pesmi.

»Kristus je vstal od mrtvih« se je slišalo med ljudmi, »živel Ratko Mladić«...

Zbrane je nagovoril sin Darko. »Dragi oče, ko sem te peljal do helikopterja, ki te je odpeljal v Knin, si rekel: »Obljubil sem, da bom branil narod in državo. To je dolžnost in čast. Vsak Srb mora razmišljati, kako bo nekoč odgovarjal pred Lazarjem, vojak in častnik pa še pred Milošem.« Vedno si bil borec in zmagovalec. Od dneva, ko si se rodil, sredi viharja vojne leta 1943, na čisti ponedeljek, je v našo hišo prišel tifus. Imel si 40 dni, preživel si, zmagal si. Ob koncu vojne si ostal brez očeta, v operaciji za osvoboditev Sarajeva. Tvoj oče, moj ded Neđo Mladić, je bil smrtno ranjen v boju proti ustašem v vasi Sunja. Prej pa te je še uspel krstiti. On je prišel iz partizanov, duhovnik pa iz četnikov, in skupaj sta te krstila. To je bila tvoja moč. Še nisi bil pri zavesti, pa si že pomirjal Srbe,« je rekel generalov sin.

Darko je poudaril, da je general Mladić odraščal z mamo, sestro Milico in brati Milivojem, Bogdanom in Markom.

»Sanjal si, da boš zdravnik. Občini je manjkalo 21 dinarjev, da bi ti dodelila štipendijo, zato si postal vojak. Kasneje si mi rekel: »En kirurg na operacijski mizi, če je dober, reši eno življenje, oficir v boju pa, če je dober, lahko reši tisoče.« »Ti si rešil narod,« je rekel Darko Mladić.

Kot je rekel, je Bog generala varoval skozi celotno vojno.

»Naboj te ni hotel, preletel si s helikopterjem pod napadom. Skupaj smo strmoglavili s helikopterjem v Kupinovu, nikomur ni padla niti dlaka z glave. Trikrat si bil ranjen, protipehotne granate so padale meter, nekaj metrov stran od tebe, Bog te je varoval. Bog ve, danes pa vidimo, da ve cel narod. Sovražniki so te večkrat poskušali ubiti, a jim ni uspelo. Poskušali so te podkupiti, a jim ni uspelo. Poskušali so te prestrašiti, ubili so ti hčer, a jim ni uspelo. Na koncu jim je ostalo le, da te tiho spoštujejo, a si izmišljajo laži o tebi, da bi te morda osramotili v narodu in po svetu. Pripravili so inscenirane sodne procese za naše junake, da bi branilce spremenili v zločince, izdajalce pa v junake. »Hvala vam, bratje, da ste prišli presoditi, ali je moj oče junak ali zločinec,« je rekel Darko, na kar so zbrani vzkliknili: »Junak!«

»Rekel si mi, da si želel tukaj počivati, prišel je ta dan. Danes odhajaš, da se srečaš z Ano, mamo, našimi predniki, danes odhajaš tudi pred Lazarja in pred Miloša, poglej, s kom odhajaš. Narod nam je priča. Potuj, oče, potuj, poveljnik, nam pa ostane, da smo ponosni nate« je rekel Darko Mladić.

Darko je prisotnim povedal, da so oni njihova zmaga in tolažba.

»Prepričan sem, da se moj oče zdaj veseli zaradi vseh vas tukaj, zaradi otrok, ki so se rodili, čeprav je nekdo hotel, da se ne bi rodili. Jaz prejemam pisma od otrok, ki mi pišejo, da so se rodili zahvaljujoč generalu Mladiću. Vsi veste, kako daleč je prišla naša vojska, tja, kjer so Srbi. Mi sami smo si edini priče in moč, in takšni, kakršni smo danes, bomo ostali za vedno. Ratko je tudi s svojo smrtjo ponovno združil srbski narod, že drugič. Prvič, ko je odšel, da ga brani, in danes, ko ga pospremljamo. Hvala vam vsem«, je rekel Darko Mladić.

General Mladić je bil nato pokopan ob hčerki Ani, kar je bila njegova želja.

Za njega se je bitka končala.

Za zgodovinarje pa se šele začenja.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke