Slovenijo pesti hudo pomanjkanje dobrih mednarodnih pravnikov, nestrokovnost pa tokrat odnesla Pavliho

Marko Pavliha je potrdil, da so v Bruslju zavrnili njegovo kandidaturo za člana Sodišča EU. Gre očitno samo še za eno v vrsti slabih izbir Slovenije, ko gre za položaje v tujini, ki zahtevajo poznavanje mednarodnega prava.

Profesor pomorskega prava Marko Pavliha je namreč potrdil, da so v Bruslju zavrnili njegovo kandidaturo za sodnika na Splošnem sodišču Evropske unije v Luksemburgu. O podrobnostih ni želel govoriti.

Neuradno je o tem, da Pavliha ni več kandidat za sodnika na Splošnem sodišču EU v Luksemburgu, ker so na zaslišanju pred odborom njegovo kandidaturo zavrnili, poročala TV Slovenija.

To pa seveda pomeni, da so sodniki pri odgovorih na vprašanja pri Pavlihi na zaslišanju v Bruslju odkrili strokovne pomanjkljivosti in nepoznavanje problematike, ki bi lahko usodno vplivali na odločitve prihodnjega sodnika.

Odbor uradnih pojasnil o primernosti kandidata namreč ne objavlja, najpogosteje pa gre za pomanjkanje izkušenj s področja mednarodnega in evropskega prava, je poročala TV Slovenija.

Z odborom se vlade držav članic posvetujejo pred imenovanjem kandidatov. Ta odbor poda mnenje o ustreznosti kandidatov za opravljanje nalog sodnika.

Odbor sestavlja sedem oseb, izbranih med nekdanjimi člani Sodišča in Splošnega sodišča, člani najvišjih nacionalnih sodišč in priznanimi pravniki, od katerih enega predlaga Evropski parlament.

Zavrnitev pa pomeni, da bo moral predsednik republike Borut Pahor izbrati novega kandidata in predlog poslati v DZ.

Pojavile so se tudi informacije, da naj bi profesorja pomorskega prava in nekdanjega politika Pavliho spodneslo anonimno pismo, v katerem pisec člane odbora opozarja na njegove pretekle izjave v povezavi s Hrvaško. Katere konkretno, ni znano.

Toda po oceni nekaterih poznavalcev mednarodnega prava Marko Pavliha na področju mednarodnega prava "enostavno ni imel dovolj znanja in izkušenj".

Slovenija je sicer na področju mednarodnega prava precej šibka, kar kažejo tudi dejstva, da se pogosto zateka po pomoč k tujim strokovnjakom.

V arbitražnem postopku na primer k Alainu Pelletu, katerega mednarodna mnenja (na primer o Kosovu) niso kakšen poseben presežek, prej obratno, na samem arbitražnem sodišču pa je izbrala dr. Jerneja Sekolca, ki tudi ni bil strokovnjak za mednarodno, kaj šele pomorsko pravo.

Tedaj je bil "v igri" tudi precej bolje podkovan dr. Ernest Petrič, ki pa je "odpadel" predvsem zaradi raznih političnih razlogov in osebnih zamer med pripadniki visoke slovenske državniške "elite".

Če bi bil Marko Pavliha res dobro podkovan v mednarodnopravnih in pomorskih zadevah, bi bilo tudi logično, da bi bil imenovan za slovenskega arbitra ob določanju meje s Hrvaško. Vendar ni bil. Slovenija je izbrala Sekolca, ki se je ukvarjal z mednarodnim trgovinskim pravom. Kakor da bi bila določitev meje s Hrvaško trgovina, ne pa pravno vprašanje.

Podobno velja za Simono Drenik, ki velja za veliko "strokovnjakinjo", čeprav ni imela nobenih izkušenj v mednarodni pravni areni in prav tako ne pomembnih strokovnih objav doma ali v tujini.

Vprašanje nestrokovnosti je bilo tudi osrednja tema zadnjega spopada med Karlom Erjavcem in Žanom Mahničem glede Drenikove in Sekolca ob analizi afere o prisluhih. 

Da je znanje slovenskih pravnikov, še posebej sodnikov in tožilcev pogosto šibko, je sicer znano, to pa potrjujejo nizke stopnje zaupanja javnosti v njihove odločitve.

