Vrnitev "grdega Nemca", ki mu ni mar za demokracijo, beguncev noče, je namrščen in hoče Führerja

V tekstu, ki obravnava "desni udar", zagrebški Jutarnji list analizira aktualni položaj v Nemčiji, za katero že v naslovu ocenjuje, da se ta država vse hitreje radikalizira, zato časnik napoveduje, da smo priče vstajenju "grdega Nemca".

"Ni zadovoljen z demokracijo, noče beguncev, je namrščen in potrebuje Führerja", glasi opis dogodkov, ki se vrstijo v Chemnitzu, mestu na vzhodu Nemčije po nasilni smrti Daniela H. (35), nemškega državljana kubanskih korenin. Časnik ob tem ugotavlja, da gre za res tragično ironijo, da je prav on po svoji nasilni smrti za kratek čas postal ikona desničarskega, neonacističnega gibanja v Chemnitzu, nekdanjem Karl Marx Stadtu.

Ironija usode zato, ker bi se prav Daniel H. zagotovo zoperstavil takšni zlorabi sebe samega, le če bi lahko.

Dejstvo, da ga je radikalna desnica po smrti grdo izkoristila in dejansko zlorabila njegov lik in življensko usodo, poudarjajo tudi njegovi prijatelji, ki razlagajo, da je Daniel rad poslušal Boba Marleya in srčno podpiral Sahro Wagenknecht, eno od voditeljic stranke Die Linke (Levica), na Facebooku pa prijateljeval s skupinami, kot je “Ni potrebe po nacistih”.

Pravzaprav, če se Daniel ne bi sprl z nemškimi "novimi" tujci z Bližnjega vzhoda, je zelo verjetno, da bi lahko tudi sam postal žrtev neonacistov, ki so se zaradi njegovega uboja, češ da ščitijo "ogrožena življenja Nemcev" - podali v krvave demonstracije v Chemnitzu, sicer univerzitetnemu mestu. Mestu, ki je konec avgusta in v septembru postalo simbol konfliktov sprte in razdeljene nemške družbe na tiste, ki si želijo nadaljevanje njenega demokratičnega razvoja in tiste, ki sanjajo o drugačnemu modelu: nacionalistični, monoetnični, avtoritarni in neliberalni Nemčiji.

Pri marsikomu ti dogodki zbujajo srhljive spomine na mračno preteklost. Druge pa retorika desničarjev bolj spominja na madžarskega premierja Viktora Orbána in ameriškega predsednika Donalda Trumpa, toda Jutarnji ocenjuje, da, ko se bolj poglobimo v tekoče procese, lahko presenečeni ugotovimo, da od tam prežijo protagonisti iz najmračnejšega obdobja - nemške zgodovine.

Chemnitz je namreč tretje mesto po velikosti v zvezni državi Saški, za Dresdnom. Največji je Leipzig. Gospodarski kazalci so relativno solidni v primerjavi z drugimi deli nekdanje Vzhodne Nemčije.

Zato je na mestu vprašanje - kako to, da je sedaj Dresden oziroma prav Saška postala gojišče radikalno desnega ekstremizma, ki je prišel na plano ob pojavu gibanja PEGIDA (Patriotische Europäer gegen die Islamisierung des Abendlandes torej Domoljubni Evropejci proti islamizaciji zahoda).

To se sprašuje tudi kolumnist zagrebškega časnika, presunjen nad dejstvom, da so v Nemčiji celih 75 let po nacističnemu zlu njeni prebivalci pripravljeni iti na ulice in pozdravljati z dvignjeno in iztegnjeno desno roko.

Odgovor na ta vprašanja je, paradoksalno, ponudila sama nemška policija, ki je objavila, da gre za podtalno mrežo huliganskih skupin, med katerimi pomembno mesto zasedajo "navijači" lokalnega nogometnega kluba. Po drugi strani je res, da podobni obstajajo povsod po svetu in so se tudi drugje pripravljeni stepsti s policijo in navijači iz nasprotnega tabora dobesedno za prazen nič, pa se tam "Chemnitz" vseeno ni zgodil.

