Gledališke drobtinice na EU liniji: Ali gledališče umira? Smo se Borštnikovega srečanja naveličali? Čas je za prenovo!

V Mariboru, v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) vsako prvo polovico junija poteka tekmovanje slovenskih gledališč Borštnikovo srečanje.

Junij je nasploh mesec glasbe, plesa, gledališča, umetnosti, festivalov, ustvarjanja mesta ob Dravi.

Borštnikovo srečanje je letos že 61. po vrsti; torej bi bilo zanimivo iskati ljudi, ki so bili igralci in gledalci na prvem festivalu.

Morda kdo še hrani vstopnice s prvega Borštnikovega festivala, fotografije, spomine.

Tega je bilo nekoč občutno manj, le kdo je imel takrat fotoaparat ali celo kamero.

Morda pa je tedaj več ljudi hodilo na koncerte, razstave in v gledališče, nasploh na prireditve, tudi športne.

Koliko je televizija utopila družabno dogajanje, koliko ga je prisilno zapiranje med zidove tri leta korone?

Začetni obisk predstav na Borštnikovem srečanju je spodoben, spodbuden, ni pa velikanski, ni množičen.

Manjka vzporednega dogajanja, ljudje se o Borštnikovem sploh ne pogovarjajo, kot da ga v mestu ni; le nekaj plakatov z razbito in skupaj ‘sklamfano’ golobico.

Kar dober simbol razbitosti države, Evrope, sveta, družbe, gledališča in umetnosti danes: neko krpanje brez pravih sprememb, brez pravega naboja: mrtva ptica!

Ki ne leti, ki leti zasilno.

Umetniški vodja Borštnikovega je že od leta 2018 Aleš Novak, letošnja selektorica predstav Kaja Novosel.

Za izbor najbolj zanimivih in kakovostnih predstav v letu 2026, torej za 62. Borštnikovo srečanje v letu 2027 pa je izbran selektor Gregor Butala, gledališki kritik in publicist.

Kaja Novosel je v uradno tekmovanje uvrstila 12 predstav slovenskih gledališč, ki se potegujejo za festivalske nagrade: Kralj Lear (Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana), In mnogi drugi ... (Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko ljudsko gledališče Celje), Anhovo (SNG Nova Gorica), (Približno enako kot) – (Drama SNG Maribor), Zakaj sva se ločila (Mestno gledališče ljubljansko), Inkubator (Slovensko mladinsko gledališče), Zdravnica (SNG Drama Ljubljana), Ocean morje (Gledališče Koper – Teatro Capodistria), 55. Člen (Slovensko mladinsko gledališče), 1973 (SNG Nova Gorica), Nafta (Mini teater), 1974 (Slovensko mladinsko gledališče).

Iz leta v leto narašča število predstav avtorskega gledališča ter baletno-plesno dramskih predstav.

Nam bo boj proti ustaljenosti uspel?

Selektorico je pri izbiri vodila »v predstavah izkazana empatija, ki prinaša moč za upor proti zatečenemu stanju tesnobe, negotovosti in neenakosti.«

Torej boj proti ustaljenosti.

V predstavi Inkubator se pojavlja bolnišnica v Gazi, v predstavi Zdravnica medicinska etika.

Predstava 55. člen govori o ustavni pravici do odločanja o rojstvih otrok, torej spraševanje o materinstvu, ljubezni, splavu. 1973, 1974 govorita o gledališču samem, prepleteni sta s podatki o svetovnih, jugoslovanskih, slovenskih glasbenih, filmskih, športnih dogodkih tedanjega časa.

Leta 1973 Jugoslavija postane evropski prvak v košarki, leta 1974 Marko Brecelj izda znameniti Cocktail, ABBA zmaga na Evroviziji.

Predstava Nafta je zgodba o zavetjih v času konca sveta, o utopijah, ki pa na videz ne dopuščajo alternativ.

Zgodba Anhovo govori o ekološkem uničenju, o brutalnosti kapitala, pa naj je bilo to v socializmu ali pa v kapitalizmu: na videz daje kruh, prinaša pa strup in bolezni.

To je tudi zgodba o uporu, pogumu, trdoživosti, solidarnosti in vztrajnosti.

Ostale predstave zajemajo še odnos med zakoncema (Zakaj sva se ločila), medčloveške vrednote, brutalne in temne plati družbenega in socialnega sistema (Približno enako kot), čustvena stanja, preobrazbe in upanja (Ocean morje) ter cankarjanstvo in hlapecjernejevstvo (In mnogi drugi...).

Dobitnik Borštnikovega prstana je letos igralec Aleš Valič.

Koliko Borštnikov prstan pripomore k dolgoletnosti, pa bi lahko bila posebna študija.

Dobitnica Borštnikovega prstana leta 1995 gledališka, filmska igralka Ivanka Mežan pravkar praznuje čila in zdrava 100. rojstni dan.

Pošiljamo ji veliko dobrih želja in cvetja; nenazadnje je leta 1973 debitirala v kultnem slovenskem filmu po Tavčarjevem romanu Cvetje v jeseni.

V slovenskih filmih, TV dramah, TV serijah je odigrala 62 vlog.

Otvoritev Borštnikovega srečanja je tradicionalno minila z izbrano pogostitvijo in ognjemetom pred stavbo SNG.

Vendar moramo poudariti, da je ta otvoritveni večer z otvoritveno predstavo pravim ljubiteljem gledališča najbolj mučen, saj se naenkrat pojavi nekakšna mestna in državna smetana, ki pa deluje precej skisana, torej ljudje, ki se radi nastavljajo objektivom in kameram, z umetnostjo pa ne čutijo veliko: druge dni jih ni!

Koliko je med njimi tudi pravih ljubiteljev Talije in njenih čarov oziroma koliko jih bolj sodi na Pat Pong v Bangkoku?

Program Borštnikovega srečanja bogatijo še gledališke predstave iz spremljevalnega in dodatnega programa ter študentskega gledališča; če smo prav našteli 20 in dva kabareta ter dve glasbeni predstavi oziroma performansa, torej skupaj 36 dogodkov v 13. festivalskih dnevih.

Gostujoče predstave ali igralci prihajajo iz Hrvaške, Srbije, Italije, Francije, Španije, Danske, Velike Britanije.

Pravi žar in zelo dobro obiskanost so vnesle prav študentske predstave AGRFT z veliko klasike na izredno sodoben način: dva Tennesseja Williamsa (Steklena menežerija, Mačka na vroči pločevinasti strehi), ter Shakespearov Sen kresne noči, in tremi avtorskimi projekti: Prizori iz vsakdanjega življenja, Peršman in Jaz, David.

Ko gledaš mlade, morda še neizoblikovane, a torej neukalupljene postavitve, igralce, režiserje, te nadobudne iskalce, upornike, zoreče in že zrele, samo upaš, da jih ne načne gniloba klasičnega gledališča, klasičnega življenja, vsakodnevnost, naveličanost, udobje nespreminjanja, konformizem.

Prav tu moramo dodati in poudariti, da so velika gledališča velikokrat dolgočasna, njihove predstave predolge, razvlečene, neinovativne.

To zaspanost, naveličanost stalne službe, stalne plače, udobje velikega aparata in pomanjkanje kritike ter pomanjkanja zelo gledališko izobražene in zahtevne publike potem ceneno rešujejo z jokajočimi družbenimi in socialnimi temami, ki pa jim redko iščejo vzrok in pokažejo na storilca.

Raje se ubadajo s posledicami, in tako pravzaprav nismo dobili ničesar, le že videno in vedeno.

Še rešitev nismo dobili.

In tako je potem še bolj naporno čepeti v gledališču ob zlajnanih, ideoloških, propagandnih zgodbah, ko zunaj junija sije sonce in kliče narava, ki ima zagotovo več miru in premišljenosti, predvsem pa odgovorov in rešitev, če jo znaš brati.

Deli in vladaj ali cenene zgodbe gledališča

Posebej je to nenamerno cenenost hoteti ugajati, hoteti izvabiti sočutje, žalost, slabo vest, pokazala gostujoča predstava A place of safety. - Potovanje v osrednje Sredozemlje. (Kepler- 452, koprodukcija številnih italijanskih gledališč).

