Zgradila nam je za preko 200 milijard dolarjev: 22. december – dan JLA, ki je desetletja gradila in branila mir!

Na današnji dan se je v SFRJ praznoval dan JLA. Vojske, ki je v Sloveniji v vseh učbenikih opisana le z najbolj črnimi barvami, a je bila njena vloga dolga desetletja povsem drugačna. Pozitivna.

V velikem delu svojega obstoja je bila to osvobodilna vojska, ki je v državi veliko gradila, izobraževala, povezovala, promovirala multietničnost in enakopravnost narodov in bila prepreka za tiste, ki so morda želeli ogroziti varnost in mir vseh prebivalcev SFRJ.

Jugoslovanska ljudska armada je bila vojska socialistične Jugoslavije.

Kot vojska je bila ustanovljena marca 1945, ko so bile partizanske enote preoblikovane v redno vojsko. Toda njeni začetki spadajo v čas nekaj let pred tem.

Leta 1947 je bil 22. december razglašen kot njen praznik, dan JLA. Datum je bil izbran v spomin na ustanovitev 1. proletarske brigade. Brigada je bila ustanovljena 22. decembra 1941 v mestu Rudo v Bosni in Hercegovini. Naslednji dan pa je doživela ognjeni krst.

rudojla.jpg

Njen prvi komandant je bil Koča Popović, ki je kasneje v Jugoslaviji bil tudi zunanji minister.

Oznaka proletarska je pomenila ideološko opredelitev oziroma tisti družbeni razred, ki je v skladu z marksistično doktrino predstavljal tistega, ki naj bi izvedel socijalistično revolucijo.

Kasneje je oznaka proletarski izgubila ideološko oznako in so oznako »proletarska« dobile najelitnejše partizanske enote, katere so se izkazale v borbah.

Po razbitju Užiške republike in prvotnem neuspehu v boju proti četnikom, so se partizanske enote umaknile v Sandžak in vzhodno Bosno.

Po izkušnjah iz bojev proti okupatorjem in kolaboratorjem v Srbiji iz leta 1941 je Tito uvidel, da obstaja potreba po formiranju močne izurjene mobilne bojne enote, ki bi se lahko zoperstavila močnejšemu in bolj oboroženemu nasprotniku, kar male partizanske enote niso bile sposobne.

Tako je prišlo do odločitve o ustanovitvi I. proletarske brigade. Sprva je brigada štela okoli 1200 vojakov, od tega je bilo več kot 70 žensk. Prvi poveljnik je bil veteran španske državljanske vojne Koča Popović, politkomisar pa Filip Kljajić. Sprva je brigada štela pet bataljonov, nato so dodali še šestega. V času ustanovitve brigade je v okupirani in razkosani Jugoslaviji bilo 16 italijanskih, 6 nemških, 5 bolgarskih in 2 madžarski diviziji, ki so štele preko pol milijona vojakov, katerim je podporo dajalo približno 120.000 vojakov kolaboratorskih gibanj.

Celotno narodnoosvobodilno gibanje je tedaj štelo okoli 80.000 članov.

Brigadni ognjeni krst je potekal že na dan ustanovitve, ko se je med 22. in 23. decembrom brigada na področju Gaočića in Mioča spopadla s sovražnikom, pri čemer je partizanom uspelo zajeti 124 italijanskih vojakov.

Tito in politbiro sta zagovarjala, da mora biti I. proletarska brigada multietnična, tako da so jo že spomladi 1942 sestavljali borci iz vseh delov Jugoslavije.

Brigada se je borila naslednjih 41 mesecev vse do konca vojne. Sprva so ji bili glavni nasprotniki Nemci, Italijani in četniki, kasneje pa se je borila tudi proti domobranski vojski Neodvisne države Hrvaške. Sodelovala je v šestih od sedmih ofenziv na področju Jugoslavije tekom II. svetovne vojne.

