Sklepanje pogodb s Hitlerjem: Nekoliko drugačen pogled na dogajanje pred začetkom druge svetovne vojne

Postavimo se v Nemčijo leta 1918.

Cesar je zbežal na Nizozemsko, nova vlada je zaprosila za premirje.

Nemško prebivalstvo, prignano na rob golega obstoja, soočeno z neizmernimi izgubami in človeškimi žrtvami ni smatralo, da je krivo za izbruh, potek in poraz v vojni.

There was no “peace deal” between Hitler and Stalin.

What actually happened was Hitler’s cooperation with Britain, France, and Italy prior any non-aggression pacts with USSR.

The Munich Agreement (1938) was far worse than any non-aggression pact. It wasn’t just a diplomatic… pic.twitter.com/0uMG64B7Z9

— Rina Lu (@rinalu_) May 8, 2025

Premirje je pojmovala kot Dolchstosslegende. Kot nož v hrbet za katerega so krivi socialisti, komunisti in Judje.

Za povrh je po vsej državi izbruhnila rdeča revolucija po ruskem vzoru, katero so nove oblasti zatrle le z največjimi težavami.

Ta katastrofa je bila le vrh ledene gore. Leta 1919 so zmagovalne države, Japonska, ZDA, Francija in Velika Britanija Nemčijo prisilile v podpis Versajskega sporazuma.

Ta je državi odvzela precejšen del ozemlja: Francozi so si vzeli nazaj Porenje in Porurje.

Belgija in Danska sta dobili vsaka po košček zahodnega/severnega ozemlja.

Na vzhodu pa je bil rezultat pogodbe precejšna izguba ozemelj poseljenih z nemškim prebivalstvom na račun Poljske in Litve.

Zavezniška komisija za reparacije je državi naprtila tudi orjaške reparacije kot odškodnino za povzročeno uničenje.

Te so znašale 132 milijard zlatih mark. Številka ne pomeni kaj dosti.

V dolarjih iz leta 2024 so reparacije znašale reci in piši 12.370 milijard in še 530 milijonov dolarjev drobiža.

Pošasten znesek za katerega je vsakemu analfabetu jasno, da zneska ni mogoče plačati.

Pa se zavezniki niso dali.

Plačila so povzročila leta 1923 hiperinflacijo in gospodarski zlom države in izpad plačil. Francoska vojska je kot odgovor nonšalantno zasedla Porenje in Porurje, ekonomsko srce države.

Do leta 1932 je tako bila plačana osmina zneska.

Zahtevani znesek so v nadaljevanju krepko znižali, a še vedno je ostala preprosto neplačljiva številka. Ponižanje Nemčije je tako bilo popolno.

Etablirane meščanske stranke v Nemčiji so izgubile vsako kredibilnost.

V opotekajoči Weimarski republiki je tako prišlo do dviga gibanj na obeh straneh političnega spektra.

Na levici so bili to komunisti, na desnici nacisti pod Hitlerjevim vodstvom. Obe gibanji sta bili enotni v odnosu do Versajskega sporazuma.

Leta 1929 je izbruhnila še Velika depresija, ki je med brezposelne poslala 6 milijonov nemških delavcev.

Hitlerjev prihod na oblast 30. januarja 1932 je tako pomenil konec nekega obdobja in začetek novega.

Tako kot do sedaj ni moglo več iti naprej. To je bilo splošno mnenje vseh Nemcev.

Eden izmed prvih ukrepov, ki jih je storil novi diktator je bila prekinitev plačevanja reparacijskih zneskov.

Danes je s časovne razdalje skorajda stotih let lahko biti pameten, ko se ve, kdo je zmagal v Drugi svetovni vojni.

 A pensioner was detained near the eternal flame in Kyiv, who came to lay flowers in a Soviet military hat.

She was told that the red star should be removed from the cap, since it is a prohibited symbol. The woman refused. pic.twitter.com/GHiHT8QJ58

— Lord Bebo (@MyLordBebo) May 9, 2025

V 30-tih letih pa je bilo drugače.

S pametno gospodarsko politiko je Hitler do leta 1936 z ulice spravil nezaposlene v tovarne, Francoze iz Porurja in na noge ponovno postavil vojaško industrijo ter nemško vojsko.

Njegova priljubljenost je šla v višave in razen redkih posameznikov (ki so običajno končali na moriščih ali pa v pravkar ustanovljenih koncentracijskih taboriščih) se s korektnostjo njegovih grobih metod, nihče ni ukvarjal.