Bila je v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja, govorila pa o beguncih na čolnih v Sredozemlju in se dogaja na reševalni ladji z igralci-reševalci, ki pripovedujejo resnične zgodbe tega črnega madeža Evropske unije.

Ob dobri dramaturgiji, igri, tragičnih zgodbah pa se pozornemu gledalcu-poslušalcu spet pojavi vprašanje, zakaj smo tako površni.

Zakaj so tako površni glavni mediji, gledališča, filmi, skratka čemu vse to tako zlahka uporabljamo za ideologijo in propagando.

Je tu posredi preračunljivost, da ne bomo dobili državnih in evropskih sredstev, je avtocenzura, cenzura, da ne povemo nič bistvenega ali da idealiziramo eno stran, obsojamo drugo, da se sploh ne poglobimo, da psihologijo uporabljamo za ‘trpinčenje’ gledalcev, ki se moramo pokesati, ker smo pač le pasivni gledalci gledališča ali pasivni opazovalci sveta.

Nenazadnje nam te fejk demokracije v EU tako ali tako ne dovolijo v ničemer sodelovati, kaj šele soodločati, razmišljati, nasprotovati, imeti drugačno mnenje, ki ni v skladu z EU in NATO-m.

In ravno tega ni povedala ta italijanska predstava, niti druge.

No, Italija je od 1943 zasedena država, kot je Nemčija od 1945, pa najbrž težko pride kaj skozi, kar obsoja NATO, EU in NATO-ve posredniške vojne.

Te vojne potem poganjajo milijone v beg, čez morje, pa ločujejo ljudi na reševalce in češ dobre in na nasprotnike migracij ljudi iz povsem drugih kulturnih in verskih okolij, torej češ slabe.

Korenine zla, ki povzroča strahove, boje, razdore, sovraštvo tako med skupinami beguncev kot med skupinami domačinov, predvsem pa med begunci in domačini, torej posredniške vojne NATA, ki destabilizirajo države, niso niti omenjene.

Gledališče bi moralo to razgaljati in potem združevati, ne pa da nas ob državnih, kapitalskih, verskih, ideoloških, strankarskih medijih dodatno ožigosa ‘nad levim zapestjem’.

Ni bil namen italijanske predstave, da poskrbi za ceneno propagando, ne mnogih ostalih, ki se tudi v tekmovalnem programu poslužujejo teh sodobnih prelajnanih in potem popuhljenih in populjenih tem.

Verjamem, da so želeli dobronamerno predstaviti neko zgodbo.

A če zgodbe ne podajo vzrokov, ne rešitev, so pač pomanjkljive, in zato cenene.

Ljudska popreproščenost, zavita v učene besede lepe elokvence, torej tujke!

Ni vse tako črno kot NATO

Ob nekaj kritikah pa moramo pohvaliti izvedbo monodrame Nemško življenje (ŠKUC gledališče, Zavod Kolaž, Pionirski teater Ljubljana), ki jo je napisal Christopher Hampton, režiral Alen Jelen, zaigrala in pripovedovala pa je odlična Marijana Brecelj, ki je prav med Borštnikovim srečanjem napolnila 80 let.

That’s the spirit.

To je duh, pravi duh, da še pri teh letih eno uro iz glave pripoveduješ naučeno besedilo in ga odigraš živo, primerno (hladno) čustveno, daleč od pretiravanja in patetike.

Po resnični zgodbi Brunhilde Pomsel, ki je bila ena od tajnic ministra propagande Goebbelsa.

Njena zgodba razkriva nevarnost brezbrižnosti, slepe poslušnosti in zanikanja osebne odgovornosti v času totalitarizma.

Marijana Brecelj je dobitnica zlate paličice (2000), vesne (2004) in berta (2024) za življenjsko delo na področju filmske igre.

Za vložek ali drobno digresijo pa, ali veste, da ima EU pod sankcijami 4300 ljudi, od tega vsaj 500 ljudi politično.

