Ali bo Slovenija priznala neodvisnost sosednje Dežele Štajerske?

Andrej Šiško, ki je nastopil tako na preteklih predsedniških kot državnozborskih volitvah, je za Insajder.com potrdil, da je organiziral zbor Štajerske varde, ki je »prostovoljna obrambna skupnost svobodnih ljudi dežele Štajerske«. Pri tem je tudi poudaril, da tu ni povezave s stranko Zedinjena Slovenija, katere predsednik je.

Pri pojasnjevanju legalnosti svojega ravnanja je Andrej Šiško dejal, da gre »za vzporedni pravni red, ki ni v nasprotju z pravnim redom Republike Slovenije, torej z ustavo Republike Slovenije. To pa zato, ker ustava narekuje ustanovitev pokrajin, ki pa jih niso ustanovili. Mi uporabljamo svoj, zgodovinski pojem dežela, ki je bolj pravilno od pokrajine. Ustava Republike Slovenije opredeljuje tudi, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Mi smo kot svobodni ljudje že lani 24. rožnika (24. junija) 2017 po 99 letih ponovno ustanovili Deželo Štajersko, o čemer noben medij ni hotel poročati.«

Logika Andreja Šiška je samo na prvi pogled nenavadna, toda ni brez temelja. Čeprav so različni strokovnjaki in politiki njegovo ravnanje obsodili, je pri tem potrebno opozoriti na novo mednarodno prakso in tudi na dvojne kriterije, ki jih slovenski politiki uporabljajo pri obravnavi podobnih primerov »osamosvojitev.«

Znano je namreč, da so se na »vzporedni pravni red« sklicevali tudi »avtorji«, ki so razglasili neodvisnost Kosova. In Meddržavno sodišče jim je v tem pogledu dalo prav, češ da veljavnega prava niso kršili, ker so delovali izven tedanjega pravnega okvirja.

Čeprav je bila ta razglasitev neodvisnosti prav tako v nasprotju z nekaterimi temeljnimi načeli mednarodnega prava in je tudi Meddržavno sodišče v Haagu (ob kontroverznem sklepu, da sprejem deklaracije o neodvisnosti »avtorjev deklaracije« ni v nasprotju z mednarodnim pravom) sklenilo, da je Kosovo še vedno pokrajina pod upravo OZN, je Slovenija Kosovo priznala. To je storila zaradi dejanske (de facto) spremembe okoliščin »na terenu«, kot je zahtevala administracija ZDA, te spremembe pa so bile seveda dosežene predvsem z oboroženo silo (intervencijo zveze NATA in paravojaških enot OVK).

Podobno so storile še nekatere države. V tem pogledu pomeni delovanje Šiškove »varde« in ustanovitev samostojne Dežele Štajerske ter njena »obramba« s pomočjo lastnih oboroženih enot delovanje v skladu s prakso enostranskih dejanj, ki jo je Slovenija (in tako celo večina držav sveta) od leta 2008 naprej priznala za veljavno. Tudi kritika potencialnega nasilja Šiškove garde je v tem pogledu licemerna, ker je Slovenija celo dejansko nasilje (ne pa le potencialno, v obliki ene sekire, enega psa in dveh pušk) leta 2008 priznala kot upravičeno.

Ta praksa priznavanja enostranskih odcepitev na podlagi »sprememb faktičnega stanja« ima korenine v 19. stoletju, ko je bila splošno razširjena. Ukinjena je bila leta 1945, ko je bilo za veljavnost odcepitve potrebno priznanje matične države, vendar je bila nato leta 1991 pravzaprav prvič spremenjena prav s primerom Slovenije (kjer je slovenska »osamosvojitev« na koncu obveljala za rezultat razpada države) in je bila nato leta 2008 s primerom Kosova vsaj v Evropi znova uvedena. Potem so jo utrdili še primeri odcepitev v Gruziji in Ukrajini, kar je bila neposredna posledica spremenjene prakse leta 2008.

Ob tem bi »avtorji« varde in razglasitve Dežele Štajerske lahko tudi trdili, da zgolj deklarativno izražajo svoje mnenje in uporabljajo pravico do svobodnega javnega zbiranja, kar sploh ni v nasprotju s slovenskim in mednarodnim pravom. Tudi nošnja maskirnih oblek ni prepovedana, enako velja za izražanje katerihkoli priseg ali izjav. Tako je že odločilo Meddržavno sodišče v Haagu ob primeru Kosova. In ker je »varda« nastala zunaj slovenskega pravnega reda – ga ni mogla kršiti.

Po mnenju Meddržavnega sodišča se na kršitev »ozemeljske celovitosti« lahko sklicujejo države, ni pa mogoče trditi, da ozemeljsko celovitost krši neko gibanje ali skupina državljanov znotraj države. Teritorijalni integriteti Slovenije torej lahko morda škodijo sosednje države (Avstrija, Italija, Madžarska, Hrvaška) ne pa Šiškovi »vardisti.« Ob tem pa so tudi slovenski pravniki MZZ Meddržavnemu sodišču v Haagu poslali mnenje, po katerem ima pravica do samoodločbe zmeraj prednost pred kakršnokoli ozemeljsko integriteto.

Nekako tako je v primeru Kosova salamonsko odločilo tudi Meddržavno sodišče v Haagu. Andrej Šiško je torej sedaj zgolj uporabil te najnovejše rešitve najvišjega mednarodnega sodišča na svetu pri ustanovitvi svoje Dežele Štajerske. Na vse to kritiki Šiška preprosto pozabljajo.

Vendar so zadeve nekoliko bolj zapletene, ker se bo sedaj morala najprej odzvati Slovenije. Videli bomo, ali bo Slovenija ravnala v skladu s priporočili Meddržavnega sodišča, ki jih je slovenska diplomacija tudi pozdravila.

Šiškova akcija namreč dejansko pomeni vsaj poskus odcepitve dela Slovenije. Na to kažejo tudi njegove druge izjave. »Letos smo pa ustanovili še Štajersko vardo. Dežela, ki ni zmožna sama zagotoviti javnega reda in miru ter če nima sposobnosti nadzirati lastne meje, je potem le na papirju dežela. Zato smo to soboto naredili tudi postroj in roto. Besedi varda (straža) kot rota (prisega) izhajata iz štajerske zgodovine. Štajerska varda je prostovoljna obrambna skupnost svobodnih ljudi dežele Štajerske,« je dejal Andrej Šiško.

Slovenski diplomati so doslej – tudi v primeru Kosova, Katalonije – pogosto poudarjali, da je za priznanje novih dežel odločilnega pomena »efektivni nadzor« ali »učinkovita oblast« dela ozemlja, v našem primeru torej nadzor Dežele Štajerske s strani Štajerske varde in nadzorovanje istega ozemlja s strani organov omenjene dežele. Ko je do takšnih sprememb v tujini prišlo in so nadzor prevzeli organi na novo razglašenih držav, je Slovenija takšne spremembe praviloma pozdravila in hitro priznala nove države. Verjetno so tudi zato pripadniki Štajerske varde v primeru svojega lastnega ravnanja pričakovali podoben odziv matične države, Slovenije, od katere so odcepili Deželo Štajersko.

Andrej Šiško ob tem pojasnjuje, da nadzoruje tudi oborožene, dejansko vojaške enote, ki so seveda zelo pomembne pri nadzoru ozemlja dežele. Pri tem ne smemo pozabiti, da prav nekateri slovenski politiki, na primer Janez Janša iz SDS, pa tudi združenje za vrednote slovenske osamosvojitve ves čas poudarjajo pomen oboroženega boja in vojske kot ključnega faktorja pri »osamosvojitvi (gre za napačen pojem) Slovenije.«

Enostranske razglasitve Dežele Štajerske zato ni mogoče preprosto označiti zgolj za nekakšno »federalizacijo« Slovenije »od spodaj,« s strani ljudstva, pač pa dejansko za poskus nastanka druge države na ozemlju Slovenije. Da bi namreč neko entiteto lahko označili kot »državo« mora imeti stalno prebivalstvo, definiran teritorij, vlado in sposobnost, da vstopa v odnose z drugimi državami.

Za neodvisno državo je najpomembnejša prav suverenost, dejstvo, da je »najvišja oblast« na določenem ozemlju oziroma »kriterij vlade.« Na enem ozemlju ne moreta biti dve »najvišji oblasti«. Za priznanje države pa ni nujno, da ima država že določene vse meje ali da nadzoruje celotno ozemlje. Tega kriterija Šiškovi Deželi Štajerski ob razglasitvi neodvisnosti od Slovenije sploh ni treba izpolnjevati.

Kriterij vlade pomeni, da na ozemlju nove države ni druge suverene oblasti, ki bi bila nadrejena oblasti nove države. V primerih odcepitev postane izpolnjevanje tega pogoja ključno, kar dokazujeta tudi primera Slovenije in Litve, kjer so osrednji državni organi poskusili z zanikanjem suverenosti novih držav zaustaviti želje prebivalcev po nastanku novih držav in priznanje teh držav s strani novih držav.

Vzpostavljanje oboroženih sil ob istočasni razglasitvi Dežele Štajerske zato dejansko pomeni, da imamo v tem primeru opraviti z odcepitvijo ali vsaj poskusom odcepitve dela ozemlja Slovenije, kot novim fenomenom, s katerim se soočamo v Sloveniji.