Nestrokovnost sodnikov v Sloveniji se sicer lažje prikriva, ker takšno stanje vzdržuje vrh sodne oblasti, neznanje pa je težko prikriti v mednarodni konkurenci, na kar je že večkrat opozoril tudi nekdanji dolgoletni sodnik ESČP Boštjan M. Zupančič.

Nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) opozarja na številne pravne nesmisle, ki se dogajajo na slovenskih sodiščih.

Žal so tudi pred samim ESČP določeni "državni" in "interesni filtri", tako da je neodvisnost pravosodja dejansko precej vprašljiva kategorija. Razlog za vztrajanje s pravom skreganih, nesmiselnih odločitev v prostoru slovenskega pravosodja pa Boštjan M. Zupančič vidi tudi v "carinski barieri jezika", ki zelo dobro skriva takšne nesmisle pred evropsko in svetovno javnostjo.

Če se določene nepravilnosti namreč razkrivajo v francoščini ali angleščini, potem zanje izve in jih razume cel svet.

Če ne, je to po oceni BMZ-ja zavarovano z neprepustno pregrajo jezika — in zato se lahko v tem, omejenem nacionalnem prostoru dogajajo stvari in napredujejo sodniki, avtorji absurdnih sodb, ki drugje ne bi mogli uspeti. 

Na vse to opozarja sodnik, katerega kritično analizo delovanja ESČP v Sloveniji - ne želi tiskati nihče.

Kar je verjetno še en, dodaten dokaz zaprtosti in omejenosti slovenskega medijskega prostora in žalosten dokaz točnosti njegove kritike.

Problem slovenskega prava je, da se ga prakticira v slovenščini. Če se stvari dogajajo v francoščini ali angleščini, potem zanje zve in jih razume cel svet. Če ne, je to zavarovano s carinsko bariero jezika — in se lahko v tem kontekstu dogajajo stvari, ki se drugje ne morejo.

— Boštjan M. Zupančič (@bmz9453) March 3, 2019

Ni pa seveda nenavadno, da si takšni slovenski strokovnjaki pomagajo pri prerivanju za funkcije, za katere jim manjka znanja. Tako so na primer ob kandidaturi Jerneja Sekolca, ki se je nato kompromitiral z neodgovornimi pogovori po telefonu s Simono Drenik, podporo Sekolcu med drugim "takoj izrazili tudi nekateri ugledni slovenski pravniki z dr. Markom Pavlihom na čelu, ki je na svojem blogu zapisal, da ga izredno spoštuje kot enega izmed najboljših in mednarodno najuglednejših slovenskih pravnikov. Sekolec sicer odlično obvlada nekaj svetovnih jezikov (od angleščine, španščine, francoščine, nemščine pa vse do esperanta)."

"Jerneja sem prvič srečal aprila 1993 na posvetovanju o pravnih vidikih mednarodnega poslovanja v Rogaški Slatini, kamor me je povabil prof. dr. Mirko Ilešič. Že tedaj me je impresioniralo njegovo šarmantno svetovljanstvo, zabeljeno z briljantnim poliglotstvom in ročno zavezanim metuljčkom," je takrat sklenil Pavliha.

Ročno zavezan metuljček pa je očitno vse, kar bosta od pomembnih sodniških mest v organizacijah, v katere lahko svoje strokovnjake kandidira tudi Slovenija, imela tako Sekolec kot Pavliha.

Odbor naj bi sicer slovensko pravosodno ministrstvo uradno o svoji odločitvi obvestil v torek. Že pred tem so poslanci marca zavrnili kandidaturo dosedanjega sodnika v Luksemburgu Mira Preka zaradi očitkov o nasilju nad sodelavko, namesto njega pa podprli Pavliho. Slovenija bi o zadevi morala odločiti do 31. avgusta, ko bo Preku potekel šestletni mandat.

Na razpis se je prijavilo šest kandidatov, med njimi pa bo moral znova izbirati predsednik Slovenije Borut Pahor. Poslanci Državnega zbora ga morajo nato potrditi, o tem pa bo odločal še pristojni odbor v Bruslju. Slovenija pa tako na sodišču, ki bo odločalo tudi o pomembnem vprašanju kršitve arbitražne odločbe s strani Hrvaške ne bo imela svojega sodnika.

Malo verjetno je namreč, da bo Slovenija do septembra v Luksemburg poslala še enega sodnika, ki ji pripada, saj bo moralo ministrstvo najverjetneje razpis ponoviti.