Zakaj nafte na trgu še ni zmanjkalo? Sprožil se je plaz, ob katerem pa se državniki zgolj - fotografirajo...

V filmu Višja sila (Force Majeure) švedskega režiserja Rubena Östlunda družina na smučarskih počitnicah kosi na terasi gorske restavracije, ko se nad njo sproži snežni plaz. Nadzorovan je, pravijo.

Ljudje ga snemajo s telefoni, nekdo se zasmeje, natakar prinese kavo.

Plaz je z vsako sekundo bližje in z vsako sekundo bolj impozanten – pa vendar nihče ne vstane, dokler oblak snega ne pogoltne terase.

Ko se prah polega in se izkaže, da so vsi živi, se šele začne prava drama: med preživelimi.

Svetovni trg nafte poleti 2026 sedi na natanko takšni terasi. In se fotografira.

Dan, ko je gorel Abkaik, cena pa je padla

V ponedeljek, 27. julija, so jemenski hutijevci z brezpilotniki zadeli Abkaik (Abqaiq) v vzhodni Savdski Arabiji – največji obrat za stabilizacijo surove nafte na svetu, skozi katerega gre po ocenah okoli pet odstotkov svetovne oskrbe – ter črpalno postajo naftovoda vzhod–zahod, ki nafto vodi do Janbuja ob Rdečem morju.

Satelitski posnetki Sentinel-2 in sistema NASA FIRMS so potrdili obsežne požare, Aramco je obratovanje ustavil in začel zasilno sežigati plin.

Dva dneva prej je isti napadalec zažgal rafinerijo Džazan na savdski obali Rdečega morja, zmogljivosti 400.000 sodov na dan. Naftovod vzhod–zahod je edina resna savdska alternativa Hormuški ožini. Skratka: v treh dneh je bila prizadeta tako glavna pot, kot tudi njena rezervna pot.

Cena nafte je tisti dan padla za 8,7 odstotka. Brent je zaključil pri 88,36 dolarja za sod, ameriški WTI pri 82,61 – oba na najnižji ravni v več kot tednu dni.

Nelogično? Le na prvi pogled.

Trg tisti ponedeljek ni trgoval z gorečim Abkaikom, temveč z novico, da so ZDA čez vikend nenadoma prekinile zračne napade na Iran in da je Teheran sporočil, da bo mirovanje spoštoval, dokler ga bo spoštoval Washington.

Fizično uničenje infrastrukture je bilo v cenovni logiki manj pomembno od diplomatskega namiga. To ni anomalija enega dne – to je vzorec zadnjih petih mesecev in hkrati osrednja tema tega članka.

Višja_Sila.png

Enajst milijonov sodov, ki jih ni

Hormuška ožina je zaprta od 28. februarja, ko se je začela ameriško-izraelska vojaška operacija proti Iranu. Pred krizo je skoznjo dnevno šlo približno 15 milijonov sodov surove nafte in dodatnih 5 milijonov sodov derivatov – bencina, dizla, letalskega goriva, utekočinjenega plina in nafte za petrokemijo. Skupaj petina svetovne porabe.

Po oceni Matta Smitha, vodje raziskav pri analitski hiši Kpler, je z globalnega trga izginilo približno enajst milijonov sodov na dan.

To ni napoved, ampak izmerjen izpad. Za primerjavo: nafta iz Perzijskega zaliva, ki je ni več, je po količini enaka celotni porabi Nemčije, Francije, Italije in Španije skupaj.

Devetega marca je ameriški WTI v enem trenutku dosegel 119,47 dolarja, tako imenovani dated Brent pa je kratkotrajno presegel 140 dolarjev – največ po letu 2008. In potem se je zgodilo tisto, česar februarja skoraj nihče ni napovedoval: cena je začela padati. Aprila pod sto, junija – po podpisu memoranduma med Trumpom in Iranom – celo pod predvojno raven. Prvega julija je Brent zaključil pri 71,6 dolarja.

Februarja so resne analitske hiše računale s 150, 200 ali celo 300 dolarji za sod. Nič od tega se ni zgodilo. Vprašanje »zakaj« je pomembnejše, kot se zdi, ker odgovor nanj hkrati pove, kdaj bo tega konec.

Graf 1: Kljub izpadu ene petine svetovne oskrbe cena nafte ni nikoli dosegla napovedanih ravni.