Odcepitev pa je, to ni potrebno pozabiti - ena od metod nastanka držav. Odcepitev v ožjem pomenu besede pomeni »oblikovanje nove neodvisne entitete ob pomoči ločitve dela ozemlja in prebivalstva obstoječe države in brez pristanka te države«. V primeru pristanka prejšnje države na odcepitev lahko govorimo tudi o »prenosu« suverenosti in ne o »odcepitvi«.

Novi notranji minister policiji ne želi dajati »političnih navodil«, toda to vprašanje je izjemno politično in od politike terja odgovor. Šiškove morebitne "kršitve", če jih je sploh mogoče ugotoviti, so zato v prvi vrsti »politične« in terjajo odgovor politike. Zato se bodo slovenski politiki morali odločiti – ali bodo ravnali tako, kot v preteklosti, ko so priznavali enostranske odcepitve drugih ljudstev ali delov drugih držav, ali pa bodo v tem primeru pričeli uporabljati iste argumente, kot jih je na primer uporabila španska centralna vlada ob poskusu odcepitve Katalonije?

Odcepitve imajo seveda »kontroverzen« status v mednarodnih odnosih, saj so obstoječe države »alergične na koncept odcepitve«, njihovi predstavniki pa se previdno izogibajo celo terminu ‘odcepitev’ in celo ob kodifikaciji pravil o nasledstvu držav raje govorijo o ‘ločitvi dela države’. To zavračanje ni samo terminološko, pač pa je dokaz, da »države niso pripravljene dovoliti niti potencialne možnosti, da bi odcepitev«, kot pojasnjuje mednarodni pravnik Marcelo G. Cohen, »postala situacija, urejena z mednarodnim pravom, celo po uspehu odcepljene države.«

Kako bo ob slikah okoli sto z brzostrelkami, sekirami in pivskimi trebuščki (štajersko: biermuskeln) oboroženimi pripadniki »varde« ravnala slovenska politika in država v celoti? Bo sosednjo de facto državo priznala, tako kot je na zelo podoben način priznala Kosovo?

Bo slovenska policija svoja pooblastila – kot lahko sklepamo na podlagi blagega odziva državnih organov – mirno prenesla na Štajersko vardo? Ali pa bodo slovenski organi ravnali podobno »nedemokratično« (vsaj v očeh »svobodnih Štajercev«), kot je leta 1991 ravnal Zvezni izvršni svet nekdanje SFRJ, ko je poslal vojsko na zunanje meje SFRJ preko ozemlja Slovenije?

Prav tako pa je seveda verjetno, da bodo državni uradniki sklenili, da Dežela Štajerska zaradi neizpolnjevanja nekih dodatnih, sodobnih pogojev za priznanje državnosti (spoštovanje človekovih pravic, priznanje s strani drugih držav, zakonitosti nastanka itd.), ki jih v drugih primerih niso motili - vendarle ni primerna za priznanje. In zadevo prepustili (iz zornega kota »svobodnih Štajercev« in drugih »vardistov«) - policijski represiji.

Pri tem se bo Slovenija, paradoksalno, pri obrambi lastne suverenosti, v kolikor bi želela obstati v sedanjih mejah, morala sklicevati na tiste argumente, ki so jih doslej navajale države kot so Španija, Srbija, Argentina, Ciper, Romunija, Gruzija, Ukrajina, Slovaška in podobne, skupaj z Evropsko komisijo (predvsem v primeru Katalonije).

Te države so namreč trdile, da nikakršna odcepitev ni nikoli zakonita brez pristanka – matične države, in da zato nobena država ne sme biti »pohabljena« s pomočjo nasilne in enostranske odcepitve. Povedano drugače – da nobene »Štajerske varde« ali »Dežele Štajerske« ne more biti, če je ni najprej priznala Republika Slovenija.

Ampak Slovenija je te argumente zavrgla kot zastarele in neveljavne in Meddržavnemu sodišču v Haagu poslala posebno pismo, v katerem se je zavzela za absolutno pravico ljudi do samoodločbe. Prav to bi lahko bil Šiškov najmočnejši argument, ko se bo soočil s policisti.

Če bodo slovenski politiki in policisti sedaj trdili, da je Šiško prekršil ozemeljsko celovitost Slovenije, poskusil enostransko odcepiti Deželo Štajersko in podobno, bodo državni organi sosednje Slovenije morali izpodbijati temeljne in najbolj svete resnice in mite o slovenski »osamosvojitvi« in večjega dela slovenske zunanje politike do drugih držav po letu 1991, ko se je tudi Slovenija od Jugoslavije odcepila tako, kot se je Šiškova Dežela Štajerska od Slovenije - enostransko.