V obdobju treh let in pol je bilo v brigadi preko 13.500 vojakov in vojakinj, od tega jih je okoli 5000 izgubilo življenje. Do konca vojne se je izpopolnila v svojem načinu bojevanja in so jo spoštovali tudi njeni nasprotniki, o čemer najbolje govorijo besede Arturja Phelpsa, poveljnika SS divizij specializiranih za bojevanje v hribih, ki je leta 1944 brigado opisal kot nevarnega in resnega nasprotnika, ki je zelo dobro vodena ter se bori kot enota regularne vojske.

Po vojni je bila JLA klasična vojaška organizacija sestavljena iz različnih rodov in služb.

Marca 1945 je iz Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije bila ustanovljena Jugoslovanska armada (JA), ki pa se je leta 1951, ob desetletnici obstoja, preimenovala v Jugoslovansko ljudsko armado ( JLA). Sestavljale so jo kopenska vojska, letalstvo in mornarica.

Vojaški rok je bil obvezen za vse moške. Ženske so lahko služile na lastno željo šele v osemdesetih letih 20. stoletja.

Oprema vojske je bila za tiste čase zelo moderna.

Še danes jeklene čelade JLA, ki jih preizkušajo v ZDA in drugje vzbujajo občudovanje, ker so neprebojni za naboje od 7,65 do 9 milimetrov.

Dobro se prodajajo tudi na črnem trgu in še danes služijo in varujejo v različnih spopadih po svetu...

V vojski je mela pomembno mesto tudi idejno-politična vzgoja, ki je res utrjevala vrednote socializma in enopartijskega sistema, vendar je hkrati zagovarjala tudi enakost narodov, opozarjala na nevarnost šovinizma, kolonializma, izkoriščanja, politike velikih sil, kritizirala nacionalizem in poudarjala pomen solidarnosti.

Tega se še danes spominjajo v Ribnici.

Navedli so namreč citat iz govora telovadnega društva TVD Partizan Ribnica, iz knjige »50 LET TELESNE KULTURE V RIBNIŠKI DOLINI 1906-1956«, in spomnili na dan, ko so 22.12. 1955 v telovadno društvo sprejemali pionirke in pionirje.

»Na praznik JLA je bilo v društvo svečano sprejetih 128 najmlajših pripadnikov pionirjev in pionirk…Vi ste danes postali pripadniki društva, ki ima namen Vam pomagati, da postanete telesno in duševno zdravi člani naše socialistične skupnosti. Zdravje, moč, veselje, vztrajnost, ponos, odkritosrčnost, disciplina, pogum, enakost, demokratičnost in prostovoljnost, to so tiste vrline, ki jih mora imeti vsak naš državljan, da bi bil vreden pripadnik naše socialistične družbe. V tem Vam hoče naše društvo pomagati, vcepljati Vam te pozitivne vrline, ki so Vam že delno prirojene, da jih razvijate s pomočjo društva v sistematični in kolektivni vadbi, do čim večje popolnosti. Potem je bil novim pripadnikom in njihovim staršem prikazan krajši telesno-vzgojni program.«

Politični in vojaški vrh Jugoslavije sta se po vojaškem posredovanju Sovjetske zveze na Češkoslovaškem leta 1968 odločila za preoblikovanje vojske.

Po posameznih republikah so bile tako ustanovljene enote Teritorialne obrambe (TO), ki so jih sestavljali večinoma rezervisti z namenom, da bi upočasnili vojaško delovanje morebitnega napadalca.

VojakiJLA.jpg

Prav takšna TO je bila nato tudi hrbtenica odpora Slovenije proti JLA, ki je bila s strani zvezne vlade (ZIS) porinjena v intervencijsko vlogo ob enostranski odcepitvi Slovenije 25. junija 1991.

Zaton JLA se je začel na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja zaradi družbenih sprememb ter gospodarske in politične krize.

Osamosvojitev Slovenije leta 1991 pa je zapečatila njeno usodo.

Spor zvezne vlade SFRJ z republikami, ki so se brez dogovora z zvezno vlado SFRJ in drugimi republikami ena za drugo - po vzoru Slovenije – leta 1991 in 1992 odcepljale, je na koncu privedel do tragičnih spopadov med JLA in posameznimi nastajajočimi nacionalnimi vojskami.

V tem času je SFRJ razpadla v krvavi državljanski vojni, z njo pa tudi JLA.