Fuehrer je vzpostavil absolutno oblast v katero do leta 1945 praktično nihče ni dvomil ali pa jo ogrožal.

Svet se je zavedel, da z novim vladarjem ni pametno zobati češenj.

Njegova stališča so bila jasna: zapisal jih je v knjigi Mein Kampf in kdor jo je prebral je lahko točno videl za kaj se zavzema in kakšno mnenje ima o Nemčiji in svetu, ki jo obkroža.

Kar naenkrat so vsi začeli tekati k njemu in sklepati pogodbe o sodelovanju.

Mit, da sta si nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza že od vsega začetka stali nasproti je iz trte izvit.

Že Weimarska republika je leta 1922 z Rapallsko pogodbo normalizirala odnose med državama.

Tajni sporazumi pa so omogočili več kot desetletno gospodarsko in vojaško sodelovanje.

Že 7. junija 1933 je prišlo do sklenitve Four-power act (Pakta štirih sil) med Francijo, Veliko Britanijo, Italijo in Hitlerjevo Nemčijo.

Osnovna ideja sporazuma je bila, da bi zmanjšali moč Društva narodov in manjših držav in da bi se velesile medsebojno dogovarjale o vodenju sveta v novih okoliščinah.

Nepošteno? Menda res. Veliki imajo besedo, mali očitno ne. Da o interesih Sovjetske zveze sploh ne razpravljamo.

Naslednja v dogovarjanju s Hitlerjem je bila Poljska. Po dobrem stoletju ponovno ustanovljena država je imela bogato zgodovino zatiranja manjšin.

Katoliški Poljaki so v dvajsetih letih gladko vzpostavili zatiranje judovske manjšine, pravoslavnih Ukrajincev in Belorusov, ozemeljskih pretenzij do Litve, kjer so jim odvzeli področje Vilne in predvsem zatiranje nemške manjšine na Pomorjanskem.

Ena izmed značilnosti povojne evropske zunanje politike je bila želja, da države skupaj drže Nemčijo v šahu, da bi preprečili njeno ponovno vojno rovarjenje.

26. januarja 1934 je Poljska kot prva povzročila razpoko v tem enotnem zidu politike.

Poljska je s podpisom desetletnega pakta o nenapadanju, ki je dobil ime Pilsudski pakt, začela solirati.

Njeno pajdašenje s Hitlerjem je Sovjetska zveza seveda opazovala.

Ni bilo potrebno biti poseben diplomat, da si lahko podpis pakta razumel tudi kot začetke izgrajevanja koalicije proti sosednji Sovjetski zvezi, ki je bila kot socialistična in pravoslavna država z bogato zgodovino neprijetnih odnosov s Poljsko, trn v peti kapitalističnih držav.

Prav posebej zaradi tega, ker je že v marcu istega leta prišlo do trgovinskega sporazuma med Poljsko in nacistično Nemčijo.

S tem sporazumom  je bila končana devetletna carinska vojna med obema državama in napovedana krepitev medsebojnega gospodarskega sodelovanja.

Okoliške države so zadevo gledale z dvignjenimi obrvmi.

Zabit je bil klin v enotno zadrževanje Nemčije, Sovjetska zveza pa tovrstno pajdašenje razumela kot vzpostavljanje enotne fronte uperjene proti njej na njenih zahodnih mejah.

V dogovarjanje s Hitlerjem je v nadaljevanju skočila Velika Britanija.

18. junija 1935 je prišlo do podpisa Nemško-Britanskega pomorskega sporazuma.

Sporazum je bil rezultat Hitlerjevih oborožitvenih načrtov takoj po prevzemu oblasti.

Oboroževalna dirka običajno ne poteka zaradi lepšega, da se paradira naokoli z moderno oborožitvijo.

Pač pa z namenom, da se novo pridobljeno orožje tudi uporabi.

Konec koncev lahko v ta kontekst vzamemo tudi trenutni načrt dodatnega oboroževanja Evropske unije v višini 800 milijard evrov.

Takšni zneski se ne investirajo zaradi lepšega, ampak z določenim namenom. Tudi cena zanje bo visoka: v obliki osiromašenja socialne države in tehnološkega zaostanka.

Velika Britanija je s sporazumom izstopila iz bloka enotne zunanje politike napram Nemčiji.

Večno zaskrbljena glede ohranitve svojega, po vsem svetu raztresenega imperija, je želela ohraniti prevlado na svetovnih morjih.

Sklenjeni sporazum je določal, da lahko nemška mornarica doseže 35% moči britanske mornarice.

Glede na dejstvo, da je Versajski sporazum praktično ukinil nemško mornarico je to pomenilo, da lahko Nemčija zažene oborožitveno tekmo tudi na morju.

Dogajanje sta z nejevero gledali Francija in Sovjetska zveza.

Prva zaradi tega, ker se je za okopi Linije Maginot počutila vedno bolj osamljena, druga pa zaradi dejstva, da je na njeni zahodni meji nacistična Nemčija očitno s privolitvijo drugih držav lahko zagnala oborožitveni program.

Ta je prav v tem času začela z govoričenjem o »Lebensraumu« na vzhodu.

Ni potrebno biti prav posebej strokovnjak, da razumeš, da so sporazum razumeli kot da je ta usmerjen proti Sovjetski zvezi in da ta »Lebensraum« leži prav na ruskih ravnicah.

Naslednje dogovarjanje s Hitlerjem je prišlo z drugega konca sveta. Japonska in Nemčija sta 25. novembra 1936 podpisal Antikominternski akt namenjen zadrževanju Sovjetske zveze in komunističnih gibanj.

Do izbruha druge svetovne vojne so se sporazumu pridružile še Španija, Italija, Madžarska in Mandžuko.

Japonska in Rusija sta v začetku dvajsetega stoletja imeli bogato zgodovino neprijetnih odnosov.

Obe državi sta izgrajevali svoj imperij.

Rezultat trčenja interesov je bila Japonsko-Ruska vojna 1904-05, posredovanje Japonske v času ruske državljanske vojne, ko je Japonska posredovala v Sibiriji ter intervencija Japonske pri razbijanju Kitajske in ustanovitvi marionetne države Mandžuko v severni kitajski pokrajini Mandžuriji ter na meji s Sovjetsko zvezo s katero se je leta 1939 zapletla v neformalno vojno.

Še enkrat je Sovjetska zveza dogajanje razumela kot obkoljevanje.

V letu 1936 je Nemčija izvedla poletne olimpijske igre in se svetu predstavila kot nova, iz pepela vstala država, ki ima namen voditi svet.

Požela je splošno občudovanje. Tudi takšne vrste, da so nekatere reprezentance, kot na primer francoska, na stadion prikorakale z iztegnjeno desno roko.

Po koncu olimpijskih iger Hitler ni več potreboval predstav za javnost.

Slekel je rokavice in njegova naslednja tarča je bila Češkoslovaška.

V Sudetih, pokrajini, ki v obliki črke C obkroža skrajni zahod države je nekdaj živelo približno tri milijone Nemcev.

Ti so izrazili namen živeti v Nemčiji. Tudi z nemško pomočjo so se razpasla nacistična gibanja pod vodstvom Konrada Henleina.

Jeseni 1938 je položaj eskaliral do te mene, da se je na meji koncentrirala nemška vojska in da je prišlo do občasnih oboroženih spopadov.

Danes skorajda zatajeno dejstvo pa je, da sta pri tovrstnem početju sodelovali s Hitlerjem tako Poljska kot Madžarska.

Prva je želela dele severne Češke, druga južno Slovaško in Zakarpatsko Rusijo. 

Zahodne države so Češkoslovaško gladko pustile na cedilu.

Edina država, ki je pokazala interes, da bi se ohranila suverenost države je bila ... Sovjetska zveza. Predlagala je namestitev skupnih enot na njenem ozemlju namenjenih zadrževanju Hitlerja.

Pobuda je bila gladko zavrnjena. Namesto tega je dne 30. septembra 1938 ob posredovanju Mussolinija prišlo do sklenitve Munchenskega sporazuma.

Velika Britanija in Francija sta gladko izdali Češkoslovaško.

Sudeti so bili odstopljeni Nemčiji, Poljska in Madžarska sta si prigrabili dele države.

Do pomladi 1939 je Nemčija zasedla še preostali del države, na Slovaškem pa ustanovila satelitsko državo.

Naslednja država, ki so ji popustili živci in je s Hitlerjem zasolirala po svoje je bila Francija.

Dnevi njene veličine izpred dvajsetih let so bili že davno mimo. Dne 6. decembra 1938 je z nacistično Nemčijo podpisala pakt o nenapadanju.

V tem času je bilo že vsem jasno, da je oboroženi spopad pred vrati in vsi po vrsti so se prizadevali, da bi ta potekal kje drugje in ne na njihovem dvorišču.

Vsak po svoje je hitel, da bi s Hitlerjem uredil odnose.

Nacistična Nemčija je sklenitev sporazumom o nenapadanju ponudila tudi Danski, Švedski, Finski, Litvi, Romuniji, Litvi, Latviji in Estoniji.

Sporazumi so bili gladko mišljeni kot strinjanje, da te države spadajo v orbito nemških interesov.

Švedska in Finska sta podpis sporazumov zavrnili. Poglejmo pa kaj se je zgodilo s preostalimi.

Tiny Russian children imprisoned in one of several Finnish concentration camps in Karelia Russia.

There is an inconvenient history hidden in Europe. Many dark secrets, many horrific truths, now ushered into the background, hidden from view.

Never forgotten here in Russia. pic.twitter.com/gUy3fcsQFP

— Chay Bowes (@BowesChay) May 8, 2025

Prva je bila na vrsti Litva. Novoustanovljena država si je leta 1923 privoščila grdobijo.

Izkoristila je poraženo Nemčijo in si priključila področje Memmla.

Danes je to Klajpeda, pred stoletjem pa je bil to skrajno severovzhodni del Prusije.

Nemčija leta 1939 ni bila več oslabljena.

Litvi je izstavila ultimat in si 23. marca področje spet priključila.

Litva se je znašla pod pritiskom.

Na eni strani Nemčija, na drugi Sovjetska zveza.

V takšnih okoliščinah najslabše odnesejo nevtralni.

Litva je izbrala Nemčijo in z njo 7. junija sklenila Sporazum o nenapadanju.

Kaj so si o tovrstnem sporazumu mislili v Kremlju, si lahko mislimo.

Na podpisu sporazuma v Berlinu tega dne Litvanci niso bili sami.

Bili so tudi Latvijci, ki so podpisali enak sporazum.

Družbo so jim delali tudi Estonci in tudi oni so podpisali enak sporazum.

Kar naenkrat so Sovjeti imeli države, ki so sodelovale s Hitlerjem oddaljene le nekaj deset kilometrov stran od Leningrada.

V Kremlju so se prižigale rdeče luči in zvoneli alarmni zvonci.

Vse tri države so kar malo zamujale.

27 million souls perished crushing the last Nazi regime in Europe.

Did you truly believe they’d stand by while a new one rises on their very border?

(60.000 captured German soldiers marching through Moscow in 1944) pic.twitter.com/Brt7jVrprZ

— Richard (@ricwe123) May 9, 2025

Enak sporazum z Hitlerjevo Nemčijo je Danska sklenila že teden prej in sicer 31. maja.

Kar naenkrat bi lahko Sovjeti imeli lahko resne težave s plovbo po Baltskem morju, ki je državi pomenil najpomembnejše okno v svet.

Romunija je nekoliko zamujala.

Pristop k Trojnemu paktu je podpisala nekoliko kasneje in sicer 23. novembra 1940, ko je vojna že besnela.

Zgodovina je velika učiteljica.

Poglejmo si države, ki so podpisale sporazume z nacistično Nemčijo in kar naenkrat so to bile praktično vse države, ki so mejile na Sovjetsko zvezo in zemljevid Evrope je bil kar naenkrat hudo podoben zemljevidu Evrope, NATO pakta in Rusije v letu 2025.

Sovjetska zveza je brezupno poizkušala preprečiti evidentno širjenje nemških interesov na vzhod in na njihove meje.

V koalicijo proti Nemčiji je poizkušala pridobiti tako Veliko Britanijo kot Francijo.

Tovrstna prizadevanja so bila neuspešna. Vsakdo z nekaj razuma je lahko razumel, da sta si obe državi želeli, da se osti Nemčije usmerijo proti vzhodu in da si tako rešita lastno kožo.

Boljševiki so to še kako razumeli. Jasno je bilo, da bo izbruhnila vojna in to so želeli preprečiti na vsak način. 23. avgusta 1939 je bil sklenjen sporazum Ribbentrop-Molotov.

Z njim sta si obe državi razdelili Vzhodno Evropo.

Baltske države je pohrustala Sovjetska zveza, zraven je dobila še polovico Poljske in romunsko Besarabijo.

Hitler si je s sporazumom zavaroval hrbet.

V letih 1939-1941 je pohrustal Zahodno, Južno in Severno Evropo.

Kalkulacija Zahoda se ni izkazala.

Šele poleti 1941 se je Hitler usmeril proti Vzhodu.