Med njimi so tudi njeni državljani, ki pa nimajo več dostopa do svojih bančnih računov in jim države članice EU ovirajo bivanje in življenje administrativno.

In to le zato, eden takih je pisatelj in švicarski vojaški komentator polkovnik Jacques Baud, ker imajo drugačne poglede na posredniške vojne NATA, na vojno v Ukrajini, v Iranu, na Gazo kakor pa vrh EU!

Ali veste, da imajo na slovenskih srednjih šolah propagandne kotičke EU in NATA, torej sistemska ideologizacija, propaganda, pranje možganov v slovenskem šolstvu?!

No, kritično bo, ko in če se bosta Borštnikovo srečanje in Festival Lent kdaj prav tako vključila v tovrstno propagando!

Navdušenje premaloštevilnega občinstva je na Borštnikovem srečanju požela tudi kabarejska predstava svetovnoznanega slovenskega lutkarja Matije Solca (po motivih slavne epopeje Alfreda Jarryja), UI-BU? (Teatro Matita, Cankarjev dom, Lutkovno gledališče Ljubljana).

Tu se prepletajo glasba, ples, lutke, cirkus, igra, komedija, absurd, dadaizem, pantomima, skratka praktično vse umetnosti in vse zvrsti gledališča.

Kralj Ubu ne potrebuje posodobitve, kralje na Betajnovi imamo na vsakem koraku.

Ekscentrično- dinamični kabaret, ki udriha po diktaturi, vojni, in spominja tudi na scene iz filma Do nagega.

Nasmeji, potegne gledalca v popolno sodelovanje, igralci se sprehajajo med občinstvom, obleka iz striptisa leti med ljudi.

Filip Šebšajevič, Tines (ni napaka) Špik, Miha Arh, Miha Razdrih in Matija Solce so absolutno zabavni.

Zlahka si jih zamišljam v kakem Tatijevem filmu na parkirišču, na javnem stranišču, v supermarketu ali celo v vojaškem rovu, da absurd in grotesknost privedejo v smeh in zabavo, četudi potem pri mnogih gledalcih najbrž nastane težava dojemanja resnosti situacije, ko vojna vendarle ni komedija in zabava.

Ali pa tudi je, sploh če na njej še obogatiš.

Sicer ste pa gledali film Reševanje vojaka Ryana, kjer stotine vojakov umre za enega v nekem povsem grotesknem in nesmiselnem žrtvovanju, kar bi moralo veljati za tragikomedijo in absurd absurda!

Pa ne!

Od kod se je vzela ta hamletovska megla

Ob strokovnih srečanjih sta v SNG odprti še dve fotografski razstavi.

Prva, črnobela, je posvečena režiserju Tomažu Pandurju in njegovim legendarnim predstavam ob deseti obletnici veliko prezgodnje smrti.

V drugi fotografski razstavi uradni fotograf Borštnikovega srečanja Boštjan Lah že tradicionalno v 25 barvnih fotografijah prikaže duh lanskega dogajanja na Borštnikovem srečanju, predvsem zakulisja, zaodrja, drobne utrinke, ko lučkarji, tonski mojstri, postavljalci scene, podobno kot igralci, zaverovani v svoje delo, ter obiskovalci objektiva ne opazijo.

Žal sta obe razstavi zaradi pomanjkanja obveščanja in usmerjanja obiskovalcev gledališča premalo opaženi.

Boštjan Lah bo o garaškem fotografskem delu na festivalu, o nespečnosti pokrivanja predstav in dogajanja, iskanja med tisočimi motivi in nato v izbiranju najboljših fotografij več povedal v posebnem intervjuju.

Sicer pa na Borštnikovem srečanju manjka drobnih dogodkov pred predstavami.

SNG Maribor je na koncu svoje gledališke sezone videti kot zapuščeno, utrujeno.

Obiskovalci predstav samo prihajajo, odhajajo.

Bar je zaprt.

