Kako Maribor, Slovenijo, Evropo zbuditi iz umetne kome? Z umetnostjo? Z resnico?

Bomo leta 2027 na jubilejnem 35. Festivalu Lent gledali skupaj nastopati ruske in ukrajinske glasbene skupine, ukrajinske in ruske klovne in čarovnike uličnega gledališča?

Standup komiki so zamudili priložnost norčevati se iz vojne, Mundiala, EU, NATA, cenzure, diktature. Paradni konj Festivala Lent so jazzisti! Prekrasno je videti, ko Maribor oživi. To je devet dni, ko se dogaja Festival Lent.

Ko so ulice polne ljudi, ko se vse večere vrstijo koncerti na različnih odrih, skozi mesto plešejo tuji in naši plesalci v narodnih nošah ali pa se ulično gledališče norčuje iz našega dolgočasnega načina življenja, ovekovečenega s turško milnico in državno proslavo ali kar dvema hkrati.

Takrat sem kot Mariborčan lahko ponosen na mesto, ki me je takorekoč nagnalo v svet, ker mi je bilo premajhno, prezaspano, presivo, preanemično, preindustrijsko, prepasivno, brezidejno, brezživljenjsko, dolgočasno, pusto, puščobno, mrtvo, kakor pravzaprav kar vsa ta trivialna podalpska Slovenija.

Torej moram biti Mariboru še kako hvaležen, da sem videl večino sveta in tu preskočil večino porok, pogrebov, državnih praznikov, sploh pa verskih, ter vsemogočih drugih ritualov, ki ubijajo (domišljijo). Pa pogovorov o parkiriščih, novih trgovinah, luknjah na cestah in drugih mestnih in državnih velepomembnostih neoliberalizma in članstva v EU in NATU.

Šele letos na Festivalu Lent sem zvedel, da je slavna slovenska vojska, ki je z NATOM napadla kar dve suvereni državi Irak in Afganistan, vlada Janeza Janše pa zelo resno razmišlja, da pod NATOM napademo še Iran in Rusijo, pred dobrim desetletjem v Ljubljani preimenovala vojašnico Franca Rozmana – Staneta, partizanskega generala in španskega borca. Dobila je ime po Edvardu Peperku (1966-91), padlem vojaku Teritorialne obrambe.

Tudi v Mariboru je ‘izginil’ Franc Rozman – Stane, prišel pa general Maister. V pogovoru na Festivalu Lent sem namreč omenil, da bi bilo potrebno vojašnico Franca Rozmana – Staneta (in so me takoj popravili) sredi mesta ukiniti in spremeniti v Tehnični muzej, v športni in zabaviščni park.

S spreminjanjem imen širimo znanja, razvijamo um, širimo obzorja, poglabljamo družbo, skrbimo za duhovni in ostali napredek? Ukrajini so v valu nacionalizma in ukrajinizacije zamenjali kar 30.000 imen krajev in povzročili državljansko vojno in vojno!

V tej poplavi instant politikov, instant glasbenikov, instant malarjev in instant vojakov je dovolj biti vojak deset dni in umreti za poimenovanje vojašnice in muzeja.

To je, ko je ginekologinja lahko obrambna ministrica in postane strokovnjakinja za vsa orožja in potentne rakete v hlačah države. To je, ko lahko obramboslovec ter vaški komedijant postaneta premierja Slovenije, pisatelj za otroke v Nemčiji minister za gospodarstvo, igralec v telenoveli pa predsednik Ukrajine. V tej poplavi vsesplošnega dilentatizma vsaj Festival Lent v Mariboru kaže nadpovprečno profesionalnost in izstopanje iz svojega majhnega

lokalnega in državnega okolja, ki si za voditelje in vzornike vsebolj groteskno izbirata nastopače in komike.

Do junija je Maribor kot dolina mrtvih

Ko se maja vrneš iz Kaira v Maribor in zakorakaš sredi tedna ob polnoči z avtobusne postaje skozi središče Maribora, je kot po padcu ameriške ali ruske atomske bombe: prazno, pusto, mrtvo. No, vsaj trupel ni. Samo čisto mrtvilo.

