REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Kaj se dogaja v Jemnu: Zmaga bojevnikov v sandalih

Kaj se dogaja v Jemnu: Zmaga bojevnikov v sandalihJemenske oborožene sile so napadle savdsko vojaško oporišče v Sharuri z rafalom balističnih raket in brezpilotnih letal, satelitski posnetki, posneti ob zori, pa so pokazali požare v oporišču, pri čemer je bilo uničenih na desetine oklepnih in bojnih vozil. Zdaj smo priča osupljivemu porazu Savdske Arabije – vazalov »Epsteinovega novega sindikata« – v Jemnu, ki se je prav tako zgodil v nekaj dneh. Vir: Posnetek zaslona, X

Kar naj bi bila le lahka policijska akcija, se je za Savdsko Arabijo, glavno zaveznico Združenih držav Amerike v zahodnoazijski regiji, spremenilo v pravo katastrofo.

Jemenski upornik se namerava upirati do konca. Ima ranjena stopala, a orožja še vedno ne spusti. Vir: Posnetek zaslona, X

Jemenske oborožene sile (JAF) so sporočile, da so dosegle znatne vojaške dosežke v boju proti silam, ki jih podpira Riad, vzdolž zahodne obale Jemna.

V izjavi z dne 11. septembra je tiskovni predstavnik jemenskih oboroženih sil, brigadni general Yahya Sari, izjavil, da je bila operacija, ki se je začela 3. septembra pod kodnim imenom »Alah je najmočnejši v sili in najhujši v kaznovanju«, izvedena v več smereh, v usklajenih akcijah jemenskih sil in lokalnih plemen.

Po navedbah jemenskih oboroženih sil je rezultat teh operacij izgon sil, ki jih podpira Savdska Arabija, iz šestih okrožij v Taizu in Hodeidi, ki pokrivajo skupno površino 5400 kvadratnih kilometrov, poroča spletna stran »Al Mayadeen«.

Ofenziva jemenskih sil se očitno nadaljuje.

V soboto, 12. septembra, so jemenske oborožene sile napadle savdsko vojaško oporišče v Sharuri z rafalom balističnih raket in brezpilotnih letal, satelitski posnetki, posneti ob zori, pa so pokazali požare v oporišču, pri čemer je bilo uničenih na desetine oklepnih in bojnih vozil.

Tiskovni predstavnik jemenske vojske je dejal, da je bil zadetek natančen in neposreden.

Serija ponižanj, kot kuga, zdaj sledi poti ameriškega imperija, in vse to se dogaja vzporedno z velikimi strateškimi porazi v Zahodni Aziji in na črni deželi Novorusije, piše brazilski geopolitik Pepe Escobar na spletni strani »Strategic Culture Foundation«.

Angel zgodovine zna ušpičiti krute in grenke šale: to se, spominja Escobar, dogaja že 25 let po 11. septembru, napadu na newyorška dvojčka in vsem, kar je sledilo.

Napad 11. septembra 2001 je bil dolgo načrtovana priložnost za »neskončno vojno«, ki so jo ZDA začele praktično istega dne - 11. septembra. Pentagon jo je sprva poimenoval »dolga vojna«.

Administracija Baracka Obame je to vojno poimenovala operacije v tujini (OCO).

Vojna se je kmalu razširila in vključevala operacije proti sedmim glavnim islamskim državam. V ameriški strategiji »konstruktivnega kaosa« je bil pravi cilj pravzaprav Iran.

V ZDA so neokonservativci 11. septembra 2001 izvedli pravi državni udar, katerega cilj je bil vsiliti agendo »Projekta za novo ameriško stoletje« (PNAC).

Ta projekt je potreboval »nov Pearl Harbor«, da bi v domači javnosti upravičil vrsto operacij »spremembe režimov« in vojn v velikem delu Zahodne Azije, zlasti na Bližnjem vzhodu, zaradi nadzora nad naftnimi viri.

Skoraj identično različico teh dogodkov predstavlja francoski publicist Thierry Meyssan v vznemirljivi knjigi »11. september: Velika laž«.

Zgodovina ne bo pozabila, kako je bosi Jemenec ponižal svetovne velesile in njihove prišleke. Vir: Posnetek zaslona, X

 Po Meyssanovih besedah ​​je zarotniška skupina z samega vrha ameriške vlade, znana tudi kot »Vlada kontinuitete«, v kateri so bili podpredsednik Dick Cheney, obrambni minister Donald Rumsfeld in direktor Cie James Woolsey, organizirala dolgo želeni »novi Pearl Harbor«.

Ta skupina je že prej pripravila načrte za invazijo na Afganistan in Irak, organizirala prevzem naftnih rezerv na Bližnjem vzhodu in uporabila džihadiste v Siriji, neonaciste v Ukrajini in na Krimu, da bi »odvrnili Rusijo od kakršne koli globalne vloge«.

Pred petimi leti, nadaljuje Pepe Escobar, smo bili priča osupljivemu imperialnemu ponižanju v Afganistanu, ki se je zgodilo v samo nekaj dneh.

Zdaj smo priča osupljivemu porazu Savdske Arabije – vazala »Epsteinovega novega sindikata« – v Jemnu, ki se je prav tako zgodil v nekaj dneh.

Ofenziva Ansar Allaha (na Zahodu imenovanih Hutijevci, šiitsko politično in vojaško gibanje, ki deluje v Jemnu), dodaja brazilski geopolitik, kot »kotaleči grom« osvaja mesta in otoke, ujame na tisoče razbojnikov, osvobaja politične zapornike, prevzema nadzor nad neštetimi ameriškimi tanki in orožjem – ponovitev Afganistana – in je v celotnem plemenskem spektru sprejeto kot osvoboditelj jemenske države.

Gibanje Ansar Allah je zdaj uradno prevzelo popoln nadzor nad strateško izjemno pomembno ožino Bab el Mandeb (v prevodu »Vrata solz«).

Obveščevalne dejavnosti, ki so stale za to bliskovito ofenzivo Ansar Allaha – opisano kot največja operacija množičnega ujetja sovražnikovih sil in oborožitve v sodobnem vojskovanju – so bile skrbno usklajene z Iransko revolucionarno gardo (IRGC).

ZDA so bile po uničujočih iranskih napadih na baze v Jordaniji popolnoma nemočne, da bi Savdijcem pomagale preprečiti jemensko ofenzivo. Kot ugotavlja Escobar, je šlo za hiter in usklajen napad vzdolž celotne zahodne obale Jemna: od Haysa do El Hoke in El Moke, prek El Wazie, vključno z vojaškima taboriščema Khaleda in Jabal el Narja, vse do otokov v Rdečem morju.

Hizam al-Assad, član političnega urada gibanja Ansar Allah, je v intervjuju za »Al Mayadeen« podrobno opisal poskuse Savdijcev, »da bi v teh regijah ustvarili družbene razprtije, bodisi z 'daešizacijo' (spreminjanjem v trdnjave Islamske države) bodisi s spodbujanjem regionalnih, sektaških in verskih delitev.«

Leta 2015 je Riad sestavil arabsko različico »koalicije voljnih«, da bi Ansar Allah pregnal iz prestolnice Sane.

Utrpeli so hud poraz, kljub blokadi jemenskih pristanišč in neselektivnemu bombardiranju. Od leta 2022 je bilo z memorandumom o soglasju vzpostavljeno neuradno premirje. Savdijci so ga julija kršili z napadom na letališče v Sani.

Zdaj, ko Ansar Allah nadzoruje skoraj celotno zahodno obalo, preostane le še osvojitev Mariba - zaradi njegovih naftnih in plinskih polj - in pristanišča Aden, kjer je nameščena večina savdskih plačancev proti Sani.

Nato je sledil »veliki pok«: usklajen večkratni napad na naftovod Abqaiq-Yanbu – zadnjo preostalo pot za izvoz savdske nafte po blokadi Hormuške ožine. Satelitski posnetki misije Sentinel-3 so posneli ogromen oblak črnega dima, dolg 100 kilometrov, ki se je dvigal v puščavsko nebo...

