Kučan v hrvaškem Kučibregu delil lekcije političnim elitam na Hrvaškem, v Španiji, Kataloniji in - Sloveniji

V sosednji Hrvaški je v Kučibregu v hrvaški Istri potekala spominska slovesnost na žrtve, padle v boju proti nemškemu okupatorju leta 1944.

Slovesnost se je začela dopoldan, v Zgornji Bujštini, nedaleč od slovensko-hrvaške meje. Prisotni so se spomnili neenakopravne bitke, v kateri so 3. in 4. novembra leta 1944 partizanske enote iz II. brigade 43. istrske divizije, italijanski partizani iz bataljona »Alma Vivoda« in enote slovenskih partizanov koprskega področja vodile boj proti bistveno močnejšim nemškim in italijanskim silam.

V tej bitki je padlo 120 partizanov. Večina jih je pokopana v skupni grobnici v sosednjem slovenskem mestu Hrvoji, kjer so delegacije mest in združenj borcev prav tako položile vence.

Kot so sporočili iz občine Buje, je komemorativno srečanje, ki ga skupaj organizirajo mesta in zveze borcev iz Hrvaške, Slovenije in Italije postalo simbol prijateljstva sosednjih narodov, enako pa velja tudi za spomenik, ki na tem mestu stoji od leta 1959.

Na srečanju so govorili tudi predsednik občine Buje Fabrizio Vižintin, župan občine Piran Đenio Zadković, župan istrske županije Fabrizio Radin, županka Muggie Laura Marzi, Franjo Habulin iz hrvaškega sabora in nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan.

Milan Kučan je to priložnost izkoristil za to, da je opozoril na nedomiselnost političnih elit v Sloveniji in na Hrvaškem pri reševanju odprtih vprašanj ter pozval k dialogu vpletenih strani v politični krizi v Kataloniji.

Izročilo te bitke pa po njegovih besedah tudi sporoča, da boj za svobodo ne pozna nacionalnih omejitev.

»Želje po svobodi ni mogoče zamejiti na enega samega človeka, eno skupino ali en sam narod. To so dokazovali tudi borci tukaj na strminah Kučibrega, kjer so se skupaj borili Slovenci, Hrvati in Italijani. Borili so se pod skupno zastavo svobode,« je spomnil.

V luči takratne povezanosti med slovenskim in hrvaškim narodom se je obregnil tudi ob današnje odnose med državama.

»Je res odrekati pravico do nekaj milj morja in odpovedati se avtoriteti mednarodnega razsojanja pomembnejše od priložnosti, da v skupni odgovornosti s svojimi predlogi in skupnimi nastopi državi prispevata k reševanju življenjskih vprašanj EU,« je vprašal.

Odgovornim politikom mora po njegovih besedah biti jasno, da v takšnih sporih ni ne zmagovalcev in tudi ne nedolžnih.

»Če že, potem gre za skupen poraz,« je poudaril. Obe državi po njegovi oceni ostajata nedomiselni, dezorientirani in nesposobni za resne aktivnosti in pobude pri reševanju odprtih vprašanj.

V nagovoru se je Kučan dotaknil dogajanja v Kataloniji kot enega od torišč boja za svobodo, človekove pravice in dostojanstvo človeka. »Katalonsko-španski odnosi so v resni politični krizi,« je opozoril. To krizo pa je mogoče rešiti samo z demokratičnimi političnimi sredstvi, odprtostjo, dialogom in odgovornostjo vpletenih strani.

Zato je po njegovih besedah treba povedati, da je danes v kateri koli državi Evrope nedopustno imeti politične zapornike. »Ne moremo molčati, kajti molk bi pomenil prevzeti odgovornost za usodo nedavno obsojenih katalonskih voditeljev, pa tudi za usodo evropskih vrednot,« je še dejal Kučan.

Težava tega nagovora je, da si je nekdanji predsednik države izbral nerodno temo za deljenje lekcij. V vseh teh primerih se zdi, da gre za primere »naknadne pameti.«

Glede političnih zapornikov mu tudi opozicija v Sloveniji očita, da jih je nekoč preganjal sam, glede Katalonije se zdi, da si nekdanji predsednik pere slabo vest, ker Evropska unija v primeru poskusa enostranske odcepitve te metode, ki se jo je pred leti poslužil tudi predsednik Kučan, še danes očitno ne priznava kot legitimne.

Enako pa velja tudi za njegove očitke »političnim elitam.«

Prav Milan Kučan je bil namreč še nedolgo sam del teh elit in bi težave s Hrvaško, če bi jih res znal, lahko rešil že takrat.

In potem mu sploh ne bi bilo potrebno deliti nasvete nekoliko vprašljive vrednosti sedanjim generacijam politikov.