Pa je zunaj že toplo, že prijetno. A kaj ko mora biti nekaj hladnega v glavah, v miselnosti, pa nič se ne dogaja, redko je v pozni noči še kaj odprtega, in najbrž so vsi pred tevizorji ali pa v postelji za industrijski ali birokratski jutri. Hud šok, ko pa je v Kairu, res da 30-milijonski prestolnici, vso noč vse v gibanju. V Kairu pridejo ljudje na ulice v središču mesta, ki ga kličejo Wester Balad ali Downtown s francosko in italijansko arhitekturo, šele po desetih zvečer.

Kavarnice z zamaknjeno staro orientalsko ljubezensko poezijo in glasbo Umm Kulthum, Fairuz, Warde, Dalide, Farida al-Atraša, Abdel Halim Hafeza delajo do jutra. Torej pevcev iz Egipta, Libanona, Alžirije, Sirije...

Raje imam spontano življenje, raje nočno življenje kot pa spoliranost in milijon oglasnih tabel, žive duše pa nikjer. Hvala za oglasne ali televizijske zaslone in prosim za življenje!

Tudi ne verjamem v hindujsko reinkarnacijo, četudi sem četrtino življenja preživel v Indiji, rad bi živel zdaj polno in veselo in nočnoptično in zabavno in umno, če je to v Sloveniji, torej v EU in NATU še mogoče!

Kaj nam pomagajo red in disciplina, pa bojda je Slovenija sedma dežela po varnosti, ko je vse tako plastično in robotsko. Jasno, da je varno, če ni žive duše. Še roparji in žeparji spijo za svojo drugodnevno industrijsko-birokratsko vdinjanje tekočemu traku tovarne ali trgovine ali skladišča ali cementnogradbenega delovišča.

Če ne drugega, Festival Lent da ljudem zgodbe, pa se jim ni potrebno pogovarjati več toliko o parkiriščih, vremenu, pokojnini in znižanjih.

Pa se lahko pogovorimo še malo o glasbi in kakšnem umetniku, akrobatu uličnega gledališča, na primer Velikem Wolinskem, ki je izvabljal smeh s poljubljanjem naključno izbranih pomočnikov, na koncu pa žongliral z bakljami na tri metre visokem monokolesu.

Pa dobimo kakšno dobro novo šalo StandupLenta ali nove zvoke in glasbila in njihove umetelnosti in živosti na jazzu v Lutkovnem gledališču oziroma za Minoritskim samostanom. Pa v Sodnem stolpu: če je bil nekoč za obrambo, je zdaj za odpiranje duha! Vsaj nek napredek na poti v Tretjo svetovno vojno. Po tekočem traku nas bodo zmetali v vojaške rove. Niti ne za hitro hrano; topovska hrana je še cenejša!

Morda pa pod prekrasnimi mogočnimi velbi iz opeke, širokimi od 70 centimetrov do metra in pol v Sodnem stolpu ob zvokih jazza in etno glasbe, šansona odplavamo do novega sveta brez tekočih trakov in vsakdana in topov.

Pa do prebliska, da bi lahko bil Festival Lent, torej glasba, ples, šala, ulično gledališče vsak dan in da si naj te tekoče trakove in avtomatizacije, robotizacije nekam vtaknejo, mi pa namesto gradnje obrambnih stolpov in obrambnih niš poiščemo nove niše, nove zamisli v deželo ustvarjanja, spoštovanja, miru!

Protivojni film Dolina miru v režiji Franceta Štiglica iz leta 1956 nas ni veliko naučil ali pa smo ga kratkomalo že pozabili. Ponašamo se z najbolj zeleno deželo sveta, z eno od dežel z največ glasbenimi festivali na prebivalca, a zdaj deremo v militarizacijo, drastično povečanje denarja za vojsko in oboroževanje, torej manj za šole, kulturo, umetnost, lepoto. Ko nas duhovno in drugače hrani poplava parol lažnega domoljubja, ko se hranimo z nasiljem!

Festival Lent in planet miru

Festival Lent je za 254 glasbenih in ostalih dogodkov v devetih dneh na 28 prizoriščih zbral 1,2 milijona evrov, za devet dni polnokrvnega življenja! Zasledil sem podatek, da so EU, ZDA in NATO v Ukrajini od leta 2022 porabili 477 milijard evrov za vojno. Milijarda ima tisoč milijonov.

Maribor bi za celoletni Festival Lent tega obsega potreboval le 40 milijonov. Oziroma le pet milijonov, če imamo le dva koncerta na dan in še kak tretji dogodek plesa in gledališča.

Slovenija daje Ukrajini dodatno milijardo in pol evrov, do sedaj pa je posredno in neposredno v tej vojni zapravila in izgubila že okrog 10 milijard evrov. Kaj je v vojni tako privlačnega? Glasba topov in raket?

Bi Festival Lent, če bi k svoji zabavni, zabavljaški, veseli in izobraževalni, svetovljanski podobi dodal še nek višji smisel, na primer 'festival miru in prijateljstva', lahko zbral še več sredstev, nastopajočih in obiskovalcev?

Morda bi Festival Lent, če razmišljamo kot standup komiki, dobil sponzorstvo veleposlaništev ZDA in Izraela v Ljubljani, pa veleposlaništev vseh članic NATA, pa s sedeža NATA; nenazadnje so to po lastnih izjavah največji promotorji miru in sožitja in prijateljstva na planetu! Na katerem planetu? Planetov je veliko!

Tako ali drugače me je Festival Lent, svet v malem tukaj, torej predstavniki 31 držav, naslednje leto pa spet novih 30 držav, drugačnih glasb in noš, plesa in humorja, tako ali drugače popeljal v vse te misli. In kar da misliti, je smiselno!

Ali vam da Svetovno prvenstvo v nogometu v ZDA kaj misliti?

Na primer, da je Rusija zaradi vojne v Ukrajini v športih in glasbi in umetnosti izključena, pa celo nevtralna Belorusija, medtem ko genocidni Izrael, z vsaj 100.000 ubitimi na vesti v zadnjem letu nastopa svobodno prav povsod, medtem ko ZDA z vojno v Iranu in tam pobijanjem civilistov in otrok FIFA nagradi kar z Mundialom!?

In da Svetovnega nogometnega prvenstva nihče ne bojkotira, da v ZDA drejo milijoni obiskovalcev, ki zapravijo večletne prihranke za eno tekmo, naslednje leto pa bodo morda žrtev ameriških ali izraelskih bombardiranj, ali bombardiranj NATA.

Ali morda njihove družine, da bo trpljenje bolj pristno! Morda bo celo slovenska vojska, ta slavna armada visoke morale, pod okriljem NATA v kakšnem Iranu, v Venezueli, na Kubi pobijala civiliste. Vprašanje, če jih v Iraku in

Afganistanu že ni. Kaj drugega bi le tam počela! In zapravljala naš denar, da v Mariboru in po slovenskih mestih nimamo veliko več življenja, glasbe, umetnosti, festivalov, da je Festival Lent lahko le devet dni, ker za več cvenka ni! Če se na festivalu glasbe, plesa, komedije, uličnega gledališča ne vprašaš nič o svetu, morali, lepoti, potem ga najbrž ni bilo!

Da, Franc Rozman – Stane (1912-44), partizan in španski borec, se obrača v grobu, ko v Ukrajini ukrajinska vlada, ki jo od leta 2022 podpirajo vse naše vlade, postavlja spomenike nacistoma Stepanu Banderi, Andreju Melniku, kjer so, tako je iz vsega mogoče sklepati, zdajšnji pronacistični bataljoni Azov, Aidar in nekdanji SS ukrajinski bataljoni trenutni vzor slovenski vojski.