Potop štirih blazin, ki so nas doslej varovale pred udarom

Odgovor ni ena sama stvar. Gre za štiri blazine, ki so se sprožile skoraj hkrati.

Prva: strateške rezerve. Enajstega marca so članice Mednarodne agencije za energijo (IEA) soglasno sklenile na trg sprostiti 400 milijonov sodov – največje usklajeno dejanje v zgodovini agencije. ZDA so prispevale 172 milijonov sodov iz strateških rezerv (SPR), po tempu okoli 1,4 milijona sodov na dan. Do konca julija je bilo od obljubljenega dejansko na trgu približno 290 milijonov sodov.

Druga: Kitajska. Njen pomorski uvoz surove nafte se je z okoli 11,5 milijona sodov na dan zrušil na 6,4 milijona junija. To ni bila solidarnost, ampak preračun: Peking se ni hotel na trgu tepsti za vse dražje pošiljke, zato je zmanjšal nakupe, preprodal že kupljene tovore in znižal predelavo v rafinerijah. Analitik agencije Bloomberg Javier Blas je zapisal, da je prav Kitajska tista, ki je svetovno gospodarstvo – in Trumpa – rešila pred zlomom.

trumpnaftagor.jpg

Kako je Kitajska to zmogla, je prepričljivo razčlenil kolumnist David Fickling.

Nobene skrivnosti ni: skoraj celoten upad povpraševanja za približno 4,6 milijona sodov na dan je mogoče pojasniti z javno dostopnimi podatki.

Največji posamični kos ni bila varčnost, ampak preprost obrat – Kitajska je leta 2024 in 2025 zaloge polnila po okoli 1,4 milijona sodov na dan preko lastne porabe, aprila letos pa je prvič po letih začela iz njih črpati. Skupni zasuk: do 1,9 milijona sodov na dan.

Sledijo električna vozila. Več kot 60 odstotkov aprila prodanih avtomobilov na Kitajskem je imelo vtič; javno polnjenje je aprila naraslo na 10,38 teravatne ure, kar je približno toliko elektrike, kot je porabi celotna Nizozemska.

Ekonomisti so desetletja izhajali iz predpostavke, da vozniki na ceno nafte ne reagirajo bistveno – ta predpostavka je padla v trenutku, ko ima gospodinjstvo doma en bencinski in en električni avtomobil in lahko med njima izbira vsak dan.

Tretji kos je zlom petrokemije: proizvodnja primarne plastike je aprila upadla najhitreje doslej, za 1,6 milijona ton v enem mesecu.

Graf 2: Kitajski »detoks« od nafte je bil največja posamična blazina svetovnega trga – in v veliki meri je bil strukturen, ne začasen.

Tretja: uničenje povpraševanja. Rafinerije po svetu predelujejo približno pet milijonov sodov na dan manj kot pred vojno.

Po Smithovi oceni je od enajstih milijonov izpadlih sodov kar devet milijonov »izginilo« s strani povpraševanja rafinerij; razliko so pokrile zaloge. Formalno se torej bilanca izide. Vsebinsko pa se problem ni rešil, ampak samo preselil – iz surove nafte v derivate, ki poganjajo resnično gospodarstvo.

Četrta: prilagodljivost sistema. Savdska Arabija in Emirati so po obvoznih naftovodih spravili iz Zaliva okoli pet milijonov sodov na dan, z medsebojnim pretovarjanjem tankerjev pa še dva.

Trg je v vojno vstopil s predvojnim presežkom treh do štirih milijonov sodov na dan. Sodobne rafinerije so bistveno bolj gibčne kot pred desetletjem in so proizvodnjo letalskega goriva pognale na rekordne ravni.

Rast črpanja zunaj Bližnjega vzhoda – Brazilija okoli 20 odstotkov letno, Gvajana, ZDA, Kanada – je dodala svoje.

In peta, o kateri se manj govori: besede.

Vsaka Trumpova objava o skorajšnjem dogovoru je trgovce odvrnila od stav na rast.

Cena nafte se je nekaj mesecev oblikovala na podlagi obljub, ne sodov.

Slovenska različica iste zgodbe

Kdor misli, da je vse to oddaljena zgodba, naj se spomni marca. 20. marca je vlada iz varnostnih zalog sprostila 30 milijonov litrov dizelskega goriva. 22. marca je zaradi motenj v oskrbi z gorivom aktivirala Slovensko vojsko.

Omejitve količine goriva, ki ga je bilo mogoče kupiti na bencinskih servisih, je odpravila šele 31. marca.