Dve leti je Stalin izkoristil za priprave na vojno, ki je bila neizogibna.

Tudi z neizprosno silo in hudodelstvi v zasedenih državah.

Z njegovega vidika, pa je bilo najpomembneje, da je svojo mejo prestavil kakih 200 kilometrov proti zahodu.

Ko je vojna le izbruhnila, so nacisti prišli praktično do Leningrada, Moskve, Kavkaza in Stalingrada.

Država je bila praktično na robu propada. Lahko si le predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi Nemčija osvojila še teh 200 kilometrov več in prišla do Urala.

Tako pa je Sovjetska zveza postala grob nemških vojakov.

Kar 80% vseh padlih lahko naštejemo na Vzhodni fronti. Cena za to: 27 milijonov sovjetskih državljanov. Toliko o tem, kdo je zmagal v Domovinski vojni.

Danes je lahko biti pameten in govoriti o neizprosni koaliciji zaveznikov proti nacistom.

Dejstvo pa je, da je na Zahodu obstajala vrsta nacističnih simpatizerjev.

Na primer nekdanji britanski kralj Edvard VIII., pa Britanska fašistična stranka Oswalda Mosleyja.

Pa do cele vrste podobnih strank, kot je Vidkun Quisling kot vodja Nacionalnega zavezništva na Norveškem.

Pa da ne omenimo cele vrste kolaborantov z nacisti v času vojne.

Tudi na področju nekdanje Jugoslavije, kjer so potekale umazane zgodbe o sodelovanju domobrancev, ustašev, nedićevcev, muslimanov in Albancev.

Morda se to najlepše vidi tudi v divizijah SS.

Za razliko od Wehrmachta kamor so vključevali nasilne mobilizirance, ki niso imeli nobene druge možnosti, so v sile SS sprejemali le prostovoljce.

In prostovoljcev je bilo kolikor hočeš.

SS divizij je bilo 43.

Zanimiva pa je njihova sestava: divizija Karel Veliki je bila francoska, diviziji Viking in Nordland skandinavski, Handžar so sestavljali Hrvati, Muslimani in Albanci,  divizijo Galicija Ukrajinci, Lettische Nr 1 Litvanci, Lettische Nr 2 Latvijci, Estnische Nr 1 Estonci, divizijo Skenderberg Albanci, Kama Hrvati in Muslimani, Nederland Nizozemci, Hunyadi, Ungarische Nr 3 in Hungaria Madžari, Langemarck belgijski Flamci, Wallonien belgijski Valonci, Landstorm Nizozemci, Rumanische Nr 1 Romuni.

The most vile lie being perpetuated in the West is that Russia is some sort of Facist state

The destruction of Germanys Nazi Dream of global domination was paid for in the blood, sweat, and tears of the Soviet people

How quickly the West has forgotten pic.twitter.com/4LzMebOhcK

— Chay Bowes (@BowesChay) May 9, 2025

Potem pa še nekaj eksotov.

Dve SS diviziji sta bili sestavljeni iz Kozakov in Rusov, za povrh pa še neke nenavadne enote kot Modra divizija, ki je bila sestavljena iz Špancev.

Dandanes se na velika usta navaja, da je Druga svetovna vojna izbruhnila pravzaprav zaradi sporazuma med Hitlerjem in Stalinom.

Dejstvo pa je, se je že leta prej praktično celotna Evropa dogovarjala z Hitlerjem, ga predlagala za Nobelovo nagrado za mir (leta 1939) in postavljala za osebnost leta (revije Time leta 1938).

Sodelovanje je bilo prekinjeno, ko jih je zločinski diktator izigral, porazil in izrabil za svoje interese.

Z nekakim začudenjem poslušamo rusko govorjenje o denacifikaciji, ki jo je potrebno izvesti v Evropi ter prav tako z začudenjem spremljamo pohodne ukrajinskih nacistov po državi in slavljenje Stepana Bandere, kot vodilnega ukrajinskega nacionalista in nacističnega kolaboranta.

Pričujoči članek želi prikazati situacijo, kot je bila videna s strani Sovjetske zveze pred stoletjem in položaj v svetu, kot ga vidi Rusija danes.

Potegniti je mogoče številne vzporednice med tedanjim in sedanjim dogajanjem.

Dejstvo je, da Rusija, Putin in Rusi danes tudi približno niso nedolžne ovčke.

Ob razumevanju dogodkov tedanjih dni pa se da še kako razumeti tudi njihova današnja prizadevanja in ravnanja.