Ni dvoma, da je bila za demonstracije v Chemnitzu nujna organizirana skupina z jasnimi programskimi in političnimi cilji. To vrzel je zapolnila Alternativa za Nemčijo (AfD), stranka, ki je nastala pred petimi leti kot odgovor na krizo skupne valute (evra) in z osrednjim političnim sporočilom: vrnimo nemško marko.

Kmalu so se ji pridružile raznolike skupine, a pri tem je bila ključnega pomena vloga Götza Kubitscheka. On je eden od očetov "identitetskega gibanja", ki zahteva vrnitev Nemčije k njenim koreninam in odrekanje od stigme zgodovinske krivde; sam živi na vasi v Saški, kjer se zbirajo njegovi somišljeniki pa tudi radovedneži, ki se nato večinoma prelevijo v njegove vnete podpornike.

Na tej osnovi je politično platformo zgradil tudi Björn Höcke, ugledni član AfD, ki je nemški spomenik holokavstu v Berlinu razglasil za "nacionalno sramoto". Tako je AfD, ki je sedaj šel na ulice skupaj s huligani in do nedavno prikritih neonacistih pokazal, da ni več delitve na staro in novo desnico, ker je pod streho AfD sedaj prostor za vse, ki podpirajo politiko stranke.

Platforma je jasna: boj proti liberalnemu sistemu, ki ga je gradil sodobni Zahod, upor proti uveljavljenim strankam (zlasti proti krščanskim demokratom - CDU in socialdemokratom) in birokratskemu, odtujenemu sistemu in ne nazadnje - zoper "lažnive medije". Tako Chemnitz sploh ni bil presenečenje in ne izjema, ampak trenutek, na katerega je AfD ves čas prežal, da bi izkazal svojo resnično politično moč. Podoben preobrat so pripravljali tudi v zvezni deželi Hessen na zahodu, vendar je spektakularno propadel, ker jim nihče ni sledil.

Saška je bila dejansko rezervni načrt AfD-ja, ker so v tej stranki upali, da jim bo tam vendarle uspelo. AfD v tej zvezni državi ima približno 25 odstotkov podpore, toda še vedno je za CDU nemške kanclerke Angele Merkel, ta razlika pa je iz dneva v dan vse manjša.

Hans Vorländer, profesor političnih znanosti na Tehnični univerzi v Dresdnu, je za Der Spiegel povedal, da razloge za to treba iskati v prepričanju prebivalcev Saške, da so oni nedolžne žrtve, preko katerih se lomijo zgodovinske krivice. V njihovem spominu še vedno odmevajo zavezniški bombni napadi na Dresden, ki sploh ni bil pomemben vojaški cilj. Tako miselnost podpihujejo nacisti, prav enako so svoj čas počele tudi vzhodnonemške oblasti, da bi opravičile svojo politiko razkola z Zahodom.

Mera je bila polna po združitvi obeh Nemčij, ko so po letu 1991 na oblast prišli "zahodnjaki" žepov polnih mark in zasedli vodilne položaje. Prebivalci Saške so se spet počutili žrtve.

Profesor Vorländer je že leta 2015 opozoril tudi na tretji "faktor", ki bo lahko odločilen za prodor novega gibanja na političnem prizorišču, in to so - begunci. Takrat so se na deželnih mejah pojavile množice migrantov, večinoma muslimanov, kar so mnogi na Saškem doživeli kot razpad sistema. In tako se je v Dresdnu rodila PEGIDA.

Ob vsem tem se ne sme spregledati, da je v času komunistične vladavine prav v Chemnitzu živelo precejšnje število študentov iz "bratskih držav" (tako je v Nemčijo prispel s Kube tudi oče Daniela H.).

Takratne oblasti so jih sprejele iz ideoloških razlogov, vendar so jih dobesedno držale v getu, da bi preprečile integracijo, kar denimo nekdanja Jugoslavija nikoli ni počela s študenti, ki so prihajali na študije iz "neuvrščenih" držav, saj jim je omogočala integracijo v družbo.

Razpoložljivi podatki potrjujejo, da je bilo od leta 1975 pa vse do združitve obe Nemčije na vzhodu zabeleženo 40 napadov na centre, v katerih so živeli tuji študentje. Istočasno na Zahodu pa ni bil registriran noben napad na podobne centre, ki niti niso bili obravnavani kot geta. Podatki kažejo, da povzročitelji večine omenjenih napadov v Vzhodni Nemčiji sploh niso bili preganjani in so tako ušli roki pravice in zasluženi kazni.

Zato ne čudi, da se je takšna "praksa" nadaljevala tudi po letu 1990. Septembra leta 1991 so bile sovražne demonstracije pred hostlom za tujce v Hoyerswerdu na Saškem. (Prizori iz tistega časa močno spominjajo na nedavne dogodke v Chemnitzu.)

Toda tedanji predsednik Saške Kurt Biedenkopf (CDU) je vse to uspešno prikril, da neljubi dogodki ne bi omajali njegovega ugleda v vladi in podobo Saške ter je še naprej svojo politiko vodil na idealih lokal-patriotizma v "prekrasni deželi (Saški) v kateri živijo pametni in ponosni ljudje".

No, zdaj je zamolčana zgodba vendarle z vso silo privrela na plano in šokirala javnost tako v Nemčiji kot na Saškem, o čemer pričajo podatki iz ankete, po kateri je večina prebivalcev Saške vse do lani menila, da se z deželo dobro upravlja, pa kljub temu - ne verjamejo politikom. Večina je izrazila željo po uveljavitvi neposredne demokracije, toda hkrati se sploh ni pripravljena tudi politično udejstvovati. Vse to je upočasnilo razvoj civilne družbe in pripeljalo do omrtvičenosti srednjega razreda v tem delu Nemčije, kar je ustvarilo politični vakuum, ki je samo čakal - kdo se bo pojavil na političnem parketu, da prevzame vodilni položaj. In se je pojavil - AfD.

AfD, ki zahteva vrnitev Leitkultur (vodilne kulture), v kateri ni prostora za manjšine, čaščenje Heimata (nemške domovine) in nasprotuje kozmopolitizmu, liberalnim idejam in multikulturalizmu, celo ko gre za evropska ljudstva.

AfD se zoperstavlja tudi Angeli Merkel, ker smatra, da je ona, ki je prav tako prišla z vzhoda, Nemce pustila na cedilu. In povrh vsega jim pripeljala migrante, ki so za Sase splošni krivci za vse težave doma. Zato so jih huligani pripravljeni tudi brez kančka slabe vesti tudi zažgati, kot da bi šlo za pustno šemo.

Meritve pulza javnega mnenja kažejo, da na Saškem večina volivcev živi v prepričanju, da "begunci s seboj prinašajo nasilje in nered”, potrjuje študija Inštituta Forsa. Inštitut je opravil raziskavo, da bi ugotovil, po čem se privrženci in volivci AfD razlikujejo od drugih Nemcev.

Ugotovili so naslednje: 52 % jih ni zadovoljnih z demokratičnim sistemom, ki ga je vzpostavila nemška ustava po drugi svetovni vojni, (tudi 20 % drugih Nemcev meni isto); 59 % jih smatra, da se morajo Nemci boriti za svojo državo, ker begunci prinašajo nasilje in nered (le 8 % drugih Nemcev meni enako).

Skrb vzbujajoče pa je dejstvo, da tretjina prebivalcev Saške (33 %) verjame, da Nemčija spet potrebuje močnega vodjo, ob tem pa so se zedinili pri ponujenemu terminu - Führer. K sreči, ta ideja (za zdaj) še ni naletela na podporo prebivalcev v ostalih nemških deželah.