V državi članici EU, sredi Evrope, leta 2026.

Julija so se regulirane cene vzpenjale iz tedna v teden: bencin z 1,561 evra na 1,588 in nato na 1,649 evra za liter, dizel z 1,640 prek 1,723 na 1,855 evra – najvišje po sredini aprila.

Nato pa je 28. julija prišla »pocenitev«: bencin na 1,603, dizel na 1,828 evra.

Le da to ni bila pocenitev.

Vlada je 24. julija sklenila, da bosta prispevek za energetsko učinkovitost in okoljska dajatev za CO₂ od 28. julija do 28. septembra znašala nič evrov – kar samo po sebi pomeni 9,56 centa nižjo ceno bencina in 11,14 centa nižjo ceno dizla.

Brez tega ukrepa bi liter bencina ta teden stal okoli 1,70 evra, liter dizla pa blizu 1,94 evra.

Cena na črpalki je padla zato, ker je država nase prevzela del bremena.

To je četrta blazina v malem: proračunska.

A tudi ta minus v državni blagajni bomo morali prej ali slej odplačati.

In Slovenija se ne more zadolževati neskončno in s tiskanjem evrov, kot to počnejo v ZDA.

In tudi v ZDA se z dedolarizacijo ta finančna zabava in parazitsko življenje ameriške finančno-politične elite na račun prebivalcev vsega sveta bližata h koncu...

Graf 3: Črtkano so prikazane cene, ki bi veljale brez začasne ukinitve dveh dajatev. Padec cene ni posledica cenejše nafte.

Blazine že puščajo...

Vse štiri – oziroma pet – blazin imajo eno pomembno skupno lastnost: so končne.

In vsak dan bolj naluknjane...

Ameriške strateške rezerve so 17. julija padle na 311,4 milijona sodov – najnižje od marca 1983.

V dvajsetih tednih od začetka vojne so se skrčile za približno 104 milijone sodov; rezerva je danes 56-odstotno prazna.

Zaloge v Cushingu v Oklahomi, kjer se oblikuje cena WTI, so padle pod 20 milijonov sodov.

To ni računovodska, ampak fizikalna meja: pod njo se nafta v rezervoarjih približa dnu, izgubi kakovost, tlak v ceveh pade in črpanje postane oteženo.

Milijoni sodov »v skladiščih« torej ne pomenijo milijonov sodov na voljo.

Graf 4: Največja rezerva nafte na svetu se je vrnila na raven iz časa Ronalda Reagana.

Direktor IEA Fatih Birol je konec julija sporočil, da članice sicer še vedno razpolagajo z več kot milijardo sodov državnih zalog, a je hkrati opozoril, da »ni prostora za samozadovoljstvo«, ker se komercialne zaloge še naprej praznijo.

Še bolj neposreden je bil podpredsednik Exxona Neil Chapman.

Komercialne zaloge surove nafte, bencina, dizla in letalskega goriva so po njegovih besedah izčrpane in se približujejo ravnem, ki jih doslej nismo poznali.

Ko bo trg to raven dosegel – vprašanje je le, ali čez dva ali tri tedne – bo po modelih cena poskočila na 150 do 160 dolarjev za sod. Da se je nafta zadnjih šest tednov zadrževala med 90 in 110 dolarji, je Chapman pripisal prav praznjenju zalog.

Kar pa, kot je pripomnil, ne more trajati večno.

Nekateri analitiki gredo dlje.

Svet je leto začel z več kot osmimi milijardami sodov v skladiščih, a je bilo dejansko uporabnega – ne da bi sistem potisnili v stres – le okoli deset odstotkov tega.

Prav ta varnostni rob je zdaj počrpan. Prispodoba, ki se vse pogosteje ponuja, je krvni obtok: ne umreš, ker bi ti zmanjkalo krvi, ampak zato, ker se pri določenem tlaku obtok ustavi.

15. avgust in problem »kisle« nafte

Memorandum o soglasju (MoU), ki sta ga Washington in Teheran podpisala 17. junija, ima 14 točk in – kar je ključno – rok 60 dni. Ta se izteče sredi avgusta.

Še več, ker obe strani trdita, da ne velja več - najprej pa so ga znova prekršili v ZDA - se dogodki vrtijo še hitreje.

Zakaj ga je Trump sploh podpisal, je povedal sam: ameriške zaloge nafte so bile tako nizke, da so grozile z »gospodarsko katastrofo«, ki bi ga zapisala v zgodovino ob bok Herbertu Hooverju.