A to ne pomeni, da njenim pripadnikom ničesar več ne dolgujemo.

Tudi v Sloveniji nekaterih hudi zločini nad pripadniki JLA še vse do danes niso bili raziskani in pravno sankcionirani (primera Holmec in primera Škofije), zločinci iz slovenskih oboroženih sil pa niso bili kaznovani.

Holmec je bil uspešno pometen pod preprogo s trditvijo, da v streljanju na vojake ni bilo mrtvih, kar je sicer res, pozabilo pa se je dejstvo, da so bili ranjeni in da je streljanje na vojake, ki se predajajo, prav tako zločin.

V primeru Škofije je del zločincev posnet celo na video kaseti, vendar v slovenskem tožilstvu ta primer sploh ne obstaja, kar smo preverili s poizvedovanji na tožilstvih!

Kako je to sploh mogoče?

Mogoče je. če državni organi sodelujejo v zaroti molka.

Tudi zato Slovenija še ni vzorna pravna država.

Preiskavo sedaj vodijo srbski pravosodni organi, kajti vojni zločini ne zastarajo.

skofije.jpg

Proti nekaterim pripadnikom JLA se ob tem v Sloveniji še danes izvajajo represivni ukrepi.

Najbolj znan je primer generala Milana Aksentijevića, ki so mu zaradi njegovih nastopov v Skupščini Slovenije odvzeli republiško državljanstvo in mu nato prošnje za vrnitev neprestano zavračali.

Zato še danes v Sloveniji živi brez slovenskega državljanstva.

Bil je kaznovan, ker je javno izražal svoje prepričanje, s katerim je menil, da je koristno za vse.

Državljanstvo so mu odvzeli z izmišljenimi razlogi.

To politiko maščevanja še vedno izvaja tudi Golobova vlada.

Vendar pa JLA v SFRJ in še posebej Sloveniji (iz zornega kota večine v Sloveniji) ni bila le v vlogi nekakšnega »okupatorja« (10 dni), kot ga skoraj izključno danes kažejo dnevni politiki všečni dokumentarci in učbeniki.

holmec.jpg

Zelo veliko je – dolga desetletja - tudi gradila in bila močna obramba pred zunanjo agresijo.

To je omogočilo vsem republikam, tudi Sloveniji, da so se razvile.

Jugoslovanska ljudska armada (JLA) namreč ni bila le vojaška sila, temveč eno največjih inženirskih in gradbenih podjetij v nekdanji SFRJ. Njene inženirske enote so bile ključne pri izgradnji infrastrukture na težko dostopnih terenih, kjer bi bila gradnja za civilna podjetja predraga ali tehnično prezahtevna.

Tukaj je pregled in ocena obsega gradnje JLA od leta 1945 do 1992, kot jih je zbral Gemini AI.

1. Cestna infrastruktura

JLA je gradila ceste predvsem na strateško pomembnih, a geografsko zahtevnih območjih (gorski prelazi, soteske).

• Skupna dolžina: Ocenjuje se, da je JLA zgradila ali rekonstruirala okoli 6.000 kilometrov cest.
• Ključni projekti:
  • Dele Jadranske magistrale (predvsem najzahtevnejše odseke ob obali).
  • Gorske ceste v Bosni in Hercegovini, Črni gori in Makedoniji, ki so povezovale odročne vasi s civilizacijo.
  • Mnoge lokalne ceste, ki so bile prvotno namenjene dostopu do vojaških objektov, a so kasneje služile civilnemu prebivalstvu.

2. Železniška infrastruktura

Vojska je sodelovala pri najtežjih delih železniške gradnje, pogosto v sodelovanju z Mladinskimi delovnimi akcijami (ORA).

• Proga Beograd–Bar: To je bil »življenjski projekt« jugoslovanskega gradbeništva. Inženirske enote JLA so prebile najtežje predore in zgradile mostove v kanjonu Morače in drugod.
• Proga Šamac–Sarajevo: Ena prvih velikih povojnih gradenj.
• Skupna ocena: JLA je zgradila ali sodelovala pri gradnji več sto kilometrov železniških prog, pri čemer je njihov prispevek merjen predvsem v prostornini izkopanega materiala in prebitih predorih.

