Kako je Janša za RTV SLO (znova) zavajal slovensko javnost

V nedavnem pogovoru za slovensko televizijo je Janez Janša svoje delovanje v času pred in po razglasitvi neodvisnosti opisal v najlepši luči.

Pri tem pa sta se tako novinarka RTV SLO Rosvita Pesek kot Janša v širokem loku izognila številnim temam in vprašanjem, ki so ostala brez pravega odgovora.

Poglejmo samo nekatere njegove izjave in ocene in jih soočimo samo z navedbami Mihe Butare, polkovnika SV, ki je bil leta 1991 na pomembnem položaju v Teritorialni obrambi (TO), vse dokler ni bil odstavljen – prav zato, ker se ni strinjal z nerazumnimi ukazi, ki so prihajali od Janše.

Je Janša čisto nor? Tip trdi, da JLA ne bi mogla premagati slovenske teritorialne obrambe. On resno misli, da je v tem primeru Slovenija zmagala vojaško in ne diplomatsko. Slovenija se je dobro pogajala! Vojaško bi nas pa JLA lahko sesula do tal, tako kot je mnoga mesta v BiH.

— MarJanEz JanŠaRec  (@MJansarec) August 31, 2020

Soočenje olepšanih spominov Janše s spomini samo enega od mnogih drugih, žal skoraj pozabljenih »osamosvojiteljev« pa tudi kaže, da ima Janša precej selektiven spomin.

Že junija 2017 je dogajanje iz leta 1991 opisal v precej drugačni luči.

V enem od teh trenutkov je eskalacijo preprečil poveljnik Teritorialne obrambe v ljubljanski pokrajini, polkovnik Miha Butara.

Polkovnik Butara je namreč 28. junija 1991 zgodaj zjutraj dobil ukaz, naj napade vojaške objekte v Ljubljani.

Ukaz je zavrnil in prepričan je, da je s tem preprečil ogromne žrtve, ekološko katastrofo in vojno brez pravil.

Rekel sem mu: »Janez, brez pisnega ukaza tega ne bom naredil!« https://t.co/I2W8sSlw4M

— Matejica (@Matejica2) August 16, 2020

Za »zahvalo« so ga razrešili s položaja – čeprav je bil pred osamosvojitveno vojno tudi namestnik načelnika Manevrske strukture narodne zaščite –, od leta 1993 do upokojitve leta 2010 pa je bil brez napredovanja v činu poklicni predsednik Zveze slovenskih častnikov.

Leta 2005 je dobil drugo najvišje državno odlikovanje, srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

Butara najprej demistificira »razorožitev TO«.

Največji del te razorožitve je namreč potekal tako, da slovenski organi na ta postopek sploh niso imeli nobenega vpliva, medtem ko Janša kot krivca za to razorožitev vidi Milana Kučana zaradi prepoznega odziva.

»Maja 1990, nekaj dni po prvih demokratičnih volitvah, je prišel ukaz o razorožitvi. Tu bi rad poudaril, da je večina orožja že tako ali tako bila v vojašnicah. V objektih, ki so jih zgradile slovenske družbenopolitične organizacije, vendar v vojašnicah. Razorožitev torej ni pomenila, da bi vojska orožje kam odpeljala, ampak TO do njega ni imela več dostopa ali so ji vsaj omejili dostop. V šestnajstih občinah od takratnih 60 pa je orožje ostalo pod nadzorom TO, v skladiščih zunaj vojašnic,« je pojasnil Butara.

Kakšni osamosvojitelji Bavčar in Janša. Osamosvojil se je slovenski narod sam v vseh pogledih, tudi v varnostnem, ta dva ministra sta bila popolna laika, nesposobneža in pokvarjenca, ki sta samo povzročala nepotrebne žrtve, materialno uničenje in veliko ogrožanje Slovenije.

— Anton Peinkiher (@AntonPeinkiher) March 26, 2019

Zaradi razorožitve TO je z Janezom Janšo tesno povezano Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) leta 2016 celo ovadilo Milana Kučana –, ker da je kriv za razorožitev – zaradi veleizdaje in sabotaže.

»Kar si je dovolilo VSO, je katastrofa. Takšne manipulacije niso vredne častnega državljana. Če bi karkoli od obtožb držalo, bi morali ovaditi še Janšo, Igorja Bavčarja in vse ključne ljudi za osamosvojitev. Vključno z menoj. Kaj dela pri njih Aleš Hojs, mi ni jasno, saj mi ni znal povedati, kako si je zaslužil veteranski status. Pravi predsednik je bil Slavko Kmetič,« je pojasnil Butara.

Zgodovinsko je dokazano, da so "osamosvojitelji" popolnoma zgrešeno ocenili JLA,da ni bilo izvedenih potrebnih priprav,že vpoklicane rezerviste poslali domov, nobene protitankovske ovire ni bilo narejene, mine in orožje sta pa Janša in Bavčar že skoraj eno leto pošiljala Hrvatom. pic.twitter.com/H5WBkZAkDN

— Anton Peinkiher (@AntonPeinkiher) June 24, 2019

Janez Janša je tudi vojno in odpor TO prikazoval kot en sam uspeh.

Pa vendar ni bilo tako. Do uspeha je prišlo šele v drugem obdobju konflikta, ki se je nato končal z diplomatskim posredovanjem Evropske skupnosti, njene vloge pa Janša sploh ni niti omenil.

In prav tako ne tistih politikov, ki so se pogajali z zvezno vlado in vrhom JLA.

Butara v nasprotju s tem začetek vojne opiše povsem drugače.

»V prvih dneh vojne je bila JLA zelo uspešna. V 48 urah so prevzeli skoraj vse mejne prehode. Cilj prve faze je bil ustvariti obroč okrog Slovenije in potem v drugi fazi s silami iz notranjosti Jugoslavije udariti na ključno točko Slovenije, se pravi na Ljubljano. Kdor je gospodar te ključne točke, je gospodar Slovenije. K sreči smo z odločnimi preventivnimi ukrepi pripadnikov milice in TO po vsej Sloveniji preprečili drugo fazo, dejansko okupacijo. Prepričan sem, da je JLA v veliki meri solirala in da so generali zvezne oblasti postavili pred dejstvo, ko so že krenili v napad. Vendar so podcenili usposobljenost in odločnost slovenskih sil in konec koncev celega naroda,«  je ocenil nekdanji poveljnik TO v Ljubljani.

Toda nato je bil Butara sredi vojne, 30. junija 1991, nenadoma zamenjan. Brez razloga. Na pogovor ga je poklical vršilec dolžnosti načelnika republiškega štaba TO major Janez Slapar in mu dejal, da je predsedstvo republike odločilo, da je treba v Ljubljani postaviti novega komandanta.

»To je bila grda manipulacija, saj predsedstvo [Milan Kučan je bil predsednik, člani so bili Matjaž Kmecl, Ivan Oman, Dušan Plut in Ciril Zlobec] o tem ni nikoli odločalo. Nekaj let pozneje so za nazaj izdali neki dokument, s katerim so zgodbo pokrili, vendar v zvezi s tem nisem nikoli dobil nobene odločbe. Kar so sporočili meni in na mojo zahtevo mojim podrejenim, ni imelo nobene vsebine. Gotovo pa je bil ključ, da sem na srečo zavrnil ukaz za napad na vojašnice v Ljubljani in zahteval natančen seznam distribucije orožja iz Borovnice. Sicer sem tovrstne pritiske čutil že pred začetkom vojne«, opozarja Butara

Na območju današnje ljubljanske mestne občine Ljubljana je bilo namreč tedaj sedem vojašnic in še nekaj drugih objektov. V njih je bilo približno 3500 vojakov zvezne, jugoslovanske vojske (JLA) z zelo močno oborožitvijo.

On je iz kategorije preprodajalcev pusk za svoj zep.

— MK Gibanje za Pravicno Slovenijo (@KragelMarjan) August 31, 2020

V Šentvidu so bili proletarska brigada pod poveljstvom polkovnika Tomislava Šipčića, bataljon vojaške policije, četa za elektronska dejstva.

Ta vojašnica JLA je bila najmočnejša, saj bi lahko s svojim orožjem dobesedno zrušila Ljubljano. V Mostah je bil polk protizračne obrambe, diverzantski odred in druge enote. Poveljstvo 14. korpusa je bilo na Metelkovi, intendantski bataljon na Roški, veliko je bilo civilistov, na primer v delavnicah na Parmovi.

»Na 33. seji državnozborskega odbora za obrambo je Tone Krkovič razlagal, kako je s svojimi fanti zasedel Parmovo. Tam so bili sami civilisti in dva podčastnika brez orožja, on pa se je hvalil, kot da je naredil ne vem kaj!,« je opozoril Butara.

Njegova ključna »napaka« naj bi bila zavrnitev ukaza za splošni napad na vojašnice v Ljubljani – in to na vse objekte.

»Vendar so bila povelja izrazito nevojaška. Nihče me ni vprašal, kakšne so razmere, koliko sil imam, kakšno je razpoloženje med ljudmi, kakšen je odziv na mobilizacijo in podobno. Enostavno sem 28. junija zjutraj dobil Slaparjev ukaz za napad na vse vojašnice. Od Slaparja niti nisem izvedel, kaj je cilj. Zahteval je le, da se poka in strelja, kot da edini v Sloveniji ne izvajamo bojnih dejstev. A smo skupaj z milico že dobili bitko v Trzinu,« je dejal Butara.

Pri tem pa je potrebno povedati, da tudi bitke pri Trzinu ne bi »dobili«, če general JLA Vidmar slovenski strani ne bi razkril, kam je tankovska kolona namenjena, saj so ji nato lahko postavili – zasedo.

Na kako neresen način se je tedaj postopalo na strani »osamosvojiteljev« pa kaže tudi pogovor s tedanjim notranjim ministrom Igorjem Bavčarjem.

Via @SpletnaMladina pic.twitter.com/izlU7faJut

— Primož ima dovolj te koruptivne vlade (@PrimozVerbic) August 28, 2020

»Nekaj pozneje me je poklical sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar kot vodja republiške koordinacije [najvišje slovensko poveljstvo med osamosvojitveno vojno – na čelu katerega sta bila Bavčar in Janša, delovalo pa je v kleti Cankarjevega doma –, ki je koordiniralo vojaške operacije TO in milice] in mi rekel: 'Miha, po celi Sloveniji napadamo vojašnice, vsi napadajo, razen vas. Vsaj malo streljajte, da boste prestrašili one v vojašnicah.'«

Pri tem pa so imeli v Ljubljani v tistem trenutku, ko so blokirali vojašnici v Mostah in Šentvidu le štirideset odstotkov potrebnih vojakov.

Razloge za to pa vidi na strani dveh televizijskih »osamovojiteljev«, ki se danes kažeta v drugačni luči.

»Vzrok za slabo mobilizacijo v začetni fazi ni krivda Ljubljančanov. Če govorim o imenih, sta zanjo kriva Janez Janša in Janez Slapar. Mesec pred vojno, aprila in maja 1991, sta razsula mobilizacijski sistem. Zmanjšali so število štabov. Prej smo imeli v Ljubljani zaposlenih 44 ljudi, po reorganizaciji 14. Nekdo je zelo sistematično eliminiral moč delovanja naše strukture.«

In zakaj?

Deloma zato, ker so tisti v vrhu slovenske politike menili, da se ne bo nič zgodilo, ali pa so menil, da ljubljanska TO ni zanesljiva, ker ima preveč »rdečih« kadrov.

Kakorkoli že, Slaparjev ukaz je bil za Butaro »nelogičen in ga je dal na izrazito nevojaški, kavbojski način. Zato ga nisem mogel sprejeti. Možakar mi je rekel, da vsi pokajo in streljajo, samo Ljubljana ne poka. Te besede sem si zapolnil za vse življenje. In tudi moji ljudje, saj sem ga v štabu dal na zvočnik. Ukaz je nekajkrat ponovil.«

Potem ko je Butara utemeljeno zavrnil ukaz in na koncu zahteval še pisnega, je Slapar dejal, da ga ne bo dal.

»Takrat sem mu rekel: 'Janez, brez pisnega ukaza tega ne bom naredil.' Poslal sem ga nekam in treščil dol slušalko,« se spominja Butara.

Janša je tako zlo te države, da je vsak pljunek v njega premalo, da ne bi še naprej uničeval državo.
Ne morem ga gledat lažnivca barabinskega, ki se norčuje iz vseh, se pretvarja, laže na vsakem koraku o vsaki stvari.
Spodobilo bi se, da zgine iz Slovenije in pusti narod živet! pic.twitter.com/7106HZwIJX

— Anton Peinkiher (@AntonPeinkiher) August 31, 2020

Nato so z »vrha« mimo njegovega poveljstva poslali Butari podrejenim enotam šifriran ukaz z njegovim tajnim imenom Sonce.

O tem ga je obvestil poveljujoči blokade vojašnice v Mostah Neven Borak. Vendar je Butara takoj prepovedal izvršitev tega ukaza in ukazal, da bi le v primeru napada enot JLA morali bojno delovati.

Takšno ravnanje je omogočilo diplomatsko rešitev spora v času po razglasitvi neodvisnosti Slovenije.

Ljudje, kot je Butara niso bili strahopetci, pač pa so z razumnim ravnanjem preprečili ogromno škodo.

V primeru napada bi namreč vojska JLA imela pravico po mednarodnem pravu, da se brani. Ker pa je imela veliko večjo ognjeno moč kot slovenska TO, bi lahko povzročila ogromno razdejanje.

In kdo je dal ukaz za nespameten napad?

»Ta ukaz je dal Janez Janša. To je moje mnenje, oprto na vedenje in vse, kar sem pozneje izvedel iz pogovorov s člani republiške koordinacijske skupine. Govoril sem z vsemi člani predsedstva, predsednikom parlamenta Francetom Bučarjem, z vsemi. Ukaz je šel mimo njih. Slapar pa me je hotel zmanipulirati,« je prepričan Butara.

Vendar novinarka Rosvita Pesek o tem, ključnem trenutku osamosvojitvene vojne ni postavila nobenega vprašanja Janezu Janši.

Kaj si ti nor. Za en intervju rabi @RTV_Slovenija 13 ljudi ??? + Rosvita

A vam je zdaj jasno zakaj 2200 pic.twitter.com/UlLYrM9ATI

— Mad Max (@madmslo) August 30, 2020

Pri tem pa je polkovnik JLA Šipčić slovenskim silam odkrito grozil, da bo v primeru napada na vojašnice JLA s topništvom uničil najpomembnejše objekte v Ljubljani: predsedstvo, radiotelevizijo, kemične tovarne, plinarno, elektrocenter Kleče, vodno zajetje Kleče in še več pomembnih objektov. S tem bi paralizirali Slovenijo, ne samo Ljubljano.

Civilne žrtve bi bile ogromne.

Zgodila bi se ekološka katastrofa.

Ko bi se začel takšen napad na mesto, bi se najbrž začela vojna brez pravil.

Verjetno bi ob napadu na vojašnice JLA uporabila letalstvo in z letali napadla položaje TO in slovenske policije ter Ljubljano. Pred nekaj leti je namreč general JLA Andrija Rašeta razkril, da so bila 30. junija 1991 letala že v zraku.

Jože Slokar, zvezni sekretar za promet in zveze v vladi Anteja Markovića pa je Mihi Butari zaupal, da teh letal ne bi odpoklicali, če ne bi Butara zavrnil ukaza za napad na vojašnice.

In zakaj se je Janša odločil za tvegan napad na vojašnice JLA?

Bavčar je Butari povedal, da so – kljub temu, da je JLA posredovala zgolj v smeri proti mednarodnim mejam SFRJ in Slovenije - z Janšo načrtovala »napad na vse objekte JLA v Sloveniji hkrati«, da bi pokazali, »kako odločni in pripravljeni za obrambo do konca smo.«

Vendar tega ukaza nihče od poveljnikov TO ni izpolnil. Vsi drugi, razen Butare, so ga sicer sprejeli, a ga niso izvršili. Samo Butara pa ga je odločno zavrnil.

Že 2. julija so enak ukaz ponovili. Takrat je Janša od Janeza Lesjaka, naslednika Mihe Butare znova zahteval, naj napade vojašnice.

Nasprotoval je poveljnik enega od ljubljanskih odredov TO Neven Borak in poveljnik litijskega odreda Gusti Cvetežar. Lesjak ju je poklical na zagovor na poveljstvo, vendar so se razmere takrat že umirjale.

O vsem tem in o svoji in Bavčarejevi vročekrvnosti, ki bi lahko Slovenijo stala na stotine nepotrebnih žrtev pa Janša v svojem pogovoru za RTV SLO ni dejal prav ničesar.

Se je pa ob tem razgovoril o zavzetju vojaškega skladišča Strmec v Borovnici kot o menda ključnem trenutku v »vojni za Slovenijo.«

»Ko je izvidniški vod Krkovičeve brigade – in to brez žrtev, samo en ranjen je bil – zavzel to skladišče, ne da bi enote jugoslovanske armade, ki so bile na Vrhniki in so bile tako rekoč najmočnejše v celotni državi, za to vedele, sem vedel, da nam bo uspelo. Ker tam je bilo veliko orožja, ki so ga ukradli teritorialni obrambi, zloženo po enotah … Tretji, četrti dan vojne. Da, to je bil odločilni trenutek…« se zdaj spominja Janša.

Po tem, ko se mu jo plača, vrže Janez puško tudi v koruzo.

— Safet Alibeg (@SafetAlibeg) August 31, 2020

»Akcija 23 fantov je priskrbela Sloveniji dodatno obrambno moč, ki je zadostovala za to, da smo se lahko potem uprli tudi z resnim protioklepnim orožjem. Poleg tega je bilo to psihološko – to se je razvedelo po enotah teritorialne obrambe, delili smo orožje tudi drugim in potem so začela padati tudi druga skladišča. In takrat ni bilo več sile v Jugoslaviji, ki bi Slovenijo lahko kakor koli pokorila. Govorijo, da, če bi jugoslovanska armada uporabila vse sile, potem bi bilo drugače. Res je, lahko bi uporabili več letalstva, ampak tudi tukaj so imeli določene omejitve, nikakor pa Slovenije ne bi mogli več premagati. Stvar je bila odločena tisti trenutek, ko sta padli ti dve skladišči,« je odločen Janša.

»Ko je bilo to skladišče zavzeto, je bilo v njem več orožja, kot so ga vse partizanske enote v štirih letih 2. svetovne vojne zaplenile kateremu koli okupatorju,« se je zadovoljno v kamero nasmehnil Janša.

Pri tem pa je seveda pozabil povedati, da so si partizani večino orožja res priborili in to v boju s pravimi nasprotniki ter ga niso dobili z zavzemanjem skladišč s komaj polnoletnimi rekruti, ki niso bili ne motivirani in ne opremljeni za boj proti slovenski TO in policiji v okviru tedanje še vedno obstoječe države.

Včeraj je @RTV_Slovenija po nepotrebnem plačal dnevnico @RosvitaP
Janša bi si lahko sam prebral ta vprašanja, ki si jih je napisal za intervju.

— Rajonski (@viollamb) September 1, 2020

Toda tega čudovitega dne, 28. junija leta 1991, se takratni poveljnik TO ljubljanske pokrajine spominja v precej manj slavnostni luči.

»Izvidniška enota Morisa, v kateri so bili domačini iz Borovnice in okolice, je popolnoma samostojno vpadla v skladišče v Borovnici in zajela stražo ter poveljnika. Potem so se umaknili in pustili vse odprto, domačini pa so začeli odnašati orožje in opremo,« se spominja Butara, ki je za akcijo izvedel šele, ko so že zavzeli skladišče.

In ko je bilo 28. junija 1991 zavzeto skladišče v Borovnici, je bilo med drugim »zajetih« tudi 160 prašičev, težkih od 120 do 150 kilogramov ...

Vendar je Krkovič podobne akcije izvajal ves čas. Šlo je tako daleč, da je takratni poveljnik dolenjske TO in pozneje načelnik generalštaba Slovenske vojske Albin Gutman zagrozil, da bo Krkovičevo enoto, če bo še enkrat delovala na njegovem območju, ne da bi ga obvestila, imel za sovražno enoto.

Vse, kar Janez Janša naredi za Slovenijo, je to izključno za svojo korist, korist svoje stranke, koalicijskih partnerjev in peščico vplivnežev na visokih položajih po državi.
Narod pa to plačuje in nekateri celo brezglavo podpirajo...#SlovenijaZbudiSe

— Blaž Zupanc (@blazupanc) September 1, 2020

Zavzetje skladišča v Borovnici pa ni priskrbelo TO samo dovolj orožja, pač pa je predstavljalo začetek trgovine z orožjem v režiji Toneta Krkoviča in Janeza Janše.

Morisovci so tedaj pobrali kup brzostrelk ingram, škorpijonov in ostrostrelnih pušk.

Precej zabojev je bilo odprtih, skladovnice so bile porušene ... Vse to in še več je s kamero posnel varnostni oficir iz ljubljanskega pokrajinskega štaba TO Brane Praznik s spremljevalcem Rajkom Janšo.

»V istem času, ko smo praznili skladišče in ga vozili za oboroževanje enot TO po Sloveniji, so skladišče praznili tudi pripadniki Morisa. Oni so ga vozili na, kakor so jim rekli, tajne lokacije. Govorilo se je, da so ga vozili v Škrilje pri Igu in Kočevsko Reko, od koder so ga potem prodajali. Že takoj po zavzetju skladišča v Borovnici smo zasledili konvoj motornih vozil iz Hrvaške, skritih na gozdni cesti v smeri proti Borovnici. Kmalu zatem so hrvaški konvoj založili z orožjem, minsko-eksplozivnimi sredstvi in strelivom. Ena od zelo resnih razlag za mojo zamenjavo je bilo dejstvo, da sem zahteval natančen seznam distribucije orožja iz Borovnice do naših enot po Sloveniji,« je razkril Butara.

A, zato bi Janša rad osiromašil RTV! Ker nima največjega...
.
.
.
.
procenta gledanosti. https://t.co/Y1plwVYOi8

— Grumpy (@Grumpy_J) September 3, 2020

Janša pa je pri obujanju spominov zamolčal tudi dejstvo, da je Marjan Strehar vodil praznjenje skladišča orožja JLA na Zgornji Ložnici blizu Slovenske Bistrice, veliko večjega od skladišča v Borovnici. Spomladi leta 2011 so ga, leto dni zatem, ko je za Delo naposled spregovoril o trgovini z orožjem, našli mrtvega v samotni pohorski soteski.

Strehar naj bi imel natančne podatke, koliko je bilo orožja na Ložnici, koliko so ga odpeljali na Pohorje in koliko potem čez mejo-  na Hrvaško. Dejstvo je, da je življenje izgubil v čudnih okoliščinah.

»Še bolj čudno pa je, da ministrstvo za obrambo in Slovenska vojska skupaj z bistriško občino niso zmogli po njem imenovati vojašnice v Slovenski Bistrici,« je nekoliko razočaran Butara.

Vprašanja o tem, koliko orožja je dejansko odšlo na »jug«, kje je denar in kako so se posamezniki v tem pomembnem zgodovinskem trenutku okoristili, so tako ostala neodgovorjena.

Ker je bila vsa SFRJ pod mednarodnim embargom, tudi pozneje politiki niso želeli razčistiti teh dogodkov.

V Murgle!? Tip nujno potrebuje zdravila! Tovariš Janša, kam se je pa orožje odnašalo?

— BojanH (@BojanH8) August 31, 2020

Ob tem sta Janez Janša in Igor Bavčar, ki se danes, tudi preko slavospevov na nacionalni televiziji predstavljata kot heroja osamosvojitve naredila še vrsto drugih strokovnih napak na obrambnem in varnostnem področju, o čemer pa prav tako doslej nista povedala še ničesar.

»Z zamenjavo poveljnika TO ljubljanske pokrajine si je Janez Janša prilastil pristojnosti predsedstva Slovenije in obenem elegantno prikril svojo odgovornost za to, da smo doživeli strateško presenečenje ob napadu sil JLA. Toliko bolj zaradi tega, ker smo imeli že dan prej na Primorskem izraženo agresivno bojno delovanje sil 13. korpusa z Reke in sil 14. korpusa iz Ljubljane. Zavrnili so našo zahtevo za dodatno mobilizacijo enot ljubljanske TO, s katero bi dopolnili vojaško obrambo razglasitve države Slovenije. Prav tako je Janševa največja odgovornost za povsem nepotrebno reorganizacijo TO, s katero se je dejansko zmanjšala bojna pripravljenost TO in se ustvaril kaos, ki smo ga reševali s skrajnimi napori. Tu je še odgovornost za zamenjavo mobilizacijskih šifer enot, njihovo nepotrebno pomladitev brez vednosti ljubljanskega pokrajinskega štaba TO. S tem je zakril dejstvo, da 30. razvojna skupina, kasnejši Moris, in posebna enota milice v začetni fazi nista odigrala pričakovane vloge, prav tako kot ne njuna poveljnika [Tone Krkovič in Vinko Beznik]. Prek našega hrbta so reševali svoje glave,« je sklenil Butara.

Nihce ga ni oprostil. Se vedno je pod sumom korupcije zaradi Patrie. Petricu,kot pokvarjenemu ustavnemu sodniku, je pac svetilnik demokracije in on je odgovoren za to, da edino Jansa v verigi korupcije ni placal druzbi. Riedel in vsi se sedijo

— Mija Kucan (@KucanMija) September 1, 2020

Toda podatkov je vseeno dovolj in zato luknjičavi spomini Janše na to obdobje, kot kaže soočenje njegovih izjav s samo enim akterjem »osamosvojitve« - zagotovo ne bodo edino in zadnje merilo zgodovinske resnice.