Toda za tem stoji tehnično dejstvo, na katerega je opozoril nekdanji analitik CIA in State Departmenta Larry C. Johnson v seriji besedil o »kisli« nafti.

Vsa nafta ni narejena enako. Nafte so različne. 

Kompleksne ameriške rafinerije so grajene za težko, žveplovo – »kislo« – nafto, ker prav ta daje največ dizla in letalskega goriva.

ZDA doma proizvajajo lahko, »sladko« skrilavčevo nafto, ki jo večinoma izvažajo, ker je njihove rafinerije ne potrebujejo.

Kanada in Mehika pokrijeta okoli 70 odstotkov ameriškega uvoza surove nafte, Savdska Arabija in Irak pa sedem do devet odstotkov – in prav to je manjkajoči, kisli del.

Kisla nafta je bila tudi v strateški rezervi.

Pri tempu 1,4 milijona sodov na dan je bila po Johnsonovem izračunu kisla komponenta sproščenega dela SPR izčrpana že konec junija.

Nekateri strokovnjaki so zato pričakovali skok cen dizla in kerozina že sredi julija, drugi so ocenili, da ZDA lahko vzdržijo do sredine avgusta.

Tanker, ki bi danes izplul iz Perzijskega zaliva okoli Afrike, bi do ameriške obale potreboval najmanj 42 dni.

Petnajsti avgust torej ni le datum v koledarju diplomatov.

Njegov pomen določajo kemični procesi.

Tretji krog

Mir je zdržal natanko tri tedne.

Osmega julija je Trump v Ankari izjavil, da je dogovor po njegovem mnenju »končan«; Iran je še isti dan napadel 85 ameriških lokacij v Kuvajtu in Bahrajnu, ZDA pa so začele devet zaporednih noči bombardiranja.

Triindvajsetega julija je Brent po napadih na tankerje pri savdski obali spet presegel 100 dolarjev.

Hkrati se je odprlo drugo grlo. Ožina Bab el-Mandeb in Rdeče morje sta postala drugo bojišče; zavarovalnice pri Lloydsu so se začele umikati iz kritja za tankerje, povezane s Savdsko Arabijo.

Prevoz nafte iz notranjosti Hormuške ožine v Azijo danes stane 8 do 10 milijonov dolarjev na plovbo, izven ožine pa 4 do 5 milijonov – dvakrat manj.

In tretje bojišče, o katerem se pri nas skoraj ne govori: ruska naftna infrastruktura.

Ukrajina je v dvanajstih dneh julija po lastnih navedbah zadela 159 plovil, povezanih z Rusijo, v Azovskem in Črnem morju – v eni sami noči 17 tankerjev in dva plinska tankerja.

Intenzivnost napadov na tankerje je presegla tankersko vojno med Iranom in Irakom v osemdesetih letih.

Kaspijski cevovodni konzorcij (CPC), po katerem gre okoli 80 odstotkov kazahstanskega izvoza, je ustavil natovarjanje na svojem črnomorskem terminalu.

Analitičarka RBC Helima Croft opozarja, da se pritisk kopiči proti ravnem nad 128 dolarji iz leta 2022, v najslabšem scenariju pa proti rekordnim 146 dolarjem iz leta 2008.

Napadi na infrastrukturo se v ceno ne seštevajo postopoma.

Seštejejo se naenkrat.

Zakaj "vzvod" in pogajalska moč Irana rasteta, ZDA pa se mudi

Tu je jedro problema, ki ga večina poročanja spregleda.

Razmerje sil ni statično – premika se, in premika se v korist Teherana.

ZDA imajo ognjeno moč. Iran ima čas. Vsak teden zaprte ožine odnese nekaj iz ameriške strateške rezerve, nekaj iz kisle komponente, nekaj iz dizelske blazine.

Celo če bi bila iranska mornarica in letalstvo popolnoma uničena (a nista!), za grožnjo tankerju zadostujeta improviziran brezpilotnik in hiter čoln z razstrelivom.

Nekdanji energetski svetovalec Bele hiše Amos Hochstein je povedal brez ovinkov: v regiji vsi verjamejo, da Hormuško ožino v doglednem času nadzoruje Iran, ne glede na to, kaj bo pisalo v sporazumu.