3. Mostovi, predori in vodovodi

Ker je imela JLA težko mehanizacijo in eksplozivna sredstva, je bila nepogrešljiva pri premoščanju ovir.

• Mostovi: Zgrajenih je bilo na stotine mostov (tako betonskih kot taktičnih pontonskih, ki so včasih postali trajni).
• Predori: Inženirija JLA je veljala za mojstra v vrtanju predorov. Zgradili so več sto kilometrov predorov za ceste, železnice in podzemne objekte.
• Vodovodi: Zgradili so številne vodovodne sisteme, predvsem na kraških območjih in otokih (npr. Vis, Lastovo), kjer je bila oskrba z vodo kritična za vojaške baze in lokalno prebivalstvo.

4. Podzemni objekti in letališča (Najdražji del)

To je segment, kjer so številke in vrednosti najbolj vrtoglave. JLA je zgradila obsežno mrežo podzemnih utrdb, ki so bile zasnovane za preživetje jedrskega napada.

• Letališča: JLA je zgradila vsa večja vojaška letališča, ki so mnoga danes civilna (Batajnica, Slatina pri Prištini, Tuzla, Pulj).
• Objekt 505 (Željava pri Bihaću): Največje podzemno letališče v Evropi.
  • Ocena vrednosti: Med 4 in 8 milijardami USD (preračunano na takratno vrednost).
• ARK D-0 (Konjic): Titov atomski bunker.
  • Ocena vrednosti: Okoli 4,6 milijarde USD.
• Pomorska baza Lora in otok Vis: Labirint podzemnih rovov za podmornice in ladje.

5. Pomoč ob naravnih nesrečah

Ne smemo pozabiti, da je JLA "gradila" tudi, ko se je rušilo.

• Potresi: Skopje (1963), Banja Luka (1969), Črna gora (1979). Inženirske enote so bile prve na terenu za raščiščevanje in postavitev začasnih bivališč ter pontonskih mostov.

Ocenjena vrednost dela in materiala

Natančen izračun celotne vrednosti je skoraj nemogoč zaradi narave socialističnega gospodarstva (kjer delo nabornikov ni bilo tržno ovrednoteno) in tajnosti vojaških proračunov. Vendar obstajajo strokovne ocene vojaških analitikov in ekonomistov, narejene ob razpadu države.

1. Vrednost nepremičnin in infrastrukture:

Ob razpadu SFRJ se je ocenjevalo, da je nepremično premoženje JLA (vojašnice, letališča, pristanišča, poligoni, stanovanja in podzemni objekti) vredno okoli 70 milijard USD (po vrednosti dolarja iz leta 1990).

2. Samo podzemni objekti:

Samo za gradnjo okoli 40 strateških podzemnih objektov (kot so Željava, Konjic, Han Pijesak itd.) naj bi SFRJ porabila približno 90 milijard USD v obdobju 40 let. Ta številka se pogosto navaja v analizah o tem, kako veliko finančno breme je bila JLA za državo.

3. Prihranek pri civilni gradnji:

Ker je JLA uporabljala "brezplačno" delovno silo (vojake na služenju roka) in lastno mehanizacijo, so bili stroški gradnje cest in železnic za državo fiktivno nižji, kot če bi jih gradila civilna podjetja. Realna tržna vrednost tega dela bi danes znašala desetine milijard evrov.

Povzetek v številkah (približne ocene):

Zadnji vojak JLA je Slovenijo zapustil v noči na 26. oktober 1991 z ladjo iz koprskega pristanišča.

Po razširitvi vojne na Hrvaškem in v Bosni je JLA 20. maja 1992 prenehala obstajati.

Z njo pa je izginilo tudi marsikaj od tega, kar je predstavljala, zoper kar se je borila in kar bi nam še kako prav prišlo danes - v času imperialističnih vojn, zlasti zoper Rusijo, pobijanja ljudi v čolnih in kraje nafte, ki jih izvajajo ZDA, slovenska "zaveznica", izraelskega genocida, ob katerem NATO in EU molčita, ogrožanja drugih, predvsem manjših narodov s strani velikih in poveličevanja sile na vsakem koraku.