Nevarna provokacija: zakaj Iran nima ničesar z napadom na tankerje s savdsko nafto

V napadih na štiri tankerje, ki so se zgodili v Perzijskem zalivu, so bili poškodovani najmanj trije tankerji. Tankerji so bili zasidrani blizu pristanišča Fadžajrah (Fujairah), vsaj eden pa bi moral nafto odpeljati v ZDA. Tudi naftovodi Savdske Arabije naj bi že utrpeli škodo tudi zaradi napadov - z droni.

Ladje so bile na poti v savdsko pristanišče Ras Tanura, kjer naj bi jih natovorili z nafto, ko so ju v nedeljo zjutraj napadli. Nafto naj bi prepeljali ameriškim strankam savdskega naftnega podjetja Saudi Aramco.

Zaradi ameriških ukrepov proti Iranu in groženj s pošiljanjem bojne skupine, na čelu katere je letalonosilka, v Perzijski zaliv, se v zahodnih medijih sicer že vrstijo obtožbe o tem, da naj bi bil za te »sabotaže« odgovoren Iran ali pa njegovi regionalni zavezniki.

Posnetki kažejo, kako ima norveški tanker Andrea Victory res veliko luknjo na trupu. Vendar pa poškodba ni vplivala na odtekanje nafte. Ameriške obveščevalne agencije so sicer že prejšnji teden opozarjale, da bi Iran lahko pričel izvajati nekatere akcije v strateško pomembni Hormuški ožini.

Ti incidenti pa bi lahko bili prav tako del »operacij napadov na lažne zastave«, za katere bi bile odgovorne same ZDA, ali pa njihovi zavezniki, na primer Savdska Arabija ali Združeni arabski emirati, ki si želijo, da bi ZDA tako ali drugače zmanjšale veliko vlogo Irana na Bližnjem vzhodu. To pa bi lahko tudi nenamerno sprožilo novo in nevarno vojno.

Nekateri dobro obveščeni poznavalci bližnjevzhodnih odnosov opozarjajo, da je zelo malo verjetno, da naj bi za napadi stal Iran. Med njimi je, na primer, Patrick Cockburn. 

Vsak napad znotraj komaj nekaj čez 50 kilometrov široko Hormuško ožino, skozi katero se vsak dan prepelje največji delež vse svetovne nafte, pa je seveda vedno razlog za zaskrbljenost. Pri tem se ameriški svetovalec za nacionalno varnost John Bolton že dalj časa zavzema za vojaški napad na Iran. Takšen napad pa bi izzval odziv Irana, ki bi lahko tudi z raketami napadel ameriške »tarče«.

»Deklarirana politika ZDA bi morala biti zrušitev režima mul v Teheranu. Obnašanje in cilji režima se ne bodo spremenili, zato je edina rešitev sprememba samega režima,« je dejal Bolton leto dni pred svojim imenovanjem na položaj svetovalca za nacionalno varnost.

Bolton in zunanji minister Mike Pompeo sta ob tem uporabila nekaj minometnih izstrelkov, ki so padli blizu veleposlaništva februarja letos za to, da pripravita načrt vojaških možnosti zoper Iran. Nov incident bi jima lahko omogočil še ostrejše ukrepe.

Toda po drugi strani se Iran še vedno drži politike čakanja. Ekonomsko je Iran v vse slabšem položaju, saj je iranski izvoz naft padel z 2,8 na 1,3 milijonov sodčkov dnevno. Inflacija je v Iranu 40-odstotna in se bo še povečevala. Evropske države očitno ne morejo preprečiti učinka ameriških sankcij. Toda to ne pomeni, da bi Iran imel resen razlog, da napade savdske tankerje.

»Eden od razlogov, zaradi katerih ni verjetno, da bi Iran izvedel sabotaže savdskih tankerjev je v njihovi dolgoročni strategiji. Ta pa je, da čakajo, da se bo končalo obdobje Trumpove administracije. In čeprav bo iransko gospodarstvo verjetno utrpelo veliko škodo, bo verjetno lahko vzdržalo pritisk. Veliko ostrejše sankcije po invaziji na Kuvajt leta 1990 niso pripeljale do padca Sadama Husseina … Ob tem je Iran naredil resne korake v smeri, da pokaže umirjenost in si pridobi podporo EU, Rusije in Kitajske. Iz teh razlogov se zdi neverjetno, da bi imel prste v napadu na savdske tankerje,« ocenjuje Patrick Cockburn.

Tiskovni predstavnik iranskega zunanjega ministrstva Abbas Mousavi je prosil tudi za več informacij o tem, kaj se je res zgodilo v tankerjih. Izrekel je opozorila zoper »konspiracije slabo mislečih« in »avanturizma« tujcev.

Vse skupaj pa kaže še na nekaj – da je Evropa, ki ne zmore zaščititi Irana pred ameriškimi sankcijami znova dokazala, da je »drugorazredna« sila.

»Evropejci so dokazali, da so marginalni igralci, ko gre za sporazum z Iranom in nikoli ni bilo verjetno, da bodo porabili še veliko več diplomatskega kapitala, potem ko se bodo umaknile ZDA. Dolgoročno si prav tako želijo spremembe režima v Teheranu, vendar pa nasprotujejo Trumpovim metodam, ki jih imajo za brezobzirne. Toda neverjetna lahkotnost, s katero je Trump uničil jedrski sporazum z Iranom kaže, kako malo ga zanima, kaj imajo za povedati ali kaj lahko naredijo evropski voditelji,« poudarja Cockburn.

Po drugi strani pa bo Trump ostal v »močnem položaju« samo, dokler bo vztrajal pri sankcijah.

»Dokler bo Trump vztrajal pri ekonomski vojni, mu bo Iran težko odgovoril, v vsakem drugem scenariju pa ZDA postanejo ranljive. V zadnjem stoletju smo videli impresiven seznam britanskih in ameriških voditeljev – tri britanske predsednike vlade in tri ameriške predsednike –, ki so v zadnjem stoletju utrpeli hudo ali uničujočo politično škodo na Bližnjem vzhodu. Trump bo imel srečo, če se bo izognil isti usodi,« sklene Patrick Cockburn.