Teheran je konec julija zavrnil tudi omanski predlog o delitvi nadzora nad ožino po načelu pol-pol.

iranhormuz.jpg

Iz asimetrije, v kateri šibkejšemu čas koristi, močnejšemu pa škoduje, sledi neprijetna logika: močnejši mora eskalirati.

Dvaindvajsetega julija se je v Washingtonu odprla javna razprava o kopenski operaciji – o zavzetju iranskih otokov ali naftnih objektov. Bulletin of the Atomic Scientists je že marca opisal razpravo o kopenski misiji, ki bi v Isfahanu zasegla jeklenke z visoko obogatenim uranom, ker jih z običajnim bombardiranjem ni mogoče zanesljivo uničiti.

Možnost uporabe taktičnega jedrskega orožja proti podzemnemu objektu Fordo, o kateri so ameriški mediji poročali že leta 2025, pa ni bila nikoli uradno umaknjena z mize.

Ga bodo odvrgli z letalom? Kaj pa, če pošljejo specialce, da manjši naboj spravijo čim bolj globoko pod planino?

To je težko, a ni nemogoče. Kakšen bo naš svet po tem, če bo padel še jedrski tabu?

Bolj ko se ZDA mudi, bolj radikalne so možnosti, ki jim ostanejo.

In kaj, če tudi kaos ob naftni krizi ni zgolj nesrečno naključje zaradi spodletle politike, kot menijo nekateri?

Novinar Richard Medhurst v obsežni raziskavi trdi, da zaporedje ameriških napadov po vrstnem redu Venezuela–Sirija–Iran–Arktika ni improvizacija.

Tako imenovana »Donroejeva doktrina« – posmehljiva skovanka iz Trumpovega imena in Monroejeve doktrine – po njegovem izvira iz dokumenta, ki je nastal leta 2001, ko je takratni podpredsednik Dick Cheney s prvimi ljudmi ameriške naftne industrije opravil štirideset zaprtih sestankov.

Rezultat je bila National Energy Policy, ki je kot osrednjo grožnjo opredelila prihodnjo ameriško odvisnost od uvoza – ob nadaljevanju takratnih trendov naj bi ZDA čez dvajset let uvažale skoraj dva od vsakih treh sodov nafte – in kot odgovor predlagala krepitev proizvodnje na zahodni polobli, zmanjšanje uvoza od nasprotnikov ter poseben poudarek na venezuelski nafti.

Bela hiša se je za tajnost teh sestankov borila vse do vrhovnega sodišča.

Dve leti pozneje sta Cheney in George Bush napadla Irak.

Iz tega ne sledi, da je vsaka kriza načrtovana.

Sledi nekaj bolj skromnega in bolj neprijetnega: obstaja dokument, ki opisuje želeni izid, in obstaja zaporedje dogodkov, ki se temu izidu približuje.

Presoja o vzročnosti naj ostane bralcu.

A kdor je doktrino prebral, ga dogajanje zadnjih osemnajstih mesecev verjetno ne preseneča.

Zadnji uspeh amortizerjev

Vrnimo se na teraso, s katero turisti opazuejejo plaz. V tej vlogi smo danes številni državljani držav sveta.

Tisto, kar je pri Östlundu videti kot nadzorovan plaz, je v resnici samo zamik med sprožitvijo in prihodom.

Vmesni čas – tisti, v katerem se ljudje fotografirajo – ni dokaz varnosti.

Je zgolj potovalni čas snega.

Svetovni trg nafte je zadnjih pet mesecev preživel na zalogah, na kitajskem odstopu, na uničenem povpraševanju, na obvodih in na obljubah.

Vse to je bilo resnično in vse to je delovalo.

Prav zato je nevarno: nizka cena ob gorečem Abkaiku ni znak, da je sistem odporen, ampak znak, da so amortizerji delovali – in da so zdaj skoraj do konca stisnjeni.

naftagor.png

Rezerve so na ravni iz leta 1983. Kisle nafte skoraj ni več.

Kitajska ne more ostati zunaj trga v nedogled. Hormuška ožina je zaprta, Rdeče morje je postalo drugo bojišče, ruski tankerji gorijo v Črnem morju in memorandum poteče sredi avgusta.

Sistem, ki je pet mesecev absorbiral šok, nima več česa absorbirati.

Prihajajo pa novi udarci.

In celo če jih preživimo, nas izkušnje učijo, da najhujše šele prihaja: tudi v filmu se drama ne začne, ko se plaz sproži, ampak ko se konča.