Obeti za Savdsko Arabijo so zdaj več kot mračni. Poraz je neizogiben na vseh frontah: kopenska naftna infrastruktura je v razsulu, pomorske izvozne poti pa so blokirane.

Escobar meni, da bi se morali pripraviti na vrnitev v puščavsko revščino. Znana »dinastija Savd« navsezadnje ni bila nikoli nič drugega kot puščavski roparski klan, ki so ga Britanci v dvajsetih letih 20. stoletja pripeljali na oblast.

Tudi obeti za Evropo niso dosti boljši. Za pričakovati je zvišanje cen umetnih gnojil, brez katerih se bodo donosi pšenice, riža in koruze drastično zmanjšali, vzporedno z vrtoglavim zvišanjem cen dizelskega goriva. Namakanje in žetev, piše Escobar, bi lahko kmalu postala privilegij bogatih.

Zahod je večino sveta osvojil s pomočjo dveh načel: »trdnjave« in »topa«, in na enak način ga izgublja, trdi šrilanški pisatelj Indrajit Samarajiva na svojem blogu »Indi-ca«.

Iran in »Os upora« sta na novo opredelila koncept trdnjav in jih spremenila v podzemne objekte v Iranu in Jemnu, piše Samarajiva. Takšne utrdbe so se izkazale za superiorne.

»Os upora« je na novo opredelila tudi koncept topov. Ko se je »imperij« oddaljil od kopenskega topništva – saj je večinoma bombardiral narode daleč od svojega ozemlja – je lokalno prebivalstvo izboljšalo te tehnologije. Danes imata Iran in Jemen »topove«, ki lahko delujejo iz gorskih trdnjav in se nato hitro umaknejo, medtem ko njihovi »topovi« najdejo cilje tudi na drugih celinah, pravi ta avtor.

Kot je zapisal Samuel Huntington: »Zahod ni osvojil sveta zaradi superiornosti svojih idej, vrednot ali religije ... temveč zaradi superiornosti v uporabi organiziranega nasilja. Zahodnjaki to dejstvo pogosto pozabijo; nezahodnjaki pa ga ne bodo nikoli pozabili.«

»Beli imperij« (Samarajiva) izgublja pred napadom superiornega, bolje organiziranega nasilja. Govorimo o spremembi orožja, ki je zaznamovala 21. stoletje. »Beli imperij« je okupiral ozemlja in vzpostavil monopol nad svetovno trgovino z uporabo trdnjav in topov, zdaj pa izgublja svoje okupacijske baze in monopole v korist superiornejših topov in trdnjav.

Točno to je dokazala »Os upora«. Iran si želi trgovine onkraj tega monopola, ki temelji na nasilju. Jemen si želi enako – pravico do prostega gibanja in obstoja, pod svojimi pogoji.

Enako velja za Kitajsko, Rusijo, Severno Korejo, Kubo

Zdaj eno za drugo zasedajo trdnjave (anglo-saškega) »imperija«, tiste fizične trdnjave, s katerimi so Zahodnjaki pod taktirko ZDA obkolili in nadzorovali države Globalnega juga. Njihova ognjena moč že daleč presega ognjeno moč »Belega imperija«, piše Samarajiva; uspeva jim utišati zahodne topove, s katerimi je Zahod že dolgo izsiljeval svet. Rusija in Kitajska počneta enako – ena v vroči vojni, druga pa v trgovinski vojni.

Po hladni vojni so Združene države počivale na lovorikah, prepričana v lastno ognjeno premoč. In upale, da bodo te sanje trajale večno.

Čas je, da se Američani končno prebudijo iz ameriških sanj, iz sanj o »ameriškem stoletju«.

To prebujenje bo, po vseh merilih, grenko.

Tudi Savdijci so imeli svojo različico ameriških sanj: sanje o umetnem raju v puščavi.

Toda kar so za nekatere sanje, je bila za veliko večino sveta - nočna mora, sklene avtor.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek