Narobe svet: Ker nočejo, da jim v varnostnih vprašanjih sodijo tuji sodniki, so obtoženi zatiranja svoboščin

Za državo rečemo, da je suverena, kadar njeni organi niso odvisni od nobene druge oblasti.

Le kako bi bilo, na primer, živeti v nesuvereni državi, kjer bi veliko številko sodnikov najvišjega sodišča ali celo večina - prihajala iz tujih držav?

Nekateri to seveda vedo. Na primer v BiH, kjer je ena entiteta pravkar zavrnila sodbo Ustavnega sodišča, v katerem veliko število tujih sodnikov skupaj s sodniki večinskega naroda odločajo v škodo manjšinskega dela države, ki nato teh odločitev ne spoštuje.

Tako kot Slovenija v času SFRJ - pred razpadom države - ni spoštovala sodb zveznega ustavnega sodišča in zveznih organov.

Drugi primer je nekoliko bolj oddaljen, pa tudi o njem se v Sloveniji praviloma poroča zgolj enostransko. Gre za Hongkong.

Ko je kitajski parlament pred nekaj dnevi potrdil predlog varnostnega zakona v Hongkongu, so se zahodni mediji takoj razpisali o tem, kako bo nov zakon kitajskim oblastem omogočal zatiranje protestov na tem polavtonomnem območju, kako bo Kitajska lahko prvič tu namestila lastne varnostne agencije, zakon pa naj bi pomenil celo »konec posebnega statusa Hongkonga.«

In zakaj?

Zato, ker ta zakon prepoveduje - pazite! - »izdajstvo, prevrat, odcepitev, tuje vmešavanje in upor.«

»Kitajskim varnostnim silam naj bi zakon omogočil tudi zatiranje protestov, ki so se začeli že sredi lanskega leta – sprva zaradi nasprotovanja predlogu zakona, ki bi omogočil izročanje osumljencev Kitajski, nato pa se razširili v množično gibanje za več demokratičnih svoboščin ter proti oblasti Pekinga. Nekdanja britanska kolonija bi ga morala v skladu z ustavo sprejeti sama, vendar ji zaradi nasprotovanja javnosti to ni uspelo,« je topoumno poročal eden od slovenskih medijev.

Vse lepo in prav toda – od kdaj pa so izdaja, odcepitev, tuje vmešavanje, upor in prevrat dovoljeni? So, na primer, dovoljeni v Sloveniji? Je dovoljeno neustavno ignorirati ustavo?

Kajti, če je to res višek demokracije, potem bi bilo morda dobro, da o tem nekdo uradno obvesti tudi Andreja Šiška in ostale vardiste, kajti vse kaže, da so bili po krivici v zaporu.

Tudi slovenska sodišča namreč obsojajo prav zaradi tega, kar ni dovoljeno tudi v Hongkongu. In da, res je, da ima Hongkong polavtonomen status.

Ampak to še ne pomeni, da to ni del Kitajske, da ne govorimo o tem, kako je ta del ozemlja Kitajske sploh prišel v roke Velike Britanije – z vojaškim osvajanjem, »kapitulantskimi pogodbami« in vsiljevanjem prodaje opija lokalnim prebivalcem.

Pri čemer je sodeloval tudi en znan Ljubljančan, danes v Sloveniji prav slaven možakar in admiral.

Ta zgodba pa skriva še eno podrobnost, ki so jo številni mediji pozabili omeniti. Namreč, da je bistvena zahteva, zapisana v novem kitajskem zakonu tudi povsem logičen pogoj, da po novem tuji sodniki ne bodo več mogli soditi v primerih, povezanih z nacionalno varnostjo.

Pri tem bi moral ta zakon sprejeti sam Hongkong, ki je sicer avtonomen, vendar si pri teh vprašnjih ne more izmišljati izjem, saj ostaja del Kitajske.

Kitajska sicer spoštuje sistem »ena država, dva sistema« že od leta 1997, toda pri vprašanjih nacionalne varnosti, ogrožanja lastne integritete in podobno nobena država na svetu ne more ravnati drugače, kot je ravnala Kitajska.

Preprosto zato, ker je ohranitev lastne državnosti in celovitosti države prva in najpomembnejša naloga vsake države.

Hongkong ima namreč v svojem pravosodnem sistemu tudi veliko število tujih sodnikov. Tudi zato, da bi s tem zavarovali svoj status mednarodnega središča. V najvišjem prizivnem sodišču je na primer 23 sodnikov, od tega pa jih 15, torej večina, prihaja iz tujih držav, na primer iz Velike Britanije, Kanade in Avstralije, kjer imajo podoben sodni sistem.

Ti sodniki so nestalni člani sodišča in se pozivajo na službovanje občasno.

Po novem zakonu ne bodo več mogli sodelovati pri presoji zadev povezanih z nacionalno varnostjo, lahko pa bodo še naprej sodili v civilnih, finančnih in drugih primerih.

Kljub temu odvetniška zveza v Hongkongu svari pred uvedbo zakona brez »posvetovanja« z lokalno skupnostjo in opozarja, da bi spremembe povzročile »globoko zaskrbljenost« v lokalni in mednarodni skupnosti.

Toda Andy Tsang, delegat kitajskega parlamenta nad takšnim predlogom ni presenečen in opozarja na primer Macaua.

Macau ima polavtonomen status, saj je bila to včasih portugalska kolonija. V njem so tujim sodnikom prepovedali razsojanje v primerih nacionalne varnosti že leta 2018.

»Na Kitajskem lahko … samo kitajski državljani razsojajo o primerih povezanih z nacionalno varnostjo in prepričan sem, da je to zelo dobra odločitev,« je za Reuters poudaril Andy Tsang, nekdanji policijski komisar v Hongkongu.

Delegatka Maggie Chan pa je predlagala ustanovitev sodišča za nacionalno varnost. Ob tem bodo po novem lahko tudi tukaj delovale varnostne agencije.

Skratka – povsem nič posebej nenavadnega. Tudi v Sloveniji, Rusiji, ZDA oziroma v evropskih državah ne sodijo tuji sodniki, še posebej pa ne o vprašanjih odcepitev in uporov.

Si lahko predstavljamo, da bi o upravičenosti odcepitve dela ozemlja Slovenije razsojali tuji sodniki, da bi o odcepitvi dela Rusije odločali ameriški sodniki, o odcepitvi Teksasa pa ruski? Je v Sloveniji Nacionalnem preiskovalnem uradu na primer prepovedano delovati v Prekmurju?

Seveda ne. Vendar se na ta način o tej kitajski zadevi –, da gre namreč za onemogočanje tujega vmešavanja, še posebej v luči vse večjih napetosti z ZDA  - praviloma ne poroča.

Upori protestnikov v Hongkongu so za zahodne medije zmeraj upravičeni, v ZDA pa gre za »divjanje« drhali.

Združene države Amerike so celo sporočile, da Hongkong nima več avtonomije, ki je bila določena po sporazumu o vrnitvi britanske kolonije Kitajski, zaradi česar ne uživa več posebne obravnave po ameriški zakonodaji.

Kitajski načrt, da v Hongkongu uveljavi zakon o nacionalni varnosti, predstavlja neposredno kršitev njenih mednarodnih zavez, pa so sporočile Velika Britanija, ZDA, Kanada in Avstralija.

Prodemokratična poslanka Claudia Mo je zatrdila, da je to »konec Hongkonga.«

Poudarila je, da jim jemljejo vrednote, kot so človekove pravice, demokracija in vladavina prava.

Peking naj bi s tem prelomil obljubo hongkonškemu ljudstvu, da bo imelo 50 let po predaji Kitajski iz rok Velike Britanije leta 1997 »visoko stopnjo avtonomije«.

Toda – le zakaj ne? Preprečevanje odcepitve dela države še ne pomeni, da ta del države nima »visoke avtonomije.«

Tudi ZDA ali pa na primer Španija do poskusov odcepitev niso nič kaj tolerantne, pa jim zato nihče ne očita, da so kršilke mednarodnega prava. Očitno je, da se le do Kitajske v večjem delu Evrope in ZDA uporabljajo dvojna merila.

Trezno glavo je ohranila le hongkonška voditeljica Carrie Lam, ki je - pozdravila odločitev kitajskega ljudskega kongresa. Napovedala je, da bo »okrepila uveljavitev zakona« in redno poročala kitajskim oblastem, kot to od nje zahteva zakon.

In veliko je znakov, da je skrajni cilj protestnikov v Hongkongu pravzaprav ravno odcepitev, ne pa boj za demokracijo. Oziroma, v strahu pred letnico 2047 poskušajo pač narediti vse, da bi stopnjo avtonomije zavarovali tudi po tem datumu.

Toda zavarovanje z odcepitvijo bi bil korak, ki ga Kitajska zagotovo ne bo dopustila.