Že če bi imeli kak poskočen godalni kvartet, ki bi nekako netradicionalno igral v lobiju gledališča pred začetkom predstav, ali žonglerja, bruhalca ognja, hojo po vrvi pred gledališčem, morda del uličnega gledališča s skeči parodije, absurda, ironije, komedije, kaj akrobatskega, vabilca v gledališče z zvočnikom in v klovnovski ali shakespearovski gledališki opravi, bi iz nevzdušja ali komornega vzdušja dobili življenje, živost, pisanost, celo glamur, dovolj so že bobni...

In tu nam manjka pokojni Tomaž Pandur, ki je iz gledališča znal narediti spektakel, ko je vse mesto govorilo, brenčalo, se prepiralo o njegovih predstavah, kar je vzbujalo radovednost in ljudje so drli v gledališče.

Torej Borštnikovo srečanje potrebuje temeljito prenovo, večjo ekipo, več oglaševanja, več življenja, več spektakla, saj steče mimo skorajda neopazno, ko bi moralo biti ponos in prestiž Slovenskega narodnega gledališča Maribor in mesta Maribor.

In tako so tudi novinarski zapisi o Borštnikovem v glavnih medijih brezdušni, dolgčasni, prazni, ponavljajoči se, nekritični, propagandni.

Da, glavni mediji so dolgočasni, pač odraz vse družbe, ki jih še dalje začuda mirno prebavlja.

Brez soli.

Alternativnim medijem pa na Borštnikovem vzamejo akreditacijo, dostop do predstav, ki so tako ali tako že samo na pol obiskane.

O čem naj pišemo?

O nedogajanju?

O predstavah, ki se ponavljajo iz leta v leto, samo da spremenijo gledališče, igralce in naslov in jokajo v prazno?

Da, na naslednjem Borštnikovem si želimo več sodelovanja z novinarji, več zaupanja novinarjem, saj so organizatorji letos zelo škrtarili s kartami, novinarjev in medijev pa niso niti obveščali o dogodkih, kot je to bilo pred leti.

Tako je bilo na otvoritvi fotografske razstave večih fotografov z motivi iz predstav Tomaža Pandurja le kakih deset obiskovalcev in tako bi se mojster spektakla in promocije predstav in gledališča obračal v grobu, seveda prav tako v svojem inovativnem slogu.

Da, na Borštnikovem nam manjka tudi zagnanost in toplina pokojne legendarne Olge Jančar.

Pa tudi žar publike, ki je težko viden v svetlih večerih junija; bolj bi bil viden v temi jeseni ali v mrazu in temi zime.

Le pri študentskih predstavah je bila mlada publika razgreta, zujila je v lobiju pred predstavo, imela pričakovanja in mnenja in glasne debate.

Žal so organizatorji študentske predstave posadili na stranski tir ali na Komorni oder s samo 70 sedeži, tako da je veliko željnih mladega duha in polnih energij ostalo zunaj.

Potrebujemo provokacijo

Si ob epidemijah, krizah, posredniških vojnah, družinskih vojnah, vsesplošni poplavi stresa in nasilja sploh še želimo gledati, poslušati, se poglabljati v seciranje vojn in težav posameznika, družbe, ali se raje skriti v pozabo in ples in v glasbo brez zgodbe, brez misli, oziroma v lahkotno komedijo?

Težko si je priznati, da nečesa ne razumeš.

Sarkazma, črnega humorja, ironije, ki ga nosi s seboj distopija.

A živimo v najbolj distopičnih časih, v časih, ki si jih je že prav težko izmisliti.

Kjer padajo vse maske, kjer nihče več ne skriva, da ga etika ne zanima, kjer politika nima več diplomacije, kjer kletvice, odkrita laž prevladujejo.

Gledališče uporabi te zgodbe in jih nazaj zamaskira v poezijo besed in v domišljijsko sceno, največkrat v izredno bogat in večplasten minimalizem, ki je odlično uspel v predstavi režiserke Livije Pandur Immaculata (Drama SNG Maribor), po romanu Colma Toibina Marijin testament.

Smo se Borštnikovega naveličali?

Si ga ljudje bolj predstavljajo jeseni?

A takrat se začenjajo gledališke sezone, pa bi gostovanja zmotila repertoar gledališč.

Smo vajeni gledališča pozimi, ko ne moremo v naravo?

Ali kolebamo sedeti pet ur za Kralja Leara v gledališču, ko je zunaj še sonce?

Nogomet so preselili pod lipo, na dvorišče, kaj pa letni oder, v Nemčiji imajo to.

Še Jezusa je igral in provociral množice Klaus Kinski do popolne jeze na letnih prizoriščih, stadionih, pod milim nebom!

Da, potrebujemo provokacijo, ne pa te zaspane politične korektnosti.

Vse predstave so povsem na liniji uradne propagande EU!

Vrzi jim za kost podnebne spremembe, splav, da ne opazijo militarizma, bližajoče se velike vojne!

Da ne doživimo testamenta Borštnikovega srečanja, torej še enkrat pozivamo na veliko prenovo in močno posodobitev.

Ob prenovi bo potrebno dobro premisliti, kaj je sploh namen Borštnikovega srečanja, torej mrtvo tekmovanje utrujenih slovenskih gledališč na koncu sezone ali pa kak večji doprinos mestu in družbi, gledališču?!

Kako narediti gledališče spet tako odmevno kot v času Pandurja ali pri predstavah dramatika Ivana Mraka pred drugo vojno, ko se je občinstvo steplo že med predstavo ali po njej pred gledališči v Ljubljani.

Seveda ne pozivamo na nasilje ali pretape, že tako ima mariborska policija dovolj dela z običajnimi izgredniki, vendar si želimo gledališča in gledaliških tekmovanj, ki ne bodo samo sebi namen oziroma ne le namen ozki publiki ali nekakšni kvazi eliti, temveč bodo pritegnila celo Viole in jim dale drug pogled na življenje in nogomet; malo manj okrogel, vsekakor pa ne oglatega!

Nogomet ali gledališče?

Naj zmaga gledališče, in ne nogomet, naj zmaga Borštnikovo in ne Svetovno prvenstvo v nogometu!

Mimogrede, v alternativnem društvu GT22 v Mariboru, ki gosti tudi alternativno gledališče Moment, je pravkar na ogled gostujoča fotografska razstava iz Italije, ki spaja umetnost z nogometom z naslovom Pasolini in nogomet.

Veliki italijanski režiser je bil tudi veliki ljubitelj nogometa!

Več o potovanju razstave v Maribor pa bo povedal Miha Horvat v posebnem intervjuju!

Vsekako pa bi se lahko organizatorji Borštnikovega srečanja veliko naučili od promocije Svetovnega prvenstva v nogometu oziroma tudi od tradicionalnega mariborskega letnega glasbeno-plesno-standupovskega Festivala Lent, ki zdaj v juniju sledi takoj Borštnikovemu srečanju in je veliko bolje promovirano in obiskano!

Premislimo, kaj je sploh namen in smisel gledališča, kako v boju s sodobnimi mediji ohranjati živost gledališča, tekmovanja gledališč, kako pridobiti mlade ljubitelje gledališča!

Lent Festival si vzgaja svojo bodočo publiko z otroškim in mladinskim programom!

To bi lahko imelo tudi Borštnikov srečanje, saj veliko spremljevalnih predstav že poteka v dvorani Lutkovnega gledališča Maribor.

Zakaj torej Borštnikovo ne vključi v sodelovanje še lutkovnih gledališč, pa uličnega gledališča, kar tako uspešno počne Festival Lent oziroma čemu se oba festivala bolj ne povežeta?!

V Mariboru v juniju poteka tudi Mednarodni festival eksperimentalnega giba NagiB, ki pa je spet povsem ločen, in večini neznan in gre preveč tiho mimo.

Zakaj mesto Maribor bolj ne sodeluje z omenjenimi festivali, zakaj se ne povezujemo, zakaj ni vse neka logična organska celota, zakaj je vse tako razdrobljeno!

Kdo je že napisal roman Drobtinice?

Miha Mazzini.

In tako ostajamo ob mrvicah duha, ko ni sodelovanja!

Ali nam ne želijo tega povedati tudi gledališke predstave 61. Borštnikovega srečanja?