Vsekakor slovenska vojska ni moj vzor, in tako tudi ne Slovenija, odkar je v EU in v NATU, in vsebolj tone v dolgove, v praznino, v cenzuro, diktaturo, vojno! Želel bi si Festival Lent, ki bi vse to povedal, vsaj med vrsticami! Vsaj v StandupLentu!

Zamuja StandupLent zgodovinsko priložnost?

Komiki so mladi. Jih ne pesti niti to, kako priti do stanovanja? Stanovanja zdaj v propagandnih nagovorih velipotezno obljublja Ursula von der Leyen, ko je večina evropskih gospodarstev in bank pred finančnim zlomom, ko inflacija galopira, podjetja se zapirajo ali odpuščajo tisoče. Ženska je obrnila ploščo, ko javnost ni ravno naklonjena militarizaciji in vojni. Na StandupLentu bi komiki lahko stresali nove dovtipe in zbadarije iz neumnosti tonečega arogantnega Zahoda!

Je politični standup v EU in Sloveniji mrtev? Se tako pokaže degeneracija civilne družbe, vodena s premišljeno propagando in cenzuro medijev ter spleta?

StandupLent, ki je bil že 20. po vrsti, je obetal veliko, ponudil pa le kup zaspanega lokalnega, že stokrat prežvečenega. Pa tipične malodružinske zgodbe, nekaj ‘roastanja’ in ‘grilanja’ drug drugega, skratka ni izrabil velikih tem, ki jih neum Evrope kar dnevno ponuja na stoterih pladnjih. Je to to udobje, slepota, neširina potrošništva, medijev, zasičenost, ujetost, da celo komiki ne vidijo dlje od svojih majhnih družinskih težav in zgodbic in garaže?

Nasploh me čudi in nekoliko žalosti zamujena priložnost, da na StandupLentu ni bilo nobenih pravih poglobljenih uvidov v vojno, cenzuro, množično propagando, nacifikacijo EU, militarizacijo EU, v vsakdanji kriminal (množična posilstva pakistanskega podzemlja v Veliki Britaniji, pet let zaporne kazni za posredovanje ruskih medijev v Nemčiji...).Podobno zaspano in predvidljivo je bilo predtem v tekmovalnih dramah slovenskih gledališč na Borštnikovem srečanju v mariboru.

Torej apolitično ali politično korektno. In to v tej poplavi distopije. In na primer v ironiji in absurdu in obrnjeni logiki pogreba iranskega predsednika ajatole Alija Khameneija (1939-2026), ki ga Zahod raketira in likvidira.

Ko Zahod trdi, da globalni jug osvobaja ‘nepriljubljenih’ diktatorjev, torej z vojno, likvidacijo ali ugrabitvijo predsednikov (visoka morala) in ubijanjem, pogreba pa se udeleži 15 milijonov ljudi, torej vsak četrti odrasli Iranec.

Ko so ti mali diktatorji Zahoda Trump, Macron, Starmer, Mertz, Stubb, Tusk, Golob, Janša, Musar v pomanjkanju poštene alternative izvoljeni z goljufijo, s pomočjo ameriških, EU in izraelskih podtalnih sredstev, s kupljenimi mediji.

Kaj res več ni več angažiranega gledališča, angažirane glasbe ali pa jih je neoliberalizem s svojim prodajanjem ‘podnebja’ uspešno stratosferno zadušil!? Da vam za glodat podnebje, da ne vidite nič na zemlji!

Napolni vas s praznino, da ne vidite praznine! Ja, radiji vrtijo raje štance kot kaj protestniškega v stilu Jacquesa Brela in 'Ne me quitte pas', kar je na Festivalu Lent obudil legendarni bosansko-hrvaški čez 80-letni šansonijer Ibrica Jusić.

Se vam ne zdi, da so nas vsi zapustili, vsi pozabili, da smo sami na tem planetu, prepuščeni nasilju?

Jim Morrison je mrtev; niso pa sodobni Vietnami! Kje so protestniške pesmi o ameriškoizraelskem poboju deklic v Iranu? Koliko protestniški je lahko jazz, koliko protestniškoeksperimentalnega družbeno-kritičnega jazza spustimo na festivale v Maribor, Ljubljano, Slovenijo?

Si ne želimo slišati resnice? Ko nam je najbolj potrebna. V živem blatu grabimo za blato!

Šele dolgo po koncu socializma morda sploh razumem, kaj je pravzaprav družbena kritičnost, kako je pomembna, sploh v lažni demokraciji, kaj je pravzaprav nekaj res družbeno koristnega!

Nekaj kar da misliti, in ne nekaj, kar je samo za pozabljanje! Veliki Frane Milčinski – Ježek (1914-88), šansonijer, kabaretist in komik, ki bi tako lepo sodil na Festival Lent, se nam roga iz slovanskega Panteona: »Sem vas opozoril, da ne hodite iz kapi pod (v) kap, iz Jugoslavije v EU, iz JLA v NATO!«

Bi pa naslednje leto tako pri Borštnikovem srečanju kot na Festivalu Lent dodal eno: povabil bi tako ruske kot ukrajinske glasbene skupine in gledališča, pa naj se bodisi spet spoprijateljijo ali vsaj tekmujejo, če že morajo kako tekmovati, na glasbilih, strunah, na odru, v lutkah, v čarovnijah in vragolijah, v šalah in razmišljanjih uličnega gledališča.

Kaj lahko dobiš na festivalu Lent

Tu se sprašujem, koliko je lahko zabava učiteljica odprtim, in koliko je odprtih za kaj več kot golo zabavo. Če si pisatelj, dobiš na Festivalu Lent lahko nov naslov knjige in scenarij in pesem, če si učitelj humor in živost, ki bosta potem razbudila učence in učne ure ne bodo več tako prekleto dolgočasne in mrtve. Če si mizar, ti dajo že afriška glasbila na jazzu kako novo obliko za mizo, stol, nenazadnje omaro.

Če si frizer, pa kakšna nenavadna pričeska jazzistov, rockerjev in drugih vesoljcev. Če si modni oblikovalec, šivilja, krojač, je paša za oči pri opravah plesalcev folklore, ki so letos prihajali iz

Srbije, Makedonije (zame bo vedno Makedonija), Portorika, Uzbekistana, Bocvane, Bolivije, Poljske, Slovenije, torej preblisk za novo modo ali nove modne dodatke.

Ali pa so uživanje v drugačnosti stoletij oblačenja in barv in vzorcev in raznolikosti materialov in pokrival. In če si kmetovalec, boš po Festivalu Lent morda gojil modre jagode (obstaja celo slovenska rock skupina Modra jagoda s pesmijo Anita; ki nikakor noče ljubiti žalostnega pevca). Modre jagode bodo imele okus med jagodo in borovnico, velike pa bodo kot nogometne žoge.

Mladi kitarist Jernej Mlakar alias Barti iz Modre jagode, ki je pravkar napolnil 12 let, pa ima sploh pričesko, ki bi osvojila še dekleta na Saturnovih obročih. Nekoč, ko sem imel še lase, smo vrteli hulahop obroče!

Da nekdo ne pomisli, da sem na LSD-ju. Nisem. Le teden dni sem popotoval od predstave do predstave, od koncerta do koncerta Festivala Lent, čez dan plaval v Dravi, kolesaril ob Dravi, skočil na Pohorje, in se nadihal tudi duha in zamisli, lepot iz glasbe, dovtipov, sporočil, predstav, čarovniških trikov in hokuspokusa.

Ko bi ljudje iz zabave lahko potegnili še znanje, sporočilo, ali vsaj vzpodbudo za veliko ustvarjalnost. Ulično gledališče Signdance s petimi umetniki s Kube, iz Walesa, Avstrije in Slovenije, ki sicer živijo v Puli, je s predstavo Novice dalo krepko misliti, upam, da ne le novinarjem, ampak vsem, o časopisih, medijih, ki so lahko kot zmaji, kot pošasti, ki nas bombardirajo, ujamejo, zaprejo in z milijoni trivialnosti razpršijo kot koščke raztrganega časopisa, ki jih ne znamo več sestaviti v kaj smiselnega.

Paradni del Festivala Lent pa je JazzLent. S petimi svetovnimi koncerti (Theo Croker: Dream Manifest, Adam Ben Ezra & Michael Olivera: Heavy Drops, Marc Ribot Ceramic Dog, Adrian Adrian Younge, Majid Bekkas – Nguyen Le – Hamid Drake: Gnawa World Blues) nas je ponesel v nek vzporedni svet, vesolje, kjer lahko živimo v električnem kontrabasu ali afriški kalimbi – ‘paličnem klavirčku’, kjer iz klavirja lahko pogleda zebra, iz bobna mir, iz kastanjet slon ali vsaj slonova ušesa.

So rekli znanci, da so bili jazzist Marc Ribot in njegova skupina ‘Keramični pes’ (Ceramic Dog) tako ‘močni’, tako prepričljivi, da jim ta energija zadostuje za mesec, da nekaj časa ne morejo nič drugega poslušati v živo.

Toliko razumem, toliko imam izkušenj, da po nekaj najboljšega za nekaj časa težko greš v kaj drugega, sploh pa ne nazaj v običajnost. Potem pa spet ta visoki naboj zvodeni in uho se prilagodi, pa um običajnosti, vsakdanu, pogovorom o zobrozdravniku, kili, dieti, prometni signalizaciji, zastojem do Ljubljane.

Ko sem Davida Brauna, promotorja in organizatorja JazzLenta vprašal, kako uspe te velike glasbenike dobiti v ta naš mali Maribor, pa če ni to grozno veliko dopisovanja, je mirno odgovoril:

»Samo po elektronski pošti si dopisujemo, samo termine uskladimo in je.«

Zelo preprosto v tem zapletenem svetu.

Da, jazz je najbrž še ta zadnja oaza miru, kjer si ljudje zaupajo, kjer so glasbeniki raznobarvnokoži in iz večih držav na enem majhnem odru istočasno hkrati. Kjer ne odločajo vera, ideologija, jezik, temveč preprosto ljubezen do glasbe in glasbil, znanje in moč in predanost igranja.

In to vse pod najstarejšim hrastom v Mariboru, na dvorišču Lutkovnega gledališča Maribor oziroma ob obnovljenem Minoritskem samostanu, ki sega 25 metrov visoko, obseg ima pet  metrov, bojda pa pozna vse vojne in pretrese, revolucije, upore, požare, povodnji, potrese, lakote in bolezni, pa splavarstvo po Dravi in vse veselje in plese zadnjih 300 let.  Davida Brauna sem pozabil vprašati, če bo on morda nasledil legendarnega Vladimirja Rukavino

– Gogota, ustanovitelja, organizatorja Festivala Lent, ki odhaja med zdrave in srečne upokojence in je bil to njegov zadnji, torej 34. Festival Lent. Festivala Lent je za letos konec in že je v Mariboru mrtvilo.

Nekdo bi rekel počitek, nekdo kratka  prekinitev, gremo na morje, kjer bo drenjanje na cestah.

Na Festivalu Lent smo lentali in se pogovarjali o glasbi, na morju nas bodo morile cene, kolone, vročina, komarji in bomo na dolgo zujili prav o tem. Ali kako so okrog bazena postavili novo ograjo. In v avtu se bo drl radio s pop šitom in oglasi in ogabnimi glasovi osladnih napovedovalcev.

Kako drugače od lentanja, kako drugače!

Komik Tadej Toš nas je prav pod tem mogočnim hrastom že pripravil tudi na zimo s šalo, ko pingvin v puščavi reče pingvinu: »Ti, tu pa je morala biti res huda poledica, da so tako močno posipali!«

Foto Gregor Preac

Ves material o Festivalu Lent 2026 (opisi nastopajočih in fotografije) je na razpolago na
spletni strani: https://nd-mb.si/festival-lent/festival-lent-2026/ ali na strežniku:
Festival_Lent_2026_PRESS (http://dl.nd-mb.si/Festival_Lent_2026_PRESS/)